Druga kariera
Nedelja, 10. 4. 2022, 17.06
2 leti, 7 mesecev
Druga kariera (256.) Svetlana Oletič
Nekdanja odbojkarica, ki prinaša svetlo luč ukrajinskim beguncem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,65
6
Svetlana Oletič je nekdanja odbojkarica, ki danes dela kot učiteljica športne vzgoje in trenerka odbojke. Iz Luganska v Ukrajini se je v Slovenijo preselila pred 28 leti.
V 256. zgodbi rubrike Druga kariera predstavljamo nekdanjo profesionalno odbojkarico Svetlano Oletič, ki se je leta 1994 iz Luganska v Ukrajini preselila v Ljutomer, kjer je nadaljevala svojo športno kariero. Že od konca februarja intenzivno išče načine, kako pomagati beguncem iz Ukrajine, med drugim jih uči tudi slovenščine, da bi se lahko čim prej osamosvojili in postavili na lastne noge. Njeno življenje je tako pestro, da si nedvomno zasluži knjigo. Lani jo je napisala kar sama.
Obraz Svetlane Oletič boste v teh dneh težko zgrešili. Praviloma je povezan s pretresljivimi zgodbami ukrajinskih žensk in otrok, ki so uspeli zbežati pred vojno vihro v Ukrajini in si našli zatočišče v Sloveniji.
S prijateljico Olgo ukrajinske begunce učita osnov slovenskega jezika.
50-letna Svetlana, nekdanja profesionalna odbojkarica, danes profesorica športne vzgoje na osnovni šoli Mala Nedelja in trenerka odbojke, čuti dolžnost, da pomaga svojim rojakom in rojakinjam. Organizira zbiranje humanitarne pomoči, pomaga pri urejanju dokumentacije, pri iskanju namestitve in službe ...
V Prlekiji je trenutno že najmanj 50 ukrajinskih žensk in otrok, mnogi izmed njih obiskujejo tečaj slovenskega jezika, ki ga na Gimnaziji Ljutomer dvakrat tedensko skupaj s prijateljico Olgo Naizhar organizira in izvaja prav Svetlana. Jezika se je pred skoraj 30 leti, ko se je preselila v Slovenijo, naučila sama. S pomočjo slovarčka rusko-slovenskega jezika.
"Želim si, da begunci vedo, da niso sami, želim si, da se čim prej vključijo v družbo, in znanje jezika je pri tem zelo pomembno."
"Niso sami"
"Želim si, da begunci vedo, da niso sami, želim si, da se čim prej vključijo v družbo, in znanje jezika je pri tem zelo pomembno. Učim osnove slovenskega jezika, predvsem uporabne fraze, ki jim bodo prišle prav v vsakdanjem pogovoru, pozdrave, števnike in podobno. Otroci se zelo hitro učijo, starejši pa imajo več težav," nam je povedala Svetlana, ki smo jo obiskali v Mali Nedelji, kjer so se zelo aktivno vključili v proces iskanja pomoči za begunce iz Ukrajine.
V Prlekiji sta tudi Svetlanina sestra in nečakinja, ki sta se 28. februarja z vlakom uspeli iz Kijeva prebiti do madžarsko-ukrajinske meje, kjer jih je pričakala Svetlana.
"Poskušamo jim urediti namestitev, dokumente, zaposlitev, želimo, da otroci nadaljujejo s šolanjem," razlaga Svetlana, ki si ni predstavljala, v kaj bo prerasla ukrajinska kriza, niti da bo sama tako intenzivno vpletena v reševanje ukrajinskih beguncev.
Na Svetlano se obračajo ljudje, ki si želijo pomagati. Med številnimi, ki so željni pomagati, so tudi moški, ki želijo ukrajinskim ženskam in njihovim otrokom nuditi dom. Takšne ponudbe Svetlana vljudno zavrne. Nismo ženitna posredovalnica, pravi.
Pregoreva ji telefon
Želi si, da bi obstajala enotna služba, ki bi se ukvarjala s problematiko ukrajinskih beguncev. "Na tečajih jim povem tudi to, kaj vse morajo urediti, da dobijo status o začasni zaščiti. Vem, da obstajajo službe, ki naj bi se s tem ukvarjale, a tega ne opazim na terenu in se sprašujem, zakaj je tako. Če jih ne bi peljali na Rdeči križ in Karitas, ne vem, kako bi sploh živeli. Nekateri še vedno čakajo odločbo o finančnem nadomestilu oziroma dodatku. Nekateri bodo že dva meseca brez dohodkov," opozarja sogovornica, ki ji že dober mesec dni pregoreva telefon.
"Nismo ženitna posredovalnica"
Nanjo se obračajo ljudje, ki si želijo pomagati. Med številnimi, ki so željni pomagati, so tudi moški, ki želijo ukrajinskim ženskam in njihovim otrokom nuditi dom. Takšne ponudbe Svetlana vljudno zavrne. Nismo ženitna posredovalnica, pravi.
