Gospod, ki je za Pogačarja izdelal galskega petelina, je svojevrstna legenda #video

Foto: Alen Milavec "Tadeju Pogačarju sem izdelal galskega petelina, simbol Francije, ki si ga dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji tudi zasluži," nam je pojasnil nekdanji vrhunski telovadec Tine Šrot, ki pri 83 letih še vedno prekipeva od energije.

Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer mrgoli spominov na uspešno športno in oblikovalsko kariero.

"Kipec za Tadeja sem izdelal že pred časom, in sicer iz srebra, a ko je zmagal, sem ga dal pozlatiti. Ko so mi s kolesarske zveze sporočili, da prihaja na dirko v bližini mojega bloka, sem se dogodka seveda udeležil in mu izročil kipec. Bil je zelo vesel in hkrati zelo presenečen. Kot vidite, sva tudi na fotografijah oba zelo nasmejana," je od ponosa žarel gospod, ki je zaznamoval slovensko športno zgodovino.

Leta 2013 so ga skupaj z Bojanom Križajem, Primožem Ulago in še 25 velikani slovenskega športa sprejeli v Hram slovenskih športnih junakov, leta 2018 pa je postal celo objekt diplomskega dela na Fakulteti za šport.

Za papeža Janeza Pavla II. je izdelal ovalno spominsko plaketo Adrie Airways, ki je papeža prepeljala do Rima. Po naročilu je izdelal tudi kravatno sponko in manšetne gumbe za  Tita. Foto: Ana Kovač Tine Šrot je bil v prejšnjem stoletju eden najboljših slovenskih in jugoslovanskih telovadcev, v svoji drugi karieri pa se je posvečal oblikovanju žlahtnih kovin ter izdelovanju miniaturnih skulptur za slovenske športnike.

Izdelal jih je mnogo. Za dolgoletnega prijatelja in sotekmovalca Mira Cerarja na primer zlatega konja z ročaji, smučarko Ilko Štuhec pa je obdaril s pozlačenim globusom. Tudi za Primoža Rogliča ima pripravljeno posebno skulpturo, ki združuje njegovo skakalno in kolesarsko kariero, a še ni bilo priložnosti, da bi mu jo lahko predal. Oblikoval je tudi plaketo za stoto obletnico rojstva Leona Štuklja in medalje za svetovno šahovsko prvenstvo.

Odraščal je v kraju Gaberje pri Celju, v delavski družini s tremi brati in štirimi sestrami. Treniral in tekmoval je v letih, ko je bilo biti športnik nekaj povsem drugega, kot je danes. "Vsi smo bili amaterji, vsi smo poleg ukvarjanja s športom hodili v šolo ali službo, da smo lahko preživeli," se spominja Šrot, ki se je dvakrat udeležil olimpijskih iger (leta 1964 v Tokiu na Japonskem in leta 1968 v Mexico Cityju), njegov največji uspeh pa je bron na preskoku na evropskem prvenstvu v Beogradu leta 1963.

Miniaturna skulptura, preplet skakalca in kolesarja, čaka na Primoža Rogliča. Foto: Ana Kovač

Priznava, da je njegov spomin na bolj oddaljene dogodke izjemen, mu pa težave povzroča brskanje po kratkoročnem spominu. Še vedno je izjemno energičen, s prijatelji iz telovadnih let se še vedno enkrat tedensko dobiva na dvoranskem nogometu, ki mu sledi druženje ob pivu. Še vedno rad smuča in dviguje uteži. "Vedno sem živel pošteno," pravi," zato imam veliko prijateljev."

Pri 83 letih je še vedno aktiven. Redno telovadi in igra nogomet. Foto: Ana Kovač

Že vaše stanovanje pripoveduje, kako pestro je vaše življenje. Sploh ne bi potrebovali besed.

Da, imel sem res srečo, da sem lahko živel dve ljubezni. Šport oz. gimnastiko in oblikovanje nakita ter miniaturnih skulptur iz plemenitih kovin, ki jih za prijatelje, sorodnike in športnike izdelujem še danes.

Veliko nagrad sem izdelal tudi za slovenske kulturne institucije (na primer Zlato liro), kjer me, to moram priznati, cenijo precej bolj kot športne institucije, ki imajo do mojega dela precej ignorantski odnos. Edini izjemi sta Fakulteta za šport in Društvo športnih novinarjev Slovenije.

