SiolNET. Sportal Sportal +
4,58

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Simon Kurnik, oče multifunkcionalne klopce na Šmarni gori in mnogo več kot to #foto

4,58

termometer

Simon Kurnik

Če ste pogost gost Šmarne gore, ste jo prav gotovo že opazili, če niste celo že izkoristili njene gostoljubnosti. Mož, ki je leseno klop izdelal kot poklon Betki Šuhel Mikolič in Metki Albreht za njun projekt Od vzhoda do vzhoda, je Simon Kurnik, varnostni inženir, ljubiteljski mizar, oče, partner in ekstremni športnik. Ne nujno v tem vrstnem redu.


Simon Kurnik zase pravi, da je kot vsak drug človek, le ideje, izzivi in čas trajanja aktivnosti, ki se jih loteva, so včasih malce nevsakdanji. "Sem že skoraj dvakrat polnoleten, a še vedno vesel, da sem otroško vesel in se znam čuditi. Diplomirani varnostni inženir in spoštljiv do vseh. S številnimi hobiji in še več idejami. Oče sinu in partner zaročenki. Nekdo, ki se zaveda, da se na stara leta ne bomo spominjali noči, ki smo jih prespali, ali dni, ko smo obstajali, temveč le dni in trenutkov, ko smo živeli," se je opisal v nekaj stavkih.


Klop na vrhu Šmarne gore, ki je vaše delo, hitro pade v oči. Ne samo zaradi funkcionalnosti, tudi zaradi estetike. Namenili ste jo Betki Šuhel Mikolič in Metki Albreht, ki sta 21. junija celih 24 ur po različnih poteh hodili na Šmarno goro, pri tem pa se jima je pridružilo več tisoč pohodnikov, med njimi tudi vi. Kakšno je ozadje izdelave te klopi?

Večkrat si zadam kakšen neobičajen osebni izziv in na enem izmed njih se mi je porodila ideja o klopci. Zgodilo se je namreč, da sem na eni od svojih tur zaspal na Grintovcu in se zbudil ob sončnem vzhodu.

"Večkrat se lotim neobičajnih izzivov in na enem od njih se je porodila ideja o postavitvi klopce na Šmarni gor," je pojasnil Kurnik. "Večkrat se lotim neobičajnih izzivov in na enem od njih se je porodila ideja o postavitvi klopce na Šmarni gor," je pojasnil Kurnik. Foto: Osebni arhiv

Ker sem imel za podlago le tanko armaflex peno, ležanje na njej ni bilo preveč udobno in že pri sestopu sem razmišljal, da bi na vrhu oziroma malo pod Grintovcem postavil klop, ki bi se lahko dokaj preprosto spremenila v relativno udobno ležišče.

Po posvetovanju s pristojnimi sem idejo opustil, saj za gorski svet velja, da se klopi lahko postavlja zgolj do gozdne meje, meni pa je bila ljubša ideja o njeni postavitvi pri vrhu. Zato sem se odločil, da idejo uresničim na Šmarni gori, v čast projektu Od vzhoda do vzhoda.

Projektu Od vzhoda do vzhoda je bil naklonjen zato, ker mu je všeč pozitivna energija ljudi, ki so se s trudom, potrpežljivostjo in marljivostjo pripravljeni lotiti idej in izzivov ter se ne predajo ob prvi oviri. Projektu Od vzhoda do vzhoda je bil naklonjen zato, ker mu je všeč pozitivna energija ljudi, ki so se s trudom, potrpežljivostjo in marljivostjo pripravljeni lotiti idej in izzivov ter se ne predajo ob prvi oviri.

Kaj vas je pri tem projektu najbolj pritegnilo?

Dogodku sem bil naklonjen zato, ker mi je všeč energija ljudi, ki so po srcu dobrovoljni, veseli, optimistični, razigrani, so se s trudom, potrpežljivostjo in marljivostjo pripravljeni lotiti svojih osebnih idej in izzivov ter so hkrati tudi ljudje, ki ne podležejo že pri prvi skušnjavi ali težavi. Veselijo se uspehov drugih, se spodbujajo in motivirajo, pripravljeni so pomagati, ne da bi v zameno kaj pričakovali.

