''To, da reprezentančni dres nima vrednosti, je absolutna katastrofa''

Dr. Matej Tušak je športni psiholog in profesor na Fakulteti za šport, ki je do boljših rezultatov in odličij z velikih tekmovanj pomagal najuspešnejšim slovenskim športnikom. V svojih razmišljanjih osvetljuje svet vrhunskega športa, ki se pogosto razlikuje od tistega, ki ga vidi gledalec.

Vrhunski športniki so posebneži. Kje pa so meje? Enkrat ste omenili, da je imela udeleženka olimpijskih iger v pogodbi s trenerjem zapisano, da nekaj let ne bo imela fanta. Podpirate takšne odločitve? Se vam zdi človeško, da daje nekdo prednost rezultatu in hladni kovini okoli vratu pred partnerskim odnosom? V tem ne vidim nič spornega. To je odločitev, stvar prioritet. Nekdo se je odločil, da bo v nekem trenutku dal prednost nečemu drugemu in bo to naredil tudi deklarativno. Če se sam strinja s tem, ni nikakršna težava. To je tako, kot da se vi odločite, da zares hočete shujšati in si napišete, da po osmi uri zvečer ne boste več jedli. Hkrati tudi prosite svojega partnerja, da se zaradi tega spre z vami, če je potrebno. Če se on strinja in se vi strinjate, potem ni to nič slabega, ker ste ustvarili sistem, ki vam bo verjetneje pomagal na poti do cilja. Sicer pa izkušnje kažejo,da znajo športniki ta fokus in prioritete dobro premikati. Mimogrede, ta oseba je danes absolutno uspešna v partnerskih odnosih.

Ingemar Stenmark je dejal, da je sleherno sekundo dneva razmišljal samo o smučanju. Sliši se malce dolgočasno za običajnega človeka. Kaj se pravzaprav dogaja v glavah največjih prvakov? Moram priznati, da so med njimi razlike in niso vsi narejeni po istem kopitu, zagotovo pa znajo postavljati prioritete in so v tistem, kar delajo, zelo disciplinirani, odgovorni, samostojni in samozavestni. Res vrhunski športniki znajo zelo dobro postaviti končne cilje, vmesne cilje in strategije, ki jim jih pomagajo doseči. Ampak seveda se tudi oni spopadajo s krizami in se počutijo izgubljene. Nemogoče je, da bi bila pot do vrhunskega športa posuta samo z zvezdami. Kdor ima ustrezne osebnostne lastnosti, se zna s težavami dobro spopadati in znova najde pot do dobrih rezultatov. Pri tistih, ki niso vrhunski, pa se to v delovanju, ki ni toliko prilagojeno in usmerjeno k rešitvam, tudi pokaže.

Sodelujete z mnogo znanimi imeni. Se športnih psihologov nekateri vseeno še vedno bojijo? Na primer v bolj mačističnih športih? V individualnih športih že nekaj časa nimamo teh težav, včasih pa smo imeli velikokrat težave v ekipnih panogah. Tako trenerji kot športniki razumejo, da je to del procesa. Seveda se vedno najdejo posamezniki, ki imajo izrazito odklonilno stališče, številni zato, ker ne vedo natančno, kaj to je, in niti ne ločijo med delom psihiatra in psihologa. V zadnjem času športniki čedalje pogosteje prihajajo, sploh v panogah, kjer je veliko denarja. Dojeli so, da je od tega, kako se odzoveš, navsezadnje odvisna tudi denarna pogača. Pogodba v profesionalnem športu je lahko vredna milijon evrov ali pa še več na leto, toda če si za odtenek slabši, je desetkrat nižja. To lahko na koncu pomeni 900.000 evrov manj ali več.

