Ponedeljek, 13. 2. 2023, 4.00
1 leto, 10 mesecev
Intervju s Silvom Karom, dobitnikom zlatega cepina za življenjsko delo in direktorjem festivala gorniškega filma
"Ali spimo? Zakaj ne naredimo domačih filmov o zvezdah, kot je Janja Garnbret?"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,99
4
Silvo Karo je direktor festivala gorniškega filma, ki se začenja danes, 13. februarja 2023.
"Zdi se mi, kot da ne znamo izvažati in biti ponosni na to, da imamo Janjo Garnbret, nameniti 150 tisočakov, da se posname čudovit celovečerni film o njej in se ga izvaža po svetu. To je naša prepoznavnost! Ne razumem, zakaj tega ne znamo narediti. Ne vem, ali je to slovenska posebnost. V tujini s precej manjšimi zvezdami naredijo precej več pompa," je v intervjuju za Siol.net izpostavil Silvo Karo, direktor festivala gorniškega filma, ki se začenja danes, 13. februarja. Spregovoril je tudi o vplivu podnebnih sprememb na alpinizem, komercialnih odpravah in prenašanju slovenskih zgodb na filmski trak.
Silvo Karo je novembra lani prejel alpinistično nagrado zlati cepin za življenjsko delo.
Silvo Karo je praktično že sinonim za festival gorniškega filma, saj tudi sam opaža, da ga v Sloveniji več ljudi pozna zavoljo festivala kot pa njegove 40-letne alpinistične poti, ki mu je novembra lani prinesla nagrado zlati cepin za življenjsko delo. Gre za nagrado, ki jo podeljuje stroka in slovi kot neke vrste alpinistični oskar.
Dvainšestdesetletni Karo je te dni na trnih tako kot vedno pred začetkom festivala. Že 17. izvedba festivala gorniškega filma se bo začela danes, 13. februarja 2023. Na festivalu, ki ga pripravlja Društvo za gorsko kulturo iz Domžal, glavna pokroviteljica pa je občina Domžale, bo med predavanji in tematskim večerom tudi 29 filmskih zgodb v tekmovalnem programu, med njimi bodo tudi štiri, ki so delo domačih ustvarjalcev. Poleg filma o literatu, alpinistu, novinarju in "zavednem tržaškem Slovencu" Dušanu Jelinčiču z naslovom Tržaške prikazni, še animirani film Lee Vučko Legenda o Zlatorogu, film Reševanje ledenikov Cirila Jazbeca in film režiserja Rožleta Bregarja Ena za reko: Zgodba Save, ki bo tudi otvoritveni film festivala.
Filme na temo alpinizma, plezanja, gorske narave, kulture in avanture bodo predvajali v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju vse do sobote, 18. februarja. V sklopu spremljevalnega programa, kjer bodo štirje večeri s predavanji, bo Andrej Štremfelj spregovoril o svoji avtobiografiji Kristali sreče, tematski pogovor pa bo posvečen branju in gorniški literaturi.
S Silvom Karom smo se pogovarjali o vplivu podnebnih sprememb na alpinizem, komercialnih odpravah in prenašanju slovenskih zgodb na filmski trak.
"Včasih je bilo tako, da si moral biti sam za vse, tisti, ki si nekaj naredil in potem dosežek tudi sam promoviral. Morda sem bil v tej smeri premalo aktiven. Bolj sem bil fokusiran na plezanje."
Se tudi vam zdi, da vas v Sloveniji več ljudi pozna kot direktorja festivala gorniškega filma kot pa kot alpinista z več kot 40-letno zgodovino?
Da. Spomnim se, ko me je pred leti nekdo nekomu predstavljal, kot to je Silvo Karo, alpinist, pa ni dobil nekega večjega odziva, potem pa se je ta spomnil, da organiziram festival gorniškega filma in vse je bilo takoj vsem jasno (smeh). Mogoče res nisem bil dovolj prisoten v medijih, nikoli nisem bil na primer gost pri Mariu Galuniču, kjer so nekateri alpinisti gostovali zelo pogosto (smeh, op. a). To je bil namreč prostor, kjer je širša množica spoznavala različne ljudi, zato razumem, da me javnost ne pozna. S tem nimam nobenih težav, nimam pa tudi nobenih težav s prepoznavnostjo v alpinističnem svetu v tujini.
Očitno vas je gorniški festival v domačem okolju močno zaznamoval …
Da, zdi se mi, da so mi tukaj mediji namenili več prostora kot pri alpinizmu.
