Srdjan Djordjević: Težava je, ker povprečni ljudje ne razumemo nadarjenih

Številni ga poznajo kot tistega, ki je na začetku tega tisočletja na presenečenje vseh v Slovenijo pripeljal Merlene Ottey. Prav z eno izmed najbolj uspešnih posameznic v zgodovini športa, na velikih atletskih tekmovanjih je osvojila kar 29 medalj, je ustanovil podjetje TMG-BMC, ki se ukvarja s področjem zaznavanja lastnosti mišic in je vse bolj priznano v športnem svetu. Diplomirani biolog, v atletiki je skoraj vse življenje, je še vedno prisoten v kraljici športov. "Preprosto je del mojega življenja in jo imam rad," pravi Ljubljančan, a priznava, da je v atletiki vse manj. Presedlal je v nogomet. "Zato, ker je to skoraj edini šport, v katerem je dovolj denarja za metodologijo dela, s katero se ukvarjamo," je povedal strokovnjak, ki skupaj sodeluje s številnimi najboljšimi nogometnimi klubi na svetu. Z Realom Madridom, Barcelono, Manchester Cityjem in Unitedom, Chelseajem, Milanom, Liverpoolom … Šest let je bil tudi član strokovnega štaba italijanske reprezentance. "To, s čimer se ukvarjamo, bo v prihodnosti v športnem svetu postala nuja," je napovedal trener, ki je do zdaj, tako ali drugače, sodeloval s številnimi uspešnimi slovenskimi športniki. O stanju v naši atletiki nima najboljšega mnenja. Morda je tudi zato raje kot o njej govoril o delu, zaradi katerega je vseskozi na poti. Na dan intervjuja se je vrnil iz Londona, zdaj je v Španiji. Potem ga že čaka pot v ZDA.

Kako bi laiku predstavili, kaj v podjetju TMG-BMC sploh počnete? To podjetje obstaja že 15 let, že od vsega začetka se ukvarjamo s tehnologijo, ki smo jo tudi patentirali, imenuje se tensiomiografija ali krajše TMG. Pozneje smo razvili še dve tehnologiji. Vse, kar delamo, je namenjeno merjenju mehanskih lastnosti mišic, tudi tetiv in vezi. Vse meritve, ki jih izvajamo, nam dajo povsem drugačno sliko o obremenitvah, ki nastanejo pri ekstremnih naporih v športu in tudi v normalnem življenju. Na tem področju, ki je sicer zelo ozko, smo verjetno eno izmed vodilnih podjetij na svetu. Najprej smo delovali samo v športu, zdaj se je naša dejavnost usmerila na marsikaj drugega. Zadnje čase smo vse bolj navzoči na področju medicine, ker tam ni veliko naprav, ki bi učinkovito merile funkcionalnost mišic. Ugotavljamo, kako se človek v interakciji s strojem odziva na nekatere spremembe. Da boste imeli boljšo predstavo, vam bom pokazal.

(Naš sogovornik je iz torbe vzel tablični računalnik in pokazal videoposnetke meritve, na kateri ena izmed šprinterk trenira, medtem ko ima na mišice pričvrščene senzorje merilcev, op. p.) Danes se v športu stvari tako hitro spreminjajo, da se bistveno več meritev opravlja kar med treningom. Sploh vam ni treba v laboratorij. Nekdo pride na trening in s pomočjo teh naprav, ki jih prilepi na vas, pride do nekaterih podatkov, kako trenirate. Ali v tem obsegu, kot bi morali, kaj se spreminja skozi trening in tako naprej. Če ne veste, kaj se spreminja, potem težko optimizirate trening. Lahko samo domnevate.

Kaj je glavna sprememba? Midva lahko zdaj gledava, slišiva … S tem, kar delamo mi, pa dobiva nova čutila. Eno od takih je pospešek, ki ga prej nismo mogli meriti. Vidimo hitrost, ne vidimo pa pospeška in pojemka. Druga stvar je, da lahko vidimo še nekatere stvari, ki so še bolj kompleksne in so tesno povezane z delovanjem mišic. Lahko ocenimo, ali je mišica zelo ali manj zmogljiva. Zdaj vam bom, da bo manj abstraktno, poskušal pokazati.