Glede na to, da živimo v storilnostno naravnanih časih: ali športniki pričakujejo, da bodo po sodelovanju z vami na primer napredovali za toliko in toliko mest? Jim lahko obljubite kaj takšnega? Napredek, ki se odraža v številkah? Običajno naredimo začetno testiranje in opravimo širok razgovor, v katerem ugotovimo stanje. Če ugotovimo, da so rezerve resnično na psihološkem področju, se seveda v večini primerov absolutno izboljša. Posamezniku običajno predlagam pet seans, skupaj poskušamo določiti cilje, ki so največkrat v kontekstu izboljšanja tekmovalne uspešnosti, in jih tudi meriti, da se športnik lažje odloča, ali mu tovrstno sodelovanje pomaga ali ne. Če hočeš prodajati nekaj, kar ima učinek, moraš seveda znati ta učinek tudi meriti. Nekatere stvari se rešijo zelo hitro, nekatere so dolgotrajne in včasih naletimo na težavo, s katero se ubadamo leto, dve ... Reševanje ni vedno odvisno samo od diagnostike, ampak tudi od tega, koliko ima športnik moči, da spremembo resnično izvede. Je pa res, da so športniki običajno izjemno motivirani. Glede nekaterih stvari, za katere navadni ljudje potrebujejo deset let, da jih spremenijo, čeprav vedo, da je nekaj narobe, je pri športnikih tako – pridejo čez 14 dni in je drugače.

Koliko časa traja, da delo z vami obrodi sadove? Da se pojavijo osebnostni premiki in za njimi rezultati? Za velike osebnostne spremembe potrebujemo nekaj let. Mnogokrat pa je tisto, kar je ključna težava, tako imenovano predtekmovalno stanje, napačen način razmišljanja, napačna priprava ... Včasih zadostuje že to, da športniku razložiš, kaj dela narobe, in naslednjič naredi prav. Včasih se zgodi, da so po enem pogovoru stvari že za 30 ali 40 odstotkov boljše. Športniki so namreč zelo motivirani. Ampak kaj se zgodi? Nekdo postane državni prvak, njegovi cilji so se povišali in gre na olimpijske igre, a tam pridobljena raven obrambe pred stresom spet ne zadošča več. Cikel sodelovanja se nadaljuje, znova je treba spreminjati miselne vzorce.

Treba je tudi vedeti, da so panoge različne. Pri veslanju sta pomembnejši telesna priprava in tehnika, duševnost na največjih tekmovanjih pri večini mogoče v desetih odstotkih. Pri skoku s palico psiha pomeni 80 odstotkov. To je specifična tehnično-psihična disciplina. V tistem trenutku, ko se ti nekaj zalomi, ne moreš skočiti, ne moreš niti zapičiti palice, atlet dvajsetkrat teče in dvajsetkrat si premisli. Takšne primere sem imel v Sloveniji že tri, to so bili ljudje, ki so bili v vrhu v mladinski konkurenci. Ko se ti palica dvakrat zapovrstjo zlomi, je to katastrofa, ukorenini se podzavesten strah. Seveda je težko zagotoviti, da bo čez dva meseca dobro. Včasih je za nekatere stvari težko jamčiti, vemo pa, da so druge lažje rešljive.

Ali lahko poveste, sodelovanje s katerim športnikom je bilo najbolj uspešno? Andraža Vehovarja je sodelovanje izstrelilo zelo visoko. Bil je zelo širok, razgledan športnik, ki je videl, da njegove težave izvirajo samo s tega področja. Delal sem s Petro Majdič, Vasilijem Žbogarjem, Čopi in Margon sta bila prva jadralca, ki sta prišla do prve medalje, ko smo začeli sodelovati. V letih, ko je Primož Peterka zmagoval, sem hodil okrog z njim in vso skakalno reprezentanco, s Krko smo bili državni prvaki v košarki ... Včasih uspe, včasih ne. Stvar prevzameš s ciljem pomagati in psihologi nismo v tem pogledu prav nič čudežni, da bi znali rešiti vse težave. Zato je dobro, da imamo zastavljene neke cilje, ki jih sproti preverjamo, športnik pa ima vsak trenutek občutek, ali mu ta stvar koristi.

