Marta Bon: Ni ga junaka z bančno garancijo

Bonova je od predsedstva Rokometne zveze Slovenije dobila popolno podporo, za doktorico kinezioloških znanosti bo to tretji mandat na mestu slovenske reprezentance. To je vodila že v letih 1997 in 1998 ter 2003. Nekdanja rokometašica, trenerka Krima Mercatorja in slovenske reprezentance je za zdaj še zavezana Švici, a bo prej ali slej v roke prevzela krmilo Slovenije. Srce ji namreč ne dovoli, da bi zavrnila ponudbo svoje domovine. V prihodnje si želi graditi ekipo, ki se bo spet sposobna spopasti z ekipami, ki krojijo vrh Evrope.

Dobili ste popolno podporo krovne organizacije. Kdaj in kako začeti? Takoj. Sprva moram urediti še formalnosti okoli švicarske reprezentance, a moje misli so že pri Sloveniji. Začeli smo že s pripravo za turnir na Nizozemskem, organizacijsko predvsem. Sprejeli smo odločitev, da se pred tem ne bomo dobili, marveč bodo priprave strnjene pred temi kvalifikacijami.

Kaj vas čaka najprej? Meni osebno pripraviti strategijo, kako se vsega skupaj lotiti, kajti Slovenija je na dnu. Najprej si želim vzpostaviti zdrave in spoštljive odnose. Da se bodo igralke počutile del tega, da bodo rade hodile domov. Večinoma so dekleta profesionalke, a zavedati se morajo, kaj pomeni grb, zastava, himna.

Razumete, da pa nekaterim vendarle ni do igranja za izbrano vrsto? Na nek način razumem. Pripadnost je res močen pojem – skupini, družini, mestu in državi. Jaz sem patriot, vedno sem bila in vedno bom. Bolj kot sem patriot, lažje sprejemam drugačnost. Veliko sem razmišljala o tem, da nekaterim to pač ne pomeni veliko. To bom sprejela. Ne vidim potrebe, da bi jih že zdaj klicala. Nikoli pa ne bom prosila nikogar ali pa kaj obljubljala v zameno.

Pa drugi korak v procesu prevzemanja reprezentance? Predvsem to, o čemer sva govorili zdaj. Svojo vlogo vidim v tem, da igralkam razložim, da reprezentanca ni le odrekanje, dajanje, pač pa da za to tudi nekaj dobijo. Globoko verjamem, da je to poseben čar. Da sprevidijo, da je reprezentanca dolgoročna naložba.

Slovenski rokometni bazen se zdi dokaj majhen. Zadnje leto v reprezentanci ni bilo nekaj igralk, ki veljajo za boljše. Vaš načrt pa je … Poskušala bom odpreti vrata vsem najboljšim, to zagotovo. Dovolila si bom odprt sistem, kjer bo nekdo lahko manjkal zaradi pomembnega življenjskega dogodka. To bom sprejela, a le do neke meje. Vem, da obstaja možnost zlorab, a če bom iskrena, računam, da bodo tudi tisti na drugi strani. Definitivno pa moramo angažirati vse, kar premoremo.

Kot ste dejali na zadnji seji predsedstva, je slovenski rokomet na dnu. Čaka vas neprijetna naloga. Ne neprijetna, ampak zahtevna. Zaupam si, da znam delovati v takšnih razmerah. Prepričana sem, da tu pridejo do izraza odprti odnosi. Računam na sodelovanje in pomoč predsedstva Rokometne zveze Slovenije in organizacijskega dela RZS. Menim, da tudi igralkam ni vseeno za zadnje rezultate. Prepričana sem, da je v njih toliko trme, da to dokažejo.

Pokazala se je težava med najboljšim slovenskim klubom Krim in reprezentanco. Pravo protislovje … Zelo zapleteno, res. Lahko smo superoptimistični in računamo, da bodo dobile prave priložnosti. Upam le, da ne takrat, ko bo razlika deset ali petnajst zadetkov. Zame je priložnost, da zabijajo, ko so situacije krizne. Takrat se ustvari igralec. V vsakem primeru pa so v Krimu naše igralke, ki odlično trenirajo, hkrati se lahko dnevno primerjajo z najboljšimi na svetu. Če iz tega nič ne potegneš, je pač nekaj narobe.

Ste že postavili konkreten cilj po prevzemu slovenske izbrane vrste? Žal mi je, če bo kdo razočaran, ampak rezultatski cilj je težko napovedati. Ni ga junaka, da bi dal bančno garancijo, da gremo čez te predkvalifikacije na Nizozemskem. Postavili bomo igro, ki bo zanimiva, atraktivna. Iz igralk si želim potegniti čim več na takšen način, da to sploh ne bodo občutile. Igralec kar misli, da je dober, ampak ne ve, da imaš zelo velik vpliv na to. Za nas bo pomemben vsak nastop v kvalifikacijah. Upam, da bomo vsaj drugi, da si malce izboljšamo rating. Da vsaj ne bomo doma izgubljali s tako velikimi razlikami z reprezentancami, ki smo jih še nedolgo nazaj pustile za sabo.