Šerbec: Na vsak trening sem šel z istim žarom

Za najboljši slovenski klub Celje Pivovarno Laško je igral dolgih enajst let - od leta 1991 do 2002 – ter za njih dosegel 1259 golov. Njegov najljubši spomin, ki jih v sila bogati karieri ni malo, je prav gotovo zmaga slovenske izbrane vrste nad Hrvati v Zagrebu na evropskem prvenstvu leta 2000, ki je Slovencem prinesla nastop na olimpijskih igrah istega leta. Pri srcu so mu spomini na začetek izjemnega obdobja Celja Pivovarne Laško, s katerim se je petkrat uvrstil v polfinale lige prvakov. Šerbec je svojo veličino pokazal tudi v zadnjih letih, ko je na igrišču "puščal srce" za slabše ekipe, za katere je nastopal, ko je bil zaradi poškodbe rame prisiljen prenehati igrati rokomet na najvišji ravni. Ikona slovenskega rokometa je prepričana, da se nam kljub nekaterim slabšim rezultatom reprezentance za prihodnost slovenskega rokometa ni treba bati.

Se je bilo težko odločiti, da rokometno žogo postavite v kot vsaj v smislu aktivnega profesionalnega igranja? Vse skupaj je šlo precej po naravni poti. Glede na to, da sem v zrelejših letih, sem že nekaj časa razmišljal o zaključku športne poti. Uspelo mi je strastno izživeti igralske ambicije, tako da je tudi želja po igranju rokometa ugašala in slovo ni bilo tako boleče kot pred leti, ko sem si poškodoval ramo. Sicer so sedaj, ko se je vse skupaj tudi uradno zaključilo, prisotni malo hecni občutki.

Proslavili ste se v Celju, a nikoli vam ni uspelo osvojiti evropskega vrha. Kako bi opisali svoja leta v Celju PL? V Celju sem preživel kar enajst let, ki bodo ostala v zelo dobri luči. Takrat smo bili pionirji te ekipe, ki je nato zaslovela v Evropi. Ponosen sem, da sem bil takrat celo kapetan. V tistem obdobju smo bili kar petkrat v polfinalu lige prvakov, a smo imeli smolo, da je bila to era nepremagljive Barcelone. Morda so porazi proti Kataloncem in dejstvo, da se nam ni uspelo prebiti preko polfinala, edini grenki spomini s tistega časa. Smo pa utrli pot kasnejši generaciji, ki je osvojila ligo prvakov in postavili Celje na rokometni zemljevid Evrope.

V prvi sezoni lige prvakov ste bili celo najboljši strelec. So bili to najlepši rokometni časi? Prvo leto v novoustanovljeni ligi prvakov je bilo prelomno tudi za sam klub. Igrali smo s samimi vrhunskimi evropskimi ekipami in bili že takoj enakovredni. Ugotovili smo, da smo sposobni igranja na najvišji ravni. Ko so prišli prvi uspehi, nam je naš sponzor omogočil, da smo se lahko še bolj profesionalno posvetili rokometu. Sam sem bil v izjemni formi in kot najboljši strelec lige prvakov dokazal, da tudi mi s province nismo daleč stran od vrha, kot je v prvem trenutku bilo videti.

V zadnjih letih ste se borili s klubi, ki ne sodijo v vrh slovenskega rokometa, bolje rečeno se borijo za preživetje … Po tej poškodbi moje nesrečne rame in nesrečni operaciji ter rehabilitaciji sem se nekako usposobil s pomočjo terapevta, da sem lahko izživel svoje veselje do rokometa do konca v manj kakovostnih klubih. Odnos do samega rokometa je ostal še vedno isti. Na vsak trening sem šel z istim žarom kot v dobi, ko sem igral na najvišji ravni. Krasno sem se počutil tudi v teh klubih, v katerih sem si vselej ustvaril nova prijateljstva. Vedno so bile zame najbolj pomembne človeške kakovosti, šele potem sem gledal na primer športne.

