Samo Jeranko: Najtežje je umiriti svoja pričakovanja

Samo Jeranko, 23-letnik iz Ribnice, je v potapljanju na dah našel svoje življenjsko poslanstvo. 199 centimetrov visoki absolvent strojne fakultete v Ljubljani, član Društva za podvodni ribolov Tjulnji in inštruktor potapljanja je na prestižnem tekmovanju Vertical Blue 2013 na Bahamih novembra postavil dva nova državna rekorda. V disciplini s plavutjo se je potopil 92 metrov, brez plavuti 75 metrov.

Potapljanje na dah zahteva temeljito priprave, verjetno gre za obsežen proces. Kako ste se kot plavalec znašli med potapljači na dah? Od nekdaj sem se rad potapljal. Rad sem bil v vodi, tako v bazenu kot v morju. 14 let sem treniral plavanje, vendar so me kar naprej pestile poškodbe. Zaradi težav z ramo sem stežka zdržal celoten trening. S potapljanjem sem se začel ukvarjati v srednji šoli, pri tem pa so mi precej pomagala tudi leta treningov v bazenu, kjer sem si ustvaril dobro bazo. Več kot šestkrat na teden sem bil v bazenu, na morju pa sem v vodi preživel tudi po deset ur. Lovil sem ribe, vedno brez jeklenke, samo na dah. Že takrat sem sanjal o apnei, noro všeč mi je bilo biti pod vodo, brez dihanja, brez omejitev. Da si v vodi sam s sabo, da uživaš v nekem drugem okolju. Po srednji šoli sem opravil potapljaški tečaj, že čez štiri mesece pa na državnem prvenstvu zmagal v vseh disciplinah apnee. Leta 2009 sem se udeležil svetovnega prvenstva na Danskem, postavil nekaj državnih rekordov in začel resno trenirati. Seveda pa sem, tako kot vsi športniki, tudi sam imel krize.

Pravite, da se potapljate zaradi užitka. Kako bi opisali lepoto potapljanja? V vodi me privlači to, da dosežem neko stanje, kjer telo popolnoma umirim. Med potapljanjem se nam sprožajo tako imenovani potapljaški refleksi, ki so skupni vsem sesalcem in med drugim povzročijo tudi zmanjšanje srčnega utripa in presnove. Med lepim in uspešnim potopom lahko dosežeš stanje zavesti, kjer se počutiš najbolj svobodnega, in če si dobro natreniran, ne čutiš nobene potrebe po dihanju, nič te ne omejuje. Edina sila, ki deluje nate, je gravitacija, ki te vleče navzdol. Si popolnoma v breztežnem stanju, obdaja te ves ocean. Vsa ta tišina in vse to vzdušje se mi zdita fascinantna. Sčasoma pod površjem lahko ostajaš vedno dlje, trenutki sproščenosti so vedno daljši.

Kako ste se lotili čisto prvega potopa? Načrtno ali povsem spontano? Imel sem 14 let in spomnim se, da sem plaval tako dolgo stran od obale, da je bila pod menoj čista tema, potem pa sem se potopil do dna. Pozneje sem izvedel, da je bilo to 25 metrov. Moje zanimanje za potapljanje je postopoma naraščalo, spremljal sem literaturo o tej tematiki, se izobraževal, obiskoval tečaje in nazadnje opravil tudi inštruktorski tečaj, tako da zdaj lahko učim tudi druge. V stiku sem z vsemi aktualnimi raziskavami, svetovnimi trendi v prostem potapljanju in strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, tudi na fakulteti za šport potekajo projekti, pri katerih sodelujem. Vem, kaj se pri potapljanju lahko zgodi in kako ravnati. Tega znanja na začetku seveda nisem imel.

Kaj je najpomembneje pri potapljanju na dah? Da se ga nikoli ne smeš lotiti sam, da si kritičen do tega, kaj lahko dosežeš. Na tekmah in treningih je namreč odločitev, na katero globino se boš potopil, vedno stvar osebne odločitve.

Pri prostem potapljanju ali tako imenovani apnei ločimo več disciplin. Katera je kraljevska? Za kraljevsko disciplino velja prosti potop s plavutjo, ker se tam dosegajo največje globine. Najtežji pa je gotovo prosti potop brez plavuti, ker se na tak način najtežje splava v globino. Sicer pa se apnea deli na bazenski in globinski del. V bazenih imamo disciplini, kjer se meri, kako dolgo lahko potapljač zdrži pod vodo in koliko metrov lahko preplava pod vodo, bodisi s plavutjo bodisi brez. V morju pa sta pomembna le globina, ki jo lahko dosežeš s plavutjo ali brez, in potop, pri katerem se potapljači v globino podajo z vlečenjem ob vrvi.