VIDEO: Tine Šrot pripoveduje o oblikovanju skulpture za Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja:

Tekmovali ste pred več kot pol stoletja. Je sploh mogoče primerjati življenje vrhunskega športnika takrat in danes? Danes so športniki povsem posvečeni športu, v vaših časih ste bili športniki razpeti med šolo in službo, treningi so prišli na vrsto šele zvečer, skoraj bolj kot hobi.

Res je. Časi so bili povsem drugačni. V moji generaciji smo se poleg treningov, kjer smo garali kot največji profesionalci, vsi tudi šolali, imamo višje šole ali fakultete. Nekdanji sotekmovalec Milo Kerstič na primer, je bil vrhunski zdravnik, travmatolog, ki je več kot 30 let delal na Kliničnem centru v Kuvajtu, bil je pomočnik direktorja travmatološkega oddelka. Poleg tega je bil tudi odličen telovadec.

Časi so bili zelo težki in zelo drugačni. Bili smo taki reveži, da težko opišem. Nismo imeli pogodb, kot jih imajo danes, ko so športniki res profesionalni športniki, kar se mi zdi edino pravilno.

Naša večna težava je bila slaba prehrana, saj za kaj boljšega preprosto nismo imeli denarja.

Druga težava je bilo bivanje, še posebej za nas, ki nismo bili iz Ljubljane in smo v glavno mesto prihajali zaradi študija.

Živ obup.

Leta 1963 je bil na evropskem prvenstvu na preskoku tretji, kar je njegov največji športni uspeh. Foto: Ana Kovač

V Ljubljano ste se preselili zaradi šolanja in boljših pogojev za trening. Ste jih dobili?

Da, v Ljubljano sem se preselil leta 1957 kot že izučen zlatar. Rutinsko izdelovanje enakih izdelkov me je začelo dolgočasiti, zato sem si želel nadgraditi svoje znanje. Vpisal sem se na srednjo šolo za oblikovanje.

Poleg želje po dodatnem izobraževanju me je v Ljubljano pripeljalo tudi iskanje boljših pogojev za trening. V Celju teh nisem imel, sem si pa želel več kot samo rekreacije.

Ste si zlatarskega dela sami želeli?

Ne, na razpis me je prijavila mama. Želela je, da čim prej pridem do kruha, za kar sem ji še danes hvaležen. Moji začetki v zlatarstvu so bili precej nerodni, a sem se pozneje vseeno dobro znašel. Lahko se pohvalim, da je bil po dveh letih učenja moj izdelek razstavljen v izložbi Zlatarne Celje na beograjskih Terazijah, kar je bila zame velika stvar. Po šoli za zlatarja pa sem se prijavil še na srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani, saj sem želel nadgraditi svoje znanje.

VIDEO: Šrot o izobraževanju za zlatarja

Kdaj se je pokazalo, da imate talent za gimnastiko?

Že na svoji prvi tekmi, okrajnem pionirskem prvenstvu, star sem bil 15 let, sem zmagal.

Spomnim se, da nas je predsednik kluba po tistem povabil v klubsko pisarno, kjer so nas pogostili z velikansko torto in čajem.

Rekel je, da si vsak lahko vzame en kos torte, zmagali smo namreč tudi na ekipni tekmi, Tine pa si kot zmagovalec zasluži dva kosa (smeh, op. p.).

Neverjetno, glede na takratno pomanjkanje hrane je bilo to zame vredno več kot vse medalje. Živeli smo v taki revščini, da smo mogoče le enkrat na leto lahko okusili torto ali pomarančo.

Po tistem sem se uvrstil v mladinsko reprezentanco Slovenije in spoznal Mira Cerarja, ko je bil še fantič.

Olimpijec Miroslav Cerar v bolj sproščeni različici. Foto: Ana Kovač

Miro Cerar je nedvomno eden največjih slovenskih športnikov. Kakšne spomine imate nanj?

Bil je zelo skromen. Spomnim se, da sem na prvem treningu spraševal, kdo je ta Cerar. Zdel se mi je skromen, držal se je bolj v ozadju. Ampak ko se je zavihtel na konja z ročaji, s tistimi njegovimi značilnimi zamahi … Tisto je bilo res neverjetno! Rekel sem si, to je revolucija, bolje, da kar neham telovaditi na konju (smeh, op. p.). Skupaj sva bila v mladinski reprezentanci in članski konkurenci.

Foto: Ana Kovač

Kakšni pogoji so vas pričakali ob selitvi v Ljubljano?

Ne preveč rožnati. Ker naša šola za oblikovanje ni imela internata, smo se dijaki razkropili po različnih internatih po Ljubljani. Ker sem bil starejši (na srednjo šolo se je vpisal po opravljeni zlatarski šoli, op. a.), sem imel precejšnje težave dobiti sobo.

Za pomoč sem zaprosil telovadno društvo Partizan Slovenije in začasno dobil sobo v novem internatu na Gerbičevi, ki je bil namenjen dijakom srednje tehnične šole.

"Ko se je izkazalo, da je internat prenapolnjen, so me vrgli iz sobe, mojo železno posteljo pa prestavili kar v pralnico (smeh, op. p.). Si predstavljate? Tako sem eno leto spal v pralnici." Foto: Ana Kovač

Ko se je izkazalo, da je internat prenapolnjen, so me vrgli iz sobe, mojo železno posteljo pa prestavili kar v pralnico (smeh, op. p.). Si predstavljate? Tako sem eno leto spal v pralnici.

V tistem obdobju sem telovadil v prostorih Partizana na Viču, leta 1958 pa sem se preselil v Telovadno društvo Partizan Zgornja Šiška. Dobil sem tudi sobo, šlo je za podstrešno sobico, ki sem si jo moral deliti še z dvema kolegoma.

Sobo sem odplačeval tako, da sem dvakrat tedensko vodil vadbo za otroke. Vadba je potekala do 20. ure, po tistem sem skočil na mestni avtobus in se zapeljal do Študijske telovadnice, kjer sem do 23. ure treniral še zase.

Foto: Ana Kovač

Kako ste se preživljali?

Imel sem skromno štipendijo oz. podporo Občine Celje. Štipendija je znašala šest tisoč dinarjev, jaz pa sem dobival pet tisoč dinarjev podpore. Dodatna dva tisočaka je prispevalo še Telovadno društvo Gaberje-Celje, katerega član sem bil. Denar je izhajal iz vadnin za plesne tečaje. Tako sem nekako preživel.

Kot zanimivost … Večina telovadcev v našem društvu je izvirala iz precej revnih družin in spomnim se, da smo po treningu do 2. ure zjutraj pekli in jedli palačinke (smeh, op. p.).

Foto: Ana Kovač

Že v času vaše kariere so bile olimpijske igre vrhunec v karieri slehernega športnika. Udeležili ste se jih dvakrat, medtem ko ste ostali brez mesta med potniki za igre v Rimu leta 1960. Kaj se je zgodilo?

Res je. Bil sem sveto prepričan v to, da sem med potniki, saj sem se na izbirnih tekmah že uvrstil v reprezentanco. V Celju sem se že hvalil s tem, to je bila ogromna stvar. No, potem pa se je izkazalo, da bi se moral včlaniti v Narodni dom, sicer nisem imel nikakršnih možnosti, da pridem na olimpijske igre.

Če bi bil hinavski, bi se včlanil in bi na igre odpotoval, a si tega na tak način nisem želel.

Foto: Ana Kovač

Še danes se spomnim, kako sem se pred vsemi razjokal, ko so sporočili imena olimpijcev in se je izkazalo, da mene ni bilo zraven.

Po tistem sem celo razmišljal, da bi šport opustil, a sem se nato odločil ravno obratno. Želel sem dokazati, kaj zmorem, in začel naravnost fanatično trenirati. Želel sem dokazati, da se mi je zgodila krivica.

Po tistem sem bil drugo ali tretje ime jugoslovanske gimnastike. To so bili časi, ko je gimnastika v našem prostoru kotirala zelo visoko. Leta 1963 sem bil na evropskem prvenstvu v Beogradu tretji na preskoku, kar je bil velik uspeh.

Kakšne spomine imate na olimpijske igre?

Bilo je neverjetno in zelo drugače. Na Japonskem je bilo bolj umirjeno, mistično, v Mehiki pa seveda zelo temperamentno. Za dobrodošlico so nas pričakali trobentači.

Olimpijske igre v Mehiki so bile zelo posebne, precej drugačne kot na Japonskem. Foto: Ana Kovač

Kar zadeva dosežke na olimpijskih igrah, z njimi nisem bil preveč zadovoljen. Prehudo tremo sem imel. Na konju z ročaji sem se obvezno zataknil in potem je šlo vse skupaj v franže, sem bil pa dober na krogih, bradlji in preskoku, tako da sem na ekipnih tekmah vsekakor prispeval svoj delež in dodal kar nekaj točk. Na olimpijskih igrah v Mehiki smo na ekipni tekmi zasedli šesto mesto, kar je odličen dosežek. Zelo dobro smo se kosali z velesilami. V reprezentanci nas je bilo šest, od tega pet Slovencev in en Zagrebčan. Poleg naju s Cerarjem še Janez Brodnik, Mile Kerstič in Miloš Vratič.

Je dejstvo, da ste olimpijec, že v tistih časih imeli pomembno težo?

Seveda. So pa bile takrat olimpijske igre precej drugačne. Tudi disciplin je bilo precej manj kot danes, ko se mi zdi, da je veliko takih, ki na igre ne spadajo. Seveda pa po drugi strani razumem, da se svet spreminja, časi gredo naprej in stvari se spreminjajo. Spoštujem vse športe.

Foto: Ana Kovač

Se vam zdi, da se v Sloveniji dovolj ceni športnike, ko ti enkrat končajo kariero, ali se nanje hitro pozabi?

Hitro pozabimo. Tudi športnike. Ampak to je človeško.

Vam je športna kariera kakorkoli koristila v poklicni karieri?

Zagotovo. Že na odprtju mojega salona žlahtnih kovin so me predstavili kot nekdanjega športnika, tudi novinarji so pisali o tem. Spomnim se naslova iz časopisa Tine Šrot: telovadec zdaj pili zlato.

Moram pa povedati, da nisem nikoli izkoriščal svoje športne kariere, ampak sem dokazal, da imam znanje in znam delati tudi na področju oblikovanja plemenitih kovin.

"Največ mi je pomenilo to, da sem kot športnik lahko potoval in videl svet." Foto: Ana Kovač

Kaj vam je pri športu največ pomenilo?

To, da sem lahko potoval, videl svet. Atlase in zemljevide sem od nekdaj požiral. Tudi profesorica za umetnostno zgodovino me je navdušila nad umetnostjo in to, o čemer smo se učili, sem si želel videti v živo.

Potovanja včasih niso bila mogoča, meje so bile precej bolj zaprte, kot so danes. Potovali so samo politiki, morda kulturniki in športniki. Tisti, ki so predstavljali Jugoslavijo. To mi je ogromno pomenilo. S seboj sem vzel fotoaparat in vse zabeležil. Krasne dogodivščine!

Še pred tem sem leta 1961 končal srednjo šolo za oblikovanje in se vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo. Rekel sem si, če imam že toliko prakse v športu, bi bilo dobro, da bi imel še teoretično izobrazbo. Pa tudi rad sem učil. Za preživetje sem učil po telovadnih društvih. Izkušenj s poučevanjem sem imel dovolj. Kot starejši brat sem vzgajal tudi svoje brate in sestre.

Ko sem končal prvo stopnjo na fakulteti, sem si zaželel obnoviti prakso iz zlatarstva. Našel sem mojstra v Kranju, kjer sem se štiri leta učil, ob delu pa še treniral. Mojster me je zelo cenil in mi je dal proste roke, tako da sem lahko nakit oblikoval po svoje. To je bil krasen trening, ki mi je dal dovolj samozavesti, da sem si upal odpreti lasten atelje za ročno unikatno oblikovanje nakita v Ljubljani. Začel sem v Zoisovi hiši v stari Ljubljani, ki sem jo dobil od jamarskega društva in jo povsem obnovil, pozneje pa sem se preselil na Jurčičev trg.

Šrot med oblikovanjem plemenitih kovin. Foto: Ana Kovač

Tine Šrot v družbi nekdanje atletinje Brigite Langerholc, najstarejšega slovenskega olimpijca Marka Račiča, Mira Cerarja in nekdanje športnice Marijane Lubej na sprejemu britanskega veleposlanika ob odprtju olimpijskih iger v Londonu. Foto: Mediaspeed

Katere športe spremljate danes?

Predvsem nogomet. Igral sem ga tudi rekreativno. Telovadci smo za sprostitev vedno igrali nogomet in to počnemo še danes.

Resno?

Da, še vedno se enkrat tedensko srečujemo v telovadnici Gib in brcamo žogo. Potem pa v gostilno na pivo.

Tudi Cerar?

Tudi, samo ne igra več. Se pa še vedno družimo.