Peter Mankoč: Sedem naslovov meji na čudež

Športniki so bili vedno mnenja, da se je lažje povzpeti na vrh, kot pa ubraniti naslov. Slednje pa Petru Mankoču uspeva kot za stavo, saj se je že sedmič zapored povzpel na evropski prestol, kar samo še potrjuje dejstvo, da imamo opravka z resničnim asom plavalnega športa. V svečani vitrini 28-letnega Ljubljančana počasi že zmanjkuje prostora za medalje in pokale, ki jih pridno osvaja na največjih tekmovanjih. Zgolj iz evropskih in svetovnih prvenstev je Sloveniji priboril kar okroglih dvajset odličij. Junak slovenske odprave je z obema kolajnama okrog vratu po vrnitvi iz finske prestolnice z veseljem spregovoril tudi za Sportal in povedal marsikaj zanimivega.

Zanimivo je, da kljub premočni zmagi na 100 m mešano in zgodovinskem sedmem zaporednem naslovu niste bili najbolj zadovoljni s svojo predstavo. Vse ni šlo po načrtih. Denimo, obrat z delfina na prsno. Tam sem izgubil kar nekaj ritma, nato pa mi je prišel v kopalke še zrak. Rešilo me je dejstvo, da sem bil v prsnem slogu in "kravlu" toliko boljši od tekmecev, da sem še vedno z naskokom priplaval do prvega mesta. Vedel sem, da me ostali, vsaj, če ne naredim večje napake, preprosto ne morejo ujeti.

Zlata medalja na 100 m mešano v Helsinkih je bila tudi zaradi vaših samozavestnih izjav pred odhodom na evropsko prvenstvo pričakovana, povsem drugače pa bi lahko dejali za drugo mesto na 100 m delfin. Kaj pa vem, že v četrtek sem videl, da sem kar dobro pripravljen. Že poprej sem kanil plavati pod 51 sekundami, kar mi je na koncu tudi uspelo. Vse skupaj je lepa popotnica za svetovno prvenstvo v Melbournu, kjer bom nastopil prav v tej disciplini.

Do kod sežejo vaši cilji na prihodnjem velikem tekmovanju, ki se bo pričelo marca prihodnje leto v Melbournu? V Avstraliji razumljivo ne bo na sporedu moje osrednje discipline, zato bom plaval le 100 m delfin. Poizkušal bom narediti odmeven rezultat in se čim bolj približati medalji. Moj tihi cilj je prav osvojitev kolajne.

Po prihodu na letališče Brnik ste javno izrazili nezadovoljstvo nad odnosom nacionalne televizije do evropskega prvenstva v kratkih bazenih. Glede na to, da je plavanje - kakor koli se obrne - svetovni šport, v katerem dosegamo velike uspehe, je res nekoliko nespoštljivo od odgovornih na nacionalni televiziji, da ne pošljejo na evropsko prvenstvo niti enega novinarja.

Ste se zaradi tega v primerjavi z ostalimi zmagovalci na prvenstvu počutili kaj prikrajšanega? Seveda, francoska televizija je imela, denimo, s seboj kar štiri kamere. V bistvu nismo pričakovali, da bodo zraven še kamere, ampak vsaj recimo en bolj spoštljiv odnos do nas. V Helsinkih je bilo ogromno zanimanja medijev. V večini taborov je bilo dobro poskrbljeno, le pri nas ni bilo nobenega.

Še sedmič zapored ste priplavali domovini čast, da je bila predvajana ob podelitvi medalj še slovenska himna. Je tudi tokrat potekalo vse po najboljšem redu in vas niso, denimo, zamenjali za Slovaka? Pri meni se to še ni dogodilo. Vselej sem bil Slovenec. No, če prav pomislim, pa se vendarle je. Na tekmi svetovnega pokala pred desetimi leti so me napovedali kot Slovaka, a so se kasneje opravičili.

Kaj premišljujete med predvajanjem himne na najvišji stopnički zmagovalnega odra? Kaj pa vem. Padem v trans in si v glavi vrtim svoj film. Običajno tudi zapojem verze Zdravljice. To so res lepi občutki.

Tako kot podatek, da ste s sedmim zaporednim slavjem v zgodovini evropskih prvenstev v kratkih bazenih prehiteli znamenito Slovakinjo Martino Moravcovo, ki ji je tokrat spodletelo. Da, tako dolgo zdržati na vrhu ... To že meji na čudež. Še posebej v plavanju, kjer vlada velika konkurenca. Se pa zavedam, da se bo enkrat tudi to končalo. Tudi pri meni. Morda naslednje leto ali pa kasneje. Morda mi bodo pa tekmeci predlagali, da osvojim še desetega, nato pa se počasi poslovim (smeh). Nič ne bi imel proti.