Kako pomembna je pri potapljanju na dah pljučna kapaciteta? Pljučna kapaciteta seveda je pomembna, sam pri tem malce izstopam, saj lahko brez dodatnih tehnik kadarkoli pihnem v poprečju 9,75 litra, medtem ko ima človek v povprečju med šest in sedem litrov pljučne kapacitete. Obvladam pa tudi tehnike, s katerimi lahko zajamem tudi med 12 in 13 litrov.

Ste lahko bolj konkretni? Gre za goltanje zraka, ki ga zajameš in nato z jezikom porivaš v pljuča. Ta tehnika je sama po sebi izredno nevarna, saj večina ljudi za izvedbo te vaje nima dovolj razvitih dihalnih poti, zato lahko hitro nastanejo poškodbe. Tudi sam jo izvajam izključno za tekmovanja, zato da lahko zajamem večjo količino zraka.

Kako močna je konkurenca na tekmovanjih, kot sta bila na primer letošnje svetovno prvenstvo v potapljanju na dah v Beogradu ali Vertical Blue na Bahamih? Na svetovnem prvenstvu v Beogradu je nastopilo 140 potapljačev, na mednarodnem tekmovanju na Bahamih, ki ga je New York Times opisal kot Wimbledon potapljanja, pa 36. Tekma na Bahamih velja za najprestižnejše potapljaško tekmovanje, saj se tam dosegajo največje globine in na njem nastopajo trenutno najboljši globinski tekmovalci z vsega sveta in zato ima neko svojo težo. Zaradi svojih specifik, s tem mislim predvsem na samo financiranje udeležbe, se tam zberejo le tisti, ki so prepričani, da bodo lahko maksimalno izkoristili dane pogoje. Strošek takega tekmovanja s potovanjem, namestitvijo in drugim znaša med štirimi in petimi tisočaki. Pri tem mi pomagajo sponzor HotHorse, Društvo za podvodni ribolov Tjulnji, večinoma pa se financiram z inštrukcijami potapljanja.

Je bilo tekmovanje Vertical Blue 2013 za vas vrhunec letošnje sezone? Pred tem je bil še en vrhunec, svetovno bazensko prvenstvo v Beogradu, za kar sem res ogromno treniral in si zagotovil dobro bazo za Bahame. V Beogradu sem imel nekaj smole, čeprav sem na koncu vendarle popravil dva državna rekorda in osvojil deseto mesto v statični apnei. Bahamom sem posvetil pet mesecev priprav. Telesu sem želel dati dovolj časa za pripravo in prilagoditev na ekstremne pogoje, ki vladajo v taki globini. Za telo je to velik šok, obremenitev. Na globini sto metrov pritisk na telo znaša 11 barov. Za primerjavo, guma na avtomobilu je napolnjena na dva bara. Obremenitev v višini 11 barov pomeni zmanjšanje volumna vseh votlin, ki so napolnjene z zrakom, kar za enajstkrat. Zaradi teh deformacij moraš telesu dati dovolj časa, biti moraš sproščen. Če nisi dovolj sproščen in če pri tem, kar počneš, ne uživaš, se tej sili ne moreš upreti. Vsak napačen gib, napetost napačne mišice se lahko takoj odrazi v obliki notranjih poškodb, kot so barotravme, poškodbe dihal, sapnika, bronhijev … Druga težava pa je v izenačevanja tlaka v ušesu. Volumen pljuč se na ekstremnih globinah zmanjša, pod površjem pa ne moreš dobiti zraka, s katerim bi izenačili srednje uho. Pri tem so uporabne izredne tehnike, ki so sicer zelo zahtevne, a se jih da naučiti.

Skozi laični pogled bi rekla, da je potapljanje na dah razmeroma nevaren šport. Ste tudi sami že imeli kakšno negativno izkušnjo? K sreči sem način potapljanja, pri katerem sem iskal neko mejo, do katere še zmorem, pred letom in pol opustil in zdaj pri potapljanju iščem izključno užitke, poslušam telo in se poskušam potapljati v območju, kjer mi je prijetno, pri čemer pa mi globina ni tako pomembna. Je pa res, da sem se včasih v globino podajal tudi dokaj brezglavo. Vprašanje je, kako se po takšnem opozorilu obnašaš. To je vendarle šport, cilj vsakega športnega potapljača pa je, da pred potopom maksimalno umiri svoje telo. Vsi si predstavljajo, da gre za adrenalinski, ekstremni šport, v resnici pa je daleč od tega.

