SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Matjaž Kek: Sploh še nisem namočil nog v morju

1

termometer

Pred tremi leti je Slovenijo senzacionalno popeljal na svetovno prvenstvo, zdaj želi Rijeko v Evropo. In ne kaže mu slabo. "Moram priznati, da sem zadovoljen," ugotavlja po dveh mesecih dela na Reki.

Z Matjažem Kekom smo klepetali na reški Kantridi. Na tistem znamenitem štadionu, ki ga z ene strani obkrožajo kamnite stene, z druge pa se sliši šepet morskih valov. Odkar je krmilo hrvaškega prvoligaškega kluba prevzel nekdanji selektor Slovenije, je obisk domačih srečanj narastel. Boljši so tudi rezultati, Rijeka pa ostaja trdno v igri za mesta, ki vodijo v Evropo. "Izkušnja je zagotovo nova. Nekaj časa nisem bil v nogometu, govorimo o vsakdanjem nogometu, saj je reprezentanca vendarle druga zgodba. Tisto, kar je bilo v Arabiji, je bilo relativno kratko in popolnoma specifično, na Reki pa me nogometno okolje zelo motivira. Ljudje so nori na nogomet, v klubu se strukture iz dneva v dan izboljšujejo, prav tako kakovost dela in pogojev," razmišlja nekdanji selektor Slovenije o klubu z bogato preteklostjo, za katerega je igralo že veliko Slovencev. Nekateri so pustili imeniten vtis, še v času nekdanje Jugoslavije "prekomerni" vratar Olimpije Borut Škulj, Ajdovec Adriano Fegic, ki še pomni dva zadetka v mreži madridskega Reala, ter Matjaž Florjančič, zdajšnji Kekov pomočnik, drugače pa junak zadnjega srečanja Rijeke v jugoslovanski prvi ligi. Po osamosvojitvi so se na Kantridi zadrževali Igor Benedejčič, Sebastjan Cimerotič, Senad Tiganj, Nastja Čeh ... Mnogo slovenskih igralcev, trenerja pa ne. A le do začetka marca, ko je pogodbo z Rijeko sklenil Kek. In po začetnem pokru zmag napovedal boj za Evropo.

Ste se pred odhodom na Reko obremenjevali z mislijo, da boste kot slovenski trener v hrvaškem prvenstvu, kar ni prav pogost pojav, pod dodatnim drobnogledom? Ne. Če hočeš biti v tem poslu, ne moreš gledati na to, ali so tu obremenjeni s Slovenci zaradi Piranskega zaliva ali česa drugega. V športu je tako, da je Hrvaška nogometna velesila. Govorimo o reprezentanci, govorimo o veliki tradiciji Hajduka, Dinama, konec koncev tudi Rijeke. Mene je vodila želja za kakovostnim delom v urejenem in ambicioznem klubu, tako sem se tudi postavil. S tem, kar sem dosegel v nekaj več kot dveh mesecih, sem zadovoljen. Vedno bi lahko bilo boljše. Težim k svoji popolnosti, lahko pa bi bilo tudi slabše. Okrog sebe imam ljudi, ki so kakovostni, in to daje nek smisel vsemu. Niti malo se nisem do zdaj na Kantridi počutil Slovenca, pa niti v Opatiji, kjer živim.

Ne živite na Reki? Ne. Iskal sem mir. Opatija je zelo blizu Kantride, Reka pa je veliko mesto z infarktnimi prometnimi konicami in enosmernimi cestami. Mnogo lažje je na tej relaciji.

Trener Rijeke ste že več kot dva meseca, pa v hrvaških medijih o vas, čeprav ste tukaj uradno tujec, ni bilo zaznati pretiranih kritik. Ko smo se pogovarjali s hrvaškimi novinarji, so priznali, da ste jih osvojili z razmišljanjem, obnašanjem, nenazadnje retoriko, ki je v tako uglajeni in prisrčni obliki do zdaj niso bili vajeni. Retoriko? To je najlažje govoriti. Če je to samo retorika, potem nimam tukaj kaj iskati. Če pa sem s svojim delom ponudil zanimanje, potem je to v redu. Sam poskušam biti v komunikaciji pošten do vseh strani. Iščem povratno informacijo. Tudi kritike so vedno upravičene, če so na mestu. Hrvaška je država, ki ima svojo nogometno občinstvo. Mediji so izredno pozorni. Nogometne oddaje, prenosi, to daje poseben draž ligi in vse skupaj popularizira. To so stvari, o katerih bi se splačalo razpravljati v Sloveniji.