Kako bi opredelili miselnost slovenskih športnikov – po eni strani velja mit, da številni slovenski športniki zaradi mentalitete poražencev v ključnih trenutkih tekem zapravijo nemogoče, po drugi strani ste na inštitutu ugotovili, da je Slovenija na olimpijskih igrah po doseženih medaljah glede na število prebivalcev tretja država v Evropi (za Dansko in Madžarsko). Kaj je torej res? S tem se absolutno ne strinjam, daleč od tega. Ko smo bili s Petro Majdič v Vancouvru, so kanadski novinarji spraševali, kako to, da slovenski športniki ne odpovedujejo na velikih tekmovanjih, Kanadčani pa. To je povsem subjektivna percepcija ljudi, ki imajo malo večje želje, kot je realnost. Najbolj znan poraženec na svetu je Američan Matthew Emmons – eden od največjih strelcev zadnjih let, ki je bil na dvoje olimpijskih igrah ves čas v izjemnem vodstvu, pa je v Atenah ustrelil zadnji strel v Rajmondovo tarčo in izgubil medaljo, v Pekingu pa je v zadnjem strelu zadel le 4,4, medtem ko je imel Debevec recimo povprečje od 10,4 do 10,5 in je v zadnjem krogu znova ostal brez odličja. Za Američane pa govorimo, da so samozavestni ... Pri nas je težava, da imamo zelo slabo selekcijo, ker imamo pač premalo ljudi. Nekdo je tehnično in fizično dober, osebnostno pa ni čvrst in v ključnem trenutku odpove. Kitajci izberejo tiste, ki so tehnično, psihično in osebnostno čvrsti, ker se že na njihovih notranjih kvalifikacijah takšni prebijejo v ospredje, preostali odpadejo. Imajo seveda tisoč ljudi in med njimi najdeš tri take, v Sloveniji pa med tremi ne najdeš nujno treh popolnih. Včasih se zdi, da je nekdo podlegel pritisku, v resnici pa ni celostno stoodstoten. Je pa res, da se z njimi veliko ukvarjamo, ker jih je manj, in da številni z leti postanejo taki, kot morajo biti, kar je posledica njihovega dela s seboj.

Vseeno ostaja dejstvo, da so slovenski športniki, še posebej košarkarji, v ključnih trenutkih izločilnih bojev na velikih prvenstvih pogosto zapravili na videz neulovljivo prednost. Če se spomnimo tiste legendarne nogometne tekme z Jugoslavijo na Euru, ko smo vodili s 3 : 0 ... Pri košarkarjih se je to večkrat zgodilo. Menim, da je šlo takrat za težavo vodenja, ki ni bilo prilagojeno kritičnemu položaju, saj je bilo v prelomnih trenutkih preveč demokratično. To si lahko privoščimo, ko so stvari umirjene. Ko so stvari pod stresom, potrebujemo zelo direktivno vodenje, kjer je točno določeno, kaj bo kdo naredil, in se tega držimo. Le če načrt propade, obstaja pravica do improvizacije. V nogometu je stvar čisto preprosta, nismo bili pripravljeni na tak položaj. Mimogrede, Jugoslovani so bili boljši od Slovencev. V nekem obdobju smo jih nadigrali, nato pa nismo bili pripravljeni na vodstvo s 3 : 0 in ko so začeli padati goli, smo se panično odzvali in tega nismo bili sposobni zajeziti. Tudi v rokometu smo dokazali, da znamo biti dobri s četrtim mestom na SP-ju, v košarki smo bili že četrti na EP-ju. V hokeju, kjer skoraj nimamo svoje lige in je vse razbito, skorajda ni kluba, ki bi normalno deloval, pa smo nenehno v elitni ligi ali na vrhu B-skupine. Žal mi je le, da trenerji, ki dosegajo vrhunske rezultate, potem ne obstanejo na svojem mestu. Mislim, da smo veliko prej dežela zmagovalcev kot poražencev. Bolj je težava, da so gledalci tisti, ki ne razumejo, kako vrhunski šport nastane, in imajo zelo subjektivne percepcije.

