Britanec, ki je pogledal v zakulisje, ki ni vedno samo to, kar je videti navzven #video

Dokumentarni film Stena - pot do zlata, ki ponuja vpogled v zakulisje štirih vrhunskih športnih plezalk, vključno z Janjo Garnbret, je posnel britanski režiser Nick Hardie. Na slovenska filmska platna prihaja celovečerni dokumentarec o najbolj dominantni tekmovalki v zgodovini športnega plezanja Janji Garnbret in še treh vrhunskih plezalkah, ki se pripravljajo na največje tekmovanje v svoji karieri, na olimpijske igre. Film z naslovom Stena – vzpon do zlata bo odprl letošnji Festival gorniškega filma. 

Z britanskim režiserjem Nickom Hardiejem, avtorjem nagrajenega dokumentarca Formula 1: Drive to Survive, smo se prvič srečali poleti v Slovenj Gradcu, kjer je med finalom tekme v športnem plezanju na olimpijskih igrah v Tokiu spremljal starše Janje Garnbret.

Prisoten je bil tudi na sprejemu na Brniku in bil zraven pri kopici ključnih korakov, ki jih je 22-letna Korošica prehodila do vzpona na Olimp. Slovenijo je v dveh letih obiskal sedemkrat, udeležil pa se bo tudi ponedeljkove premiere filma na Festivalu gorniškega filma. Ta je sicer razprodana, je pa še nekaj prostih mest na projekciji dan pozneje, 15. februarja.

Pogovor z Nickom Hardiejem, britanskim režiserjem in snemalcem dokumentarnega filma Stena - pot do zlata.

Film Stena – vzpon do zlata traja 90 minut. Katere minute znotraj tega so vam najljubše?

Najljubši mi je prizor z Janjo in Romanom (Krajnikom, trenerjem Janje Garnbret, op. a.) v gymu. Za film se mi zdi ključnega pomena. Janjo sem snemal pogosto in bil sem že priča temu, da je imela težek dan, dober dan, vzpone in padce, ampak to je bil trenutek, ko je bilo zanjo enostavno preveč, čustveno in psihološko. Popolno naključje je, da si ravno v tistem trenutku na pravem mestu.

(Več o snemanju ključnega prizora filma je razkril v spodnjem videu).

Koliko ur materiala ste posneli v dveh letih, kolikor je trajalo snemanje. Zaradi epidemije ste dobili dodatno leto.

Uf, zelo težko vprašanje. Imeli smo okrog 80 terabajtov posnetkov, kar je ogromno.

Že samo na olimpijskih kvalifikacijah v Hačiodžiju, kjer so se vsa štiri dekleta uvrstila na olimpijske igre, se je nabralo 70 ur materiala, ki je nastal v desetih dneh, tako da je tega res ogromno. Če to pomnožite z dvema letoma …

K sreči sodelujem z res odlično montažerko Emily West, s katero sva pregledala ure in ure materiala ter poskušala izluščiti ključne trenutke in jih spraviti v privlačno filmsko pripoved.

Film Stena - vzpon do zlata spremlja štiri vrhunske plezalke Janjo Garnbret, Shauno Coxsey, Brooke Raboutou in Miho Nonaka na njihovi poti do olimpijskih iger.

Na kateri točki njihove poti do olimpijskih iger ste se spoznali in začeli snemati?

Leta 2019. Takrat smo dobili dostop do vseh štirih deklet, torej Janje, Shaune Coxsey, Brooke Raboutou in Miho Nonaka, poleti pa smo začeli snemati.

Janjo sem prvič srečal julija 2019, na tekmi svetovnega pokala v Chamonixu. Ker smo vedeli, da je naslednje tekmovanje svetovno prvenstvo v Hačiodžiju, ki je bilo hkrati tudi kvalifikacijsko za uvrstitev na olimpijske igre, je bilo pomembno, da do takrat vzpostavimo pristen odnos in zaupanje, da so nam dekleta dovolila, da jih snemamo tudi med tekmovanjem.

Napovednik filma Stena - vzpon do zlata:

Pri filmih, ki temeljijo na osebni zgodbi, kakršen je film Stena - vzpon do zlata, je vse odvisno od odnosa, ki ga zgradiš s svojimi portretiranci, in medsebojnega zaupanja. To je najbolj ključen trenutek v zgodnji fazi nastajanja filma.

Imeli smo srečo, da so se prav vse štiri junakinje, ki jih spremljamo v filmu, uvrstile na olimpijske igre. To je bil res super začetek.

Kako sploh vzpostavite zaupanje? Kako dosežete, da vas spustijo tako blizu? Vem, da je vaš način dela tak, da ne posegate v zgodbo, ste samo opazovalec.

Res je. Gre za več plasti, pri vsem skupaj pa je zelo pomemben čas in pri tem nam je šla epidemija celo na roko.

Dveletno obdobje namesto obdobja enega leta je bilo za nas in za film zelo koristno. Pridobili smo več časa za graditev zaupanja z dekleti.

Več časa so imela, da so razumela, kaj želimo posneti, meni kot režiserju in snemalcu pa je to omogočilo, da sem se lažje zlil z okolico, da se je na trenutke zdelo, kot da me sploh ni tam.

Ključno je namreč, da ti ljudje, ki jih snemaš v taki zvrsti filma, povsem zaupajo in da so lahko tudi ob prisotnosti kamere taki, kot so v resnici. Želel sem prikazati njihovo čim bolj realno podobo.

Pri tem je zelo pomembno tudi to, da veš, kdaj lahko snemaš in kdaj je bolje kamero odložiti ter biti samo prisoten in vzpostaviti odnos. V zgodnji fazi gre za zelo občutljiv proces.

Športniki so medijev sicer vajeni, pri čemer se večina novinarjev in snemalcev na prizorišču osredotoča predvsem na športno plat zgodbe, kar je povsem razumljivo.

In ravno zato, ker so športniki tega vajeni, predvidevajo, da tudi ti od njih želiš tovrstno zgodbo, kar pa v mojem primeru, v primeru snemanja celovečernega dokumentarnega filma, ne drži. Tukaj so bolj pomembni drugi vidiki, njihove osebnosti in ozadja, seveda pa tudi športni vidik ni zanemarljiv.

Sami ste posneli večino materiala, a na vseh koncih sveta hkrati, torej tako v Sloveniji pri Janji kot v Veliki Britaniji pri Shauni, pri Brooke v ZDA in Miho na Japonskem, pač niste mogli biti. Koliko ljudi je posnelo ta film, če izvzamemo uradne posnetke s tekmovanj?

Okrog 80 odstotkov filma sem posnel sam. Želel bi si, da bi bil ta odstotek še višji, a ker je vmes izbruhnila epidemija, so se zadeve nekoliko zapletle, vsaj kar zadeva potovanja.

Ker je bilo do Japonske skoraj nemogoče priti, sem moral poiskati snemalca na Japonskem. Ta je hkrati prijatelj Miho Nonaka in opravil je izjemno delo. Poskrbel je tudi za prevode v angleščino. Miho sicer izvrstno govori angleško, a sem želel, da v filmu govori v maternem jeziku, saj se tako lažje izraža.

Imeli smo tudi snemalca v ZDA, ki je snemal Brooke v obdobju, ko tja nismo mogli potovati. Prav ta dva snemalca sta mi pomagala tudi med finalom olimpijskih iger, ko smo snemali vse štiri družine naših junakinj, medtem ko so spremljale olimpijske igre.

Nick Hardie o starših Janje Garnbret:

V teh primerih sem film režiral na daljavo, prek Zooma, tako kot se zdaj pogovarjava midva. Na koncu se je super izteklo. Že to, da so se vse štiri uvrstile na igre, je bilo izjemno, potem pa sta kar dve od njih stali tudi na zmagovalnem odru. Res smo imeli srečo.

Verjamem, da bi si vsi želeli videti, kaj se je z Janjo dogajalo po olimpijskih kvalifikacijah, predvsem hitrostnega dela, ko ji ni šlo tako, kot sta si s trenerjem zamislila. Tega v filmu ne vidimo. Verjetno ste bili pri teh posnetkih iz zakulisja omejeni tudi zaradi pravil Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Res je, Mednarodni olimpijski komite je že od nekdaj zelo strog, kar zadeva snemanje na olimpijskih prizoriščih in v olimpijski vasi. Seveda smo imeli v načrtu, da bi tudi mi obiskali olimpijske igre in vendarle poskušali ujeti del olimpijskega dogajanja, a smo zaradi omejitev gibanja in strogih pravil glede snemanja to idejo opustili.

To je tudi razlog, da v filmu ne vidite dogajanja v olimpijskem zakulisju, smo pa ta del popestrili s spremljanjem družin. Želeli smo si njihovih odzivov, odziv občinstva. Res je, da ga na prizorišču iger nismo mogli dobiti, smo ga pa zato dobili med spremljanjem njihovih družin.

Nick Hardie je bil na dan olimpijskega finala v športnem plezanju v Slovenj Gradcu, kjer je spremljal starše Janje Garnbret. Foto: Alenka Teran Košir

Med spremljanjem olimpijskega finala v športnem plezanju v Slovenj Gradcu so bili slovenski navijači precej razgreti, čustveni, vam pa je uspelo ohraniti trezno glavo in ostati povsem hladen. Kako nadzorujete čustva? Navsezadnje ste biti tudi sami močno vpeti v zgodbo, niste več samo neki nedolžen opazovalec dogajanja.

Dobro vprašanje. Mislim, da bom odgovoril podobno, kot bi fotograf.

Ko je enkrat med teboj in portretirancem leča, te to postavlja v nekoliko drugačno vlogo in ti pomaga ohranjati osredotočenost.

V tistem trenutku ti po glavi roji toliko stvari, še posebej če si hkrati snemalec in režiser, in razmišljaš o prizoru, zvoku, dramaturškem loku in globlji zgodbi, da nisi tako čustveno vpleten, kot bi bil sicer.

Po drugi strani pa seveda si čustveno vpleten, saj poznaš ljudi, ki jih spremljaš, v primeru, ki ga omenjate, sem bil z Janjino družino in seveda sem si želel, da bi Janja zmagala in bi bili vsi veseli, zato te to nekoliko ponese.

Ne smeš pa seveda nikoli in nikdar odložiti kamere in se prepustiti čustvom. Vseskozi moraš biti osredotočen na svoje delo. Seveda sem v trenutku, ko sem lahko odložil kamero, to storil, šel z Janjinim očetom na pivo in z njim proslavljal Janjino zmago, a šele po koncu tekmovanja, ne med tem.

Garnbretova z najboljšo prijateljico Tjašo Slemenšek Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste Janjo posneli tudi v okolju zunaj doma in telovadnice? S prijatelji? V filmu tega vidika njenega življenja ne vidimo. Vidimo pa po drugi strani Brooke in njeno študentsko življenje v San Diegu.

Janjo smo snemali tudi v zasebnem življenju, vendar se mi je v tem primeru zdelo bolj smiselno predstaviti študentsko življenje Brooke v San Diegu.

Ne samo zato, ker je bilo to zanjo ključno obdobje med pripravami na olimpijske igre, ampak tudi zato, ker je bilo to obdobje čas, ko smo, vsaj kar zadeva epidemijo, spet lahko končno zadihali. Tako čustveno kot vizualno. Film je s tistimi kadri nekako zadihal, kar smo v času epidemije in zaprtja v svoje države tako zelo potrebovali.

Če je covid nekoliko olajšal priprave na film, pa je močno vplival na premiero filma po svetu. Marsikaj, kar ste načrtovali, je zato odpadlo.

Res je, sem bil pa presrečen že zato, ker smo film lahko končali, ker so dekleta dočakala svoj olimpijski nastop - še dva tedna pred tem se je ugibalo, ali igre sploh bodo - in ker se nobena od njih ni okužila z novim koronavirusom. Vse preostalo je bil bonus.

Na predpremieri filma v ljubljanski Cukrarni Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj je za vas merilo uspešnosti dokumentarnega filma?

Pri filmu si vedno prizadevam za dva cilja: da v filmu spremljaš razvoj značaja glavnega junaka oz. preobrat v njegovi zgodbi, na primer prelomni trenutek, ko mu uspe premagati določeno oviro. V filmu se to povsem naravno zgodi vsem štirim protagonistkam, vse so se spopadale s svojimi demoni na poti na olimpijske igre in bile pri tem uspešne, kar je super in filmu daje dodatno privlačnost.

Poleg tega šport sam poskrbi za izjemno ozadje zgodbe. Kvalifikacije za olimpijske igre, priprava, epidemija in olimpijski nastop, zelo naravno se je dogajalo vse skupaj. Ker gre za dokaj linearno pripoved, je toliko bolj pomembno, da znaš poiskati ključne točke in jih poudariš, namesto da bi se samo sprehodil od točke A do točke B.

Če vse to imaš, imaš res zelo močne elemente v sami zgodbi.

Česa se boste lotili v prihodnje? Snemali ste že dokumentarne filme o formuli 1, zgodovinskem mestu Petra v Jordaniji, zgodbo o razvoju otroka … Kaj je na vrsti zdaj?

Dobro vprašanje, vendar žal nanj ne smem odgovoriti. Pravkar sem se lotil novega projekta, a je še prezgodaj, da bi o njem javno govoril.

Gre za športni film?

Ne, tokrat žal ne. Res je, da sem posnel precej filmov, povezanih s športom, a sam ne spadam med tipične ljubitelje športa. Športa v resnici sploh ne spremljam, je pa res, da sem začel spremljati plezanje. Dejstvo pa je, da šport ponuja ogromno zgodb, zato sem se tudi našel v njih.