Zamenjal je barve, si nadel in snel peterokrako zvezdo in kositrno zastavico, a že 120 let ostaja simbol slovenstva.

Ideja o postavitvi majhnega stolpiča na vrhu najvišje slovenske gore, 2.864 metrov visokega Triglava, se je porodila dovškemu župniku Jakobu Aljažu, ki je bil zaslužen za to, da je Triglav od nekdaj slovenski. Za en goldinar ga je namreč aprila leta 1895 odkupil od občine Dovje.

Po besedah dr. Petra Mikše z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je Aljaž želel, da bi majhen stolp služil dvema namenoma: praktičnemu kot planinsko zavetišče in simbolnemu kot branik slovenstva.

Kaj je župnika napeljalo k temu, ni nikjer izrecno zapisal, bilo pa je znano, da ga je prisotnost Nemcev v slovenskih gorah še kako motila. Vse je bilo nemško, le še delavec je bil slovenski, Aljažev pogled povzema Mikša.

Stolp s kredo narisal na domača tla

Že pozimi leta 1894/1895 je Jakob Aljaž v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal podobo stolpa in mu določil dimenzije, pripoveduje Mikša.

Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 centimetrov, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je leta 1923 zapisal v Planinskih spominih. Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba.

Klepar ga izdela zastonj

Izdelavo stolpa, ki ga je Aljaž poimenoval Triglavski stolp, a se ga je kmalu prijelo ime njegovega idejnega očeta, je župnik prepustil prijatelju Antonu Belcu, znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo sprva označil kot norost, nato pa je spremenil svoje mnenje in ga označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter stolp izdelal brezplačno.

Ravno danes praznuje 120 let

Aljažev stolp so postavili v enem samem dnevu, natančneje v petih urah (material zanj so na Triglav nosili več dni), 7. avgusta 1895, v naslednjih letih pa sta na Aljaževo pobudo zrasli še dve slovenski postojanki, Kredarica in Aljažev dom v Vratih. Devetega septembra 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Spreminjal je barvno podobo

Stolp je skozi leta spreminjal svojo barvno podobo. Začel je s sivo preobleko, jo v obdobju med obema vojnama, ko je tam potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, zamenjal za zeleno-belo-rdečo. Konec 50 let se je v sozvočju s komunizmom obarval v rdečo, zastavico pa je zamenjal za peterokrako zvezdo.

Leta 1982 so stolp za potrebe snemanja filma o slovenskem pravniku, alpinistu in pisatelju Juliusu Kugyju spet prebarvali na sivo, odstranili zvezdo in mu dodali zastavico. Od takrat je tak, kot je danes. "Dvakrat ga je bilo treba še obnoviti, na novo prebarvati, obdržal pa je sivo barvo," se spominja Janez Brojan, eden od najbolj izkušenih gorskih reševalcev na naših tleh. Kot reševalec GRS Mojstrana je sodeloval pri več kot 700 reševanjih v gorah, večkrat tudi na območju Triglava.

Kot reševalec GRS Mojstrana ste bili verjetno na Triglavu večkrat, kot to velja za povprečnega Slovenca. Velikokrat, prvič leta 1955 s šestimi leti, štel pa nisem. Zdi se mi pomembno, da gre vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav.

Se vam zdi, da bi bil Triglav to, kar je, če na njem ne bi stal Aljažev stolp? Mislim, da bi, ker gre za najvišji vrh države, je pa res, da je Aljažev stolp simbol Triglava. Župnik Jakob Aljaž je kvadratni meter zemlje na vrhu Triglava odkupil za en goldinar in tako prehitel tuje obiskovalce naših gora, ki so si postavljali koče, kar pomeni, da je bil Triglav od nekdaj slovenski, to veliko pomeni.

Večina tistih, ki dosežejo vrh, se ne vrne brez fotografije pred stolpom. Simbolno vrednost ta stolp brez dvoma ima. Normalno. Stolp je simbol slovenstva, ki že toliko let in v vseh vremenskih pogojih uspešno kljubuje zobu časa.

Sprva je bil postavljen, da bi se pohodnik v primeru slabega vremena imel kam zateči. V stolpu je prostora za tri, no, če se ti fino stisnejo. Ni pa to edino zatočišče na območju Triglava. Petdeset metrov nižje je še eno, in sicer jama, znana kot Staničevo zavetišče (jamo je v skali dal razstreliti prav Jakob Aljaž - op. a.).

Vsak, ki se odpravi na Triglav, se mora zavedati, da se vreme v visokogorju lahko izjemno hitro spremeni. Niso redke tako imenovane hude ure, ko strele po zraku dobesedno švigajo sem in tja. Prav zaradi strel je bilo na grebenu pod Triglavom kar nekaj tragičnih dogodkov.

Aljažev stolp ste verjetno videli v več barvnih podobah. Katera mu najbolj pristaja? Takšna kot zdaj, torej siva, kot je bila na začetku. Konec petdesetih letih so stolp pobarvali na rdeče verjetno zaradi takratnega političnega sistema, dobil je tudi peterokrako zvezdo.

Leta 1982 so ga za potrebe snemanja filma o Juliusu Kugyju spet prebarvali na sivo, odstranili zvezdo in mu dodali zastavico. Od takrat je tak, kot je danes. Dvakrat ga je bilo treba še obnoviti, na novo prebarvati, obdržal pa je sivo barvo.