Ker je družba imela v mislih presenečenje za udeležence dogodka, sem si rekel, zakaj ne bi postavil nekaj trajnega. Na ta način sem želel počastiti dogodek in postaviti opomnik, kaj je mogoče doseči, če je prisotno veselje do aktivnosti, volja do gibanja, moč v vztrajanju in upanje v uspeh do takrat neverjetnega.

Kurnik verjame, da je upravičil zaupanje družine Ledinek, ki upravlja gostinski objekt na Šmarni gori, in da je s postavitvijo klopce postavil nekaj, kar jim je v ponos. Kurnik verjame, da je upravičil zaupanje družine Ledinek, ki upravlja gostinski objekt na Šmarni gori, in da je s postavitvijo klopce postavil nekaj, kar jim je v ponos. Foto: Osebni arhiv

Ste za postavitev potrebovali kakšna dovoljenja, verjetno tudi privolitev družine Ledinek, ki skrbi za gostilno na Šmarni gori?

Da, pri pristojnih organih sem preveril, ali je moja ideja izvedljiva, za dovoljenje pa sem prosil tudi vodjo družinske gostilne Ledinek. Na začetku so bili sicer malo v dvomih, kaj bom ustvaril in postavil, a ko sem jim zatrdil, da jih ne bom oviral pri njihovem delu in da bom izdelek, če jim ne bo všeč, razstavil, so privolili. Mislim, da sem upravičil njihovo zaupanje ter postavil nekaj, kar je njim in Šmarni gori v ponos.

Pri izdelavi klopi je sledili trem ciljem: da bo klop primerna za štiri ljudi, saj so v projektu Od vzhoda do vzhoda vseh 24 ur vztrajali štirje, da bodo ljudje lahko na njej sedeli v krogu, saj si tudi dnevi sledijo krožno in vsak dan ponuja novo priložnost, ter da bo dovolj čvrsta in odporna proti različnim vremenskim vplivom. Pri izdelavi klopi je sledili trem ciljem: da bo klop primerna za štiri ljudi, saj so v projektu Od vzhoda do vzhoda vseh 24 ur vztrajali štirje, da bodo ljudje lahko na njej sedeli v krogu, saj si tudi dnevi sledijo krožno in vsak dan ponuja novo priložnost, ter da bo dovolj čvrsta in odporna proti različnim vremenskim vplivom. Foto: A. T. K.

Klop je multifunkcionalna, verjetno je vsak centimeter dodobra premišljen. Kako bi jo opisali?

Osnovna ideja je obsegala naslednje točke: klop mora biti primerna za štiri ljudi, saj so v projektu Od vzhoda do vzhoda vseh 24 ur vztrajali štirje (poleg Betke Šuhel Mikolič in Metke Albreht še Anže Česen in Bogdan Capuder, op. a.). Oblikovana mora biti tako, da bodo ljudje lahko na njej sedeli v krogu, saj si tudi dnevi sledijo krožno in vsak dan ponuja novo priložnost. Ob tem mora biti dovolj čvrsta in odporna proti različnim vremenskim vplivom.

Ob izdelavi sem dodal napis in datum dogodka (Od vzhoda do vzhoda in 21. 6. 2016) ter 20 črtic, ki označujejo število vzponov, saj je bilo treba priti na dogodek in sestopiti z dogodka. Črtice so tudi opomnik na to, da ni izgovorov. Vse prevečkrat se namreč ujamemo v krog udobja, ko se nam nekaj ne da, ko bi najraje legli in prižgali televizijo. So opomin na moč volje.

"Stebru, kjer je bil včasih prostor za daljnogled, sem dodal obroč, ki je danes polica za čaj. V obroč sem vrezal in vžgal še simbol lune in sonca. Tema in svetloba, moški in ženski element, jin in jang. Dopolnjujoči si nasprotji, ki skupaj tvorita celoto ter sta vedno v dinamičnem, vzajemnem delovanju in iščeta ravnotežje." "Stebru, kjer je bil včasih prostor za daljnogled, sem dodal obroč, ki je danes polica za čaj. V obroč sem vrezal in vžgal še simbol lune in sonca. Tema in svetloba, moški in ženski element, jin in jang. Dopolnjujoči si nasprotji, ki skupaj tvorita celoto ter sta vedno v dinamičnem, vzajemnem delovanju in iščeta ravnotežje." Foto: Osebni arhiv

Na klopci najdete tudi mesto, kamor lahko privežete psa, označuje ga pasja tačka, kost pod njo pa nas opominja, da na svetu nismo samo ljudje, ampak so tudi živali. Če smo na vrhu žejni in lačni mi, to velja tudi za živali.

Na klopi je tudi simbol srca, v katerega so vrezani majhni lističi. Srce predstavlja simbol ljubezni in središča ali stičišča dobrih in dobrovoljnih ljudi, lističi pa so simbol narave in opomina na trajnostno ravnanja z njenimi danostmi.

Rožo je nadomestila lesena, danes pa so nanjo postavili še novoletno jelko. (Foto: FB/Teja  Munda) Rožo je nadomestila lesena, danes pa so nanjo postavili še novoletno jelko. (Foto: FB/Teja Munda)

Na vrhnjem delu klopi je prostor za namestitev česa živega, na primer rože, ki ima več pomenov. Lahko je okras in počastitev obiskovalca, ki si je za počitek izbral to klopco, lahko pa je tudi nosilka ljubezenske simbolike, lepote, dobrotljivosti in duhovne popolnosti.

"Na klopci je tudi moj logotip Simon Kurnik SKWOOD, s katerim potrjujem, da sem se ves čas izdelave trudil izdelati kreacijo, ki bi v opazovalcu vzbudila navdušenje nad videnim in spoštovanje do narave. V logotipu se v črki S skriva polžja spirala, ki simbolizira potrpežljivost, vztrajnost in trajnost. V delu med črkama S in K je še srce, ki potrjuje, da je bila klop izdelana s pozornostjo, marljivostjo in ljubeznijo do narave." "Na klopci je tudi moj logotip Simon Kurnik SKWOOD, s katerim potrjujem, da sem se ves čas izdelave trudil izdelati kreacijo, ki bi v opazovalcu vzbudila navdušenje nad videnim in spoštovanje do narave. V logotipu se v črki S skriva polžja spirala, ki simbolizira potrpežljivost, vztrajnost in trajnost. V delu med črkama S in K je še srce, ki potrjuje, da je bila klop izdelana s pozornostjo, marljivostjo in ljubeznijo do narave." Foto: Osebni arhiv

Najprej sem nameraval postaviti klopco, ki sem jo deloma že izdelal in je samo čakala na dokončanje in primeren prostor, a sem po ogledu mesta postavitve ugotovil, da se ne bi skladala s prostorom. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim v domači kraj Log pri Sevnici in v lastnem gozdu poiščem primeren kos lesa za izdelavo klopi. Našel sem ga v mogočnem hrastu, ki je že lani začel trohneti.

Klop je želel postaviti tik pod vrh Grintovca, a je postavljanje klopi dovoljeno samo do višine gozdne meje. Klop je želel postaviti tik pod vrh Grintovca, a je postavljanje klopi dovoljeno samo do višine gozdne meje. Foto: Osebni arhiv

Kako ste klop spravili na Šmarno goro? Verjetno ste morali to izpeljati v več delih.

Tudi to je bila posebna dogodivščina, ki je potekala sredi in v zavetju noči. Kaj vse smo doživeli tisto noč! Od priprave, organizacije, logistike do nalaganja, preverjanja, razlaganja, vlačenja in nošenja, pa sestavljanja in preizkušanja, vmes še servisiranja vozila in vozička, pa dopovedovanje svojega početja že vsega hudega navajenemu domačinu, ki česa takšnega še ni doživel in se ob eni uri zjutraj kar ni nehal čuditi našemu početju.

Vse se je zgodilo in z mlajšim bratom ter še z enim prijateljem, ki ima občutek in nos za prava doživetja, se bomo vsekakor še dolgo zabavali na ta račun.     

Z obdarovanci Metko Albreht, Betko Šuhel Mikolič, Anžetom Česnom in Gorazdom Capudrom, ki so junija kar 24 ur hodili po šmarnogorskih poteh. (Foto: FB/Betka Šuhel). Z obdarovanci Metko Albreht, Betko Šuhel Mikolič, Anžetom Česnom in Gorazdom Capudrom, ki so junija kar 24 ur hodili po šmarnogorskih poteh. (Foto: FB/Betka Šuhel).

Kakšen je bil odziv obdarovancev, ko so zagledali klop, postavljeno njim v čast?

Sam sem želel samo ustvariti in postaviti posebno klopco, ki bi združevala dobre, dobrovoljne, vesele in pozitivne ljudi. Z izpolnitvijo ideje sem svoje dosegel. Mislim, da se, ko imaš določena pričakovanja, lahko hitro ujameš v past lažnih pričakovanj, ta pa lahko vodijo v razočaranje, saj ni rečeno, da bodo drugi ta pričakovanja izpolnili.

Kar zadeva odkritje klopce, sem si želel samo, da jo odkrijejo tisti, ki so 24 ur vztrajali na dogodku. Nisem jim povedal, kaj sem pripravil, tako da je bilo to zanje popolno presenečenje.

Odkritju klopce najprej nisem nameraval prisostvovati, a me je prijatelj umetnik, ki ustvarja kamnite skulpture, podučil, da se s prisotnostjo avtorja izkaže spoštovanje in čast delu ter da izdelku pomen. No, če bi bilo odkritje v tujini, bi še bilo opravičljivo, da me ni zraven, ker pa je bilo to na bližnji Šmarni gori, izgovorov nisem imel.

Ob odkritju smo predvajali Beethovnovo simfonijo št. 9, Odo radosti, veličastno stvaritev, ki jo je dirigiral, ko je bil že popolnoma gluh. Ni slišal, a je deloval po notranjih vzvodih. Simbol sodelovanja med ljudmi dobre volje. Bil je ljubitelj narave in občudoval veselje do življenja. To je nekaj, kar se sklada s klopco srčnih ljudi.

Prijateljica je na odkritje prinesla še torto in presenečenje za prisotne je bilo popolno. Vsaj občutek sem imel takšen.

Ima Šmarna gora tudi za vas poseben pomen? Menda do potankosti poznate vse poti, ki vodijo do nje.

Predstavlja mi predvsem mesto oddiha, sprostitve in mesto, kjer se kristalizirajo misli ter polni ali prazni baterije, odvisno od hitrosti vzpona. Tudi mesto druženja in srečanja prijetnih ljudi, še posebej takrat, kadar si tam ob katerem izmed čudovitih sončnih vzhodov.

Nekaj poti poznam, a se s tem ne bi preveč hvalil. Vsega skupaj jih je 15, če štejemo še vozno cesto. Običajno grem na Šmarno goro kar od doma, pa po Westrovi na Grmado ter naprej na Šmarno goro, potem pa čez Peske nazaj domov.

Simon Kurnik Foto: Osebni arhiv

 

Poznamo vas tudi kot ekstremnega športnika. Kakšno vlogo igra šport v vašem življenju?

Šport jemljem kot nekaj trajnega, nekaj, kar me ohranja vitalnega v duhu in telesu, nekaj, kar je vredno gojiti in izvajati.

S tekom si povečujem doseg videnega v danem časovnem okviru. Je priložnost za odklop brez odvečne navlake. Le oblačilo in obutev ter lakotno v naravo. Veslanje obožujem, saj te oddalji od množice in po reki ponese do mesta, kjer preprosto prenehaš veslati, saj nočeš motiti neslišnega gibanja vodnih živali in ptic v bližini, poslušaš le mir, opazuješ naravo, tok reke in se čudiš njeni vztrajnost ter moči počasnega preoblikovanja.

"Kolesarjenje ti ob vožnji navzdol daje občutek popotnika skozi življenje." "Kolesarjenje ti ob vožnji navzdol daje občutek popotnika skozi življenje." Foto: Osebni arhiv

Kolesarjenje ti ob vožnji navzdol daje občutek opazovalca, popotnika skozi življenje. Le sediš na kolesu, mimo tebe pa drsijo travniki, polja ali le bela črtkana črta, če se voziš sredi noči. To ima prav poseben čar.

Vsak šport mi daje nekaj edinstvenega, a se ne počutim kot ujetnik tega. Gibam se glede na želje in prioritete. Ne obremenjujem se, če mi kdaj ne uspe, saj je običajno za tem razlog, zaradi katerega sem se za to odločil.