Je na Hrvaškem občutiti več medijskega pritiska kot v Sloveniji? Hrvaški mediji bolj spremljajo domačo ligo kot slovenski. Zaradi tega ga je mogoče več, pošteno povedano pa tega niti ne vem, ker ne spremljam in prebiram časopisov, niti se na internetu ne ukvarjam s forumi. Preprosto nimam časa.

V času zmagovitega niza, delo na Reki ste začeli s štirimi zaporednimi zmagami, so se pojavili tudi komentarji navijačev Rijeke v slogu, vzemimo Keka za župana. Dobro, to so res stvari, ki gredo iz ene skrajnosti v drugo. Sam poskušam javnost usmeriti v določeno razmišljanje. Pač, da ni treba delati tragedije po enem porazu niti evforije po zmagi, pač pa postaviti sistem, ki ti lahko v danem trenutku prinese želen rezultat. Moja pogodba traja do konca sezone, z možnostjo podaljšanja še za eno leto. Ljudje so tako korektni do mene, da moram biti tudi sam do njih. To izredno spoštujem, če se ti kaj pove v oči, pa če je kritika dobra ali slaba. Konstruktivna kritika ali dobronamernost lahko pri meni vzbudi lažje iskanje rešitev, ne maram pa tistega početja izza hrbta, to je pri meni tako ali tako znano. Stvari poskušam jemati tudi s človeške plati. Če že ne kot trener, pa upam, na tem delam 24 ur na dan, da pustim pečat kot človek. To je zelo pomembno, saj so medčloveški odnosi temelj nekega poštenega dela.

Imate kot "človek" na Reki sploh kaj časa za sproščanje v prostem času? Denimo, poslušanje jazza, vašega znanega konjička? Malo, zelo malo. Včasih si ogledam kak koncert, če je res blizu, drugače pa je bolj pasivno. Ves čas sem v nogometu, analizi, pripravi treninga, gledanju tekmecev, spremljanju procesov treninga ali pa na potovanjih. Nisem dosti videl Kvarnerja. Če sem iskren, nisem sploh še namočil nog v morju.

Torej niste prejeli nobenih "ribiških" ponudb od simpatizerjev Rijeke? Kje pa, saj ni časa (smeh). Do ribarnice še pridem, če me pošljejo v ribarnico ali pa na trg, drugega pa ne.

Se med delom na Hrvaškem pogosto vračate v Maribor? Grem le takrat, ko je treba. Tam je vseeno družina. Žena ima v Mariboru svoj posel, tam so prijatelji. Včasih se pride kdo pokazat na Kvarner. Tega sem zelo vesel. Stik sem vzpostavil tudi z nekaterimi Slovenci, ki živijo tukaj.

Torej ste pravi ambasador zglednih sosedskih odnosov med Slovenijo in Hrvaško ... Ambasador? Kaj pa vem. Ljudje so za zdaj toliko korektni, da vidim skozi šport rešitev mnogih napetosti z drugih političnih polj. To naj združuje. Vprašajte Jogana, Škarabota, Florjančiča, kako se Slovenci počutimo tukaj na Kantridi.

So vas za svojega že vzeli hrvaški cariniki? Dobro (smeh), nekateri me spoznajo, nekateri ne. Ne hodim pa spet tako veliko prek meje. Ko zmaga Rijeka, je zelo lepo, ko pa izgubimo, pade kaka pripomba. Ampak tako je vsepovsod. So pa tu ljudje vezani na svojo Rijeko. Radi bi, da spet postane prepoznavna, močna v nogometu. Ogromno se vlaga v druge športe, denimo vaterpolo, rokomet, košarko ... Ogromno ljudi se rekreira. Mogoče je to sredozemsko okolje nekoliko drugačno, kot sem pričakoval. Ljudje, če le imajo priložnost, se zelo radi družijo. Izredno pozitivno so me presenetili z odprtostjo in kritikami, ki jih podajo takrat, ko je za to čas.