Sama je že vse, odkar živi v Sloveniji, deležna neprimernih komentarjev na račun njenega izvora. "Ko sem leta 1994 prišla v Slovenijo, je tukaj živelo okoli dva tisoč Ukrajink, ki so delale v nočnih klubih. Žal se je miselnost, da se vse ženske iz Ukrajine ukvarjamo s tem, obdržalo do danes," jo žalosti.
V mlajših letih je igrala za odbojkarski klub Iskra Lugansk, ki je sodil med najboljše štiri klube v takratni Sovjetski zvezi, bile so tudi večkratne državne prvakinje.
Zaljubljena v odbojko
V Slovenijo se je preselila pred 28 leti. Kot Svetlana Lukijenko. Stara je bila 22 let.
"Bila sem precej dobra odbojkarica," pravi.
V sedmem razredu, pri 13 letih, je v Lugansku odšla v športni internat.
"Predstavljali smo elito, najboljše mlade športnike iz Ukrajine. Bili smo ponosni nase in ponosni na to, kar počnemo. V Ukrajini, kjer je takrat živelo skoraj 50 milijonov ljudi, sta bila samo dva športna internata tako visokega ranga. V zadnjem letniku smo dobile pogodbe. Ne vse, samo izbrane. Zaposlene smo bile v ogromni tovarni, tako kot so slovenski športniki zaposleni v vojski. Dobivale smo klubsko plačo, ki je bila kar desetkrat večja od plače mojih staršev. Tako so nas lahko obdržali, saj so nekatere punce že iskale ponudbe v drugih klubih," je spomine na začetke svoje športne poti zapisala v avtobiografiji z naslovom Življenje, ki je pri založbi Primus izšla septembra lani.
Ko je leta 1994 dobila povabilo v Slovenijo, ni vedela, da ji bo to spremenilo življenje.
Sanje o tujini
V mlajših letih je igrala za odbojkarski klub Iskra Lugansk, ki je sodil med najboljše štiri klube v takratni Sovjetski zvezi, bile so tudi večkratne državne prvakinje.
"Igrale smo v superligi, ogromno smo potovale. Igrale smo v Franciji, na Češkem in Poljskem, bile smo celo v Siriji, petkrat v Mehiki, vsepovsod. Ko se je Ukrajina osamosvojila in so se meje odprle, smo se vse igralke želele preizkusiti v tujini.
Sama sem takrat imela fanta, ki je živel na moj račun, kot profesionalna športnica sem namreč res veliko zaslužila. Razpeta sem bila med treningi in študijem, najprej ruščine, nato telesne vzgoje, on pa je bil tisti, ki me je silil, da bi čim prej odšla v tujino. Tudi on je želel z mano. Prepričan je bil oziroma je vsaj tako govoril, da si bo v tujini takoj našel delo.
Pri 21 letih so me najprej poslali v Madrid, kjer sem v play-offu pomagala ekipi Alcorcon Madrid. V španskem prvenstvu smo bile tretje, osvojile smo pokal Španije Copa de la Reina," se spominja rezultatskega izkupička, ki je vodil tudi do finančnih stimulacij, a kaj ko je morala polovico zaslužka odšteti klubu.
Leta 1994 se ji je ponudila posebna priložnost
Leta 1994 se ji je ponudila konkretna priložnost za odhod iz Ukrajine.
Takrat ni vedela, da ji bo prav ta odločitev zaznamovala življenje.
Trener Odbojkarskega kluba Maribor Zoran Kolednik jo je opazil na treningu v Lugansku in jo povabil v mariborski klub. Ni kaj dosti oklevala. Želela si je v tujino tako kot vse njene soigralke, a ni vedela, v kaj in kam se podaja.
V Mariboru je opravila nekaj treningov s klubom Paloma Maribor in se dobro ujela z igralkami in trenerjem. Odločila se je, da sprejme slovensko ponudbo, a se je morala še prej vrniti v Ukrajino, da pridobi dovoljenje ukrajinske odbojkarske zveze.
Namesto v Mariboru jo je kariera čakala v Ljutomeru
Polna zanosa in visokih načrtov se je z vlakom vrnila iz Ukrajine, kjer jo je v Debrecenu na Madžarskem čakal trener. Pred prihodom v Maribor sta se ustavila na pijači v Ljutomeru.
"Nisem vedela, da je bil ta postanek odločilen v mojem življenju, da bom za vedno ostala v Sloveniji, natančneje v Ljutomeru, si tu ustvarila družino in športno ime," pravi Svetlana.
"Po pijači sva se odpravila na tamkajšnjo osnovno šolo pogledat, kako igrajo odbojko, tam pa so me prosili, če bi lahko vskočila, ker ena od igralk manjka. Trener mi je takrat razkril, da ni več trener Maribora, ampak je dobil ponudbo v Ljutomeru in si želi, da bi igrala za Ženski odbojkarski klub Žibrat Ljutomer. Ponudili so mi dveletno pogodbo, obljubili stanovanje in hrano, pa tudi na mojega takratnega fanta niso pozabili. Obljubili so, da bo dobil službo v Sloveniji in da bo lahko živel z menoj," se spominja.