(Na tabličnem računalniku nam je pokazal grafe ob naporih različnih športnikov, op. p.) Tukaj smo predstavili delovanje senzorja, ta meri sile, ki se prenašajo v kolenu, ta je pravzaprav najbolj obremenjen sklep vsakega športnika. Merili smo 15 vrhunskih športnikov, vsi so delali iste vaje, z istimi obremenitvami, na isti način, a je vsak proizvedel povsem drugačne sile (grafi so se res močno razlikovali, op. p.). Kaj to pomeni? Če bi hoteli optimizirati njihov trening, bi ga morali prilagoditi. Ljudje smo si različni. Ne samo na zunaj, tudi znotraj. Imamo različne tetive, njihovo postavitev, debelost. To je natanko to, s čimer se ukvarjamo. Nekatere zadeve uporabljamo v športu, druge so zelo uporabne pri diagnostiki ali rehabilitaciji.

Če je včasih veljal rek, da za uspeh ni dovolj samo talent, ampak tudi veliko truda, je zdaj in bo v prihodnosti še bolj potreben še tretji del. Optimizacija dela. Bo v prihodnosti delo, s katerim se ukvarjate, res tako zelo pomembno? Tehnologija, ki je vezana na senzorje, se že zdaj veliko uporablja in se razširja. Sčasoma bo postala ključna. Še vedno ne moreš iz nekoga, ki ni nadarjen, ustvariti nenadarjenega športnika. Lahko pa iz nadarjenega narediš zelo uspešnega športnika. Težava je v tem, da so zelo nadarjeni ljudje zelo različni, kar povprečni ljudje težko razumemo. Različno se odzivajo na raznorazne napore. Če pa želite optimizirati njegov trening, potrebujete metode, ki to ugotavljajo. Zdaj lahko že zelo zgodaj ugotovimo, za katere športe je otrok nadarjen in v katero smer bi moral iti njegov razvoj.

Kako hitro? Danes je mogoče že pri starosti sedmih, osmih let videti, ali bo otrok hiter ali ne. Če ne bo, potem v nekaterih športih pač nima nobenih možnosti za uspeh. To ne pomeni, da mu bo, če je hiter, uspelo, a eden izmed pogojev za uspeh v nekaterih športih je pač hitrost. Če je nimaš, potem je bolje, da se niti ne trudiš. Takšne meritve se že dogajajo. Pri sedmih, osmih letih se danes ve že veliko stvari. Pri starosti 14 let vemo že vse.

Razvoj športa gre torej v to smer, da bodo testirali že tiste, ki so komaj shodili? Ta testiranja je treba vzeti drugače, so zelo humana. Zakaj bi otrok resno treniral nogomet, če nima možnosti, da bo dober nogometaš. Ima pa mogoče dobre lastnosti, da postane dober tekač na dolge proge, lokostrelec ali karkoli drugega. To je pošteno početje.

No, ampak vseeno. Zdi se, da se meja, kdaj otroci začnejo resno trenirati, premika vse bolj nazaj. Ne, mislim, da ne. Se vsaj ne bi smela. Kdor resno trenira otroke, ne dela pravilno. Otrok v rani mladosti ne sme imeti specifične vadbe. Če je tako, ga prikrajšamo za gibalno inteligenco. V zgodnjih fazah moramo otroke čim bolj sistematično obremenjevati s posebno vadbo, ki ni tekmovalna. Moramo zgraditi njegov motorični sistem. Celostno, od centralnega živčevja naprej.

Počasi moramo ustvarjati pogoje, da se bo pozneje sposoben aktivirati v športu oziroma biti v njem uspešen. Če delamo napake, so lahko posledice trajne. Če, na primer, otrok od majhnega trenira golf, bo pri 15 letih nepravilno razvit, ker se bo navadil, da bo udarjal samo z eno stranjo, njegove mišice bodo na eni strani bolj razvite kot na drugi. Prej ali slej se bodo pojavile težave.

