Ljubomir Vranješ - trener, ki je obstrance popeljal na vrh Evrope

Trener Flensburga Ljubomir Vranješ se je z osvojeno ligo prvakov v rokometnih kronikah dokončno vpisal med nesmrtne. Na njegovo moštvo ni nihče resno računal, večkrat je stopalo po robu izpada, a preživelo tako četrtfinale z Vardarjem kot polfinale z Barcelono ter na koncu pokorilo še Kiel kljub večji količini zvezdnikov in izkušenj, ki sta jih imela nazadnje našteta tekmeca.

Vranješ je svoji ekipi, ki je nemško-skandinavsko-balkanski koktajl, vcepil trden kolektivni duh in nepopustljivost. A po drugi evropski lovoriki v karieri ostaja trdno na tleh.

Dvakrat iz brezna zaostanka

"Mislim, da smo imeli precej tudi sreče. Na polfinalni tekmi smo za Barcelono zaostajali že za šest golov. Španci so na klop prehitro poslali nekatere igralce, sam sem spremenil nekaj malenkosti. Moji igralci so imeli neverjeten dan. Pri sedemmetrovkah ne moreš reči, da je kdo boljši ali slabši. Preprosto smo imeli svoj dan," se je v izjavi za spletno televizijo Kira Lazarova spomnil epskega polfinala z Barcelono, v katerem so finalista dale šele sedemmetrovke.

Tudi v finalu se je morala njegova ekipa reševati iz brezna zaostanka: "Proti Kielu smo začeli zelo slabo. Vse je šlo narobe. Tekmec je imel veliko protinapadov, dobili smo mnogo zadetkov, hoteli smo le preživeti prvi polčas in si izmisliti nekaj med odmorom. Vrnili smo se v tekmo, še sam ne vem, kako. Fantje so napravili nekaj neverjetnega, zelo sem ponosen. Imeli smo srečo, tudi na drugih tekmah. A srečo si moraš zaslužiti. Veste, vedno ostajamo pozitivni, mi se nikdar ne predamo, dokler ni konec, vidimo malenkosti, s katerimi lahko preobrnemo tekmo. To je naša moč tako v bundesligi kot v ligi prvakov."

Kdo sploh je Ljubomir Vranješ?

Štiridesetletni Šved srbskih korenin, ki izvrstno obvlada svoj materni jezik, je bil član zlate generacije v reprezentanci, ki jo je vodil sloviti Bengt Johansson. Trikrat je bil evropski, enkrat svetovni prvak. Ima tudi srebro z olimpijskih iger v Sydneyju.

Meri "le" 166 centimetrov in ostaja eden glavnih argumentov tistih, ki vneto zagovarjajo tezo, da vrhunski rokomet nista le surova višina in moč, ampak še marsikaj drugega.

Igral je na položaju srednjega zunanjega in bil v finalu lige prvakov prav proti Kielu kot rokometaš Flensburga že pred sedmimi leti. Leta 2009 je sklenil aktivno kariero, bil nekaj časa direktor, od leta 2010 je trener Flensburga, s katerim je pred dvema letoma osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, lani pa nemški superpokal.

Rokomet še zdaleč ni edina stvar v življenju, ki ga zanima. Na svojem profilu na Twitterju je šport postavil šele na tretje mesto. Pred tem se je označil za ljubitelja dobre hrane, potovanj in fotografije. Ta je ena od njegovih strasti in pred leti je v objektiv ujel celo moštvo za klubski koledar.

Dobitna kombinacija

"S fotografijami rad naredim zgodbo. S serijo 25–40 fotografij rad nekaj povem. Med drugim sem leta 2007 fotografiral tudi moštvo za koledar. Rad počnem več stvari – od športa prek moje zdajšnje službe, družinskih zadev do fotografije. Uživam, ko počnem tisto, kar imam rad," pravi lani na kratko tudi srbski selektor, ki je do novinarjev zelo odprt, kar smo imeli že večkrat priložnost spoznati.

Tudi po tekmah s Celjem in Gorenjem. Očitno gre za dobitno kombinacijo balkansko-skandinavskega značaja. Obstranec je z njim na čelu prišel na vrh, ere uspehov pa verjetno še ni konec. Ob tako brezkompromisnem pristopu gotovo ne.