Zdravniška stavka? Naj traja za zmeraj!

Nauk stavke bi moral biti, da nikjer v državi zdravniki ali medicinske sestre poleg 48-urnega delovnega tedna ne bi smeli delati niti ure več. Pri čemer vsako delo šteje!
Nauk stavke bi moral biti, da nikjer v državi zdravniki ali medicinske sestre poleg 48-urnega delovnega tedna ne bi smeli delati niti ure več. Pri čemer vsako delo šteje! Foto: Ana Kovač

Nešteto sporočil sem dobil te dni, češ, naj se vendar izrečem o stavki. Zdravniški. A čeprav sem zdravnik, kot javni uslužbenec ljubljanske medicinske fakultete po definiciji ne stavkam, zato se mi ni zdelo prav vtikati se v najbolj sveto sindikalno pravico delavstva – stavko.

V dolgih letih socialističnega učenja o delavskih pravicah sem namreč dobil vtis, da je stavka intimna zgodba delavca in zaposlovalca, zunanji kibicerji pa se vanjo ne vtikajo.

Celo zahodni, tradicionalno kapitalistični svet, ki naj bi bil do delavskih pravic manj občutljiv kot mi, iz socializma, ob stavki navadno le zavzdihne, da tako pač mora biti.

Ste že slišali Nemca, ki obtiči na letališču, nergati nad stavkajočimi piloti? Ne.

Ste slišali Italijana nergati nad stavkajočimi železničarji? Najbrž ne.

Se spomnite, da bi Avstrijci protestirali, ko so na ulicah (in sploh ne redko) zdravniki? Seveda si vsi želijo, da bi se stavka čim prej končala in bi se življenje normaliziralo, ampak hkrati vedo, da je stavka temeljna delavska pravica!

Še pomnite, tovariši?

Zato družbena normalnost in spodobnost zahtevata, da se stavkajočim ne gleda pod rjuhe. Medijska demonizacija in politizacija stavkajočih delavcev sta namreč le še korak od totalitarizma. Tistega, v katerem se naščuva vso državo nad skupino, ki ni zadovoljna z obstoječim sistemom.

Pa kaj je z nami, da v tranziciji nenehno delujemo ne le kot prvošolčki ekonomije, ampak tudi kot prvošolčki spoštovanja delavskih pravic?


Preberite še druge odmevne kolumne:

-> Miha Mazzini: Zdravje je njihovo največje bogastvo
-> Tina Deu: Zanič knjige za otroke
-> Harry Potter, petnajst let pozneje


Stresni test slovenskega zdravstva

Zato sem ob zdravniški “stavki” le nekoliko obžaloval, da se na Fidesu namesto odpovedi nadur po 40-urnem rednem delavniku niso še nekoliko bolj duhovito odločili za 48-urni delovni teden in pika! Za zmeraj! Ne glede na izpolnjevanje pogajalskih zahtev.

Kajti 48-urni delovni teden je tako ali tako skrajnost delovne obremenitve, ki je po EU-direktivi dopustna.

Če je dosedanja “stavka” s 40-urnim delovnikom bila nekakšen stresni test, ki je pokazal, kako trhlo je naše javno zdravstvo ob “zgolj redni delovni obremenitvi zdravnikov”, bi bil 48-urni delovni teden podoba (do)končne realnosti in normalnosti, ki bi povedala, koliko javnega zdravstva imamo v resnici.

Podmornica Potemkin

V resnici imamo namreč natanko toliko javnega zdravstva, kot bi se pokazalo po pol leta doslednega prakticiranja največ 48-urnega delovnega tedna za vsakega zdravnika in medicinsko sestro. Vse preostalo je podmornica Potemkin – lahko jo na silo držite nad vodo, ampak zgolj za ceno tega, da nič v sistemu več ne deluje po naravnih zakonitostih, ampak zgolj po (politični) sili. Kar vodi iz ene (sistemske) anomalije v še večjo anomalijo in tako naprej – do končnega absurda.