V Krškem vam ni uspelo uresničiti ciljev/želja (prva liga). Se tudi zato poslavljate od aktivnega igranja? Tudi neprijetni dogodki v Krškem so doprinesli k tej odločitvi. Sezono smo začeli odlično. Imeli smo namen, da se uvrstimo naprej in mislim, da smo bili tega sposobni. Nato pa so se nam s prihodom hrvaškega trenerja Željka Zovka cilji povsem porušili, kar je pospešilo mojo odločitev, da preneham z aktivnim igranjem rokometa. Bil sem zelo razočaran nad upravo kluba in trenerjem. Še vedno sem prepričan, da so fantje iz Krškega prihodnje leto sposobni uvrstitve v prvo ligo, če se bodo seveda razmere v klubu spremenile.

Čaka pa vas že nova vloga, saj se boste v Mariboru preizkusili kot pomočnik trenerja … Izrazil sem željo, da se preizkusim tudi kot trener, ker imam rad rokomet. Ta šport mi je zlezel pod kožo, pokonci pa me drži adrenalin. V Mariboru so bili veseli mojega prihoda, prvi trener Bojan Čotar me je sprejel z odprtimi rokami. Z Bojanom sva že sodelovala in vem, da se bom od njega lahko ogromno naučil. Vizija kluba mi je pisana na kožo. Usmeritve v Mariboru so ambiciozne, pravilne. Upam, da bom uspešno pobral nove modrosti, za kar se bom maksimalno potrudil.

Vas mika tudi delo v celjskem klubu? Kot dolgoletni član in kapetan Celja Pivovarne Laško imam željo, da bi nekoč delal v tem klubu. Do kluba imam zaradi moje bogate zgodovine z njim poseben odnos. Želje po sodelovanju s celjskim klubom z moje strani so, a zaenkrat seveda ni še nobenih dogovarjanj. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Kaj menite o trenutnem stanju v slovenskem rokometu? Je prisotnega preveč amaterizma? Želim si, da bi bilo profesionalizma več. Dosti klubov dela zelo dobro, a finančna situacija je ponekod preveč slaba. Motijo me bankroti nekaterih klubov v prvi ligi. Želim si, da bi klubi delovali nemoteno in bi omogočili mladim, da se razvijejo. Tako le tem ne bi bilo treba iti v tujino. Tudi sicer, ne glede na zadnje slabe rezultate naših reprezentantov in reprezentantk se nam ni treba bati za prihodnost rokometa v Sloveniji, kjer stanje še zdaleč ni tako tragično.

Česa ne boste kot slovenski reprezentant nikoli pozabili? Tiste zmage v Zagrebu proti Hrvatom, ki nam je prinesla uvrstitev na olimpijske igre v Sydneyju, ne bom nikdar pozabil. Takrat so se večini od nas uresničile sanje. Občutek je bil nepopisen. Prav tako ne bom pozabil bronaste medalje na mediteranskih igrah leta 1993, na katerih je bila prisotna popolna postava Francije, Hrvaške, Egipta … Tisto so bili začetki slovenske reprezentance.

Mnogokrat smo vas slišali v vlogi strokovnega komentatorja na TV Slovenija. Ste se kdaj ukvarjali z idejo, da bi se morda še bolj posvetili tovrstnemu delu? To je resno in garaško delo ter bi zahtevalo veliko truda. Profesionalno se ne bi ukvarjal s tem, bi pa denimo enkrat na leto "pokomentiral" kakšen turnir. Kritike na moje dosedanje komentiranje so bile zelo pozitivne. Je pa moje nadaljnje delo seveda povezano z uspehi naše reprezentance. Škoda, da slednje ne bo na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem prihodnje leto.

Se morda vidite tudi v kakšni izmed vlog v reprezentanci v prihodnosti? Morda. Ko sem bil kot komentator na prvenstvih, sem imel precej časa za opazovanje tujih selektorjev in njihovega dela. Delo selektorja je drugačno kot delo klubskega trenerja, saj selektorji reprezentanc dobijo pod svoje okrilje že formirane, uveljavljene igralce, ki jih morajo v kratkem času pripraviti. Psihološki vidik je tu zelo pomemben.

Tudi razočaranj verjetno ni manjkalo … Razočaranja, kar se slabših rezultatov tiče, mi niso ostala toliko v spominu. Porazi so del športa in sem jih zlahka sprejel ter se jih prav tako rad spominjam. Bolj so mi ostala v spominu zahrbtna dejanja, ki jih v športu ni malo. Izpostavil bi tudi mojo poškodbo rame, za katero sem potreboval precej časa, da sem jo sprejel in se sprijaznil, da ne bom mogel več igrati na najvišji ravni.