Nedelja, 27. 11. 2016, 4.56
6 let, 7 mesecev
Justina Rozman, nekdanja jugoslovanska kegljaška prvakinja iz drugega časa
Rojena leta 1916: O smrti ne razmišljam. Še ko bo prišla, bo to prezgodaj.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,75
4
Nekdanja reprezentantka v kegljanju Justina Rozman je preživela obe svetovni vojni, nizala vrhunske dosežke v športu, uživala z družino in za svojo kuhalnico. Pravi, da si pri stotih letih ne dela načrtov. "Dokler bom, bom."
Justina Rozman je prejšnji ponedeljek, 21. novembra, praznovala stoti rojstni dan. Z velikim pompom in številno družbo, kot se za starostni mejnik spodobi. Z dopolnjeno stotico se uvršča v skupino 40 Slovencev, ki so že praznovali ta jubilej. Samo v Kranju, kamor so se z družino iz Logatca preselili leta 1939, jih živi osem. Babi Justi, kot ji pravijo, je častna občanka Kranja in dolgoletna članica Kegljaškega kluba Triglav Kranj (od ustanovitve leta 1951), leta 2008 pa je bila razglašena za najstarejšo rekreativko seniorko v Evropi.
Stoletna gospa priznava, da bi težko živela v takšnem tempu, kot živijo novodobne generacije.
Čestitke za stoti rojstni dan so prekipevale od številnih želja po zdravju. Pisal ji je tudi predsednik Borut Pahor, ki jo je nagovoril z mega jubilantko.
Kaj si stoletnik sploh lahko zaželi za rojstni dan in kaj so vam zaželeli v številnih čestitkah, ki ste jih prejeli?
Joj, pri stotih letih si prevelikih ciljev ne zadajam. Živim za vsak dan posebej. Kakor mi je usojeno, tako bo. Počutim se dobro, je pa res, da mi pošteno peša vid in da me včasih zagrabi "ta lena", kot rada rečem. V čestitkah so mi večinoma zaželeli zdravje, tudi predsednik Borut Pahor, ki se zabave ni mogel udeležiti, saj je odpotoval na delovni obisk v Iran.
Ko smo mladi, imamo ogromno načrtov, si jih človek z leti preneha zastavljati?
Najbolje je, da nič preveč ne načrtujete. Takoj, ko se kaj podre in ne gre po zastavljenih načrtih, je lahko ogenj v strehi (smeh, op. a.). Kratkoročni načrti z danes na jutri so najboljši.
-> 92-letna Ljubljančanka: Starost je lahko nebeško lepa #video
-> Mlada mamica po raku dojk svoje želje uresničuje sproti: Ne želim, da mi zmanjka časa
-> "Arhitekturo delamo za ljudi"
Odraščala je v veliki družini v Logatcu. Še vedno ima vse tri sestre, štirje bratje pa so se že poslovili.
Spominske fotografije, ki imajo že skoraj zgodovinsko vrednost.
Ste kot majhna deklica računali na to, da boste živeli sto let? Ste si tega sploh želeli?
O, kje pa! Še na misel mi ni prišlo. Sicer pa ko si mlad, bolj malo razmišljaš. Tako mi je usojeno.
O čem najraje pripovedujete svojim vnukom in pravnukom? Kdaj je bilo vaše življenje najbolj rožnato?
Mislim, da šele zdaj, na stara leta. V mladosti nisem občutila veliko rožnatega. Doma nas je bilo osem otrok, štiri dekleta in štirje fantje. Fantje so že vsi odšli, dekleta pa smo še vsa, in to kolikor toliko pri zdravju.
Najtežji spomin na otroštvo je gotovo smrt najstarejšega brata, ki je pri 16 letih v bližnjem bajerju zaradi krčev utonil.
Šele naslednji dan jim ga je uspelo potegniti iz vode. To je bila velika tragedija za našo hišo. Oče je takrat dejal, da bi raje videl, da bi nam zgorela hiša, kot da mu je utonil sin.
Pri 98 letih se je poslovila od kegljanja in pri tej odločitvi vztraja, čeprav jo kolegi še vedno vztrajno vabijo na kegljišče.
Preživeli ste tudi morijo obeh svetovnih vojn, med drugo ste bili v najlepših letih, v dvajsetih in malo več.
Res je, s tem, da se prve k sreči ne spomnim, edino tega, da sem z menažko pri kotlu italijanske vojake prosila za hrano. Na drugo pa imam zelo slabe spomine. Leta 1944 so mi ustrelili moža in postala sem partizanska vdova.
Težko mi je bilo tudi ob smrti staršev, sicer pa lahko rečem, da mi je bilo v življenju na splošno lepo.