In kje je meja, ko bi moralo v življenje otroka vstopiti resno treniranje? Odvisno od športa. Z nogometom je tako, da se otroci z žogo jasno igrajo že zelo zgodaj. Kar zadeva fizične lastnosti, ki so potrebne za nogomet, hitrostna vzdržljivost, hitrost in pospeševanje, pa jih je treba razvijati nekje od 14. leta. Morda leto ali dve prej. Odvisno od biološkega razvoja. Pri šprintu v atletiki je ta meja še višja, približno od 15. leta. Pred tem je potrebna predvsem optimizacija gibanja. Razlikuje se od športa do športa.

Sodelovali ste že s številnimi športniki in kolektivi. V zadnjih letih ste se osredotočili predvsem na nogomet. Zakaj? Zato, ker je to edini šport, v katerem lahko to počnete in preživite. Zato sem se, ne glede na to, da sem bil dolga leta samo v atletiki, zdaj bistveno bolj usmeril v nogomet.

Koliko denarja posameznik potrebuje za vaše meritve na letni ravni? Če želi, da je vse optimalno, približno med tri in pet tisoč evrov.

S kom vse ste sodelovali v slovenskem športu? V glavnem z vsemi. Poleg atletov še z nogometaši, rokometaši, košarkarji, alpskimi smučarji, smučarji skakalci, biatlonci, hokejisti, veslači. Mogoče bo lažje, če povem, s kom nisem. Z lokostrelci, na primer.

Slovenski šport ustrezno izkorišča vaše metode dela? Vas jemlje dovolj resno? Mislim, da je slovenski šport podhranjen, kar zadeva možnosti, da bi se razvijal v to smer. Tukaj imajo škarje in platno v rokah ljudje, ki vplivajo na pogoje, ki vladajo v našem športu. Mi, na primer, še vedno nimamo pravega središča, v katerem bi se ukvarjali s fizično pripravo in optimizacijo vadbe za vse športe. Dokler tega ne bomo imeli, ne bomo resen športni narod.

S tem, ali me jemljejo dovolj resno, pa se niti veliko ne ubadam. Nekateri da, drugi ne. Z nekaterimi je mogoče odlično sodelovati. Z uporabo teh tehnologij se bo treba prej ali slej nujno ukvarjati. Ampak že na ravni izobraževanja trenerjev na fakultetah. Trenerji se bodo morali z raznoraznimi tečaji usposobiti za takšno sodelovanje. Danes mora trener, če želi biti uspešen v športu, dobro sodelovati z biomehaniki, zdravniki, psihologi in še kom. Mora imeti tudi nekoga, ki zna obdelovati vse podatke, ki jih dobi.

V katerih športih se najbolj približujejo temu idealu? Nekaj poskušamo v atletiki, nekaj v nogometu, košarki. Tudi v zimskih športih, jasno. A vse to je bolj na individualni ravni. Težava je v tem, da bo moral na prizorišče priti rod, ki je s tem zrasel. Ljudje, ki bodo navajeni tega, da so že od vsega začetka uporabljali takšne metode.

Težava je verjetno tudi v denarju. V nogometu ga je največ, zato ne preseneča, da prav tam veliko dajo na takšne in podobne metode dela. S kom vse sodelujete v nogometu oziroma ste sodelovali? S številnimi na takšne in drugačne načine. Nekatere merimo mi, drugi uporabljajo naše sisteme. Real Madrid, Milan, Liverpool, Atletico Madrid, moskovski Spartak, Fiorentina, Bayer Leverkusen, Galatasaray, Barcelona in še in še. Meritve smo opravili pri več kot pet tisoč nogometaših. Del naše tehnologije uporablja vsaj 30 klubov. Sicer pa sodelujemo s številnimi. Tudi z Marijo Šarapovo in Rafaelom Nadalom, teniškima zvezdnikoma, smo. Našo tehnologijo uporablja ameriška vojska. Sodelujemo z zelo različnimi skupinami ljudi.

