Trener Gorenja: Pritiska ne potrebujem, z ambicijami si ga ustvarim sam

Gorenje je ostalo edini slovenski rokometni predstavnik v evropskih pokalih. V soboto ga čaka prva tekma četrtfinala pokala EHF, domači obračun z dansko ekipo Tvist Holstebro. To bo šele tretja tekma na velenjski klopi za novega trenerja Gregorja Cvijiča, ki pa za to ni nič manj ambiciozen. Kvečjemu nasprotno. Otrok ljubljanskega Slovana, ki ima tako reprezentančne kot igralske izkušnje iz tujine, kjer je 43-letnik deloval tudi kot trener, želi zgrabiti priložnost za zaključni turnir, če se bo ta le ponudila.

V kolikšni meri ste po dveh tekmah in nekaj dneh treningov spoznali DNK ekipe Gorenja? Mislim, da sem spoznal, kako ekipa deluje. Z nekega vidika sem jo poznal že prej. Ampak ta stik je, ko si na igrišču, vsekakor drugačen. Da ugotoviš, kaj kdo v določenem trenutku da tako v psihološkem kot taktično-tehničnem smislu da.

Do zdaj je bil odziv na moje zahteve pravi. Pri hitrosti nas čaka še precej dela. A zdaj se vsi skupaj držimo določenih načrtovanih navodil, ki jih igralci izvajajo na igrišču. Na zadnjih dveh tekmah proti Krki in Ribnici sem bil najbolj zadovoljen z željo po zmagi, odnosom do sebe, soigralcev, dresa, občinstva.

V soboto igrate prvo četrtfinalno tekmo pokala EHF z danskim Holstebrojem. Koliko ste ga že analizirali? ne preveč. Gremo tekmo za tekmo. Nikogar ne smemo podcenjevati, nikogar se ne smemo bati. Dobro bomo analizirali tako dobre lastnosti kot šibke točke Dancev.

Obstaja morda kakšen pritisk, da se morate nujno uvrstiti na zaključni turnir pokala EHF? Ne potrebujem pritiska. Napravim si ga sam, s svojimi ambicijami. Če obstaja priložnost, jo moraš zgrabiti. Največ smo odvisni sami od sebe. S pravima odnosom in igro pride tudi uspeh. Vsaka informacija o Dancih je dobrodošla, izkoriščamo vsako možnost, da bomo o njih vedeli čim več.

Kaj je glavno orožje, na katerega se lahko Gorenje opre proti Holstebroju? Obramba je temelj. V tem elementu pa Tvis igra neznačilno, podobno kot Brazilci na svetovnem prvenstvu. Zelo agresivno postavitev 6-0, z izpadanji, včasih s presingom. V napadu bo potrebne precej koncentracije. Takšna obramba sili k napakam. Zelo bomo morali biti zbrani tako pri podajah kot pri strelih na gol. Napad bo moral biti zelo agilen tako z žogo kot brez nje.

V napadu, kot vemo, Danci dobro tečejo. Igrajo zelo hitro, streljajo z vseh položajev. Nihče se ne hrani, vsi igrajo na vso moč. Strel na gol se zgodi iz vsake minimalne priložnosti.

Kako kaže z vrnitvijo poškodovanih? V tekmovalni ritem počasi vračamo Kristiana Bećirija. Dobil je minute tako proti Krki kot proti Ribnici. Čuti še določen strah zaradi kolena, a gre korak za korakom. S še enim krožnim napadalcem Blažem Klečem ni tako hudo, kot je kazalo na začetku.

Videli bomo, kaj bodo prinesle terapije. Podobno je z vratarjem Klemenom Ferlinom. Želja je velika, a treba je poslušati telo in zdravnika. Ta bo dal zeleno luč za vsakega z zdravstvenimi težavami. Senjamin Burić je že v polnem pogonu. Matic Vrečar je sezono že končal.

Je v konkurenci za ekipo tudi Jernej Papež? On ima smolo, da igrata na njegovem mestu vrhunski Poljak Michal Szyba in eden od največjih upov v slovenskem rokometu Nejc Cehte.

Kaj je vaš največji trenerski izziv? Nekateri pravijo, da jim je največje veselje opazovati napredek igralcev, ki so ga soustvarjali. Napredek igralcev je izziv vsakomur. Tudi vam kateri od člankov ali intervjujev uspe bolje od drugega oziroma imate občutek, da niste povedali bistva. Vsakemu godi, da njegovi igralci napredujejo. Trenerje mlajših kategorij ohranja na položaju napredek igralcev, članske pa rezultat. Ta je pri članih edino, kar se upošteva.

Gorenje, ki je bilo odskočna deska za marsikaterega pozneje vrhunskega rokometaša, ima dolgoročno vizijo prehajanja igralcev v člansko ekipo. Številni mladi rokometaši so posojeni, katerega si klub zagotovi že za kakšno sezono vnaprej.

A po drugi strani mladinska ekipa nastopa v drugi ligi, od tam bo težko prišla baza visokega potenciala. Kako gledate na to z vrha trenerske piramide? Podmladek je gotovo pomemben. Jasno je, da so v mladinski piramidi vrzeli. A te niso nastale letos, ampak so posledica prejšnjih let. V tem segmentu je treba še veliko postoriti.

Noben klub ne more živeti le od kupovanja igralcev, predvsem tujcev. Lahko pa kupiš mlade, ali v Sloveniji ali tujini. To delajo vsi, tudi v Celju. Gre za normalen razvoj kluba. Okoliška baza je majhna. Fantje včasih vidijo druge izzive, tudi v drugih športih.

Glede na to, kako deluje današnja mladina, marsikoga šport sploh ne zanima. Za tiste, ki pa jih, se je ob bombardiranju različnih športov težko izbojevati. Ni nujno, da imajo fantje visok potencial. Odlikovati pa jih morata marljivost in želja.

Že v eni od svojih prvih izjav ste dejali, da si želite na tribune Rdeče dvorane privabiti več gledalcev. Rezultati vlečejo gledalce v dvorano. Gre pa tudi za pripadnost klubu. Če ga imajo res radi, mu stojijo ob strani, tudi ko mu ne gre najbolje. Pravi navijači ne hodijo gledat tekmecev, ampak svojo ekipo.

To sem jasno začutil v tujini. Ni pomembno, ali je njihova ekipa prva ali zadnja v ligi. Ne le v Velenju, pripadnost klubom se izgublja povsod po Sloveniji. Videli ste, koliko ljudi je bilo na večnem nogometnem derbiju.

To je odraz stanja v državi. Moja največja želja je, da velenjsko občinstvo pomaga fantom. Navsezadnje je v naši ekipi precej pravih Velenjčanov. Ne vidim razloga, da navijači ne bi podpirali svojega kluba. Ne vem pa, zakaj se je zgodil tak položaj.

Kako vrniti ta kult? Vendarle ni vse v denarju, tudi v drugih državah so krize. Najprej moramo mi na igrišču igro narediti privlačno. So pa tudi drugi segmenti, na katere nimamo vpliva. Navsezadnje se vsak gledalec odloča sam.