Če se še ustavimo pri športu v nekdanji Jugoslaviji, v ekipnih športih je bila skoraj povsod, razen v nogometu, v svetovnem vrhu. Je treba to pripisati telesnim predispozicijam ali psihološkim značilnostim športnikov s tega področja? Psihološki dejavnik je bil prisoten, telesne predispozicije zagotovo ne. Prva stvar je, da je bilo zanimanje za ekipne športe veliko in bili so razmeroma poceni. Ukvarjanje s tenisom zahteva veliko več denarja kot ukvarjanje s košarko. Hkrati je bila v socializmu naložba v šport nekaj, kar je bilo za vladajočo strukturo pomembno. Po svoje si nadziral vse ostale, hkrati pa si se v svetu promoviral skozi šport. To je bila ena od ključnih stvari socializma in ena od redkih dobrih stvari, ki jih je prenesel naprej. Tradicija v ekipnih panogah je ostala in se prenesla na skoraj vse naslednice. Odprtost značajev in miselnost, ki je bila drugod še bolj prisotna, je omogočala, da je bilo veliko bolj zabavno igrati v skupini kot delati nekatere stvari samostojno. To je zagotovo povezano tudi z nacionalnim značajem narodov, ki živijo na tem področju. Še en element: kapitalizem spodbuja individualizem, zato so bili ljudje na Zahodu morda raje uspešni v posamičnih panogah, socializem pa je bil usmerjen v skupino.

Zakaj mislite, da jim ravno v nogometu ni uspelo? Nogomet je bil predrag šport. Sicer so v Braziliji tudi reveži, a imajo uspešen nogomet, ampak tam je to najbolj pomembna stvar. Za nogomet v osnovi ne potrebuješ štadionov, lahko ga igraš na travi, kjerkoli ... Za ves sistem, ki omogoča razvoj potencialov, pa potrebuješ denar, tega v Jugoslaviji nikoli ni bilo toliko kot v razvitem svetu. Prepričan sem, da uspeh jugoslovanskega nogometa ni bil tako velik samo zaradi pomanjkanja denarja.

Izjavili ste, da je bila ena od najboljših lastnosti Primoža Peterke, da se ni ustrašil zmagati. Od kod izvira strah pred uspehom? Strah pred zmago se pokaže, ker sebe ne postaviš na vrh, ampak prideš nekam, kjer je nekdo, ki je zate nedosegljiv idol. To sicer ustvarja zelo močno motivacijsko funkcijo, želiš biti podoben Mattiju Nykänenenu ali komu drugemu, ampak ko prideš na tekmo, je on tam. Zelo težko je premagati nekoga, ki je bil zate vse življenje vzor. Tisti, ki so bolj konzervativno vzgojeni – bolj stereotipno slovensko vzgojeni, kot rečemo – imajo večje težave. Danes je sicer sistem podpore trenerjev in psihologov tako naravnan, da tudi takšne že od majhnega učimo zmagovati, jih pošljemo najprej v igro z nekom, ki je bistveno slabši, da dobijo občutek zmage, poskušamo razvijati ubijalski nagon … Če to začneš dovolj zgodaj in opazuješ, kako se otrok razvija, je to malo lažje. Če delaš na pamet in enako z vsemi, se pri nekaterih ta težava sploh ne pojavi, pri drugih pa je lahko zelo velika.

Se je pri tridesetih zmagovalne miselnosti še mogoče priučiti? Da, ampak to je veliko težje kot prej. Proti koncu adolescence smo že zelo izoblikovane osebnosti in za spremembo kakršnekoli lastnosti mora obstajati zelo velika notranja motivacija. Športniki jo seveda imajo. Neki drugi naš zelo znan smučarski skakalec je bil znan po tem, da je na treningih in kvalifikacijah skakal veliko bolje kot na tekmah. Če pa pogledamo njegova zrela leta, na tekmah, kjer se dobro počuti, naredi najboljše skoke in zna priti tudi do najvišjih rezultatov na svetu. To ni stvar, ki se je ni mogoče naučiti, vendar za to potrebujemo določeno zrelost. Rajmond Debevec je to dosegel po tridesetem letu in se šele z zadnjih olimpijskih iger vrača z medaljami, čeprav je bil že prej vedno v krogu favoritov.

