Jure Jeraj: Molitev med polčasom

Jure Jeraj je vratar iz Trebnjega, ki je svoj prostor pod – vročim – rokometnim soncem poiskal v Katarju. Brani za ekipo Al-Wakrah Sports Club iz Dohe, tamkajšnje življenje pa mu predstavlja velik izziv. "Ko sem prišel, so me najbolj presenetili vročina, puščava, enoličnost zgradb. Prvi vtis sem dobil, kot da sem sredi puščave ... Presenetile so me tudi rase ljudi, ki sem jih prej opazoval prek TV-ekrana," je razložil nekdanji član Trima, Grosupljega, SVIŠ-a PG, španskega prvoligaša Teucra, drugoligaša Palme del Rio, Cimosa in beograjske Crvene zvezde: "Najbolj me je navdušila preprostost in odprtost ljudi. Pozneje, ko sem začel spoznavati Katar in karakter ljudi, sem dobival vedno večjo motivacijo in izziv za različne dejavnosti, s katerimi poskušam delati na sebi"

Bele halje dajejo ugled

"Pristni Katarci so nasploh zelo prijazni, dobri in odprti. Pokažejo ti obraz, kakšnega pokažeš ti do njih. Radi se zabavajo, živijo razkošno in razvajeno življenje. Nasploh so bolj počasni, ko je treba kaj storiti za druge, radi barantajo. Jaz sem do vseh vedno pozitiven in poskušam narediti vedno več od pričakovanj, tako da lahko rečem, da so me po domače - sprejeli 'z vsemi štirimi'. Zelo spoštujejo znanje in izkušnje iz Evrope, zato so zelo pomembni dober CV, diplome in praktične izkušnje," nam je še povedal 29-letnik, edini Evropejec v klubu, in opisal svoje videnje kulturnih ter verskih razlik: "Jaz sem zelo fleksibilen in se hitro prilagajam spletu okoliščin. Občutil sicer nisem veliko, so pa razlike velike. Kultura je tipična arabska. Katarci so radi odeti v bele halje, kar jim da ugled, podobo listosti in urejenosti. Nasploh prevladuje moški svet. Ženske nimajo veliko svobode in pravic ... Vera je njihov vsakdan. Verujejo v Alaha in molijo petkrat dnevno. Ko na primer v klubu zaslišijo klic k molitvi, se malodane vsi prisotni odpravijo v molilnice. Pri tem jim službene obveznosti ne delajo težav. Brez zadržkov zahajajo tja. V večini javnih ustanov imajo posebne sobe z imenomPrayer room. Prav tako je v klubu. Pred, med ali po treningu molijo. Do ljudi drugih religij so zelo odprti in nimajo kakšnih predsodkov. Vsekakor je odvisno od osebnega odnosa." Od drugih narodnosti je v Katarju sicer največ Indijcev, Filipincev, Nepalcev in drugih pripadnikov revnih dežel Azije in Afrike. Ti so bolj fizična delovna sila Katarja. Belci so večinoma iz Evrope in delajo bolj strokovna dela, na primer v zdravstvu, športu, inženirstvu ... Nekaj je tudi Avstralcev in Američanov.

Na tradicionalnih katarskih pojedinah le z desno roko

Jure Jeraj ni prav pogost obiskovalec restavracij, obroke si raje pripravlja doma: "Glede prehrane nimam problemov, ker uživam v kuhanju. V prehrano se malo bolj poglabljam in imam definiran jedilnik živil, od katerih dajem telesu, kar potrebuje. Tipična katarska hrana je zelo zdrava in okusna, tako da se je ob priložnostih ne branim. Ob petkih, ko je prost dan, imajo v klubu velikokrat skupno pojedino, kjer so na meniju velike plošče z rižem na arabski način, jagnje, piščanec ali ribe. Njihov način obedovanja mi je zelo zanimiv, kajti sedijo na tleh okoli velike plošče, jedo z rokami (iz riža z desno roko naredijo kroglico, preden jo pojedo, meso pa trgajo od kosti) ter kramljajo med sabo. Med obedovanjem so me opomnili, da moram jeti samo z desno roko, levo pa lahko uporabim kot pomoč." Kuhanje pa še zdaleč ni edina Juretova dejavnost na arabskem polotoku. Ukvarja se denimo tudi z meditacijo, solarno jogo in podobnimi dejavnostmi, prav tako pa izpopolnjuje znanje angleščine ...

Na trening, če se ti zljubi ...

V katarski rokometni reprezentanci delujeta trenerja Borut Maček in Rolando Pušnik, Jeraj pa ima vratarsko družbo v nekdanjih čuvajih celjske mreže Gregorju Lorgerju in Aljoši Čudiču. Z omenjenimi se seveda družijo. Katarska liga poteka v dveh skupinah po šest ekip, kjer igrajo vsak z vsakim in potem se razvrstijo prve tri ekipe iz vsake skupine v boje za končno uvrstitev. Novoustanovljene ekipe, v takšnih igrata tudi Čudič in Lorger, imajo v prvi sezoni privilegij več tujcev. "Raven rokometa se počasi dviguje. Podobno je kot v Sloveniji. Štiri ekipe se borijo za vrh, preostale so si pa enakovredne. Se pa tudi zgodi, da ob podcenjevanju katera od preostalih premaga boljšo ekipo. Odnos do treningov je po klubih različen. Ne trenira se profesionalno in prisotnost večine razen profesionalcev je zelo malomarna. Klubi imajo sicer možnost dveh profesionalnih igralcev in dveh kakovostnih igralcev iz tujine. Drugo so domačini ali igralci, ki so si pridobili državljanstvo. Da preživiš v takem sistemu, je dobro, da si discipliniran in se držiš svojih načel. Če ne, kmalu padeš v njihov način razmišljanja, kar pa ni dobro izhodišče ... Za njih je šport zabava in na tekmah je bolj sproščeno vzdušje brez pritiskov, kar meni zelo ustreza. Klubi z višjimi cilji imajo malo strožji režim. A vseeno je vzdušje pri vseh enako," je sklenil dolenjski vratar, ki si želi v življenju koristno izrabiti vsako minuto za osebnostno rast – piše tudi blog, ustvaril je svojo spletno stran – , pri tem pa ga ne ovira niti malce ležerni način življenja v Katarju.