Vprašanje pa je, kaj bi se godilo z Rijeko, če ji pred letom dni ne bi pomagal bogat italijanski podjetnik Gabriele Volpi. Bila je pred bankrotom, kolapsom ... Res je. V manj kot letu dni je ljudem, ki so za to odgovorni, uspelo klub stabilizirati ter postaviti na zdrave temelje. Veseli pa me, da poskušamo biti čim bolj ekonomični. Tudi ljudje, ki vodijo klub, imajo finančno podporo v fundaciji tujega investitorja. Kljub finančni preskrbljenosti pa se ne obnašajo kot bogati milijonarji. So racionalni, ekonomični in se zavedajo, da je treba biti pameten. Da je treba znati ravnati z denarjem, takrat ko ga imaš. Če ga nimaš, ga niti ne moreš varčevati niti ne moreš z njim razporejati. Glede tega so ljudje pokazali pozitiven karakter.

Zanimivo je, da vas je po domačem porazu z zagrebško Lokomotivo (1:3) občinstvo nagradilo z aplavzom. Zato, ker znajo ceniti pristop. Če sem lahko s čim zadovoljen, je to pristop igralcev. Na treningih in na tekmah. To, da se delajo napake in da ne moreš vedno zmagati, je logično. Nekaterim to sicer še vedno ni, tukaj ali pa tudi v Sloveniji, ampak klub se stabilizira iz dneva v dan. Če je klub pred enim letom trepetal za obstanek v ligi, se zdaj spogleduje z Evropo, razmišlja o gradnji trening centra, o gradnji novega štadiona, o igralcih, ki bi bili dodana prednost ... Okolje je nogometno. Navijaška skupina Armada je tista, ki ima neverjetno energijo. Že z Mariborom sem v Zagrebu doživel BBB, pred kratkim Torcido v Splitu. A to, kar ima Rijeka pod "stenami", kot oni pravijo Kantridi, daje drugačen občutek. Moram priznati, da sem zaradi tega pozitivno presenečen.

V času nekdanje skupne države ste pesti stiskali za splitski Hajduk, ki je zdaj eden izmed tekmecev Rijeke za preboj v Evropo. Da, to so ljudje hitro ven zbrskali. Takrat je bilo pač moderno, da navijaš za nekoga od velike četvorke. Na "stari Plinari" sem imel možnost gledati Ivićev Hajduk. Mene je to fasciniralo. Če pa govorimo o nogometnih simpatijah, so moje v Ljudskem vrtu, če smo že pri klubskih zadevah. Zdaj pa absolutno razmišljam le o Rijeki. Tisti, ki je agresivna in hoče igrati. Nov dokaz, tako kot pred časom v Sloveniji, predstavljajo polni štadioni. Ljudje ne pridejo gledat lepih dresov, tudi štadioni niso tako udobni, da bi zaradi tega hodili na tekme. Se pravi, da so jih igralci sprovocirali s svojim odnosom. Proti Dinamu je bilo v "pasjem" vremenu ogromno ljudi. Moje domače tekme ponavadi spremlja dež, a ljudje kljub temu pridejo. To je dokaz, da se gibamo v pravi smeri. Je pa še veliko prostora za napredovanje. Dejansko 24 ur razmišljam samo o tem, kako s svojim štabom čim bolj usmeriti igralce, da bi prišli do prepoznavne igre. Da bi ljudje vedeli, za kaj gre, ko rečeš Rijeka.

Ste močno pogrešali vsakodnevno klubsko delo, ki ga lahko opravljate v neposredni bližini Slovenije in se razlikuje od vloge selektorja? Sem. Specifika reprezentance je ta, da se moraš včasih kot selektor ukvarjati s tistimi stvarmi, ki se ne dotikajo le igrišča. Imel sem to srečo, to je bil tudi moj izbor, da sem imel ob sebi tako kakovostne ljudi, da so si upali prevzeti odgovornost ter peljali stvari ob in na igrišču tako, da smo bili ponosni na to, kako je Slovenija organizirana. Ta model poskušam vpeljati tudi na Reki.