Koliko boljši moraš biti od nasprotnika, da bi ti uspelo, če ne premoreš šampionskega značaja? Je to mogoče opredeliti v odstotkih? Zelo odvisno od panoge. V nekaterih panogah je lahko primanjkljaj zmagovalne miselnosti tako velik, da je nekoga nemogoče premagati. V tenisu se skoraj nihče ne zmore zoperstaviti Novaku Đokoviću, na treningih pa ga mrtvo hladno vsi na veliko premagujejo, tudi 200. igralec. Đoković je sploh znan po tem, ko pa pride tekma, bo v ključnih trenutkih skoraj vedno on tisti, ki ne pozna poraza. Celostno je seveda boljši, a če ga pogledaš, sploh nima hitrega servisa. Mimogrede, tudi on ni bil od nekdaj tak, tudi Roger Federer ni bil od nekdaj tak. To so ljudje, ki so naredili velik premik, potem ko so ugotovili, da je to treba narediti. So pa to naredili razmeroma hitro. V tenisu je ta komponenta nenadomestljiva, če enkrat prideš med prvih 50. Dokler tega ne boš osvojil, ne boš napredoval. V smučarskih skokih je treba skočiti dvakrat pet sekund, to je sicer težko, ampak če imaš 50 tekem, se ti enkrat posreči, da narediš dva skoka in lahko zmagaš na eni tekmi v sezoni. Če bi moral tako delovati tri ure skupaj, bi te pa seveda povozili boljši.

Nekateri športniki govorijo o dobrih rezultatih, čeprav globoko v sebi tega morda ne verjamejo. Drugi napovedujejo medalje ... Je to vseeno smiselno in pozitivno? Dejstvo je, da je, če si rečem, saj nimam kaj delati na tej tekmi, bolje, da sploh ne grem. Tudi ko nekdo čuti, da vse ni v redu, ga poskušamo prepričati, naj s pozitivnim pristopom poskuša povečati motivacijo. Če že vnaprej govori negativno, se bo tudi prepričal, da ne more doseči rezultata. Seveda pa je nekaj drugega, če rečeš: grem tja in tja in bom svetovni prvak. To je za moje pojme nepotrebno. Zakaj? Ker se preobremeniš. Če si Tomba ali Stenmark, ki sta bila v nekem obdobju korak pred drugimi, si to lahko privoščiš, če pa to nisi, danes ni skoraj nihče, potem se to vedno pokaže tako, da si si naložil večje breme od potrebnega. Zakaj bi moral to sporočiti še vesoljni Sloveniji, da me bo potem vsak novinar na vsakem koraku spraševal, ali bom jutri res osvojil medaljo. Če bom zahteval od sebe nekaj, kar ni samo v moji moči, kar je odvisno tudi od drugih športnikov, se bom postavil pod bistveno večji pritisk. Je pa tudi res, da sem se, če merim na olimpijsko medaljo in si tega ne upam priznati, že vnaprej pripravil na poraz in se bom v trenutkih, ko se bo lomilo, prej oprijel tega, da pač ne gre. Če si se javno izpostavil, je to lahko tudi motivacijski dejavnik, vprašanje je le, kako stresno si obremenjen, zato športnikom tega ne bi predlagal.

