Goran Jagodnik: Moja prva ljubezen je nogomet. Bil sem golgeter.

Koper, Hopsi, Türk Telekom, Mydonose Kolejliler, Olympique Lausanne, Lokomotiv Mineralna Voda, Prokom, Dinamo Moskva, Legea Scafati, Anwil, Hemofarm, Nymburk, Hopsi, Hemofarma, Union Olimpija, Hopsi so postojanke veterana Gorana Jagodnika na bogati košarkarski poti, ki pa se je začela zelo pozno. Šele v drugem letniku srednje šole je z obema rokama poprijel za košarkarsko žogo in začel spoštljivo kariero. Med drugim je postal najkoristnejši igralec (MVP) poljskega prvenstva, odlično igral v evroligi v Prokomu in Olimpiji, v dresu katere so ga oktobra leta 2010 razglasili celo za najboljšega košarkarja tega meseca. Vedno je veljal za igralca, ki prinaša v moštvo veselje, njegov zaščitni znak pa je nepopustljivost. Triindvajsetega maja bo dopolnil 40 let, a še vedno povzroča obilico težav mlajših košarkarjem, ti ga težko ustavijo.

Se počutite starega, ko imate ob sebi košarkarje, ki bi jim lahko bili tudi oče? Ne, sploh ne. Morda včasih, a na sploh ne – zlasti ne na parketu. V športu smo ljudje po duši mladi. Imamo skupne teme. To ni le košarka. Vedno prenašaš zgodbe na mlajše. Ni pomembno, ali je nekdo v ekipi star 20, 25 ali 30 let, vsi gremo skupaj na kakšno pijačo ali kavo, kar je dobro za vzdušje v njej. Druženje lahko veliko pripomore k boljšemu rezultatu. To je za manjše sredine, kot je Polzela, toliko bolj pomembno. V večjih klubih se igralci držijo zase. Veliko denarja se obrača. V karieri sem videl obe plati zgodbe. Vidiš, kje se igra z dušo in srcem ter kje zaradi denarja.

Kdaj ste se sploh začeli ukvarjati s košarko? Pozno, šele v drugem letniku srednje šole. Ukvarjal sem se z vsemi športi, le s košarko ne. Največ sem igral nogomet. Skoraj sem začel resno trenirati rokomet. V drugem letniku me je takratni trener v Kopru povabil v košarkarski klub. V tem športu sem se hitro znašel, čeprav nisem imel tehnike. To se vidi še zdaj, saj sem izpustil prvo fazo košarkarskega razvijanja. Če bi začel trenirati kakšno leto prej, bi morda lahko dosegel tudi kaj več. Nekateri tehnični elementi bi bili bolj izoblikovani, zlasti kakšno preigravanje.

Kaj je pretehtalo, da ste se odločili za košarko? V drugem in tretjem letniku sem igral košarko in nogomet. V soboto sem imel košarkarsko tekmo, v nedeljo pa veliki nogomet v primorski ligi. Pretehtalo je to, da smo košarko igrali v prvi ligi. V tretjem letniku so prišli iz kluba in mi ponudili bonitete. Plačali so mi dijaški dom in prehrano. Preprosto sem videl, da bi lahko v košarki naredil več, čeprav je nogomet moja prva ljubezen.

Kaj ste igrali pri nogometu? Na začetku sem igral zadaj, nato pa so me dali v napad. Bil sem golgeter. Visok sem bil. Imel sem dva, ki sta s strani dobro podajala in mi merila v glavo. Kakšna žoga me je zadela in sem dal gol (smeh, op. p.).

Kot nogometni strokovnjak potem lahko poveste, kdo bo najboljši strelec na prihajajočem svetovnem prvenstvu v Braziliji. Hulk.

Boste torej navijali za Brazilijo? Tako je. Ob njej pa še za Italijo.

Vrniva se h košarki. Kako se spominjate svojih košarkarskih začetkov? So vam šli treningi kdaj na živce? Ne, nikdar. Včasih ti res ne ustrezajo, kar se zgodi tudi danes, vendar sem vedno rad treniral. Ko sem bil še mladinec, mi je trener članske ekipe rekel, naj ostanem, in sem ostal, čeprav sem bil že dogovorjen s kolegi, da gremo na kakšno pijačo. Nato sem iz treninga v trening le čakal, kdaj me bo spet poklical na članski trening. Sprva sem bil le številka, nato pa že pomemben del ekipe. Ko se je Slovenija osamosvojila, smo bili takoj v prvi ligi in sam sem se pri 17 letih znašel na košarkarskem zemljevidu.