Naključje ali ne, ko ste na Reki začeli zmagovati, so se začele širiti zgodbe o prenovi štadiona ter izboljšanih pogojih dela v klubu. O tem ste v uvodnih dneh dela na Hrvaškem potarnali za medije. Sem pač človek, ki hočem odličnost in pripravljeno igrišče za trening. Da se ve, da imajo igralci dobre pogoje. Tega se pri nas v Sloveniji marsikdo še ne zaveda. Tukaj so nekateri klubi že evropsko organizirani. Rijeka teži k temu, da bi prišla na raven Dinama. Predstavlja izziv. Je nedotakljiv v hrvaškem nogometu v vseh pogledih. Tudi s kakovostjo na igrišču, ki se je delala in selekcionirala. S Hajdukom smo tukaj nekje, mogoče imajo kakšnega posameznika boljšega, to so derbiji.

Na Hrvaškem se na veliko poroča o zakulisnih igricah, sodnikih, raznih nenogometnih aferah, na čelu z vplivnim Zdravkom Mamićem. Ste jih že občutili? Mene to sploh ne zanima. Niti ne vprašam niti ne vem, kdo nam npr. sodi, kdo je od koga igralec ali ne. Z vsakim poskušam biti korekten in komuniciram. To niso stvari zame oziroma mi kaj dosti ne morejo pomagati. Imamo športnega direktorja, ki me je konec koncev pripeljal na Reko. In to je to. Nočem izgubljati energije v zadevah, ki jih ne morem spremeniti. Sodniki delajo napake, da bi pa nas nekdo drastično oškodoval, tega ne morem reči. Na nekaj tekmah se je pojavljalo, da bi nam lahko piskali tudi kako drugače. Rijeka, ki je štirikrat zmagala, je vzbudila neko pozornost, mogoče postala komu nevarna. A to je tema, o kateri nerad govorim, ker me ne zanima.

Kako bi primerjali hrvaško in slovensko nogometno prvo ligo? Težko, ker slovenske razen ogledov tekem Maribora ne poznam dobro. Ogromno je mladih igralcev na obeh straneh. Hrvati imajo večjo tradicijo, znajo bolje zapakirati igralce, jih bolje prodati. Imajo več klubov s tradicijo, več vlagajo v strokovno delo, čeprav mislim, da smo tudi Slovenci dokazali vsem, pa tudi tistim, ki še zdaj nočejo verjeti, da je stroka v Sloveniji močna in da ji je vredno zaupati. Seveda pa je gonilna sila v hrvaškem nogometu reprezentanca, s katero se enačijo in tudi postavljajo. To je tudi prav. Četrto mesto, ki ga ima na jakostni lestvici Fife, pa če je to za koga relevantno ali ne, je takšno, da govorimo o svetovni velesili. To poskušajo "pretočiti" v klubski nogomet. Najbolj jim še ne uspeva, a gre na bolje. Mlade selekcije imajo vrhunske rezultate. So stvari, ki bi jih lahko vzeli od njih, če govorim kot Slovenec, so pa nekatere stvari, ki bi jih lahko vzeli oni od nas. Je pa Maribor dokazal, glede klubskega nogometa, da lahko parira v evropski ligi. To pa je rezultat, ki bi si ga marsikateri klub razen Dinama želel tudi na Hrvaškem.

Se na Reki, ko izmenjujete mnenje z domačini, kaj omenja možnost ustanovitve regionalne lige, v kateri bi lahko slovenski klubi združili moči s hrvaškimi? Nekaj se omenja. Sam sem proti tej ligi. Niso ustvarjeni pogoji za to, regionalna liga zame osebno ne bi bila dobra. Vsaj v tem trenutku.

Hrvaški jezik vam pridno teče. Bil sem rojen in nekdaj živel v prejšnji skupni državi. Imam ogromno prijateljev s te strani meje. Zame meja sploh ne obstaja, saj gledam na ljudi kot na dobre ali slabe, na poštene ali nepoštene. Poskušam čim prej sprejeti njihovo kulturo, njihove običaje, njihov način življenja, ker se moram sam okolici prilagoditi, ne pa da se okolica prilagaja meni. To je moje vodilo, ko menjaš okolje. Pomemben del tega je jezik. Isto sem poizkušal v Arabiji.