Če torej hočete več javnega zdravstva, kot ga je z 48-urnim delavnim tednom vseh zdravstvenih delavcev v sistemu, se ne jezite na zdravnike, ampak se obrnite na politiko, da v resnici kaj spremeni!

Kaj ni absurdno obtoževati zdravnikov, ker delajo "samo normalni delovni čas"? Meni bi se jih zdelo kvečjemu umestno obtoževati, da so s svojim čezmernim delom (zaradi lastnih materialnih interesov, da ne bo pomote) vso državo zavajali, da je vse v najlepšem redu, čeprav že vsaj zadnjih 20 let ni bilo. V tem zavajanju pa so zdravniki v resnici politično krivi in zaslužijo jezo in očitke.

Vzeti licence zdravnikom, ki igrajo Top Gun na koži bolnikov

Nauk stavke bi moral biti, da nikjer v državi zdravniki ali medicinske sestre poleg 48-urnega delovnega tedna ne bi smeli delati niti ure več. Pri čemer vsako delo šteje!

Ker je, ljubčki moji, 48 ur skrajna meja, ko je delo psihofizično varno!

Zdravniki in medicinske sestre so samo normalni ljudje z družinami in vsakovrstnimi logističnimi, zdravstvenimi in psihološkimi težavami, večina od njih nima niti približno kondicije tridesetletnih vojaških pilotov.

Tistim zdravnikom, ki o sebi mislijo, da so Top Gun ali celo astronavti, pa bi bilo začasno treba vzeti licence in jih poslati na dodatno izobraževanje, izpite in psihološke teste, dokler ne bi splošno znanih fizioloških dejstev o človekovi zmogljivosti razumeli in jih vgradili v svoje vedenje.

Kdo bo sicer zaupal zdravniku, ki se nekaj nauči iz učbenikov in to oznanja drugim, sam pa se vede povsem drugače? To je, kot bi vam pulmolog, ki je serijski kadilec, razlagal o raku, ki ga boste dobili s kajenjem. Ali bi vam zamaščen zdravnik pridigal o telesni teži in holesterolu in zdravem življenjskem slogu.  

Vzrok vsega – v zdravstvu ni(mamo) dobrih direktorjev

V našem zdravstvu nimamo niti enega dobrega direktorja!

Ker ga sistemsko ne more biti. Najboljši med njimi so le "normalni birokrati" – kar pomeni, da so dobro prilagojeni sistemu, ki je neracionalen in slabo učinkovit. Točno tak je delovni izplen tudi najboljših med njimi.

Naj ponazorim: direktor v našem sistemu nima v rokah prve božje zapovedi vsakega poslovanja – bilance. Naložbe, čeprav milijonske, ki jih bolnišnica načrtuje, niso njen strošek v bilanci, ampak "darilo" ministrstva oziroma države.

"Dober direktor" bo torej na nenehnem lovu za naklonjenostjo ministrov, državnih sekretarjev ali predsednika vlade, da bo v primernem trenutku eden od njih prikimal ideji za novo naložbo (napravo, prizidek, laboratorij), pa čeprav za zdravstveni sistem še tako neracionalno.

Ker je naložba podarjena, si bo "dober" direktor na vso moč prizadeval za milijonsko napravo ali laboratorij, tudi če bo z njim prihranil zgolj nekaj tisočakov na mesec. In tudi če bo strokovnost take naložbe nevzdržna.

Tisti prihranjeni tisočaki so namreč "njegov" likviden denar, ki mu bo prav prišel pri plačah in drugih tekočih stroških, medtem ko stroške naložbe – plačajo davkoplačevalci. Kakšen je torej dober direktor v našem sistemu? Investicijski plenilec, ki naredi (predvsem politično in lobistično) vse, da za velik (državni) denar priskrbi "svoji" zdravstveni ustanovi likvidnostne drobtinice – za plače in dodatke. Ne glede na stroške takih podvigov.

