Navduševal pri Prulah in Celju, pri 42 letih v igri za evropsko lovoriko

Žikica Milosavljević, po poklicu desno krilo, je rojen januarja 1972. Seveda ni edini rokometaš, ki na profesionalni ravni vztraja še po štiridesetem, a je eden od redkih. Med letoma 1999 in 2004 je igral v Sloveniji. Pomagal je snovati šampionske Prule, a še pred njihovim vrhuncem odšel v Celje, s katerim je leta 2004 stopil na vrh Evrope.

Nekdanji srbski reprezentant, ki je na osvojil tri kolajne na velikih tekmovanjih, se je po slovenski petletki odpravil v Španijo, septembra pa se je preselil k Metaloplastiki iz Šabca, nekdanjem velikanu jugoslovanskega in v osemdesetih letih tudi svetovnega rokometa. Nekoč dvakratni evropski prvak je na vrhu lestvice srbskega prvenstva, uvrstil pa se je tudi v finale pokala challenge, tekmovanja, ki ga je leta 2011 osvojil pokojni koprski Cimos.

Milosavljević ni le opazovalec s klopi, ampak tretji strelec ekipe. Ta mesec pa bo imel mož, ki ga je vedno odlikovala tehnična izpiljenost, priložnost, da se prek švedskega Sävehofa zavihti do svoje tretje evropske lovorike.

Maksić v hipu iz igralca postal trener

Očitno je na letniku 1972 nekaj žlahtnega. Nekaj trdoživega. Pred tedni se je po poškodbi rame na igrišče vrnil Nenad Maksić, rokometaš, ki je v Sloveniji preigral desetletje. Z izjemo ene sezone v Celju je bil vseskozi zvest Slovenj Gradcu, kjer je prava legenda. Še en levoroki nekdanji srbski reprezentant je bil v Sloveniji večkrat kralj strelcev. V svoji zadnji slovenjgraški sezoni je povprečno dosegal skoraj osem golov na tekmo.

Maksić se je pri 41 letih po odhodu trenerja Partizana Aleksandra Brkovića nekoliko nepričakovano v hipu iz igralca prelevil v trenerja in Beograjčane prvič vodil prav proti Milosavljevićevi Metaloplastiki. Kakovost se ne izbira po letih. Četudi so že prekoračili štirideseto leto, stari lisjaki še vedno znajo.