Hrvaška bo kmalu vstopila v Evropsko unijo. Nastopile bodo tudi spremembe v nogometnem smislu, saj bo manjša kvota tujcev, če bodo za hrvaške klube igrali Slovenci. Bi lahko širši evropski trg poskrbel tudi za hiter odhod večjega števila mladih Hrvatov? To ne bo zatrlo njihovih domačih igralcev. Tega se ne bojijo niti o tem ne razmišljajo. Te stvari postavljajo na Hrvaškem drugače kot pri nas. Oni prodajajo igralce za pravo ceno, pri nas to razen Mariboru ne uspe nobenemu, pa čeprav prodajajo draguje. Glede drugega, upajmo, da ne bo čez 10 let Evropa tako breme njim, kot je nam v Sloveniji. Sam jih na to opozarjam, a poskušam ostati v športnih okvirjih. Konec koncev je to moj poklic.

Kako se živi na Hrvaškem? Ogromno ljudi je, ki živijo na robu eksistence. Oni se soočajo s težko ekonomsko krizo, s težkimi težavami, srednjega razreda ni, skupaj jim uspe čez poletje malo omejiti. Njihove možnosti za turizem so ogromne, fantastične, to poskušajo iz dneva v dan izboljšati, ampak, tako kot povsod, se tudi tukaj občuti svetovna ekonomska kriza. Dosti preveč ljudi živi na robu preživetja.

Na robu, žal na zadnjem mestu kvalifikacijske skupine za SP 2014, je Slovenija. Še vedno spremljate slovensko reprezentanco? Seveda, na njo imam najlepše spomine, kar je možno. To so stvari, ki ti zaznamujejo življenje.

Znajo vaše uspehe z reprezentanco ceniti oziroma prepoznati tudi Hrvati? Znajo. Če se ena Slovenija uvrsti na SP in EP, če Maribor igra v evropski ligi, to ne pomeni naključja, ampak kakovost. Sem velik navijač slovenske reprezentance in še vedno upam, da kvalifikacije, čeprav je težka situacija, še niso zaključene. Že smo dokazali, da se da tudi iz brezupnega položaja narediti rezultat, drugače pa je treba biti objektiven v presojanju svoje kakovosti in drugih ter poizkušati čim prej zadevo spraviti na tisto želeno raven. Mislim, da so ljudje, ki so odgovorni za to v strokovnem smislu, pravi, drugih ne bom komentiral. Prej ko slej se bo pokazalo strokovno delo in kakovost ljudi, ki so zdaj na čelu reprezentance.

Na Hrvaškem uživa reprezentanca lepo podporo, domovinski čut ponosa še vedno prihaja do izraza. Pri nas je tega veliko manj. Tudi Slovenci smo že pokazali, da znamo stopiti skupaj za reprezentanco, smo pa tudi že pokazali, da nas lahko malenkosti razdelijo in s tem naredijo veliko škodo. Če se bomo naučili iz napak, potem bo dobro, drugače bomo pač plačevali ceno za to. Vsi skupaj. Pogrešam malce več odkritosti tistih ljudi, ki so ob igrišču za to odgovorni. Dosti smo naredili, dosti je slovenski nogomet naredil, dajmo to spoštovati. Poskušajmo pa biti boljši, mladim omogočiti večjo možnost kakovostnejšega dela, zaupajmo v svojo stroko. In potem ne vem, zakaj ne bi slovenski nogomet vnovič prišel višje.

Bi bil Matija Škarabot, ki pri vas igra v udarni enajsterici, prava rešitev tudi za levo bočno stran v članski izbrani vrsti? To, če je prava, bodo odločali drugi. Če pa govorim kot trener Rijeke, je izredno pozitiven karakter, ki napreduje iz treninga v trening. Všeč mi je njegov pošten odnos do dela. Izpostavil bi tudi odnos Krisa Jogana, ki še ni dobil toliko priložnosti. Je toliko mlajši, pa tudi v težki situaciji, ker sta Benko in Cesarec udaren tandem Rijeke. Me pa Kris in Matija s treningom ter odnosom delata kot Slovenca ponosna. Najmanj problemov imam, če jih sploh imam, z njima dvema.