Si predstavljate direktorja, ki odganja svoje stranke?

Drugi primer: direktorja v našem sistemu ne zanima povečevanje zanimanja bolnikov za zdravljenje v njegovi ustanovi. Finančne usode zdravstvene ustanove ne določa zanimanje bolnikov, ampak pogodba z ZZZS, ki vnaprej določi maksimalno število bolnikov v prihodnjem letu, ta je običajno kar prepis "realizacije" preteklega leta.

Ker se medicina razvija in so zdravstveno potrebe vedno večje, se je v zadnjih desetletjih pojavil ogromen razkorak med birokratsko načrtovanim zbolevanjem Slovencev in realnostjo – in pri nas seveda v konfliktu z realnostjo vedno zmaga birokracija. Zato direktorju bolnišnice ni treba skrbeti za priliv bolnikov – tako ali tako jih je veliko več od načrtovane kvote ZZZS.

Naravna dejstva pač ne upoštevajo načrtov ZZZS. Sistemu prilagojen direktor mora zato skrbeti predvsem, da vse bolnike spravi v dovolj dolge vrste in pri tem ne preseže letne kvote – vsak dodatni je namreč izguba za bolnišnico.

Seveda bolnišnicam otepanje bolnikov navadno ne gre povsem dosledno, obstajajo določene zakonske obveze in zakulisni pritiski politike, zato je tudi izguba bolnišnice dejstvo, ki ga razumejo vsi njeni politični lastniki. Posledica je, da temeljnega zakona vsakega direktorja – pozitivne bilance – v slovenskih bolnišnicah ne jemljejo zares, njihove izgube so del politične hipokrizije in direktorji zaradi njih ne letijo na cesto. 

Razvoj bolnišnice kot kaprica zdravnikov

Če torej povečevanje zmogljivosti in kakovosti bolnišnice (več bolnikov) ni cilj poslovanja, je razvoj bolnišnice s poslovnega stališča zgolj kaprica ambicioznih posameznikov (zdravnikov), ki jo mora prilagojen direktor čim bolj umirjati, da ni previsokih stroškov.

In če naložbe niso del bilance, se mimogrede pojavi izkoriščanje tega nelogičnega dejstva: "dobri" direktorji to počnejo tako, da izsiljujejo naložbe, ki daleč presegajo njihove potrebe in so namenjene "trgu" – od laboratorijev za prodajo preiskav do kuhinj in pranja perila.

Bolnišnica dobrega, birokratsko iznajdljivega direktorja v našem sistemu vedno manj gradi na svoji temeljni dejavnosti – zdravljenju bolnikov, ampak postaja vedno bolj d. o. o. za nezdravstvene storitve – na račun nesmiselnih državnih naložb.

Iz povedanega je menda jasno, da direktor naše bolnišnice ne opravlja temeljne funkcije vsakega poslovanja – skrbi za pozitivno bilanco. To nima zveze s kapitalizmom ali socializmom ali neoliberalizmom, ampak zgolj s tem, da lahko moj davkoplačevalski denar meče skozi okno, ne da bi upošteval interes bolnika.

To je za direktorja sicer videti udobno, ampak hkrati s tem sta njegovi poslovna funkcija in avtoriteta pravzaprav uničeni.

Bilanca je vendarle temeljno orodje in prva božja zapoved poslovanja! Brez nje je direktor kot vojak brez orožja ali pilot brez letala. Ubog in precej slabo plačan osnovnošolec, ki si mora svojo vodstveno moč kupovati na različne zakulisne načine – od politike do lokalnih (zdravniških) oligarhij, le s svojo poslovno sposobnostjo si je ne more.

Srž zdravstvene korupcije – apatični direktorji brez bilance

Zadnje čase se je na srečo veliko začelo govoriti o zdravstvenih posrednikih, ki v našem zbirokratiziranem sistemu dosegajo nore dobičke za povsem preprosto prepakiranje tovarniških pošiljk v bolnišnična skladišča.

Slišali smo kup resnično bedastih izjav direktorjev, ki menda o tem niso nič vedeli, niti niso mogli na medsebojnih sestankih povprašati svojih direktorskih kolegov, koliko določena roba stane pri njih. Kot da je direktorska funkcija odložišče za ljudi s posebnimi potrebami, od avtistične motnje do drugih prikrajšanosti, ki onemogočijo, da človek v glavi obdrži več kot tri številke.

A pravi razlog korupcije je mogoče pojasniti s preprosto fiziko. Pomislite, da ima posrednik, ki se nameni prodajati svojo robo določeni bolnišnici, v glavi milijonsko ali petmilijonsko poslovno motivacijo – se zavedate, koliko energije človeku da taka številka? Na drugi strani pa je direktor, ki ni gospodar svoje bilance, ker je sistemsko že vnaprej nepomembna za njegovo karierno usodo. Kako naj se taka bleda direktorska megla brez objektivne motivacije spopada z vulkanskim, milijonskim interesom posrednika?

Kjer je volja, je pot!

Tudi če je direktor osebo povsem dobronameren in pošten, je razporeditev poslovnih energij ob soočenju taka, da se ve, kdo potegne krajši konec.

To je kot na nogometni tekmi – če je ekipa brez motivacije, jo bodo uspeha lačni nasprotniki poteptali.

Srž pomanjkanja zdravnikov – apatični direktorji, ki iščejo zavezništva pri zdravnikih

Direktor, ki ne drži v rokah obeh koncev (prihodkov in odhodkov) bilance, nima poslovne avtoritete.

Če se hoče direktor brez poslovne avtoritete obdržati na položaju (šefovanje zelo hitro postane odvisnost), mora svojo moč iskati in si jo zagotavljati na neposlovne načine. V sistemu upravljanja naših bolnišnic to pomeni, da mora biti direktor predvsem v dobrem in, še bolje, soodvisnostnem odnosu z vodilnimi zdravniki (šefi oddelkov), ki so v večini upravnih struktur in lahko s svojo nejevoljo zelo otežijo stabilnost direktorovanja.

Vsako direktorovanje "po naše" zato ustvari nekakšno bolnišnično oligarhijo, ki se zaveda, da skupaj (pre)živi in skupaj pade – direktor jih nastavlja, oni pa lahko skupaj odstavijo direktorja, tako ali drugače.

Zato se tak direktor pogosto ne vtika v nabave, ker zanje poskrbijo "lokalni (oddelčni) strokovnjaki". Med njimi so pošteni in tudi nekoliko ali celo zelo podkupljivi – a kateremukoli od njih direktor brez poslovne avtoritete težko reče ne. Ko prevlada zakon nevtikanja, direktor s svojim poslovnim znanjem, tudi če ga slučajno ima, ne more dobro asistirati pogajanju s posredniki, saj se po prvem zakonu oligarhije – ne vtika.

Zato se lahko zgodi, da ima posrednik milijonske in povsem neupravičene dobičke – pravzaprav zastonj, brez korupcije. Oddelčni šef nima pojma o cenah in nasede lepim besedam z vsemi žavbami namazanih posrednikov – morda zgolj za kakšno večerjo ali strokovni izlet, za drobiž, skratka. Direktor pa se ne vtika.

A to ne pomeni, da se med direktorji in šefi ne najdejo tudi taki, ki še kako vtikajo prste v marmelado.

Računica z nadurami

Podobno se direktor ne vtika v zaposlovanje novih zdravnikov. Če so bili šefi soočeni s tem, koliko dela (ur in nadur) je na njihovem oddelku, so se v preteklosti pogosto raje odločali za to, da naj manj ljudi raje pobere več dela (in denarja), kot da bi z veliko energijo prepričevali nadrejene in birokracijo o novih zaposlitvah.