Prednjačite v kratkih bazenih, ki so zaradi znane tradicije slovenskega plavanja in zmožnosti infrastrukture prerasli v vaše največje orožje. Bi morda zamenjali teh sedem zlatih medalj za dve v 50 m bazenih? Ne, ne. Evropsko kolajno bi težko zamenjal za evropsko. Evropsko s kratkih bazenov za svetovno v velikih, to bi pa že bilo nekaj.

V Helsinkih ste postali tudi neformalni vodja plavalne izbrane vrste. Res je, izbran sem bil za kapetana reprezentance. Moja naloga je, da združim skupaj vse tekmovalce in tekmovalke s slovenskim dresom in pazim, da ne ''zabušavajo''. Stremim k temu, da se počutimo vsi skupaj kot ena velika družina. Mislim, da mi je uspelo. Vzdušje je bilo letos v Helsinkih neprimerno boljše kot lani v Trstu. Vmes me sicer ni bilo v Budimpešti, a so mi nekateri dejali, da tudi tam ni potekalo tako dobro kot sedaj.

V Trstu pa se je po drugi strani zaradi velike geografske bližine na tribunah zbralo veliko slovenskih navijačev, ki jih v Helsinkih razumljivo ni bilo ... Trst mi je bil po tej plati zelo všeč, so se pa dogajale določene stvari znotraj ekipe, tako da ni bilo opaziti harmonije. Enim je to ustrezalo, drugim pač ne ... Moram pa še enkrat poudariti, da je bilo zdaj veliko bolje.

Po prihodu v Slovenijo so vas pričakali z glasnim vzklikanjem in številnimi transparenti mladi Ilirijani. Ste pričakovali tako domiseln in veličasten sprejem? Ne, nisem. Običjno je vedno tako. Če si Ljubljančan, ti kdo reče le bravo in čestita, če pa si - po domače povedano - iz Spodnjega Dupleka, pa bo prišla pihalna godba in vse mogoče. Ljubljana je pač veliko mesto. Če bo glasovanje na radiu, zagotovo Ljubljančan ne bo zmagal, ampak kakšen športnik iz manjšega kraja. Iz Ljubljane namreč ne bi nobeden poklical. Zaradi tega sem bil še toliko bolj presenečen nad prisrčnim sprejemom in vesel, da sem izkusil tudi to.

Je bilo to prvič v vaši karieri? Da. To morda tudi nakazuje, da se vendarle nekaj premika na bolje. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti.

V sredo vas čaka nova tekma. Res je, v torek odpotujem v Talin, kjer bom v sredo nastopil na ekshibicijski tekmi. Prejel sem posebno povabilo organizatorjev, nastopil pa bom v disciplini 50 m prosto. V Slovenijo se bom vrnil v četrtek.

V četrtek se bo na vsakoletnem srečanju Plavalne zveze Slovenije poslovil Mariborčan Blaž Medvešek, s katerim sta preživela ob skupnem trenerju Dmitriju Manceviču kar nekaj nepozabnih trenutkov. Blaž je bil fenomen svetovnega plavanja. Težko rečem, da sem kdaj srečal ali pa vsaj treniral s približno tako nadarjenim in pridnim tekmovalcem, kot je bil on. Res velika škoda za slovensko plavanje, da se je odločil za slovo. Veselim se najinega zadnjega skupnega nastopa v soboto v Mariboru.

Se ne gre bati, da bi tudi vi - prav tako izbranec trenerja Dmitrija Manceviča - ugotovili, da tako ne gre več naprej in bi pospravili kopalke ter plavalna očala v kot? Mislim, da ne. Če bo vse potekalo vsaj približno po mojih željah, potem ni nikakršne bojazni. Usklajevanje treningov je zaradi velike razdalje med Slovenijo in Izraelom zapleteno, a za zdaj ne prihaja do pripomb. Seveda bi bilo bolje, če bi bil trener prisoten tukaj, a to v tem trenutku ni možno. Bi bilo pa povsem neumestno zaradi tega tarnati. Treba je še naprej delati in rezultati bodo vidni.

Čemu se na račun plavanja najbolj odpovedujete? Če pomislim na hrano, zagotovo najbolj pogrešam "pohan" sir in tatarsko omako, od ostalih stvari pa tisto, kar je najbolj pomembno za preživetje. Verjetno vedo vsi, o čem govorim (smeh). Plavanje mi vzame namreč kar nekaj časa. Če pogledamo, denimo, trening, je ''čistega'' plavanja na dan okrog štiri ure, če pa prištejem še vse priprave za plavanje, fitnes in ostalo, pa posvetim vsak dan plavanju vsaj osem ur.