No, ekstremen po svoje vendarle je. Ljudje ga verjetno tako dojemajo, ker opisuje dosežke, ki so zunaj dosega velike večine ljudi. Pred potopom je najpomembneje, da maksimalno umiriš svoje telo, kar je zelo težko, saj te po eni strani žene želja po rekordnem dosežku, po drugi strani pa se zavedaš, da tega ne moreš doseči, če si napet in pod stresom. Cilj je doseči maksimalno mišično sproščenost, tako da se telo lahko prilagodi na ekstremne pogoje. Tam spodaj se ne smeš ničemur upirati. Če se začneš, če obstajata zakrčenost, nelagodje, se to odraža v obliki poškodb ali neuspešnega potopa. Druga pomembna stvar je, da sproščena mišica troši precej manj kisika, medtem ko adrenalin že sam posebi pospešuje presnovo in srčni utrip in že to je velik porabnik kisika. Sam sem s tem dolgo imel težave, najtežje je namreč umiriti svoja pričakovanja. Pri tem si mi zdi izredno pomembno, da se zavedaš, zakaj to počneš, zakaj te to veseli. Treba se je osredotočiti na stvari, ki niso vezane neposredno na rezultat. Če si vezan na neko številko in uvrstitev, se osredotočiš na tisto, kar je zunaj našega dosega. Iz izkušenj lahko rečem, da je rezultat najboljši takrat, kadar preusmeriš pozornost, se razbremeniš in dosežeš tisto, o čemer sanjaš.

In kakšne so vaše metode za dosego takšnega stanja? Na tem področju je ogromno literature, mislim pa, da mora ta stvar biti preprosta in hitra. V zadnjem času sem se usmeril na to, da prek pravilnega dihanja sprostim celo telo, pri tem pa uporabljam tehnike avtogenega treninga in nevrolingvističnega programiranja (NLP). Dihanje izhaja iz joge, avtogeni trening je sproščanje mišic, NLP pa je spreminjane vzorcev razmišljanja. Nobena od naštetih tehnik sama po sebi ni idealna, kombinacija vseh treh pa deluje.

Kaj vam pri potapljanju na dah predstavlja največji izziv? Če si želiš dosegati vedno boljše rezultate, če želiš iti globlje, moraš imeti stoodstotni nadzor nad situacijo, nad sabo in nad okolico. Obvladovati moraš vse mogoče tehnike. Tukaj ne gre za stanje zadetosti, pijanosti, zamaknjenosti, tukaj gre za stoodstotno osredotočenost v kombinaciji s stoodstotno telesno sproščenostjo. To je stanje, ki ga po mojem mnenju dosežejo ljudje, ki počnejo nekaj, kar jih veseli. In jaz to že od nekdaj najdem v vodi, nekdo drug v hribih. Mislim, da so najbolj žalostni tisti ljudje, ki ne vedo, kaj jih v življenju osrečuje. Ni namreč nekaj samoumnevnega, da veš, kaj te veseli, kje si najbolj ti. To, da imam možnost to spoznati in v tem uživati, je zame velik privilegij.

Potapljaške destinacije niso za vsakih vogalom. Katere so najbližje slovenskim potapljačem? Idealne potapljaške destinacije so tiste, kjer lahko treniraš tik ob obali. Jadransko morje je za kaj takega preplitko in teh možnosti niti ni ne ponuja. Najlažje dostopna potapljaška oaza je v Dahi v Egiptu, ki ponuja toplo morje in koralni greben z globino do 90 metrov tik ob obali. Je kot neka luknja, ki je z vseh strani zaščitena pred odprtim morjem in zato več kot primerna za potapljanje. Ker pa sem zdaj že v tisti fazi, ko tudi ta globina počasi postaja preplitka, iščem večje globine. Ena takšnih destinacij je na Bahamih, ki ponuja najglobljo luknjo na svetu, v sredini zavarovanega zaliva z globino do 200 metrov. Je pa seveda težava to, da so Bahami daleč in posledično precejšen finančni zalogaj.