Zakaj mislite, da je tako?
Ne vem. Morda zato, ker je festival gorniškega filma širši, alpinizem pa je moja zasebna zadeva. Ne vem, mogoče pri alpinizmu nisem imel toliko podpore. Morda sem bil sam premalo prodoren in se nisem preveč angažiral.
Včasih je bilo tako, da si moral biti sam za vse, tisti, ki si nekaj naredil in potem dosežek tudi sam promoviral. Morda sem bil v tej smeri premalo aktiven. Bolj sem bil fokusiran na plezanje. Sem se pa včasih res zamislil, zakaj me širša javnost ne pozna. Tudi gore, kjer sem plezal, niso tako poznane, da bi me ljudje po tej strani prepoznali.
"Laik danes zelo hitro v isti koš meče nekoga, ki se je s komercialno odpravo povzpel na Everest, in nekoga, ki se je nanj povzpel v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je vzpon na Everest še nekaj pomenil. Danes je to popolnoma razvrednoteno, saj so alpinizmu odvzeli tveganje. Ko pa mu enkrat odvzameš tveganje, to ni več alpinizem."
Morda tudi zato, ker se kot laična javnost navdušujemo predvsem nad višino, ki jo alpinist prepleza, kot pa na nad samo tehnično zahtevnostjo, saj je to težje prepoznati. Višina je najlažji kriterij.
Res je, to je najbolj logično. Višje je, težje je, ne drži pa to vedno. Tudi danes me marsikdo, ko omenim, da sem bil alpinist, vpraša, če sem bil na Everestu, in ko odgovorim, da nisem bil, tudi zanimanje usahne.
Ampak saj je logično, ne moreš pričakovati, da bodo ljudje, ki se ne ukvarjajo z alpinizmom, to področje natančno poznali, tudi sam ne poznam dobro področij, s katerimi se ne ukvarjam. Tudi v glasbi lahko človek hitro nasede.
Danes je težko razlagati, kaj je tisti pravi alpinizem. Pri alpinizmu gre za raziskovanje, za zahtevnost, pomembno je, da si samozadosten … Laik danes zelo hitro v isti koš meče nekoga, ki se je s komercialno odpravo povzpel na Everest, in nekoga, ki se je nanj povzpel v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je vzpon na Everest še nekaj pomenil. Danes je to popolnoma razvrednoteno, saj so alpinizmu odvzeli tveganje. Ko pa mu enkrat odvzameš tveganje, to ni več alpinizem.
Film Ledni doktor
Na letošnjem festivalu imamo tudi film, ki govori ravno o tem. Gre za film z naslovom Ledni doktor, ki pripoveduje o šerpah, ki komercialnim odpravam že 30 let pomagajo skozi najbolj zahteven del vzpona na Everest, to je skozi predel Ledenega slapu.
Domačini so tisti, ki nase prevzamejo ves rizik, ki predel opremijo z aluminijastimi lestvami in fiksnimi vrvmi, zato da ga potem karavana alpinistov ali kar pohodnikov lahko brez težav prečka.
Glavni junak filma Ledni zdravnik (Angnima Šerpa, op. a) je umrl potem, ko je 30 let opravljal to zahtevno in tvegano delo. Ti ljudje so neprestano izpostavljeni objektivni nevarnosti, ki se kaže tudi v obliki ogromnih serakov, med katerimi morajo speljati pot. Ledeni slap je najbolj nevaren del vzpona na Everest, s tem da ga je nemogoče obiti. Z globalnim segrevanjem bo vse še težje.
Bo globalno segrevanje močno vplivalo na dogajanje v alpinizmu?
Da, zelo. Pred kratkim mi je Rolando Garibotti (alpinist in gorski vodnik, op. a.), ki je trenutno v Patagoniji povedal, da so se v krajšem časovnem obdobju tam zgodile štiri nesreče, kar je res veliko. Pred leti jih ni bilo toliko. Sicer je res, da je bila frekvenca obiska prej manjša, pa vendar.
Že lanska nesreča Korre Pesceja, odličnega alpinista, ki je predaval tudi na našem festivalu, se je zgodila potem, ko se je ob sestopu s Cerro Torreja, kjer so z ekipo splezali novo smer, utrgala ogromna gmota ledu. Nesreča se je zgodila po obdobju izjemno slabega vremena, ki mu je sledila otoplitev. Na višini štiri tisoč metrov je bilo nič stopinj Celzija, kar pomeni, da se je Cerro Torre (ena od gora v Južnopatagonskem ledenem polju v Južni Ameriki, kjer je Karo pogosto plezal, op. a.), ki je visok nekaj manj kot štiri tisoč metrov, znašel v razmerah, kot še nikoli prej.