Seveda bi bilo mogoče, ampak – z veliko energije. Za katero pa ni bilo interesa, ker jih je bolj mikal denar.

Direktor, ki mu je bilo vseeno za bilanco, tudi ni dvignil obrvi, ker je bilo treba za nadure in pogodbe plačati precej več kot za redno zaposlene zdravnike. Zato so številne lamentacije o pomanjkanju zdravnikov neredko le računi za skrite računice šefov oddelkov, ki jih je bolj zanimalo to, da manj ljudi naredi nenormalno veliko ur in nadur in si s tem poveča zaslužek.

Verjemite, da si niso zelo prizadevali za to, da bi zaposlili zdravnike tudi takrat, ko so ti bili na voljo.

Računica s privatizacijo

Druga skrita računica, ki so ji nasedli poslovno impotentni direktorji, pa je bila skrita računica s privatizacijo.

Če je šef oddelka (ta je navadno s strokovnega področja subspecializacije) z leti pridelal izrazito pomanjkanje zdravnikov v svoji stroki, je v junaških predkriznih časih "pri(h)vatizacij" upravičeno sklepal, da bo ta pritisk prej ali slej odprl vrata zasebni koncesiji za "reševanje kriznih razmer", ki jih je sicer sam ustvaril. In kdo bi bil bolj upravičen do koncesije za zasebno reševanje težave kot ravno tisti, ki jo je ustvaril? Poglejte bančnike!

Zato je veselo služil z nadurami in dežurstvi in hkrati z njihovo velikodušno delitvijo najbližjim kolegom ustvarjal položaj lokalne moči. Ob vsem pa še strateško računal, kako bo zaradi njegovega kadrovskega manevriranja nastala kriza z delom in mu bo nekoč padla lepa koncesija za nagrado. 

Zato naj stavka traja in pika

Zato si intimno želim, da stavka traja in traja. Oseminštirideseturna in pika. V nedogled.

Plačevanje za nadaljevanje nenormalnih obremenitev zdravnikov je nespodobna politična skrivalnica, katere namen je še naprej nadaljevati nenormalni sistem, zgrajen na izsiljevanjih namesto na odprtih računih, ki se vrtijo okoli bolnika kot središča sistema.

Prav bolnika v tem sistemu namreč ni. Načrti se delajo brez upoštevanja njegovih bolezni in bolnik, ki ostane brez zdravljenja, ne more tožiti nikogar, čeprav je zdravljenje plačal vnaprej. Tako vsaj piše. 

Politika je zato preprosto dolžna sprejeti 48-urni javni zdravstveni sistem tak, kot realno je. In z njim narediti nekaj, da bodo ljudje vsaj za silo zadovoljni. Če ne znajo, naj spokajo in morda za njimi pridejo tisti, ki bodo znali. Temu se pravi – DEMOKRACIJA.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

25
  • TTbow / 22.11.2016. ob 21:45

    Kako si sploh drznejo stavkati medtem ko sestre in ostali njihovi sodelavci v stroki komaj preživijo. Stavka je popoln odsev podobe zdravnikov,ki naj bi bila neresnična. Samozagledani aroganti bogovi,ki nikoli nič narobe ne naredijo. Vsaka država ima neko svoje ravnotežje, ne more zdravnik v Srbiji pričakovati plače kot v Ameriki. Za naše razmere so naši dobro plačani. In vse te pritožbe, ki jih imajo so tako tako pretirane, da so smešne.

  • cornus / 22.11.2016. ob 21:43

    O direktorski avtoriteti je bil lep zgled v zadnji Tarči: dir.Vrhunc iz UKC Lj je svojega nabavnika, ki je ubral'' svoje nabavne poti'', prijavil KPK, namesto da bi ga naslednje jutro brcnil v ''rit''!! Dokler bo tako, takih direktorjev ne rabimo!

  • cornus / 22.11.2016. ob 21:40

    zelo dober komentar

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano