"Ne čakajmo na to, da nas prehiti problem, razmišljajmo z lastno glavo"

Klemen Jakše je 30-letni profesor športne vzgoje in kondicijski trener najboljšega slovenskega deskarja Žana Koširja, teniškega igralca Blaža Kavčiča in osebni trener rekreativnih športnikov. Zanimajo ga številna področja, zaveda se, da za njegovo delo niso dovolj le športna znanja, temveč se je treba seznaniti tudi z mejnimi, kot so prehrana, psihologija, medosebni odnosi in drugo. Je oče treh otrok, med njimi je tudi par dvojčkov, mojster borilnih veščin in živi tako, kot predava. Organizirano, sistematično, dosledno in s pogledom, usmerjenim daleč v prihodnost. Pogovor je bil uvodoma namenjen vpogledu v delo kondicijskega trenerja, a se je razširil tudi na širše teme, ki zadevajo tudi zdravje in prihodnost Slovencev.

Kako kot kondicijski trener začnete sodelovanje z vašimi varovanci? S postavljanjem ciljev? Pri vseh začnemo enako, sedemo na mizo in izhajamo iz ciljev. Povem jim, da poznam pot do cilja, in če bodo tej poti sledili, bodo cilj tudi dosegli. Vseskozi opravljamo meritve, kar pomeni, da točno vemo, kje smo. Številke namreč ne lažejo in nam dajejo informacijo o tem, ali napredujemo ali ne.

Kakšen je vaš pristop do varovancev? Delate z njimi v rokavicah ali ste zagovornik bolj trdih prijemov? Če verjamete ali ne, ampak mislim, da se že takoj na začetku naredi neko osnovno sito. K meni prihajajo le delavci. Talent niti ni tako pomemben, niti ne vemo, v kolikšni meri je prisoten, pomembno je le to, da so ljudje pripravljeni delati, da se zavedajo, kaj želijo in so zato pripravljeni dati vse od sebe. Odnos mora biti odprt, temeljiti mora na spoštovanju, rednosti in točnosti.

Kakšen je sicer vaš odnos z varovanci? Prijateljski ali je med vami namenoma neka distanca? Pri vrhunskih športnikih je na začetku prav gotovo med nami distanca. Najprej je treba postaviti pravila igre, dela se po moje. Je pa res, da se z leti ta odnos spreminja, da odnos trener-športnik prehaja v prijateljski odnos, pa čeprav so meje vseskozi jasno določene.

Z Žanom Koširjem sva začela sodelovati kmalu po njegovi poškodbi, pred petimi leti in najin odnos je danes precej drugačen, kot je bil na začetku, podobno je z Blažem Kavčičem. Je pa seveda vseskozi jasna ločnica, ko se dela, se dela, ko se šali, se šali.

Se pravi, da ko jim nekaj sporočite v bolj grobem jeziku, to razumejo, sprejmejo in med vami ni zamer? Praviloma to ni moj pristop. Moj odnos je spoštljiv, kar pomeni, da se nikoli ne razburjam, samo povem, kaj želim. Mislim, da ni nobene potrebe po zmerjanju in vpitju. To je zame samo znak nespoštovanja.

Zavedam se, da imam pred sabo športnika, ki se trudi po svojih najboljših močeh. Včasih mu gre, včasih pač ne.

Kako pogosto ste kot kondicijski trener prisotni na treningih vrhunskih športnikov? Z vrhunskimi športniki v pripravljalnem obdobju delamo od tri- do štirikrat tedensko. Stvari, ki jih že obvladajo, delajo sami, tudi zato, ker jim ustreza, da se ne videvamo tako pogosto. Stvari, ki so nujne, delamo skupaj.

Kako pogosto jih spremljate na tekmovanjih? Zelo redko. Tudi v Sočiju nisem bil, ker mislim, da bi s tem Koširja in njegov ritem samo zmotil. Moji varovanci (kajakaš Jernej Zupančič Regent, alpski smučar Janez Jazbec in deskar Žan Košir, op. a.) so bili že petkrat na olimpijskih igrah, pa še nikoli nisem šel zraven. Ne maram pompa in mislim, da je to lahko samo motnja. Športniki potrebujemo konstantne okoliščine, v katerih lahko najbolje funkcionirajo. Morda bi moja prisotnost pozitivno delovala nanje, ampak tega pač ne bomo nikoli izvedeli.

Bolj pomembno kot to, da se kažem na tekmovanjih, je zame to, da v praksi delam dobro, da me športniki spoštujejo in cenijo zaradi dela, zaradi tega, kar sem, zaradi pristopa, osebnosti in energije. To, kar je Žan dosegel na olimpijskih igrah, je zame dovolj in ne potrebujem tega, da se me omenja.

Na koga se športniki obrnejo po psihološko podporo? Je tudi ta na vaših ramenih? Žan Košir se glede tega obrača samo nase (smeh), Blaž pa na trenerja Blaža Trupeja. Je pa Žan že večkrat poudaril, da samozavest gradi na dobri kondicijski pripravljenosti. Če vidi, da številke držijo, da je dovolj močan, dovolj eksploziven, da premaguje teže, ki jih v tem obdobju mora, potem je samozavesten, ker ve, da njegovo telo funkcionira tako, kot mora.

Je pa res, da kar naprej delim nasvete. Prebral sem marsikatero knjigo, saj se zavedam, da moraš biti pri delu z ljudmi sposoben delati marsikaj, od dela trenerja do psihologa, prehranskega strokovnjaka in podobno.

To seveda ne pride samo od sebe. Pomembno je strokovno znanje, izkušnje, ki jih dobiš z leti, širina in občutek za delo z ljudmi, saj so navsezadnje sila različne osebnosti, ki so zrasle v različnih gnezdih. Zadeve moraš peljati tako, ne da bo samo po tvoje, ampak tako, da bo uspešno.

Kako ste pri 25 letih, ko ste začeli delati kot kondicijski trener, dosegli, da so vas športniki jemali resno? Kako ste si gradili avtoriteto? V bistvu sem z delom v praksi začel že v 3. letniku fakultete, ko sem delal z odbojkarji. Če vzameva primer Žana Koširja. Do trenutka, ko sva začela sodelovati, je delal v različnih procesih dela in ugotovil je, da je delo z mano tri ravni višje, kot je bilo delo pred tem. Ne da bi bilo prej slabo, samo ta najin sistem mu precej bolje ustreza. V to verjame in v tem vidi napredek, ki mu pomaga, da je v deskanju še uspešnejši. Z Žanom sva isti letnik, strinjam se, da bi bilo lažje, če bi bil jaz nekaj let starejši in če bi imel že na začetku več referenc.

Ampak s tem ni bilo težav, Žan je tako profesionalen, da želi le to, da se dobro dela. Pri tem je treba ločiti tudi to, ali gre za delo v sistemu kluba, ki ga financira nekdo drug, ali pa te plačuje športnik sam, tako kot to počne Košir. Takrat se odnosi spremenijo in zapletejo.

To pomeni, da je športnik precej bolj zahteven, če gredo sredstva iz njegovega žepa? Seveda, in zahtevajo rezultate, kar je tudi prav. Mislim, da je bolj kot starost pomembno delo. Zdaj sem zaradi referenc že v izhodišču precej na boljšem.

Pomembno je tudi to, da športniku daješ nek zgled, da si mu v nekaterih rečeh konkurenčen. Tako gradiš avtoriteto. Če želim, da je športnik točen, potem moram tudi sam prihajati na treninge pravočasno. Biti moram fit, sicer tega ne morem zahtevati od drugih, prehranjevati se moram zdravo in tako naprej.

Vidim, da se tudi kave izogibate. Da.

Ker škoduje zdravju? Veliko stvari je škodljivih, ampak če se tega vprašanja ločiva hierarhično, potem je treba vedeti, da nas najbolj uničuje procesirana, torej predelana hrana. Danes uživamo izdelke, in to je največji problem.

Če bi se vrnili na osnovna živila, kot so sadje, zelenjava, oreščki in žita, ki jih je "milijon" vrst, bi se vrnilo tudi zdravje. Tako pa v tej kapitalistični podganji dirki iščemo izgovore, zakaj ne treniramo, zakaj ne jemo zdravo in podobno. Seveda se da! Gre samo za prioritete. Če ti je nekaj prioriteta, potem boš to tudi naredil, razen seveda če čakaš na trenutek, ko te bo problem prehitel. Ko boš zbolel in boš prisiljen v korenite spremembe.

Večina ljudi čaka na to, da jih prehiti problem in da usodo preložijo v tuje roke. Najlažje je reči, sistem, ti odgovarjaj zame. In ko zbolimo, se predamo rokam medicine in farmacije, pa naj ona poskrbi za nas. To je največja napaka, odgovorni smo le sami zase.

Včasih je bilo luštno, verjeli smo, da sistem ve, kaj dela, da narekuje prave smernice, vključno s šolsko prehrano, cepljenjem otrok in podobno. Zdaj pa so ljudje o tem začeli dvomiti, saj so ugotovili, da sistemu, ki je pod oblastjo kapitalizma in profita, ni mogoče stoodstotno zaupati.

Treba je začeti razmišljati z lastno glavo. Prav je, da dvomimo, tako kot je prav, da Žan Košir dvomi o meni in prav je, da jaz dvomim o njem. Zdravo namerno, seveda. To je predpogoj za napredek.

Če bomo čakali na to, kar bomo dobili od drugih, bomo dočakali le instantne rešitve, ki nas spravljajo v pasiven položaj, lenobo, slabšanje sposobnosti in kakovosti življenja. Prej ko pobegneš iz tega kroga, prej se boš rešil.