Za kakšnega igralca se imate? Na začetku kariere sem igral pod vplivom velike želje in bojevitosti. Meta še nisem imel izdelanega, kot je zdaj. Imel sem le višino in občutek za skok. Bil sem nepopustljiv. Z leti sem se razvijal. Spomnim se, da sem prvo trojko vrgel pri 23 letih.

Vam prej niso dopustili? Ne, to ne. Pri mladincih sem bil na mestu centra. Nato sem igral kot krilni center, na Polzeli pa smo imeli takšno ekipo, da smo se menjavali na trojki in štirici. Ko se odmikaš od koša, je jasno, da tudi bolj treniraš met.

V tujino ste se nato podali pri 25 letih, kar v teh časih ni praksa. Kaj vam je prinesla? Takoj si bolj na udaru. Spomnim se, da sem šel v Turčijo, kjer smo bili trije Slovenci. Ob meni sta bila še Mario Kraljević in Ivica Jurković. Za vse tri je bila to prva izkušnja v tujini. Vsi smo imeli težka obdobja – od nostalgije do drugačnega načina dela. Količinsko smo delali manj kot v Sloveniji. Zame je bilo treningov premalo, zato so se pojavljala nihanja. Če si tujec, si bolj pod drobnogledom, o tem ni dvoma.

Ste imeli onstran naših meja kakšno slabo izkušnjo? Ne, nikdar je nisem imel. Morda le v Rostovu, kjer nismo dobili zadnjih dveh plač, ampak ni nihče tožil kluba, ker je bil ustroj nekako v slogu mafijskega sistema. Predsednik je bil takrat tudi trener in sponzor. Ko sem šel, je preživel en atentat, drugega ni. Včasih raje požreš kakšno stvar in greš domov miren.

Najbolj ste se uveljavili na Poljskem, kamor ste šli po ruski zgodbi. Bi lahko rekli, da je gostiteljica EuroBasketa leta 2013 vaša druga dežela? Ravno z Rostovom smo igrali proti poljskemu Prokomu v pokalu Radivoja Korača in sem jih navdušil. Še pred koncem sezone sem podpisal pogodbo. Prokom je bil zelo organiziran klub. Dvigoval se je. Na Poljskem je bil druga ali tretja ekipa. V štirih letih smo bili trikrat prvaki, trikrat pokalni prvaki in odlično igrali v evroligi. Bili smo prva poljska ekipa, ki se je uvrstila med 16 najboljših v Evropi. Takrat sem bil eden izmed glavnih v moštvu. Tudi v evroligi sem dobro igral. Bil sem MVP poljske lige. Tista štiri leta so bila vrhunec v moji karieri.

Kaj je za družino pomenilo življenje v tujini? Najbližji so vas zaradi številnih potovanj malo videli. Ni lahko. Tisti, ki me pozna, ve, da sem dosti zdoma. Takšno je življenje košarkarja ali športnika. Ob kakšnih potovanjih, ko sem igral na Poljskem, me ni bilo doma tudi po pet ali šest dni. Vrhunski šport ti nekaj da in nekaj vzame. Zato izkoristiš tisti kratek čas. Na dveh koncih ne moreš biti. Včasih trpim sam, včasih drugi. Košarka je moje življenje. Brez nje si ga ne predstavljam.

Obstoj ste si zagotovili z igranjem košarke v tujini? Sem.

Česa vam v karieri ni uspelo doseči, ste si pa srčno želeli? V reprezentanci sta bili veliki želji medalja in uvrstitev na olimpijske igre. Nisem ju izpolnil. No, morda ju bom, če bom trener (smeh, op. p.). Dvakrat sem bil zraven, ko smo bili zelo blizu temu podvigu.

Kaj je manjkalo? Ne dosti, ampak vse. Ena žoga, en skok ... Na Poljskem en prosti met, malce sreče. Ni veliko manjkalo, a hkrati je manjkalo zelo veliko.