Da, mislim, da bo zaradi globalnega segrevanja v prihodnje prihajalo do nesreč, in da moramo to vzeti v račun. Tudi dostopi do sten bodo postali problem.
"Zaradi globalnega segrevanja bo v prihodnje prihajalo do nesreč v gorah, in to moramo vzeti v račun. Tudi dostopi do sten bodo postali problem."
Ko sem bil decembra lani v Patagoniji na trekingu, sem se na lastne oči prepričal, kako drastično se spreminja narava. Primerjal sem svoje posnetke iz 80 let z današnjimi in opazil, da se je ledenik skrajšal in stanjšal. Narava se pospešeno spreminja in če se bo ta tempo nadaljeval, ne bo dobro.
S Silvom Karom o njegovi avtobiografiji z naslovom Alpinist:
Prej ste omenili komercialne odprave … Vas nikoli ni mikalo, da bi tudi sami prestopili na drugo stran, da bi v gore vodili ljudi, ki tja zahajajo z vodniki? Niste nikoli želeli biti na drugi strani, kjer bi podpirali druge?
Ne. Ne vem, zakaj bi tem ljudem omogočil, da pridejo v ta prostor, če pa si tega ne zaslužijo. Moje mnenje je, da je vsak prostor za nekoga, ki mu je ta prostor domač, ki vanj ni kar skočil, ampak je tja prišel. To se pravi, da je prehodil pot, na kateri se je naučil osnov. Ne vem, nikoli se nisem videl v vlogi, da bi ljudi za denar vodil v gore, pa čeprav gre za dober denar.
Kot alpinist sem vedno užival v prostoru, kjer ni bilo množice ljudi, kjer ne hodiš v koloni. To mi ne diši. Seveda grem tudi jaz kdaj s kom v gore, ampak s takim, za katerega mislim, da si to res zasluži.
Omenili ste, da se bo alpinizem spremenil zaradi podnebnih sprememb, kako pa se je z leti spremenil festival gorniškega filma?
Leta 2016 pred plakatom za Festival gorniškega filma
Precej. Dejstvo je, da so filmi odraz časa in danes je kar težava, ker je toliko različnih formatov. Danes lahko skoraj vsak profesionalno snema, vsaj kar zadeva kakovost posnetkov, marsikomu pa manjka osnova. Podobno kot pri digitalni fotografiji. Pri analogni fotografiji smo se najprej morali naučiti osnov. Kaj je zaslonka, kaj globinska ostrina, kaj čas osvetlitve, kaj je dobra kompozicija, poleg tega smo bili precej bolj varčni pri posnetkih. Danes se je z digitalno fotografijo to popolnoma izgubilo.
Je pa res, da so danes drugi časi in da mladi na to gledajo drugače, da mora na posnetku vse leteti, migetati … Na festivalu imamo vsega po malem, od filmov, ki so narejeni tako, kot je treba, ki upoštevajo zlati rez in podobno, do nekoliko drugačnih. Skratka, imamo vsega po malem. Pomembno je, da pokrijemo zanimanje mladih in nekoliko starejših.
Se vam zdi, da slovenske zgodbe s področja alpinizma, plezanja, gorske kulture in avanture znamo preliti na film oz. to počnemo dovolj pogosto?
Mislim, da premalokrat. Sprašujem se, ali spimo. Zakaj ne naredimo domačih filmov o zvezdah, kot je Janja Garnbret? Za državo ne bi smel biti problem, da nameni na primer 100 tisoč evrov za film o njeni življenjski zgodbi. Potem pa, namesto, da bi film o Janji naredili Slovenci, film posnamejo tujci, zraven pa dodajo še tri tuje plezalke. Kot bi s tem izničili njeno veličino.
Pogovor z režiserjem filma Stena – vzpon do zlata:
Zdi se mi, kot da ne znamo izvažati in biti ponosni na to, da imamo Janjo Garnbret, nameniti 150 tisočakov, da se posname čudovit celovečerni film o njej in se ga izvaža po svetu. To je naša prepoznavnost! Ne razumem, zakaj tega ne znamo narediti. Ne vem, ali je to slovenska posebnost. V tujini s precej manjšimi zvezdami naredijo precej več pompa.
Janja Garnbret na lanskem festivalu gorniškega filma v družbi Silva Kara, Romana Krajnika, Luka Fonde in Nicka Hardieja, režiserja filma Stena – vzpon do zlata.
Pogrešam tudi portret o Frančku Knezu in Alešu Kunaverju, ki je bil izjemen vizionar … Ne vem, kdo bi moral biti pobudnik za to. Mislim, da bi Planinska zveza Slovenije morala poskrbeti, da se posnamejo filmi o teh ljudeh. To ne bi smel biti problem.
Pa še ena težava je, ki bi jo rad izpostavil. Ne vem, zakaj se pri obstoječih filmih ne pripravi še angleška verzija, da se te filme lahko pošlje še na festival v tujino? Navsezadnje je festival gorniškega filma prepoznan v tujini (festival je del Mednarodnega združenja za gorniški film, IAMF – International Alliance for Mountain Film, ki združuje 27 članov iz dvajsetih držav in petih celin, op. a.) in je lepa odskočna deska za slovenske filme, da pridejo še na kak drug festival. Žal je problem dati toliko denarja, da bi se pripravila še angleška verzija.
Silvo Karo in Franček Knez (skrajno desno) sta leta 2010 prejela red za zasluge.
Mislim, da smo lahko zelo veseli, da imamo režiserja Rožleta Bregarja, mislim, da bodo njegovi filmi, ki prihajajo na tuje festivale, postali vse bolj prepoznavni. Med drugim je posnel tudi film Ena za reko: zgodba Save, ki bo na festivalu, pred leti pa tudi film Zadnji ledeni lovci. Rožle ima izredno oko in si je pripravljen vzeti čas.
Napovednik za film Ena za reko: zgodba Save
Katerega dogodka na letošnjem festivalu se najbolj veselite?
Zaključka (smeh). Običajno je kar stresno, se pa vseeno veselim. Komaj čakam da se vse skupaj začne, ne bi pa rad ničesar izpostavljal, ker je vse enako pomembno.
Pri festivalu mi je všeč tudi odziv ljudi, druženje. Opazil sem, da so ljudje naš festival vzeli kot en dolg dogodek, kjer jih, tudi če jih določen dan vsebina ne zanima, zanima druženje. To je tudi namen festivala, družabnost. Zanimivo je, da sem na prvem festivalu poznal skoraj vse obiskovalce, kot bi šlo za alpinistični festival, zdaj pa je nabor obiskovalcev tako širok, da vseh ljudi seveda ne poznam. Na festivalu vrtimo tudi filme o gorski naravi in gorskem svetu, ki pritegnejo širšo maso ljudi, ljubitelje narave.
Bor Levičnik, Žiga Oražem in Matija Volontar bodo svojo pot od soplezalcev do prijateljev predstavili na otvoritvi festivala, 13. februarja. Spregovorili bodo tudi o jesenski odpravi v Himalajo, kjer so po prvenstveni smeri preplezali tisočmetrsko zahodno steno Pomlace, 6.180 metrov.
Konec lanskega leta ste prejeli zlati cepin za življenjsko delo. Ste bili nad novico presenečeni?
Da, zelo sem bil presenečen, ko so mi sporočili novico. Podelitev v Brianconu je bila na isti dan kot bi moral odpotovati v Patagonijo na treking, zato sem se najprej pozanimal, ali je prireditev mogoče prestaviti, pa je bil odgovor ne, zato sem potovanje preložil za teden dni. V Patagoniji smo bili v času svetovnega prvenstva v nogometu. Neverjetno, kaj nogomet pomeni Argentincem.
Sicer pa sem bil priznanja zelo vesel. Zlati cepin ni neko vaško priznanje, ampak gre za priznanje stroke, za to, da so moji vzponi navdahnili druge. To mi ogromno pomeni. Veliko ljudi je v odzivih napisalo, da so jih naši vzponi v ekstremnem alpinizmu navdahnili. To mi je v veliko zadovoljstvo.
Silvo Karo na podelitvi nagrade Zlati cepin v Brianconu v Franciji, kjer je decembra lani prejel zlati cepin za življenjsko delo.
"Trije mušketirji", Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič – Johan, na Fitz Royu
Alpinistični opus Silva Kara je širok in sega od himalajskih osemtisočakov do težavnostne smeri 8a v športnem plezanju. V svoji karieri je preplezal več kot dva tisoč različnih smeri, vključno z več kot 320 prvenstvenimi vzponi.
Z vrhunskim alpinizmom se ukvarja od leta 1981, skupaj s prijateljema Janezom Jegličem - Johanom in Frančkom Knezom, imenovali so jih trije mušketirji), so začrtali nove smeri razvoja slovenskega in svetovnega alpinizma. Alpinistično kariero Silva Kara so najbolj zaznamovale velike stene patagonskih gora Fitz Roy, Cerro Torre in Torre Egger ter Bhagirathija v Himalaji. Karo je tudi fotograf, pisec in snemalec, dobitnik Bloudkove nagrade in avtor avtobiografije z naslovom Alpinist.
Pri vašem opisu je običajno navedeno tudi, da ste bili pobudnik postavitve prve umetne plezalne stene v Sloveniji. Kaj vas je konec 80. let prejšnjega stoletja nagovorilo k temu?
V tistih letih smo zagnano pogledovali proti zahodu, spremljali smo, kaj se dogaja, in tega smo si želeli tudi zase. Vsak je v svojem lokalnem okolju iskal možnosti, kje bi lahko postavili plezalno steno. Nekateri so jih postavili v osnovne šole, a so bile to bolj ali manj mrtve investicije, saj v šolah niso mogli izvajati pravega plezanja, no, so pa mogoče za plezanje navdušili kakšnega otroka.
Skratka, iskali smo prostor, kjer bi lahko postavili višjo steno – telovadnice so bile visoke samo osem metrov – in nazadnje našli Halo komunalnega centra v Domžalah. Tam je bilo res super, organizirali smo tudi tekme, potem pa se je Košarkarski klub Domžale prebil v prvo ligo in košarkarji so potrebovali dvorano. Takrat se je potem pojavilo več težav, tudi ta, da se je s stene na parket prašil magnezij in je košarkarjem drselo, zato smo morali poiskati drugo lokacijo.
Bilo je precej težko. Z Johanom sva v to steno vložila ogromno truda. Vsi smo bili zagnani in zato tudi toliko bolj žalostni, ko smo steno morali podreti. Potem sem naredil novo steno, na osnovni šoli na Rodici, ki stoji še danes in je perfektna za trening.
Karo pod steno v Ospu, plezalnem raju na Primorskem, kjer si je zadnja leta uredil dom.
Kako gresta športno plezanje in alpinizem skupaj z roko v roki?
Zame kot alpinista je bilo športno plezanje super trening. Če smo prej plezali po obzidjih in mostovih, smo se pozneje preselili na umetne stene. Kmalu sem ugotovil, da je trening bolj učinkovit.
Kako vam je blizu tekmovalni del plezanja? Predvidevam, da športno plezanje ne bi bil ravno šport za vas?
Ne, zdi se mi, da je športno plezanje kljub temu, da je zanimivo, bolj revno, da je prostor premajhen. Veliko športnih plezalcev po koncu kariere izzive išče v skalnem plezanju ali alpinizmu oz. plezanju v daljših stenah. Tam, kjer ti plezanje ponuja še nekaj tveganja, in kjer po plezanju nisi utrujen samo fizično, ampak je utrujena tudi glava, glava pa je utrujena, ker so med varovanjem daljši razmaki in te je strah padca.
Skratka, alpinizem je večdimenzionalen in ti ponuja veliko več. V končni fazi te tudi toliko bolj obogati, kot samo to, da si fizično "našutan" do konca, tako da tudi rok ne moreš več iztegniti. Poleg tega je zanimivo tudi to, da vedno plezaš v drugem prostoru, enkrat v Marmoladi, drugič v Eigerju, tretjič pa v El Capitanu. Zdi se mi, da plezalcem po letih in letih plezanja v umetnih stenah, magneziju in blazinah to manjka. Tega se nasitijo in iščejo nekaj novega. To opažam pri Jerneju Krudru. Ta svet mu zelo paše. Očitno je spoznal, da mu to daje bogastvo.
Prihajate iz Domžal, a ste se pred leti preselili v Osp, priljubljen plezalni paradiž pod viaduktom primorske avtoceste. Koliko izkoriščate danosti tega okolja?
Zelo. Redno plezam, sem se pa letos lotil tudi teka na smučeh. Najbližje so mi Bloke, pa tudi na Abramu in Črnem vrhu sem že bil.
4