Kakšni so sicer vaši spomini na Triglav? Zaradi narave vašega dela je med njimi verjetno tudi nekaj trpkih. Zagotovo. Precej je lepih, od tega, kako sem kot šestletnik z očetom prvič stal na vrhu Triglava, lepih spominov na štafeto mladosti, ki smo jo nosili na Triglav, do osamosvojitve, vodenja različnih skupin … Žal je zaradi nesreč med njimi tudi nekaj grenkih spominov.

V tem času se je zgodilo veliko zdrsov, ki so glavni vzrok za nesreče na poteh na Triglav, večkrat je kriva pomanjkljiva oprema planincev.

Na zgornjem delu Triglava je bilo največ žrtev zaradi udara strele. Leta 1972 je zaradi udara strele umrlo pet mladih ljudi naenkrat, med žrtvami je bil tudi takrat najvišji Slovenec Ludvik Bunderla (212 centimetrov, op. a.), ki ga je strela udarila prav na vrhu Triglava.

Hribi so nevarni, to je dejstvo. Treba je hoditi z glavo na pravem mestu. Še vedno trdim, da je glede na obisk Triglava nesreč še vedno preveč. Za 99 odstotkov je še vedno kriv človek.

Ste se na Triglav večkrat podali zaradi osebnih pohodniških želja ali gorsko-reševalne dolžnosti? Oboje. Velikokrat tudi zaradi nesrečnih pripetljajev na gori.

Je teh še vedno veliko ali smo vedno bolj ozaveščeni o tem, kakšna oprema je primerna za v gore? Mislim, da so ljudje vedno bolj pripravljeni za hojo v gorah, poleg tega upoštevajo tudi priporočila in navodila gorske reševalne službe in Planinske zveze Slovenije, tudi oprema je zdaj že zadovoljiva. Z izjemo redkih posameznikov, seveda.

Med opremo spadajo visoki pohodniški čevlji, čelada, oblačila, tudi kapa in rokavice. V hribih je vreme lahko precej drugačno, kot je v dolini.

Kaj pa tujci? Večkrat jih imamo v zobeh, češ, da se na našega očaka spravljajo v natikačih. So tudi oni spremenili taktiko? Kar zadeva tujce, bi rekel, da so nam Nemci in Avstrijci lahko še vedno za zgled, medtem ko pri Vzhodnoevropejcih, Poljakih in Čehih, naletimo na marsikaj. Verjetno je njihov glavni počitniški cilj obala, vmes pa skočijo še v hribe. Vsaj polovica jih v visokogorje še vedno zahaja neopremljena. Tudi v sandalih jih srečamo.

Pri Slovencih je tega precej manj. Ogromno smo storili na področju ozaveščanja. Že otroci se veliko naučijo na raznih tečajih, planinskih taborih, v šolah v naravi in podobno. Pomembno je, da so planinci planinske vzgoje deležni že od mladih nog.

Tiste ljudi, ki pa jih srečaš neustrezno opremljene na poti, lahko le opozoriš. A se jih nič ne prime. Redkokdo se bo zaradi nas obrnil nazaj v dolino, večina jih nadaljuje pot. Če imajo srečo, pot nadaljujejo brez težav, če pa ne, pokličejo nas (smeh, op. a.).

Podatke o tem, koliko ljudi letno se povzpne na Triglav, je izjemno težko dobiti. Morda lahko ocenite, ali obiskanost narašča? Obisk Triglava je bil velik že od nekdaj, velik je tudi na okoliških vrhovih. Je pa Triglav prav gotovo bolj oblegan že zato, ker gre za najvišji slovenski vrh in simbol države, za piko na i, ki jo poskuša doseči vsak, ki zahaja v hribe. Veliko je tudi drugih hribov, ki so prav tako lepi, če ne celo še lepši kot Triglav.

Razlika med obiskovanjem Triglava nekoč in danes je morda v tem, da ljudje zaradi dobre opremljenosti na Triglav hodijo v vsakem vremenu in da se večkrat zgodi, da jim šele oskrbniki na naših najvišjih postojankah odsvetujejo nadaljevanje poti.

Vse več jih na Triglav hodi tudi pozimi, veliko tudi zaradi turnega smučanja s Kredarice.

V zadnjih desetih, 15 letih je po moji oceni obisk narasel vsaj za 200 odstotkov.

To lahko pripišemo tudi dejstvu, da so vse poti na Triglav opremljene, da so prepredene z jeklenicami, kar pomeni, da je dostop omogočen vsakemu normalnemu človeku. No, razen če se vmes pojavijo kakšne težave, kot je na primer vrtoglavica.

Se vam zdi, da je Triglav postal tako skomercializiran kot Everest? Težko rečem. To dvoje težko primerjamo, ker se na poti na Triglav ničesar ne plača. Vse poti so nadelane, in to zastonj, kar je po eni strani prav, po drugi pa ne, saj bi v primeru, da ne bi bile, gorski vodniki lahko služili na ta račun. Tako pa vsak, ki gre nekajkrat v hribe, lahko pride tudi na Triglav in nazaj brez težav.