Življenje je treba vzeti v svoje roke, dokler ne bo prepozno. Ko ga enkrat predaš v roke drugih, takrat je že prepozno. Prehrana je še en lep primer tega, kako to, kar nam ponujajo zdaj, vodi v bolezen, ljudje pa ne odprejo oči.

Kaj konkretno ste mislili s tem? Govorim o uživanju velikih količin mesa, mleka, sira, sladkorja, to nas učijo že od malega. Mamicam že takoj ob prihodu iz porodnišnice dajo jedilnik, ki naj bi mu sledile, tudi pogled na jedilnik otrok v vrtcu ali v osnovni šoli jasno kaže, kam zadeva pelje.

Kam? Te smernice niso nastale kar tako, predlagali so jih ljudje, ki imajo od tega koristi. Konkretno, mesna in mlečna industrija. Dajejo nam smernice, koliko mleka moramo spiti za zdrave kosti. Lepo vas prosim! Kaj pa ima mleko? Kalcij? Kalcij dobiš v špinači, vsaki zeleni zelenjavi, in to desetkrat več kot v mleku. Ljudje smo edina vrsta, ki pije mleko tudi v odrasli dobi. Edini smo! In izbrali smo kravo. Kakšen absurd! Ko nastanejo težave, alergije in podobno, zdravniki najprej priporočajo, da z jedilnika izločimo mleko. Podobno velja tudi za druge stvari. Meso za moč? Ja, pa kaj še, kakšno meso za moč.

Kaj bi torej vi svetovali? Svetoval bi uživanje rastlinske, ekološke in nepredelane hrane. Po možnosti sezonsko in lokalno. To pomeni, da ješ osnovna živila, jih čim manj obdeluješ, cvreš, paniraš, kuhaš.

Fino je, da so živila ekološka, saj se s tem izogneš škropljenju in kontaminaciji s težkimi kovinami. Bolj kot se približamo rastlinski hrani, bolj bomo zdravi. To ne pomeni, da je treba izločiti vso hrano živalskega izvora, ampak le to, da bolj kot se približaš rastlinski, bolj boš zdrav.

Drug problem živinoreje je, da je ta onesnaževalec številka ena na planetu. Če bi presekali ta krog in bi se odločili, da ne bomo več uživali mesa, bi bila vsa žita namenjena za našo prehrano, ne pa za krmo živali.

Najboljša je torej prehrana, ki upošteva zdravstveni vidik, kar pomeni, da se čim bolj približaš rastlinski prehrani, etični vidik, kar pomeni, da ne podpiraš ubijanja živali, kar sicer z vsakim mesnim obrokom počneš, in ekološki vidik prehranjevanja, ki gre z roko v roki z etičnim vidikom. Kot že rečeno, živinoreja je uničevalec planeta številka 1, zaradi njega izsekavamo pragozdove, zato, da gojimo sojina polja, s katerimi krmimo živino, ne smemo pozabiti niti na to, da se pri iztrebkih sproščajo velike količine plinov.

Skratka, zavedam se, da bi bila to drastična sprememba in da bomo, dokler ne bomo imeli večjih težav, z uničevanjem planeta in sebe nadaljevali. Problem človeka je, da gleda ozko, češ glavno je, da bomo rešili sebe. In pa seveda pohlep in posel.

Če bi gledali na naše otroke, na naše zanamce, potem nam ne bi bilo vseeno, kaj se dogaja z naravnimi viri. Ljudje pa so pasivni in čakajo, kaj se bo zgodilo.

Ne športamo, vse dneve delamo v tem norenju in se nato ob koncih tedna poskušamo spraviti k sebi. In tako iz tedna v teden. Kot sem rekel, dokler nas problem ne bo ulovil. Stiskamo, dokler nas ne stisne. Žal nismo narejeni zato, da bomo delali vse dneve, s takim ritmom in pod takim stresom. S tako prehrano, pasivnostjo in športno neaktivnostjo ne bo šlo.

Kako bi se vi lotili sprememb? Za Slovenijo bi bilo najceneje, če bi spremenili gibalne navade Slovencev. Žal pa je ta projekt prepoceni, saj je za posel bolje, da jih zasužnjiš z vplivom zdravil in pasivnostjo.

Diplomantov fakultete za šport je ogromno, vsak mesec jih diplomira cel kup in če bi jaz sestavljal celotni program, bi ga izdelal tako, da bi "difovce" vpletel v vodenje športne aktivnosti Slovencev.

Moja ideja je, da bi bil vsak državljan obvezan, da na tedenski ravni opravi določeno kvoto športnih aktivnosti in da se ozavešča glede prehrane. To je rešitev, ne pa zdravljenje s tabletami, ki ne vodi nikamor. Ta pot je za vodstvo države seveda prepoceni, je pa edina stvar, ki problem rešuje v korenini.