Ko je bil njen selektor Cesare Prandelli, ste sodelovali tudi z italijansko reprezentanco. Z njo ste bili tudi na lanskem svetovnem prvenstvu v Braziliji. Kaj ste tam počeli? Z italijansko reprezentanco smo sodelovali šest let. V Braziliji smo se ukvarjali izključno in predvsem s fizično pripravo nogometašev in s prilagoditvijo na visoke temperature. Naša naloga je bila tudi ta, da smo zmanjšali prisotnost poškodb. Glede na to, da so imeli igralci takrat za sabo tudi po 70 tekem, velike spremembe niso bile mogoče, ampak smo nogometaše poskušali predvsem spraviti v čim boljše stanje in jih prilagoditi na razmere, ki so vladale tam.

Tri četrtine te prilagoditve smo izvedli v Italiji, kjer smo zgradili hišo, v kateri smo ustvarili pogoje, podobne tistim, ki so vladali v Manausu, kjer je Italijane čakala prva tekma. Temperatura pač vpliva na zmogljivost in tudi na kognitivne funkcije. Tudi utrujenost pride prej in tako naprej. Na svetovnem prvenstvu ni bilo niti ene poškodbe, vredne omembe, zato smo lahko zadovoljni s tem, kar nam je uspelo.

Zakaj ste potem končali sodelovanje? V nogometu je pač tako, da se, ko odide trener, zamenjajo skoraj vsi člani njegovega strokovnega štaba razen zdravnikov. To pa zato, ker če si na primer nastanjen v Firencah, potrebuješ zdravnika, ki je od tam in je povezan s tamkajšnjimi bolnišnicami in centri. Na svetovnem prvenstvu Italija ni bila uspešna, ker je nogomet pač vse prej kot samo fizična pripravljenost, sodelovanja je bilo konec. Del naše tehnologije pa Italijani še vedno uporabljajo.

A je bila to zelo zanimiva izkušnja. V tako uspešnih športnih organizacijah je poskrbljeno prav za vse. Italijani imajo v Firencah center, v katerem je vse, kar ti srce poželi. Od igrišč do dvoran, medicinskega centra, hotela in tako naprej. Prav tako Italijani ničesar ne prepuščajo naključju. Ko gredo kam, s seboj vzamejo kuharje, tudi tiste, ki delajo kavo. Vse, saj verjamejo, da je to povsem normalno.

Da o tem, kako je bilo v Braziliji, niti ne govorim. Tja je mesec dni, preden so prišli nogometaši s strokovno ekipo, odpotovalo kar 250 ljudi. V Mangarabiti, približno 100 kilometrov od Ria de Janeira, kjer so bili nastanjeni, so Italijani zgradili bazo z vso infrastrukturo. Od zdravstvenega centra do centra za logistiko za pripravo. Štiri povsem nova igrišča s takšno travo, ki je v Ljubljani ne najdete. Vse to so postavili sredi džungle. V ekipi so bili ob meni še zdravniki, fizioterapevti, nevrofiziolog, akupunkturist in še in še. Tudi svoje letališče smo imeli. Zaradi varnosti smo leteli kar z vojaškega letališča.

Marsikateremu nogometnemu trenerju gredo v nos strokovnjaki, kot ste vi. Tega občutka ob sodelovanju z nogometaši nimate? Odvisno je od trenerja. Jaz sem z italijanskim selektorjem zelo dobro sodeloval. Včasih je celo prišel do nas in spraševal o tem, ali bi kakšen nogometaš lahko igral. Če smo presodili, da ne, nas je na koncu skoraj stoodstotno poslušal. Tudi pri izbiri reprezentance je bil eden izmed kriterijev mnenje, ki smo ga o posameznikih dali mi.

Sodelovanje je smiselno le takrat, ko obstaja obojestransko zaupanje. Primer trenerja, ki sploh ne sodeluje s takšnimi ljudmi, kot sem jaz, je Jose Mourinho. On ima okoli sebe pač toliko svetovalcev, ki to delo opravljajo namesto njega. Poleg tega pa v klub pripelje igralce, ki so že izdelani nogometaši.

Z italijanskimi nogometaši ste dobro sodelovali? Da, vsak dan.