Imate kakšne težave s tretjim Slovencem, Matjažem Florjančičem, vašim pomočnikom in nekdanjim slovenskim reprezentantom ter napadalcem Rijeke? Ne, kje pa. Ko sem razmišljal, kateri bi bili moji sodelavci, sem najprej pomislil na Floreta. Je strokovno podkovan, vsi vemo, kakšen igralec je bil na Reki. Vse se je zgodilo čez noč, zdaj potrebujemo še nekaj časa, da se v tem uigramo. Mene je ta slovenska izkušnja z Milanom (Miklavičem), Martinom (Magistrom), (Nihadom) Pejkovićem, z vsemi drugimi iz štaba, dala neko širino in vero, da lahko narediš mnogo več. To poskušam tudi tukaj.

Se z nekdanjimi sodelavci na slovenski klopi še slišite? To so odnosi, ki se ne bodo nikoli pretrgali. Če kdo to razume ali ne, to je ena specifika naših odnosov, ki smo jih imeli pri naših reševanjih težav. Ni to neko prijateljstvo, da bomo skupaj hodili na dopuste, to je tisto iskreno nogometno strokovno prijateljstvo, ko veš, da imaš vedno nekoga, ki ti lahko pomaga, ga lahko povprašaš za nasvet, sam v danem trenutku bolj cenim kot prijateljsko v narekovajih, ko si skupaj, je vse v redu, ko pa nisi skupaj, pa se začne udrihati po drugem.

Kot denimo Ivan Simič? Nimam težav s Simičem ali kom drugim, celo vesel sem, če prebiram o uspešnosti njegovega dela v Srbiji. Še vedno mislim, da je bil dober predsednik. Osebno ne iščem konfliktov.

Ampak o vas je dejal, da ste v Savdski Arabiji pokazali, koliko znate. Da tam niste zdržali niti dva meseca ter da boste morali končno priznati, da ste največje uspehe dosegali v času, ko je bil on predsednik NZS. Konec koncev ... Vsak ima svoja razmišljanja, ne moreš o vsakem pozitivno misliti. Sam poskušam delati tako, da bo iz dneva v dan boljše, ljudje pa naj cenijo to tako, kot hočejo. S tem se res ne ukvarjam. Vsem želim, da jim uspe v svojem poslu, da naredijo nekaj za prepoznavnost Slovenije. Izjemno me veselijo novice, ki prihajajo iz Japonske, od Zdeneta (Zdenka Verdenika), Marijana (Pušnika), Nove (Milivoja Novakovića), Zlajota (Zlatana Ljubijankića). Mi, ki smo zunaj, vemo, kako težko je včasih ljudem dopovedati, kaj in kje je Slovenija. Ko pa smo na svojem dvorišču, pa sploh ne znamo kaj drugega kot pametovati ali pa se prepirati.

Obstaja pa razlika med vami in Zdenkom Verdenikom, ki ga na Japonskem zelo spoštujejo, pri nas pa je izrazito podcenjen trener, v vašem primeru pa ne manjka pohval tako na Hrvaškem kot tudi v domovini. Vsi imamo svoje dobro in slabo obdobje. Mene je Zdenko toliko naučil, ko sem se šolal, potem sem z njim prišel v mali konflikt zaradi različnega razmišljanja. Zaradi tega sem ravno toliko bolj vesel, ker je pot, ki je izjemno težka, dobila nek predznak, pa se je zdaj dokazal kot strokovnjak. Vesel sem vsakega slovenskega strokovnjaka, ki uspe. Ko bi le vsi, ki o tem odločajo v Sloveniji, prepoznali kakovost slovenske stroke, zaupanje na dalj časa. Dokazano je, da tako prihaja do rezultatov in da so vedno veliki.

Ste pred tem, ko ste podpisali za Rijeko, prejeli kakšno ponudbo slovenskega kluba? Zdaj sem na Reki in me bo izključno zanimala samo Rijeka. Drugo me ne zanima. Ponudbe so resda bile, a niso bile toliko konkretne. Bolj je šlo za prijateljske zadeve, kot pa da bi se me resno zadevale.

Omenjal se je velenjski Rudar. Pisalo se je marsikaj. Mnenja sem z marsikom izmenjal, zgodba pa se je razpletla tako, da sem zdaj na Reki. Zadovoljen sem, kako se ljudje do mene obnašajo, poskušam jim to vrniti. Še vedno sem izredno ponosen Slovenec na Kantridi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin