Bodnjeva po 10 letih iz Krima orošenih oči

Prejšnji petek si je Ljudmila Bodnjeva ogledala zadnjo tekmo svoje ekipe kot članica Krima. Ogledala zato, ker je zaradi kvote tujk v državnem prvenstvu tudi tokrat obsedela na tribuni. Po srečanju so se navijači od nje in Marine Vergeljuk, še ene dolgoletne krimovke, poslovili na tako prisrčen način, da nista mogli zadrževati solza. Bodnjeva je v Krimu pustila desetletje svoje kariere, v evropskih pokalih zabila 312 golov. A prvi tuji kapetanki v zgodovini Krima, ki je postala ena izmed legend kluba in ljubljenka navijačev, se goreča želja, osvojitev lige prvakinj, ni izpolnila. Rusinja, ki ima tudi slovensko državljanstvo, nekdaj najboljša krožna napadalka na svetu, se je od soigralk poslovila v slogu – s pokalom. Kam jo bo vodila pot rokometne upokojenke, še ne ve točno. V obsežnem pogovoru za Sportal pa je odstrla svoj pogled na svojo kariero in klub.

Torej, Ljudmila, nepreklicno končujete kariero? O tem sem govorila že prejšnje leto, da bom odigrala še eno sezono. Razlogov je več, vsi so pravi, eni objektivni, drugi subjektivni. Prvi so leta, imam izjemno dolgo kariero v rokometu (20 let, op. a.), če govorimo o vrhunski ravni, malo je igralk pri moji starosti v ligi prvakinj. Drugi razlog so tudi poškodbe, če nisi telesno maksimalno pripravljen, težko igraš na takšni ravni. Navsezadnje je to tudi moja odločitev in mislim, da je pravi čas za to.

Desetletje v Krimu, a brez osvojene lige prvakinj. Velika bolečina? Žal mi je, da nisem osvojila najbolj želenega pokala, manjka mi za dušo, ampak tako pač je v športu. Vztrajala sem na tem, to lovoriko sem si želela, obvezno s Krimom, to mi ni uspelo, moram se sprijazniti s tem. Žal mi pa je, ampak tako pač je.

Boste postali trenerka? Nisem se še odločila, lahko rečem, da nimam tako strašne želje, da bi delala z majhnimi otroki, ne vem, ali sem za to. Govorim za danes, mogoče me bo kdo privlekel nazaj v dvorano v prihodnosti. Za zdaj pa me ne vleče v dvorano.

Kakšen pa je torej vaš pogled v porokometno dobo? Sem diplomirana pravnica, imam željo delati na tem področju, dokončna odločitev pa še ni padla. Vzela si bom pavzo za premislek, kaj več konkretnega pa ne morem reči.

Ostajate v Sloveniji? Imam dvojno državljanstvo. Vrata so mi odprta v obeh državah.

Vzponi in padci pri Krimu, kako ste jih videli? Srečna sem bila, da me je Zoran Janković leta 2003 zvabil v ekipo, takrat sem vedela, da sem prišla na njegovo lastno željo kot predsednika kluba. Razmišljala sem dlje časa, ponudba mi je bila zanimiva, ker se je Krim uveljavil kot vrhunski klub, ravno to leto (2003, op. a.) postal evropski prvak, od takrat pa do zdaj je vedno imel visoke ambicije v Evropi, to me je tudi najbolj pritegnilo. Nad svojo odločitvijo nisem bila nikoli razočarana in mislim, da je bila prava.

Kolikokrat ste razmišljali, da bi zapustili Ljubljano? Imela sem več ponudb skozi celo kariero, če sem iskrena, sem o tem tudi razmišljala. Izziv mi je bil, da ostanem tu, da vztrajam na tem, da bi naredila velik rezultat s Krimom, športne sanje. Resnih pogovorov, da bi prestopila, pa ni bilo. Vizija kluba je bila privlačna. Če se dobro počutiš, če si s pogoji zadovoljen, potem pravih razlogov za odhod ne najdeš. Krim je bil zame vedno prava izbira v času, ko sem bila tu.

Pomembno krizno obdobje je bilo leta 2009, ko so nekatere igralke odšle, vi pa ste vztrajali. To je bil najhujši udarec za Krim, krizno obdobje, gospodarska kriza, zmanjševanje pogodb, podpisovale smo anekse za znižanje. Ni to samo moja zasluga, tudi klub je naredil veliko, našle smo skupne pogoje, privolile smo v to, dale smo vse od sebe. V tej sezoni je bil Krim zelo uspešen glede na igralski kader, mlade slovenske igralke, ki so dobile ogromno minutažo, pridobile veliko izkušenj. V vsakem minusu moraš najti neki plus, morda je bila ta sezona primerna za to.

Krim je preprosto postal del vas. Večkrat sem že dejala, da se do kluba obnašam tako, kot da je moj. Ko je bil pod vprašajem naš nastop v ligi prvakinj, je bila situacija resna, ne samo za klub, ampak tudi za igralke. Nastala bi ogromna škoda tudi za slovenski šport. Ko enkrat izstopiš z evropske scene, se težko vrneš nazaj. Krim ima mesto v Evropi, škoda bi bilo vsega vložka in vseh ljudi, če bi vse skupaj propadlo.

So plače kdaj zamujale? Vprašanje je bilo, če bodo obveznosti sploh izpolnjene. Ni največji problem, da zamujajo, ker to lahko prebrodiš. Vprašanje je bilo, ali je klub sposoben izpolniti obveznosti do igralk. Našli so moč in odkrito povedali o realnih možnostih, da nekaterih obveznosti ne morejo izpolniti. V tem primeru so rešili nekatere igralke, ker so v LP našle druge rešitve zase. Velikokrat se zgodi, da so punce po Evropi zavezane klubom, sezona se začne, ne morejo več prestopiti, denarja pa preprosto ni. Klub bankrotira, za igralke pa denarja ni. V Krimu tega ni bilo, zmanjšali so pogodbe, večina je privolila v znižanje, na tak način smo preživeli to sezono. Do zamer pa ni prišlo, ker je bila pač taka situacija.

Ivano Balić je dejal, da si z igranjem rokometa ni zagotovil eksistence. Je vam ostalo kaj "za naprej"? Če primerjam ruski rokomet, so plače primerljive, v Rusiji zdaj celo boljše, prej je bilo res slabo. Nekoč smo v Rusiji igrali praktično za burek, dobesedno. Živela sem na račun staršev. V bistvu je bila to štipendija, za tisto vsoto ne bil mogla samostojno živeti. Vzporedno sem pridno študirala. Ko sem študij zaključila, sem se popolnoma posvetila rokometu. Vsak človek išče tam, kjer je najboljše …

So vam v klubu ponudili kakšno vlogo? Ne.

Bi za konec še kaj dodali? Rada bi se zahvalila navijačem, ki so nas vseskozi podpirali, spremljali. Vseskozi so me imeli radi. Res so predani klubu, še posebna zahvala pa gre navijaču Jožetu.