Polona Hercog: Zdaj bo lažje, saj bom sproščena

Sanjske sobote slovenskega ženskega tenisa kar dežujejo. Po čustvenem Wimbledonu, ki ga je s težko pričakovanim naslovom v dvojicah zaznamovala Katarina Srebotnik, je na turnirju v Bastadu mejnik dosegla še njena mlajša rojakinja Polona Hercog. Po šestih letih je Slovenijo vrnila na seznam zmagovalk turnirjev WTA med posameznicami. Zadnja je bila ''Kata'' leta 2005 v Stockholmu. Kot da bi bila Švedska usojena dežela za presežke slovenskega tenisa, ki je v soboto pozdravil Polonin prvenec. Naslednji cilj je preboj med najboljših 20 na svetu ter mešanje štren svetovni smetani na ''grand slamih''.

Prvi osvojeni turnir, nekaj, kar ostaja večini teniških igralk nedosegljivo, ste dočakali z dvajsetimi leti. S tem ste na najboljši možni način odgovorili tisti peščici, ki je začela po neprepričljivi uvodni polovici sezone dvomiti o vaših sposobnostih. Kaj vam sploh pomeni lovorika v Bastadu? Nekaj neprecenljivega. Zdaj bo lažje. V nadaljevanju sezone bom zaigrala veliko bolj sproščena, saj sem končno osvojila svoj prvi turnir. Po dobljeni zaključni žogici se mi je od srca odvalila ogromna skala. Ni lahko igrati v finalu, sploh v takšnem, ko obe tekmici naskakujeta prvi naslov. Dodaten motiv je predstavljalo še dejstvo, da je bila večina občinstva na strani Larssonove, kar je bilo tudi pričakovati, saj sem igrala z domačinko. Ko pa sem se iz igre v igro borila, dobro igrala in dobivala neverjetne točke, se je del gledalcev obrnil tudi na mojo stran. Skandinavci so res uglajeni ljudje (smeh). Na koncu so mi od srca zaploskali.

Kako boste proslavili prvo zmago? Ker odpotujem v Palermo šele v nedeljo dopoldan, si bom privoščila lepo večerjo. Mesto Bastad je prekrasno, zelo prijetno. Leži ob morju in ponuja veliko možnosti za zabavo. Ogromno je turistov, predvsem tistih, ki so si vzeli cel teden za spremljanje turnirja, tako da bo danes malce bolj sproščeno.

Sproščeno je bilo že ob podeljevanju lovorike, ko vas je švedska poraženka poškropila s penino. Tega zagotovo niste pričakovali. Res je (smeh). Pozna se, da sem dobila prvi turnir, saj nisem znala odpreti steklenice šampanjca. Očitno potrebujem še dodatne vaje (smeh). Upam, da jih bo čim več. Ker mi ni in ni šlo, je vzela steklenico Johanna in me polila. Nisem ji nič zamerila, nasprotno. Je zelo korektna punca, ki jo dobro poznam s turnirjev, kjer se pogosto druživa. Žal mi je, da niso finala videli starši, ki so že v Palermu. Videli se bomo v nedeljo, sama pa obljubljam, da bo na voljo še veliko trenutkov, ko bomo lahko skupaj slavili.

Vas je v Bastadu spremljal vaš trener, Argentinec Martin Vilar? Bil je z menoj, zame pa je pesti stiskala tudi njegova hčerka. Glede izbora trenerja res nisem storila napačnega koraka. S sodelovanjem sem zelo zadovoljna. Tako na igrišču kot tudi zunaj njega. Zdaj pa se je pokazal tisti vrhunec, ki ga je Martin napovedoval že pred časom. Pričakujem, da bom sezono nadaljevala v podobnem slogu.