Takoj je pristala.
Ni si predstavljala, da obstajajo mesta, k jih prehodiš v 20 minutah. Vajena je bila velemest z več sto tisoč prebivalci, kjer se je vedno nekaj dogajalo.
Realna slika že po prvem sprehodu po mestu
A sanje o vrhunski športni karieri v pomembnem klubu in velikem mestu so se razblinile že po prvem sprehodu po mestu. Še danes se spominja, kako se je razjokala.
Ni si namreč predstavljala, da obstajajo mesta, k jih prehodiš v 20 minutah. Vajena je bila velemest z več sto tisoč prebivalci, kjer se je vedno nekaj dogajalo.
Kot pravi, je sčasoma tudi Ljumoter vzljubila kot svoje mesto. Zdel se je kot oaza tišine in miru.
Preboj v prvo ligo
Na športnem področju ji je šlo kot po maslu. Z Ljutomerom so sezono 1995/96 zaključile brez poraza in se prebile v prvo ligo, v mestu pa je takrat, kot se spominja, vladala prava evforija.
Na tekme je začel prihajati tudi njen bodoči mož, nogometaš, kapetan ljutomerske ekipe, s katerim sta se leta 1996 poročila, Svetlana pa je le dan pred poroko dobila slovensko državljanstvo.
Dejstvo, da je bil direktor ljutomerskega odbojkarskega kluba Peter Žibrat hkrati tudi direktor slovenske ženske reprezentance, ji je šlo pri tem dodatno na roko, saj so v reprezentanci zelo računali na njeno kakovost.
Slovensko državljanstvo
A kmalu se je izkazalo, da slovensko državljanstvo prinaša tudi minuse. Kot Slovenka je ostala brez donosne pogodbe, ki jo je imela prej kot tujka. Izgubila je vse ugodnosti. Tudi bone za hrano in stanovanje.
Ko ji je po dveh letih potekla pogodbo z Ljutomerom, je kljub šestim ponudbam spet izbrala manjši klub. Odločila se je za Odbojkarski klub Murska Sobota, ki pa se je kmalu znašel v težki finančni situaciji.
Kot Slovenka je ostala brez donosne pogodbe, ki jo je imela prej kot tujka. Izgubila je vse ugodnosti. Tudi bone za hrano in stanovanje.
Črnoglede napovedi
In ne samo to, pestiti so jo začele še težave s hrbtenico. Trener jo je odpeljal k ortopedinji, ki jo je šokirala z nasvetom, naj zaradi zdravstvenih težav čim prej konča kariero.
"Kmalu se boš vozila z invalidskim vozičkom. Niti roditi ne boš mogla," se Svetlana spominja črnogledih napovedi zdravnice, ki jih je bila deležna pri 25 letih.
Odbojkarica do 36. leta
Septembra lani je pri založbi Primus izdala avtobiografijo z naslovom Življenje.
Zdravnice ni poslušala, niti se črne napovedi niso uresničile. Ravno obratno. Svetlana je odbojko igrala vse do 36. leta, vmes pa rodila pet otrok.
Prvi dve, dvojčici, pri 25 letih. Čudovit dan je nekoliko pokvarila novica, da je mož, ki je takrat delal v murskosoboški pekarni, ravno tisti dan ostal brez službe.
To je bil velik udarec za družinski proračun. Ker Svetlana ni bila redno zaposlena, ni bila upravičena do porodniškega dopusta, ampak je prejemala zgolj otroški dodatek za dvojčici. To in moževo nadomestilo za brezposelnost ni bilo dovolj za preživetje, zato se je že tri mesece po porodu vrnila k odbojki. V Ljutomeru so ji ponudili 400 evrov plače mesečno in ponudbo je sprejela.
V odbojki je vztrajala še deset let in v tem času zamenjala več klubov. Igrala je med drugim za Ptuj, Puconce, Benedikt, vmes pa rodila še tri otroke.
Učiteljica športne vzgoje
Ker je vseskozi vedela, da se njena športna kariera neizogibno bliža koncu, je nostrificirala diplomo učitelja športne vzgoje, ki jo je pridobila v Ukrajini. Po številnih neuspelih prošnjah se je kot učiteljica športne vzgoje zaposlila na Osnovni šoli Mala Nedelja, ravnateljica pa ji je ponudila še trisobno stanovanje.
Ukrajinka ali Slovenka?
Čeprav že skoraj 30 let živi v Sloveniji, na vprašanje, ali se ima za Slovenko ali Ukrajinko, še vedno nima odgovora.
"Težko bi rekla, da sem Slovenka. Tudi Rusinja in Ukrajinka nisem, očitno sem obtičala nekje vmes," je zapisala v knjigi Življenje, ki je njena prva knjiga.
Glede na dnevnik, ki ga piše že od ranega otroštva, ne bo nikogar presenetilo, če bi izdala še drugo. Materiala v zvezi z ukrajinsko tragedijo in prleško podporo bo namreč več kot dovolj.
6