Je treba provokacije na igrišču in ob igrišču res vzeti kot del športa, kot pogosto trdijo nekateri? Jaz ne. Mislim, da je treba vzgajati gledalce in športnike v fair-play in provokacije zagotovo ne spadajo zraven. Dobro bi bilo, ko bi bilo mogoče gledati posnetke, da bi ločili resnične prekrške od izzivanj in provokacij. Če bi imeli nadzor nad tem, bi po mojem igra zelo veliko pridobila. Če bi sodnik videl provokacijo, bi jo moral kaznovati. Kaj pa, če je ne vidi, če je vse odvisno od tebe? Kako se je najbolje odzvati na nešportne poteze? Na to se pripravljamo. Razumemo, da se to lahko zgodi, in naša naloga je, da ostanemo neprizadeti. To pa je že stvar psihe in na primer Zinedine Zidane na svetovnem nogometnem prvenstvu padel, ko se je pustil sprovocirati Materazziju in ga je udaril z glavo. Če bi bil vrhunsko pripravljen na to tekmo in bi vse te stvari predvidel, si tega ne bi privoščil. Od takrat je francoska reprezentanca doživela strm padec. Namesto da bi bil vrhunec reprezentance naslov svetovnih prvakov, je takrat vso svojo kariero in celo reprezentanco s tem odzivom po svoje uničil. Dejstvo je, da je ravnal narobe. Stvari, ki mu jih je govoril Materazzi, so bile očitno tako hude, da jih ni mogel predelati sam. Če se stepeš, nekoga najprej udariš z roko ali nogo, udarec z glavo ni običajen odziv. Očitno pa je bilo toliko napetosti, da je moral udariti z glavo in doživeti katarzo. To je vedenje, ki je konec koncev negativno. To, da nekoga udariš na tak način, je vsekakor stvar, ki jo je treba kaznovati. Če bi bil mentalno pripravljen, da ga bodo provocirali na tak način, bi se odzval bolj sprejemljivo.

Če že govorimo o konfliktnosti – selektorja slovenske košarkarske reprezentance Božidarja Maljkovića, ki med minuto odmora lopne svojega igralca po glavi, niste omenili kot zgled. Ampak pohvali se lahko z izjemno kariero. To, da se nekdo lahko pohvali z rezultati, še ne pomeni nujno, da ima idealen pristop. Vedeti moramo, da se stvari precej spreminjajo, da so bili nekateri rezultati doseženi pred 30 leti v svetu, ki je bil malo drugačen. Danes to, da udariš svoje športnike, nekako ni sprejemljivo, danes se dogaja kvečjemu obratno. Težko je imeti avtoriteto, če te nekdo udari. Včasih je bilo do neke mere normalno, da si v šoli dobil ključe v glavo, lasali so nas, a so se zadeve spremenile. Verjamem, da je to stvar, ki mu je takrat ušla, ampak ni pa v redu.

V čem je skrivnost uspeha slovenskih športnikov v ekstremnih športih? Ker se jih loteva tako malo drugih narodov, ker so Slovenci res dobri? V klasičnih ekstremnih športih smo uspešni predvsem v alpinizmu, ker pač živimo v alpski državi in so gore sestaven del našega življenja. Tu so uspešni tudi Nemci, Avstrijci, Američani, Italijani, pa še kdo drug, niso pa na primer Grki, medtem ko v večini drugih ekstremnih športov nismo tako uspešni, razen tam, kjer je zelo majhna konkurenca. Ampak to je težko enačiti z disciplinami, s katerimi se ukvarja na milijone ljudi. Brazilci se vsi ukvarjajo z nogometom, če bi se vsi z vzdržljivostnim kolesarjenjem ali daljinskim plavanjem, je vprašanje, ali bi bili mi tako zelo uspešni. Ali v Braziliji sploh poznajo kolesarsko dirko RAM? Tako kot obstaja stereotip, da smo Slovenci poraženci v športih, obstaja tudi stereotip, da smo v ekstremnih športih zelo dobri. To preprosto ni res. S plavanjem, s kakršnim se je ukvarjal Martin Strel, se ni nihče drug na svetu. Jasno, da je bil najboljši.

Če se pomudiva še malce pri slovenskem značaju. "Prej smo imeli cankarjansko mati, zdaj pa imamo Petro Majdič, gotovi smo še za naslednjih sto let,'' je približna misel znanega psihoanalitika. Kaj menite o navedenem komentarju in kako danes gledate na to biblično zgodbo? Ljudje imajo zgodbo pravico videti na svoj način, jaz pa gledam čisto drugače. Bil sem del ekipe in vem, kaj je bilo v ozadju – ekstremno velika želja športnice, da osvoji olimpijsko medaljo, za katero je bila pripravljena narediti vse in je to tudi naredila. Dogovor med trenerjem in mano je bil, da ji ob kakršnikoli resni poškodbe ne dovolimo nadaljevati. Mnenje treh zdravnikov tam je bilo, ker niso imeli naprave za rentgen, ampak le ultrazvok, da gre samo za udarec, zato smo nadaljevali. Če bi imeli informacijo, da so rebra zlomljena, ji ne bi dovolili nastopa. Za tem ciljem je hrepenela 20 let svoje kariere in v tistem trenutku je bila to povsem realna pot. Petra ni bila poškodovana, njena informacija je bila, da je prejela udarec, nič drugega. In v tem kontekstu je treba gledati vse skupaj. Ljudje pa so bili najprej navdušeni, nato ljubosumni in ogorčeni, kakšen zgled je to. Ustvarili so si svoje ideje na temelju nerealnih informacij. Je pa res, da bi bili v hudi etični dilemi, če bi vedeli, da ima zlomljena rebra in bi nam zdravniki povedali, kaj lahko teoretično to pomeni, ona bi pa rekla: moja podpora ste, jaz hočem iti, vi mi pa nočete pomagati. Če sem zelo iskren, ne vem, kako bi se odzval, in vesel sem, da se v tem položaju nisem znašel.

Športniki se sicer srečujejo z nevsakdanjimi travmami. Goran Ivanišević je po porazu v Wimbledonu rekel, da je to najhujši dan v njegovem življenju, enako je dejal Srb Predrag Mijatović, ko je zastreljal enajstmetrovko v četrtfinalu svetovnega prvenstva. Človek, ki se vsak dan bojuje za preživetje, težko razume takšne skrbi večkratnih milijonarjev. Pa vi? Z vsemi omenjenimi sem bil velikokrat skupaj in vem, da športnika tak poraz boli tako močno, kot da je izgubil vse v življenju. Če ga ne bi tako bolelo, ne bi zmogel znova ustvariti take motivacije, da naslednjič zmaga. Govorimo o ljudeh, katerih motivacija tisočkrat presega običajno. Motivacija Đokovića in Federerja ni vezana na denar, sicer bi že zdavnaj nehala nastopati. Federer ima denarja še preveč, a če je danes tretji, želi dokazati, da še vedno lahko pride na prvo mesto. To je tisto, kar ga lahko izstreli na sam vrh, denar ga ne more. Če bi delovali samo po načelu denarja, bi imeli igralce od 50. mesta naprej, vsi drugi bi odnehali.

Še beseda o aktualni temi. Reprezentančni dres danes ni več nikakršna svetinja. Kaj sporočajo vrhunski športniki, ki zavračajo sodelovanje v reprezentanci, celo v zadnjem trenutku in s sumljivimi izgovori? Mislim, da jim ne moreš stoodstotno zaupati, v primeru, ki ga imate v mislih, tudi 20- ali 30-odstotno ne. To, da reprezentančni dres nima vrednosti, se mi zdi absolutna katastrofa. Država bi morala vložiti napor, da se to spremeni. Prav vsi slovenski športniki, ki so danes milijonarji, so postali milijonarji tudi zato, ker je družba v njih vlagala. Vsi klubi dobijo vsaj nekaj denarja države ali pa občin, vseh nas, to se mi zdi popolnoma nepošteno. Ne smemo sicer kar povprek obsojati, ker ne poznamo vedno vse zgodbe, ampak vidi se, da so nekateri vedno pripravljeni igrati, četudi napol ali popolnoma poškodovani, celo tvegati klubsko kariero, nekateri pa reprezentanco vedno postavijo na stranski tir.

Bi bilo treba sankcionirati takšno neodzivnost? Športnika lahko sankcionirate samo s tem, da ga ne pokličete več. Formalne možnosti sankcioniranja ni. Sicer pa, saj ga sankcionirate in kaznujete mediji.