Kaj je sploh botrovalo temu, da ste na Švedskem našli recept za zmagovalni ritem? V prvi polovici sezone tega v vaših predstavah, če vzamemo pod drobnogled stalnost, ni bilo opaziti na pretek. Odločila je predvsem psihološka trdnost. Na tem turnirju sem bila zelo potrpežljiva. Igralni pogoji niso bili lahki, sploh zaradi dežja, ki je motil prireditelje, igrišča pa počasna, tako da je bilo težko zaključevati točke z zadnje črte. Morala sem zaigrati drugače kot v prvem delu sezone. Borila sem se za vsako točko. Rezaijeva je imela že zaključno žogo, a sem verjela vase. To se mi je zelo obrestovalo. Tudi na zadnjem treningu pred finalom sem čutila ogromno utrujenost, saj sem končala polfinalni dvoboj šele po polnoči. Imela sem težke noge, a sem si rekla, če sem prišla tako daleč, da moram stisniti zobe še v tem dvoboju. In sem zdržala.

Morda pa je na rezultatski preporod vplivala tudi nova pričeska. Morda (smeh). Sem zaprisežena ljubiteljica sprememb. Zase rada rečem, da sem kar aktivna v življenju in ko enkrat dobim kakšno idejo, jo tudi uresničim. Tokrat sem se spontano odločila, da bom imela kratke lase in brez obotavljanja odšla k frizerju. Zaradi tega je tudi moja igra bolj dinamična, ni mi pa več treba skrbeti za čop ali iskati nosilca las (smeh).

Z naslovom ste le še nadaljevali niz sanjskih sobot za slovenski ženski tenis. Kako ste doživeli zmagoslavje Katarine Srebotnik v Wimbledonu? To je odlično za Slovenijo in velik zagon za naprej. Naslov na grand slamu, sploh Wimbledonu, je res nekaj posebnega. Zato Katarini ob tej priložnosti še enkrat čestitam. Tudi sama nimam slabih spominov na Wimbledon. Prvič sem zmagala v glavnem delu, kar je lep občutek, v drugem krogu pa naletela na razpoloženo Dominiko Čibulkovo. Najprej sem po zelo dobrem dvoboju nadigrala Larssonovo, potem pa je Slovakinja pač naredila svoje. Bila je boljša, tako da sem ji lahko le čestitala. A poraz ni bil grenak, prej obratno.

S Katarino Srebotnik naj bi združili moči na olimpijskem turnirju v Londonu. Ker bo potekal na travnatih igriščih v Wimbledonu, bi lahko sodeč po dosežkih ''Kate'' posegli zelo visoko. Načrtujeta kakšne skupne priprave oziroma nastope na največjih turnirjih? Nastop na olimpijskih igrah je res moja dolgoletna želja. To bi bila moja prva tovrstna izkušnja, zato bi jo zelo rada doživela. Upam, da bova odšli v London. Bo pa težko na kakšnem predhodnem turnirju zaigrati skupaj, saj se nama velikokrat prekrivajo. Obe imava tudi druge partnerice, zato bo veliko odvisno od urnikov. Za zdaj se v tej smeri, da bi v tem letu kdaj poizkusili skupaj, še nisva pogovarjali. Bo pa verjetno o tem govora, ko se naslednjič srečava.

Kako je biti prva slovenska teniška violina? Lepo. To lahko potrdim. Bi pa bilo še lepše, če bi nas bilo pri vrhu še več. Sama sem vselej z vsemi močmi zastopala Slovenijo. Upam, da mi v naslednjih letih uspe še kak večji rezultat na 'grand slamih', rada pa bi se prebila v top 20. Pozneje morda top 10, zakaj pa ne …

Kako pa je z branjenjem točk do konca sezone? O tem sploh ne razmišljam. Raje grem iz tedna v teden. Če zmagam, je to pač super, če izgubim, pa se učim iz napak, tako da nisem obremenjena.

Žal se julija ne boste več ustavili v Portorožu, ki je izgubil svoje mesto na teniškem zemljevidu. Škoda, da je prišlo do tega po tako čudovitih izvedbah. Zaradi izgube Portoroža je postal koledar kar malce neugoden, saj se bo veliko več igralo v ZDA, sama pa sem poleg pokala Fed izgubila edino priložnost, da bi se 'delovno' vrnila v domovino. Res škoda.