Vas je potrlo, ko ste na Poljskem po dramatičnih tekmah pristali na nehvaležnem četrtem mestu in ostali brez medalje? Zelo. Najprej smo se v četrtfinalu proti Hrvatom vrnili po visokem zaostanku in se uvrstili v polfinale. Po tisti petkovi zmagi nismo imeli veliko časa, da bi se veselili, saj nismo naredili še ničesar, dan pozneje pa nas je čakala tekma za finale. Prišla je Srbija, proti kateri smo imeli vse v svojih rokah. Minuto in pol pred koncem smo imeli šest točk prednosti. Nato je sledila osebna napaka, trojka Miloša Teodosića čez mene … Od petkove evforije smo padli globoko, nato pa se z Grki, ki so brez boja prepustili polfinale, pomerili za tretje mesto. Spet je bila pred nami tekma za medaljo, ki nam je ušla za eno točko. Težko opišeš žalost. Vzdušje v garderobi je bilo takšno, kot bi kdo umrl.

Na tisti tekmi so nekoliko ponagajali tudi sodniki. Ste imeli vi kdaj težave z njimi? Ne morem reči, da sem vzoren košarkar. Včasih jim kakšno rečem. Oni so tisti, ki zapiskajo in imajo zadnjo besedo. Včasih poskušam nekako ustvariti pritisk, ampak vse to z normalno komunikacijo. Ali sem se komu zameril? Verjetno sem se.

Z besedami ne varčujete? Včasih grem čez mejo normalnega vedenja. Ko si mlad, si tega ne upaš. Ko dobiš ugled, si lahko dovoliš, da sodniku izrečeš kakšno besedo. V boljših ligah teh težav ni, ker sodniki dobro sodijo. Večje težave so v domačih prvenstvih, kjer kakšni mladi sodniki podležejo pritisku ali se poskušajo dokazati. Enako je s košarkarji, ki v veliki želji naredijo napako.

Ali sprovocirate igralce na parketu? S tekmeci ne komuniciram preveč. Tisti, ki me krije, se bojuje za svoj klub, jaz pa za svojega. Če me kdo udari, rečem kakšno sodniku ali pa mu vrnem. Zadnjič na tekmi v Novem mestu proti Krki na primer z Edom Murićem nisem nič komuniciral. Trenerju Džikiću sem le v šali rekel, naj ga zamenja, ker me ne more kriti. Nisem mu rekel, naj me ne poriva. Niti prej niti po tem (na tisti tekmi je bil kratek stik med igralcema, op. p.). Pogovarjam se, vprašam, kako si, provociram pa ne. Bolj oni mene.

Katero ime bi izstrelili, če bi morali omeniti slovensko košarkarsko ime? Zdaj se vse vrti okoli Gorana Dragića, prej pa so bili Jure Zdovc, Teoman Alibegović, Slavko Kotnik, Marko Milić in Rašo Nesterović. Seveda spoštujem tudi starejšo generacijo z gospodom Ivom Daneuom na čelu, ampak sam njihovih iger nisem videl.

Ste do kakšnega košarkarja čutili strahospoštovanje? Na Polzeli zagotovo do Veljka Petranovića. On je bil ikona ne samo naše lige, ampak tudi jugoslovanske košarke. Gledali smo ga z velikimi očmi. Dal nam je željo po zmagovanju. Ne bom trdil, da je dajal na treningih vse od sebe. Tekma pa je bila nato na življenje ali smrt. Če smo izgubili, smo se ga bali. Bil je velik motivator in zmagovalec. Matjaž Tovornik je bil moj vzornik, kar zadeva reprezentanco. Nekateri trenerji so ga odstranili in ko so ga po nekaj letih spet vpoklicali, je prvi prišel in bil najboljši. Pri 37 letih se je odzval in k zmagi proti Grčiji prispeval tudi 32 točk.

Zanj je veljalo, da je včasih spil kakšno pivo pred tekmo. Ste vi kdaj pogledali v kozarec pred tekmo? Nikdar. Te zgodbe o njem so malce prenapihnjene. Tudi če je kakšnega spil, ga ni mogel nihče nadigrati.