Kako usklajujete družinske obveznosti, službo in športne aktivnosti? Kako ste si postavili prioritete? Je noč rezervirana za šport?

Najprej je družina, nato služba, potem preostale reči. Odraščal sem na kmetiji, kjer je veljalo načelo, da se najprej postori stvari doma, ko je to opravljeno, pa je čas za rekreacijo. Če je seveda ostalo še kaj volje, energija je tako ali tako običajno bila.

Če želiš več časa preživeti s svojo družino, moraš za daljšo aktivnost iskati dodaten čas. Ta čas si večinoma lahko vzameš zvečer ali ponoči. Tako se s partnerico dogovoriva, da mi recimo v petek popoldne ni treba biti doma, ampak grem po službi naravnost v gore. Kakšno noč že žrtvujem, a je dobro potem te ure brez spanja nadoknaditi. Nekaj časa že gre, potem pa zmogljivost pada, imunski sistem slabi in kmalu so vrata za prehlad široko odprta.

Simon Kurnik Foto: Osebni arhiv

Imate na športnem področju kakšne posebne ambicije?

Ideje so vedno dobrodošle in nas delajo žive, še sploh, če smo pripravljeni idejam slediti in jih uresničevati, ne pa imeti idejo, potem pa naštevati, zakaj vse je ne uresničimo.

Všeč so mi drzne ideje, ki za uresničitev od posameznika zahtevajo njegov razvoj, napredek in širjenje obzorja.

A pri uresničevanju je treba biti skrben in se dogovarjati z družino. Ni dobro, da si osredotočen le na šport, treba je gojiti in negovati tudi medosebne odnose, se posvetiti družini, partnerici, domu.

Pred kratkim sem izvedel en krog - iz Bohinja, s kolesom na rami do Prehodavcev, potem v Trento, s kolesom čez Vršič, mimo Kranjske Gore, Mojstrane in Bleda nazaj do Bohinja. Pošteno sem se uštel pri času. Mislil sem, da bom doma že ob 9. uri, pa sem bil šele ob 14. in s tem vznemiril družinsko idilo. Naslednjič se bom raje dogovoril za kakšno uro več, kot da je potem slaba volja in ogenj v strehi. Komunikacija in usklajevanje sta temeljnega pomena.

Med projektom Od doma do doma so ga spremljali Matija Kurnik, Uroš Martič in Tadej Vintar, o dogodivščini pa so posneli tudi dokumentarni film, ki bo kot uvodni film predstavljen na Outdoor Film Festivalu v Bovcu. Med projektom Od doma do doma so ga spremljali Matija Kurnik, Uroš Martič in Tadej Vintar, o dogodivščini pa so posneli tudi dokumentarni film, ki bo kot uvodni film predstavljen na Outdoor Film Festivalu v Bovcu. Foto: Osebni arhiv

Eden od vaših neobičajnih ekstremnih projektov je tudi projekt Od doma do doma. V 26 urah ste iz Ljubljane kolesarili do Pokljuke, se povzpeli na Triglav, odkolesarili do morja, preveslali slovensko obalo in prikolesarili nazaj domov. Več kot 400 kilometrov in 8000 višinskih metrov. Kako dolgo ste se pripravljali na ta podvig?

Pravzaprav sem čez poletje že tako ali tako aktiven, zato posebne priprave niso bile potrebne, le stopnjevanje dogodivščin, splošna pripravljenost in priprava miselnosti oz. glave. Projekta sem se lotil predvsem zaradi veselja do gibanja in zaradi želje uresničiti preprosto idejo. Odkolesariti od doma, se povzpeti na Triglav, kolesariti do morja, veslati po morju in kolesariti nazaj domov.

Kaj ste s tem želeli dokazati?

Mogoče to, da se da živeti, ne le obstajati, da se drzna ideja lahko uresniči, a le če notranji ogenj dovolj žari. Ali žari za šport, umetnost, znanost, knjige ali karkoli drugega, ni pomembno, le da dovolj žari.

Projekt smo z ekipo, ki me je spremljala (Matija Kurnik, Uroš Martič in Tadej Vintar) tudi posneli in nastal je dokumentarni film, ki bo kot uvodni film predstavljen na Outdoor Film Festivalu v Bovcu (BOOF).  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 194
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin