M. Osovnikar: Rojstnodnevna čestitka za dekle

Slovenski rekorder v tekih na 60, 100 in 200 m je bogati beri visokih uvrstitev z velikih tekmovanj - četrto in peto mesto z dvoranskih svetovnih prvenstev, polfinale olimpijskih iger, dve zlati medalji s sredozemskih iger - dodal še eno in si še bolj utrdil mesto v vrhu svetovnega šprinta. S prizorišča največjega dvoranskega tekmovanja v letu 2006 se je vrnil v ponedeljek zvečer in v sproščenem intervjuju za Sportal razkril marsikaj zanimivega.

Znova ste na največjem tekmovanju nastopili odlično. Četrto mesto med najhitrejšimi šprinterji ste zagotovo dostojno proslavili … V hotelu smo se že v petek malce poveselili in se zabavali. Ob pogovoru in primerni pijači, seveda. Nismo se "držali nazaj", je vse kar lahko rečem … (smeh)

Petkov dan se je za vas začel z nastopom v predtekmovanju ob 12.40 po moskovskem času. Z rezultatom 6,67 ste zanesljivo napredovali. Ste morda kljub vsemu nastopili rezervirano? Ne, že v kvalifikacijah sem tekel "na polno". Šestdeset metrov je namreč disciplina, v kateri se ti maščuje vsaka malenkost. Ni dosti časa za popravo napak, zato je potrebno biti vedno zbran. Dejstvo pa je, da sem tekel slabše, kar je normalno. Pri prvem štartu se vselej privajaš na pogoje, spoznavaš tekmovalne razmere. V Rusiji, denimo, je bila štartna pištola zelo tiha, zato je moral biti vsak tekmovalec zelo zbran.

Slabe štiri ure kasneje je sledil polfinale. Rezultat 6,62 in izenačenje vašega dotlej najboljšega izida sezone … V drugem teku sem imel morda še največ težav od vseh nastopov na tem tekmovanju. Pričakoval sem tek blizu državnega rekorda, da bo rezultat vsaj 6,60, a se je izšlo drugače. Tekel sem nekoliko v krču, zato izid ni bil najboljši. V cilj sem prišel v času 6,62, kar je pomenilo nekoliko slabšo stezo v finalu. Težave sem imel tudi z zbranostjo, saj sem moral biti tako rekoč ves dan v dvorani. Disciplina je, kot je to v navadi na dvoranskih SP, potekala cel dan. Ni lahko osem, devet ur misliti le na štart in to, kako boš čim bolje tekel.

Ob 19.40 je bil na sporedu finale, v katerem ste tekli na osmi progi. Z rezultatom 6,58 ste izenačili državni rekord ter še za mesto izboljšali uvrstitev s prejšnjega SP v Budimpešti. Kljub vsemu se je zdelo, da bi lahko iztržili še več in morda stopili tudi na oder za zmagovalce. Slab se je zdel predvsem štart, na katerem ste precej zaostali za tekmecem, ki je tekel ob vas … Ko sem takoj po prihodu v cilj pogledal počasen posnetek štarta in videl, da me je Kubanec na sedmi progi pustil za seboj, sem se prijel za glavo, a sem kmalu spremenil mnenje. Dejstvo je, da je Vizcaino Henry štartal odlično. Res je sicer, da nisem štartal optimalno, a še zdaleč ni bilo slabo. V prvih metrih teka sem izgubil največ stotinko, dve. Nekaj je k slabšemu izidu pripomogla tudi osma steza. Če bi tekel na notranjih, bi se zagotovo dalo pridobiti še kakšno stotinko sekunde, a to še ne pomeni, da bi bil rezultat dovolj dober za medaljo. Za stopničke bi moral teči 6,54, štiri stotinke pa so v šprintu veliko. In če sem bil takoj po teku jezen nad tem, da nisem dobil odličja, moram zdaj, ko sem si še nekajkrat ogledal finale teka in dobro analiziral razmere, pošten in moram priznati, da bi na stopničke prišel le stežka. Seveda pa to ne pomeni, da si v prihodnosti ne želim osvojiti odličja. Po dveh četrtih in petem mestu bi se prav gotovo prileglo tudi kaj več ...

Ste pričakovali podoben razplet finala, v katerem sta prvo in tretje mesto zasedla Američana Leonard Scott in Terrence Trammel, drugi pa je bil Rus Andrej Jepišin. So vas morda presenetila imena dobitnikov odličij? Ne, kaj takega sem pričakoval. Scott je pred SP nastopil zgolj na eni tekmi in tekel 6,52, kar pomeni, da je bil odlično pripravljen. Morda je nekoliko presenetil Jepišin, a sem Rusa spremljal že prej in sem vedel, da je hiter. Redno je tekel okoli 6,60, zato sem bil prepričan, da bo favorit za medalje. Skupaj sva tekla že v kvalifikacijah in polfinalu, v katerih je prav tako blestel.

Ste se s tekmeci, ki so posegli po odličjih, po nastopu pogovarjali in morda komentirali finalni tek? Ne, niti ne. Rus je imel po tekmovanju veliko opravka z domačimi navijači in novinarji, Američana pa sta bila zaprta vase in preostalim tekmovalcem nista namenjala kaj prida pozornosti. Pogovarjal sem se predvsem z Fasubo Olusojiem, s katerim se poznam, saj sva letos skupaj potovala na miting v Chemnitz. Mladi Nigerijec je bil šokiran, saj je že v kvalifikacijah tekel 6,55, nato pa v finalu pristal na petem mestu.

Kako je vaš nastop s "strokovnim očesom" komentiral vaš dolgoletni trener Albert Šoba? Bil je zelo vesel in zadovoljen. Morda je bil med samim tekmovanjem še bolj živčen od mene. Nestrpen je bil predvsem v polfinalu, a je nato, ko je videl, da sem dobro pripravljen, rekel, da je na finalni tek prišel zgolj gledati in uživati. Bil je namreč prepričan, da bom tekel dobro, kar se je tudi zgodilo.

Nastopali ste v veličastni Palači športov, v kateri je bilo doslej prirejeno že mnogo športnih tekmovanj najvišjega kova. Kako je bilo teči v dvorani, ki medse sprejme 35.000 gledalcev? Dvorana je lepa in velika. Za SP so jo razpolovili (v času prvenstva je medse sprejela 15.000 obiskovalcev, op. p.), tako da je bilo dovolj prostora za ogrevanje, kar je bilo zelo dobrodošlo. Steza sicer ni bila takšna, kot smo jo vajeni, a vseeno dovolj hitra, kar se je videlo tudi po doseženih rezultatih. Nekoliko negativno me je presenetil zgolj obisk, ki ni bil najvišji. Pričakoval sem, da se bo zbralo več ljudi.

Nagrada, ki so jo v Moskvi prejeli četrtouvrščeni, je 8000 ameriških dolarjev. Kam boste naložili zasluženo? Ne vem še, saj denarja zaradi dolgotrajnosti postopka še nekaj časa ne bom dobil. Sicer pa mi bodo nekaj "požrli" davki, zaslužen del pogače bo šel trenerju, tako da mi ne bo ostalo veliko. Bom pa ta denar pametno naložil.

Kako pa bodo odmevni dosežek nagradili na Atletski zvezi Slovenije (AZS)? Ne vem, kako je s tem. A kolikor se spomnim, sem po prejšnjem SP v Budimpešti bil deležen neke nagrade. Moram se pozanimati, če bo tudi tokrat tako … (smeh)

Čestitke po velikem uspehu so gotovo kar "deževale". Vam je bila kakšna še posebej ljuba? Čestitk je bilo res veliko, še nikoli toliko. Morda najbolj zanimiva je bila tista, ki sem jo prejel od dekleta. Ravno v petek, ko sem nastopil, je namreč praznovala rojstni dan in se mi po tekmi zahvalila za darilo, ki sem ji ga s četrtim mestom podaril. (smeh) Takoj po nastopu me je poklical tudi predsednik AZS, Peter Kukovica, in mi iskreno čestital ter se veselil uspeha.

Trije dnevi so minili od moskovskega finala. Si boste zdaj privoščili oddih ali boste že takoj delali naprej s "polno paro"? Malce si bom oddahnil. Vzel si bom teden počitka, kar bo dobrodošlo predvsem za Ahilovo tetivo, ki mi v zadnjem času povzroča preglavice. Med tekom me sicer ne boli in me ne ovira, a se bolečine pojavijo kasneje. Seveda pa predolgo ne bom smel lenariti, saj se že kmalu prične poletna sezona.

Boste morda "skočili" kam v eksotične kraje? Ne, ostal bom v Ljubljani, saj bom imel veliko obveznosti, predvsem do medijev. Morda bom konec tedna odšel na vikend, da si oddahnem, sicer pa bom med tednom verjetno malce pomagal tudi mami v zobozdravstveni ordinaciji (Matic zaključuje s študijem na Stomatološki fakulteti v Ljubljani, op. p.). Ne bo mi dolgčas.

Že maja se bo sezona 2006 nadaljevala s poletnim delom. Vam bo menedžer po odmevnem nastopu zdaj lažje utrl pot na mitinge najvišjega kova? Rad bi poudaril, da sem zelo zadovoljen z menedžerjem Madžarem Attilo Spirievim, s katerim sodelujem že nekaj časa, saj mi je v zimski sezoni zagotovil nastope na nekaterih zelo kakovostnih mitingih. Upam, da bo dober nastop s pravkar minulega SP pripomogel k temu, da bom v poletni sezoni nastopal na čim bolj uglednih mitingih, kar je tudi moja želja. Ob kakovostni konkurenci se namreč lažje motiviram za dober tek. Upam, da se ne bo zgodilo, da bodo organizatorji velikih poletnih mitingov hitro pozabili na zimsko sezono. Izkušnje so namreč takšne … A tako pač je, kar je tudi razumljivo. Veliko je namreč šprinterjev, ki tečejo med 10,10 in 10,20.

Pred dvema letoma sta v zimski sezoni na 60 m tekli isti čas kot letos (6,58) in potem poleti blesteli. Kaj nam "pripravljate" v letu 2006? Čas, ki sem ga odtekel v Moskvi, je lepa vzpodbuda za poletno sezono. Ko sem leta 2004 na dvoranskem SP tekel 6,58, sem poleti na olimpijskih igrah v Atenah odtekel državna rekorda 10,15 in 20,47. Zdaj sem zagotovo pripravljen bolje, kot sem bil takrat. Kaj bo to pomenilo v poletni sezoni, pa še ne vem. Potrebno bo počakati. Želim si izboljšati državna rekorda. Za koliko? Zadovoljen bi bil že s stotinko sekunde boljšim izidom. Pri tako dobrih rezultatih pozna že vsaka malenkost. Seveda pa bom težil k temu, da bi bila dosežena časa čim boljša.

Glavni nastop vas čaka avgusta v Göteborgu, kjer bo evropsko prvenstvo na prostem. Ste zmožni seči tudi po odličju? Doslej je o medaljah na velikih tekmovanjih razpredal predvsem trener, zdaj je čas, da začnem podobno razmišljati tudi jaz. Glavni cilj je EP in če bom na Švedskem odtekel državna rekorda, je mogoče prav vse. A se s tem še ne obremenjujem. Do meseca avgusta, ko bo največje atletsko tekmovanje v letu 2006, je še veliko časa. Zdaj se bom čim bolj osredotočil na to, da se čim bolje pripravim na sezono na prostem. Prvotni cilj v Skandinaviji pa bo zagotovo finale v obeh disciplinah.