Rokomet prispodoba življenja: kljub kakšnemu udarcu vedno znova vstaneš

V sodobnih časih s(m)o starši pred svojevrstno dilemo, ki je pravzaprav protislovna. Po eni strani vseskozi poslušamo, opažamo, ugotavljamo in se tudi zgražamo, kako so mlade generacije obupno nedejavne, dneve in dneve preživljajo pred različnimi napravami sodobne tehnike in ob njih, igre so se iz dejanske razsežnosti preselile v virtualno.

Vendar pa je po drugi strani včasih iskanje "pravega" športa za otroka skoraj takšno, kot bi iskal šivanko v kopici sena. Predvsem v mestih, kjer je ponudba ponavadi razumljivo pestrejša. Načeloma preizkušanje sploh ni slabo, saj lahko tako otroci kot starši dobijo sliko, kaj je oziroma ni prava stvar za koga. A letanje s cveta na cvet se prej ali slej ustavi, vprašanje, je to res to, pa dobi podobo dokončnosti.

Kolajna, olimpijske igre in trikrat na Mont Blancu

V Sportalovi seriji predstavitvenih člankov o posameznih športih, ki je zasnovana kot pomagalo staršem pri izbiri, smo prejšnji teden predstavili tenis.Tokrat je na vrsti rokomet. Ta spada med najbolj priljubljene športe v Sloveniji. Izmed ekipnih panog se je tej prvi uspelo uvrstiti na olimpijske igre in osvojiti medaljo na velikem tekmovanju.

V moškem in ženskem rokometu so se Slovenci trikrat zavihteli na klubski Mont Blanc. Ta panoga je na Slovenskem pognala dokaj globoke korenine. Kljub vse manjšim finančnim vložkom za zdaj "proizvodnja" igralcev ne šepa, tudi v tujini so Slovenci izjemno cenjeni. Članska moška reprezentanca bo čez nekaj mesecev branila četrto mesto na svetu, ženska se pobira, mlajše selekcije se vračajo z velikih tekmovanj s kolajnami okrog vratu … Zgledov in vzornikov imajo otroci tako na voljo kar precej.

In kaj storiti, če si vaš potomec zaželi vaditi rokomet? Najbolj logično. Treba je poiskati klub v bližini. Če je otrok star do deset let, bo vključen v mini rokomet, ki je nekakšna hibridna dejavnost med šolami – te so skoraj praviloma v bližini krajev, kjer delujejo klubi – in klubi. Poleg te starostne kategorije jih obstaja še sedem – od novoustanovljenih mlajših dečkov in deklic C (do 11 let) pa do mladincev in mladink (do 20 oziroma 21 let). Nad to starostno mejo so članski rokometaši in rokometašice, seveda pa jih je v najboljših ekipah vse več že v najstniških letih, kar je dobra stran splošne krize.

Ta šport ne dopušča veliko individualnosti, moderna izvedba igre ponuja zelo malo vodenja, saj ti v nasprotnem primeru žogo kaj hitro odvzame tekmec ali sodnik zaradi pasivnega napadanja. Dinamika je še ena bistvena prvina rokometa. Na igrišču se veliko dogaja v kratkem času. Dva gola sta lahko na primer dosežena v razmiku le nekaj sekund. Ob osvajanju vseh naštetih veščin in sposobnosti je gotovo izjemno pomembno tudi pridobivanje socializacijskih izkušenj, spoznavanje pomena ekipe ter pridobivanje discipline in delovnih navad.

Svojevrstni deseteroboj?

Nekateri strokovnjaki menijo, da je rokomet ena najkompleksnejših panog med kolektivnimi športi. Dolgoletni koroški trener Alen Mihalj pravi, da je kot moderni deseteroboj. Gre za celostni šport, pri katerem se krepijo in razvijajo tako zgornje kot spodnje okončine, treba je usklajevati številne gibe. Ker je rokomet kontaktni šport, mora biti igralec zelo dobro fizično pripravljen in usmerjati moč na pravilen, dovoljen način, usklajevati številne gibe, imeti dobro koordinacijo, se odločati v kratkem času, obvladati široko paleto metov in seveda biti taktično-tehnično dobro podkovan.

Problemi so, problemi bodo …

Seveda obstajajo tudi problematični elementi tega športa. Eden največjih so gotovo ne dovolj definirana pravila, ki sodnikom dopuščajo precej proste presoje na primer pri dolžini napada. Nedorečenost pravil se zdi ena od zavor, da bi se rokomet po svetu še bolj razširil, saj so številna območja na svetu sive ali celo črne lise, kar zadeva njegovo veljavo. Domačinsko pravico ima v Evropi, druge celine pa za njo precej zaostajajo. V primerjavi z na primer nogometom in košarko ima primanjkljaj, da še zdaleč ni tako razširjen kot rekreativna dejavnost na ulici, za blokom ali na bližnjem igrišču.

V nadaljevanju bomo osvetlili tudi težavo staršev – ti imajo kot podporniki, prevozniki in še marsikaj drugega seveda izjemno pomembno vlogo v otrokovi športni karieri –, a nekateri preveč ambiciozni na tribunah niso navijači, ampak se preobrazijo v trenerje, sodnike …

Podhranjenost možganov

Kot športni pedagog in obenem trener s 30-letno prakso Marjan Potokar ugotavlja, da danes zaradi vse manj dejavnosti zunaj in vse več pred računalnikom možgani otrok pridobivajo premalo informacij za svoj razvoj. To se odraža v slabi telesni drži, pretirani telesni teži, težavah s ploskimi stopali, motnjah koncentracije in pozornosti, disleksiji in še čem.

"Prosti čas nadomeščajo računalniki. Ko so otroci v njihovi družbi, se starši počutijo varne. Pa je res tako? Mladina izgublja možnost razvijanja številnih veščin in s tem izkušenj. Brez igre ni asociativnega učenja in ni več pravega razvoja. Možgani, ki so za te informacije prikrajšani, na ta način postanejo podhranjeni," pravi dolgoletni selektor najmlajše državne reprezentance, torej igralcev do 14. leta.

"Rokomet je ekipni šport, ki poudarja kolektivnost. Uspeh je torej soodvisen od vrste med seboj povezanih dejavnikov. Dejali boste, da je tudi v drugih športih tako. Mogoče, ampak ker vem, da so rokometni strokovnjaki z zgoraj navedenim seznanjeni, toliko bolj priporočam rokomet. Tudi izobraževanja trenerjev so bila posvečena tej problematiki," je prepričan avtor lestvice uspešnosti klubov pri mlajših kategorijah, ki se vse bolj uveljavlja tako pri fantih kot pri dekletih. Potokar se je rokometu pred 40 leti zapisal v Višnji Gori ter je eden od ustanoviteljev, trenerjev in idejnih vodij SVIŠ-a.

Kot predsednik Združenja tekmovanj mladih se srečuje tudi s težavo velikega vpliva staršev s tribun ali nasploh. Zato je vzklila ideja, da bi igralci obeh ekip pred začetkom tekme prinesli na sredo igrišča transparent z napisom Starši, pustite nas igrati. "To bo zelo močno sporočilo in verjamem, da se bo dotaknilo vsakega, ki kaj čuti," je prepričan Potokar, ki ga nekoliko skrbi trend upadanja ekip pri mini rokometu.

"Rokomet ni tako grob šport, kot ga nekateri želijo predstaviti"

Precej celostni pogled lahko ponudi Aleš Veber, ki je v nekaj desetletjih zamenjal kar pet vlog na igrišču in ob njem. Najprej je bil vratar, nato – najdlje, dvajset let – uspešen sodnik, v zadnjem času je trener, ki se ob tem posebej posveča tudi dekletom v vratih, obenem pa je predsednik Olimpije.

"Rokomet enačimo z življenjem. Gre za trd šport, nič ti ni podarjeno, vse si moraš izboriti. Naučiš se sprejemati zmage, poraze, ekipnega duha, sodelovanja, prevzemanja odgovornosti, poštenja, socializacije, iskrenosti, druženja. Naučiš se tudi, kako prejemati in dajati udarce, sprejemati krivico, nepoštenost … Rokomet ni tako grob šport, kot ga nekateri želijo predstaviti. Rokomet je resnično kot življenje. Eno naših glavnih vodil je vcepiti zavest, da se je ne glede na vse vedno treba pobrati in delovati naprej," je prepričan Veber, ki v primerjavi z nekdanjimi časi pri igralkah in igralcih pogreša več posvečenosti, več prežetosti življenja s športom.

V vseh obdobjih svoje kariere se je srečal s težavo (pre)visokih pričakovanj staršev, ki velikokrat menijo, da so trenerji, sodniki, predvsem pa grmijo s tribun. Kombinacija vsega na otroka vpliva vse prej kot spodbudno.

"To so bolestne ambicije, videl sem jih že kot sodnik in nisem mogel verjeti. Nikakor ne smem posploševati na vse starše, ampak trend, ki ga bom predstavil, narašča. Otroci so včasih ujetniki staršev in očitno, mogoče, neuresničenih sanj. Gre za velike pritiske na trenerje, otroke, vodstvo kluba, sodnike … Otrok ne more ustrezno delovati. Posluša starša, ne trenerja. Na primer gleda na tribuno, tako med tekmo kot med minutami odmora. Starši včasih celo točijo vodo v bidone, otrok ni samostojen in ne razmišlja samostojno. Mi ga želimo tega naučiti, da se zna pripraviti, organizirati, razporejati čas, razmišljati," je predstavil eno od poslanstev Olimpije, nekoč velikega kluba, osvajalca evropske lovorike, ki se je ob finančnem zdravljenju vrnila k askezi.

Pod črto

Če povzamemo misli sogovornikov – rokomet, ki je v Sloveniji v precejšnji meri v domeni manjših mest in krajev, otrokovemu telesnemu in osebnostnemu razvoju lahko ponudi marsikaj. Ne glede na vse skromnejše vložke ima Slovenija odlično rokometno stroko, tako da bo vaš fant ali dekle načeloma v dobrih rokah.

Navsezadnje, kar ni zanemarljivo, je ta šport tudi relativno poceni, a žal si v današnjih razmerah tudi nekaj deset evrov vadnine na mesec ne morejo vsi privoščiti. Znani trener Aleš Praznik je dejal, da bi, če bi bil on minister za zdravje, ekipne športe predpisal z zakonom, saj tovrstne zavesti in složnosti Slovencem kronično primanjkuje. Ta ali oni šport, posamični ali ekipni, pod črto je najpomembnejše, da je otrok dejaven, pri tem zadovoljen, da si pridobi vrednote in je vladar svojega časa.