So vas kdaj silili, da bi uporabili prepovedane substance? Mene? Ah kje, sem že tako preveč nor (smeh, op. p.). Vedno sem bil fizično dobro pripravljen. Motivacije mi ni manjkalo. Vem, da so nekateri pred tekmami evrolige pili energetske pijače. Sem jim govoril, kaj pijejo to pijačo, če jih v dvorani čakajo nabito polne tribune. Če ti polna dvorana ne da kril, potem ne vem, kdo ti jih bo dal.

Kdo je bil največji zabavljač med igralci, čeprav vsi omenjajo, da vi skrbite za dobro vzdušje? Raško Katić, ki je zdaj pri Crveni zvezdi, in Miloš Borisov sta bila takšna košarkarja, Marko Milić pa med našimi. Same neumnosti so mu šle po glavi. Prav tako je bil dežurni za dobro vzdušje Tovornik, od mlajših pa na primer Mirza Begić.

Vaša kariera se počasi približuje koncu, a ste kljub bolj zrelim letom odlični v slovenski ligi. Kaj vam pomeni, da pri 40 letih super igrate v našem prvenstvu in vas mlade generacije težko pokrivajo? Ne vem. Da liga ni kakovostna?

Kako gledate na slovensko klubsko košarko, zdaj ko ste znova doma in imate stik z njo? Evrolige ni, Eurocupa verjetno prav tako ne bo … Vse je povezano z denarjem. Če pogledamo čas, ko je Olimpija osvojila evropski pokal in bila na sklepnem turnirju evrolige, so bili vsi najboljši slovenski igralci v Sloveniji. Mi, ki nismo bili v Olimpiji, smo igrali za to, da pridemo v Olimpijo. Zdaj vsi bežijo iz Slovenije. Za 500 evrov več bi šli igrat tudi v Avstrijo. Nimamo pa bazena, iz katerega bi črpali toliko košarkarjev. Če bi šla na primer dva mlada nadarjena igralca iz Heliosa v tujino, bi ju Slovenija pogrešala. Posledično bi bila slovenska liga slabša.

Zakaj ni več takšnega bazena? Ko sem šel v tujino, so bili po klubih približno trije tujci. Zdaj jih je po šest, sedem. Nekateri imajo eno ekipo za evroligo in drugo za domače prvenstvo. Takrat ko sem bil mlajši, so bili v tujini Jure Zdovc, Teoman Alibegović in Slavo Kotnik. Preostali so bili v Sloveniji. Ko smo odšli v tujino, smo bili vsi reprezentanti. Zdaj vsi bežijo. Starejši igralci, ki so želeli počasi končati kariero, so imeli kam priti. Kam naj zdaj pride Marko Milić? Kam naj gre, če na primer v Krki ali Olimpiji ni več prostora? Nekdaj si lahko prišel na Polzelo, v Maribor, Postojno, Laško ... Zdaj prideš igrat tako kot jaz le za čast. Zato raje ostaneš zunaj.

Ali je za slovenske košarkarje po končani karieri dovolj prostora? Zelo malo košarkarjev ostane v našem športu. Vsako leto preneha od 10 do 15 igralcev, vendar prostora ni, sploh pri nas, ker je Slovenija premajhna. Rešitev iščejo v tujini. Navajen si režima, urnika in težko kar zapustiš košarko. Vem, kako je, ko pri Olimpiji nisem igral pol leta. Nisem vedel, kam naj se dam. Duševno je to zelo težko. Tistim, ki so končali kariero in nimajo zaposlitve, ni lahko.

Kako dolgo nameravate vztrajati pri aktivnem igranju košarke? Imate pred seboj že nove izzive? V Sloveniji bi še lahko igral. Ali bom tudi v prihodnji sezoni, še ne vem. Zdaj me bolj zanima druga stvar. Na Polzelo sem prišel, da dosežemo rezultat. Če bi Samo Udrih ostal in se ne bi poškodoval Danijel Vujasinović, bi lahko naredili še kaj več, kot je polfinale. Videli bomo, kaj bo prineslo poletje. Delati sem začel tudi izpit za trenerja. Košarka je moj način življenja. Rad bi ostal v košarki. Še sam pa ne vem, kaj bom delal.