Tudi z Mariem Balotellijem, enim izmed najbolj muhastih zvezdnikov današnjega nogometa? Da, z njim še posebej dobro. Z njim sva že pred časom vzpostavila razmeroma dober stik, saj je bil poškodovan in sem mu pomagal, zato je začel verjeti v naše delo. Na zadnjem svetovnem prvenstvu je bilo celo tako, da so me v strokovnem vodstvu reprezentance prosili, naj se pogovorim z njim, če so kaj potrebovali, saj sem se znal. Je posebnež, ki ga je nekako krotil le Prandelli. Preostalim ne uspeva.

Njega je škoda, saj je fizično zelo nadarjen, ima pa druge težave. Moraš ga razumeti, da ga obvladaš. Treba je vedeti, da je iz revščine in popolne marginalnosti zelo hitro prišel zelo visoko. To je zagotovo vplivalo nanj, zato je drugačen.

V slovenskem nogometu ste prisotni? Že nekaj časa sodelujemo z mladimi selekcijami. Z moškimi in ženskami do približno 18. leta starosti. S starejšimi samo občasno. Nekaj časa smo sodelovali s celjskim klubom, tudi z mladimi selekcijami Brava smo se ukvarjali. Sodelovali smo tudi s člansko reprezentanco pred svetovnim prvenstvom 2002 in nekaj malega tudi pred tem zadnjim, na katerem je nastopila, leta 2010.

Kdo od slovenskih nogometašev je najhitrejši? Od teh, ki sem jih meril jaz, je bil v gibanju zelo hiter Sebastjan Cimerotić, čeprav tega nikoli nihče ni ugotavljal. On je zelo hitro pospeševal pri spremembi smeri. V tem je bil zagotovo med najhitrejšimi 30 na svetu.

Kako hitri so nogometaši v primerjavi z atleti? Veliko počasnejši. Vsi govorijo o tem, kako zelo hiter je Cristiano Ronaldo, a mislim, da zvezdnik madridskega Reala ni hitrejši od najhitrejše Slovenke ta hip. Pa pravijo, da je neverjetno dober. Takšne besede je treba vzeti z rezervo. Če je kdo hiter, je to njegov soigralec, Valižan Gareth Bale. On je res hiter.

Na lanskem svetovnem prvenstvu smo analizirali hitrost nogometašev, ki so nastopali na njem. Takšnih, ki dosegajo hitrost 30 kilometrov na uro, je zelo malo. Vsaka reprezentanca ima enega, dva, mogoče tri. Pa še to ne. Ampak takšna hitrost ni nič posebnega. Dekleta, ki tečejo okoli 11,30 na 100 metrov, razvijejo hitrost 36, 37 kilometrov na uro. Najhitrejše pa 40. Najhitrejši moški tečejo 45 kilometrov na uro. To je povsem drug svet.

Kdo od vseh športnikov, ki ste jih merili, vas je najbolj navdušil? Ko sem meril jamajško šprintersko reprezentanco, žensko in moško, sem bil res začuden. Neverjetno je, kako velika koncentracija res hitrih ljudi je na tako majhnem prostoru, Jamajčanov ni veliko več kot Slovencev. Manj kot tri milijone jih je, a poberejo toliko kolajn na največjih tekmovanjih na svetu. Imajo zelo posebno strukturo mišic, ki so zelo usklajene.

Najhitrejši v zgodovini človeštva je prav Jamajčan Usain Bolt. Bo kdo kdaj hitrejši? Tega ne vem. Lahko rečem, da bom zelo presenečen, če bo podobno hitro, kot je, kdaj tekel tudi on. Mogoče se lahko približa svojim najboljšim rezultatom, ampak ne verjamem, da mu bo uspelo, ker ga nekaj časa ni bilo. Gre pa za res nadarjenega šprinterja, o katerem mi je Merlene Ottey govorila, ko je bil šele mlajši mladinec. Takrat je na neki tekmi na 200 metrov bos tekel 20,40. To je neverjetno.