Katero obdobje je bilo v zadnjih sto letih po vašem mnenju najbolj kakovostno? Da so se ljudje družili, da niso živeli samo za službo.
Najlepše je bilo, ko sem imela 16 let in sem se prvič zaljubila. Takrat smo še mislili, da ne bomo nikoli stari … Zdaj sem pa res kar prestara, kajne? Sicer si pa ne predstavljam živeti vašega tempa življenja. Najprej služba, potem takoj priprava kosila, vzgoja otrok. Ne vem, verjetno se moraš tudi tega navaditi.
V stotih letih smo doživeli tudi neverjeten tehnološki napredek. Kako mu vam je uspelo slediti?
Mobitel uporabljam, tudi mikrovalovno pečico obvladam, pa alarm si znam nastaviti, z računalnikom pa se ne bom ukvarjala. Se mi ni treba.
Za stoti rojstni dan so ji podarili kegelj in kroglo ter spisali akrostih na ime Justi.
Za vami je tudi uspešna športna kariera, bili ste jugoslovanska prvakinja v kegljanju. Kako ste sploh pristali v tem športu?
Moja športna zgodba je tesno povezana z domačo gostilno, imenovala se je gostilna Pri dobri kapljici. Moji starši so jo imeli v Logatcu. Za goste smo imeli balinišče in kegljišče, mi otroci pa smo jim za plačilo postavljali keglje. Mislim, da smo za tri ure postavljanja kegljev dobili en dinar, kar je približno pet evrov. Ko so gospodje nehali igrati, smo kegljali mi, otroci. Raje smo kegljali, je bilo bolj atraktivno kot balinanje.
-> Pod socializmom se ni živelo bolje
-> Florence Hartman: Ni še prepozno, ampak vsi spimo
-> Zdravniška stavka? Naj traja za zmeraj!
Leta 1967 je postala jugoslovanska kegljaška prvakinja v kategoriji posameznic.
Pozneje sem postala jugoslovanska prvakinja v kegljanju, zbrala pa sem neverjetnih 913 točk, česar do takrat ni dosegel še noben moški, kaj šele ženska. Zmagovala sem tudi v parih in ekipno. Lepi spomini.
Vse njeno življenje je v znamenju kegljanja. Tudi rojstnodnevna torta.
Kaj je šport prinesel v vaše življenje?
Odlično družbo.
Kako profesionalno ste se lotevali športa?
To so bili drugi časi. Prepuščeni smo bili sami sebi, trenirali smo brez trenerja. Kolikor si vrgel, si pač vrgel (smeh, op. a.). Nihče nam ni povedal, kako se je stvari treba lotiti. Igrali smo po občutku.
Kegljanje je danes nadomestil novodobni bovling, ki je zelo priljubljen, tudi med otroki. Ste že poskusili?
O ne, niti v živo ga še nisem videla. Samo na televiziji. Ko me je zapustil vid in so mi morali opisovati, kje točno stoji kegelj, ki mi je še ostal, sem se od kegljanja zavestno poslovila.
Ste poleg športa imeli še službo z rednim dohodkom?
Pomagala sem v domači gostilni, ki smo jo imeli tudi ob selitvi v Kranj, sicer pa vedno pravim, da sem bila bolj kot ne gospa (smeh, op. a.).
Kakšne so bile pred pol stoletja in več nagrade v kegljanju?
Medalje in pokali, denarnih nagrad ni bilo, vse je bilo precej bolj skromno. Joj, kako dolgo je že tega. Danes pa še kroglo komaj vržem.
Nazadnje sem igrala pred dvema letoma, pa čeprav me kar naprej nagovarjajo, naj se vrnem. Težko bo, v Kranju je kegljišče v drugem nadstropju, do tja je zame predaleč. Sicer pa sem kegljala več kot 60 let in mislim, da je bilo dovolj.
Justina Rozman je tudi častna občanka mesta Kranj.
Kaj vam je danes v največje veselje?
Še vedno rada kuham. Vsak dan skuham kosilo za vso družino. To mi je ostalo še iz časov šolanja na gospodinjski šoli pri znani nuni Feliciti Kalinšek, kjer sem se naučila res dobro kuhati.
Še vedno hrani osnovnošolsko spričevalo oziroma odpustnico.
Kaj počnete za zdravje? Nam lahko razkrijete imena kakšnih skritih rožic, iz katerih si kuhate zvarke?
O ne, nobenih rožic, zanašam se izključno na dobro voljo. Ta je "najbolja". Raje spijem kakšen viski (smeh, op. a.). En požirek, da se spravim k sebi.
Imate s smrtjo že razčiščene odnose?
Kje pa, za to je še čas! Še ko bo smrt prišla, bo prehitro tu. Veste, to je postranska stvar, ni za vsak dan (smeh, op. a.).
4