Z Merlene Ottey ste sodelovali na zatonu njene res bleščeče kariere. Kaj povedati o tem še enem jamajškem fenomenu? Ona je bila res izredna šprinterka, saj je bila v razmeroma poznih letih sposobna teči neverjetno hitro. Ko je bila stara 40 let, je bila pripravljena za svetovni rekord na 60 metrov. Še danes se spomnim, ko je v Madridu tekla na 60 metrov in se 20 metrov pred ciljem poškodovala, a je vseeno tekla 7,01. To je rezultat, ki ga letos ni dosegla nobena. Takrat bi lahko dosegla svetovni rekord. Na 100 metrov je tekla blizu 11,00. Dve leti za tem je postavila slovenski rekord 11,07. Res neverjetno je, kako dolgo je lahko tekla res hitro.

Zakaj? Genetika. Ona je bila predvsem zelo močna. Imela je tudi izredno dobro razmerje med težo in močjo. Tudi sestava njenega telesa je bila podobna tisti, ki jo ima Bolt. Predvsem pa je bila neverjetno posvečena temu, kar je delala. Ona je živela za atletiko in se ji maksimalno posvetila. Zato je bila tako dolgo sposobna teči tako hitro.

Kje je Otteyjeva zdaj? Živi v Švici in občasno še pride v Slovenijo. Še vedno sva v stikih.

Ste sami še v atletiki? Še vedno sem, saj jo obožujem. Še vedno treniram nekaj atletinj in atletov. Pa tudi zato sem v atletiki, ker moramo tehnologije, ki jih imamo, uporabljati. Če jih ne, jih ne moreš izpopolnjevati.

Na Atletski zvezi Slovenije imamo tudi zanimiv projekt. Ugotavljamo nekatere oblike utrujenosti, ki nastanejo v šprintu, a so za zdaj še povsem nepojasnjene. Želimo ugotoviti, ali je mogoče podaljšati obdobje, v katerem človek ni tako utrujen. V šprintu na 100 metrov namreč 95 odstotkov šprinterjev zaradi utrujenosti v zadnjih 20 metrih teče počasneje.

V telefonskem pogovoru, ko sva se dogovarjala za intervju, ste rekli, da ste razočarani nad slovensko atletiko. Zakaj? Zato, ker imamo res slabe pogoje za vadbo. V Ljubljani treniramo na štadionu, ki je star 30 let. Drugi je star 20 let. Zelo malo je bilo narejenega za to, da bi bilo kaj bolje. Pogoji so vsako leto slabši. Od prvega leta županovanja Zorana Jankovića nam obljubljajo, da bodo nekaj naredili, a se ni spremenilo čisto nič. Upam, da se bo. Trenutno imamo namreč slabše pogoje, kot smo jih imeli pred 10, 20 leti.

Se moramo za prihodnost slovenske atletike bati? V atletiki je v nekaterih panogah res strahovita konkurenca. Upoštevajoč število držav in ljudi, ki se z njimi ukvarjajo, je primerljivo z nogometom. Zato moramo Slovenci, ki nas je malo, potrpežljivo čakati na nadarjene ljudi, ki jim lahko uspe v nekaterih panogah.

Na žalost bodo nekatere za nas za vedno zaklenjene za vrhunske uspehe. Predvsem šprint in tek na dolge proge. Tam je popolna prevlada temnopoltih atletov in atletinj. Statistika govori v prid nas, ki trdimo tako. Na svetu ni pravzaprav niti enega resnega belopoltega šprinterja razen Francoza Christopha Lemaitra, ki bi bil blizu. Pa govorim samo o tem, da bi se uvrščal v finala velikih tekmovanj.

Pred leti sem bil na državnem prvenstvu na Jamajki, na katerem je nastopilo 30 žensk, ki so imele osebne rekorde boljše od 11,40. Če greste v ZDA, je še huje.

Maticu Osovnikarju se je na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007 uspelo uvrstiti v finale. Da, to je bil ogromen podvig, ki se ga morda niti ne zavedamo povsem dobro. On je bil res hiter. Dokazal je, da je mogoče s sistematičnim delom narediti marsikaj. Imel je neverjetno sposobnost, da veliko trenira in ta trening spremeni v kakovost. Naredil je zelo veliko. Mogoče bi lahko še več, a že tako je naredil ogromno. Res je napredoval glede na to, da je bil kot mladinec povprečen. Dobre rezultate je začel nizati šele po 20. letu starosti.