Iz arhiva: 12 let od edinstvenih trenutkov zmagoslavja nad vso Evropo

Članek je spomin na celjsko zmagoslavje v ligi prvakov, ki je nastal ob desetletnici tega uspeha v okviru rubrike Skok v športno preteklost.

To je bil in je še vedno dosežek, ki ga ni uspelo doseči nobeni slovenski ekipi v športih z žogo. Torej, da bi osvojila najmočnejše klubsko tekmovanje v Evropi. Zaradi znanih ekonomskih razmer ponovitev podobnega podviga še nekaj časa realno gotovo ne bo mogoča. A kdor ne poskuša, mu tudi uspeti ne more.

V prekletstvu polfinalov

Tudi v sezoni 2003/04 celjskega juriša na vrh Evrope ni pričakoval nihče. V letih pred čarobno sezono 2003/04 je imelo Celje po imenih celo močnejše ekipe, a se je vedno kaj zalomilo. Kot da bi bile vstopnice za polfinale zaklete. V desetletju od ustanovitve lige prvakov pa do šampionske sezone so se petkrat zaporedoma uvrstili med najboljša štiri moštva, v šesto sta prišla tako finale kot naslov. Pred tem so bile usodne različne ekipe, najpogosteje pa Barcelona, ki je v 90. letih delovala kot z drugega planeta.

Kdo je osvojil ligo prvakov?

Dejan Perić, Gregor Lorger, Renato Vugrinec, Jure Natek, Uroš Zorman, Sergej Rutenka, Miladin Kozlina, Nenad Bilbija, Matjaž Brumen, Žikica Milosavljević, Dino Bajram, Marko Oštir, Edvard Kokšarov, Miha Gorenšek, Klemen Štruc, Urban Stopar, Saša Mikanovič, Aljoša Rezar; trener Miro Požun, športni direktor Slavko Ivezič

Po zlatem letu 2004 je celjski klub izgubil stik s špico lige prvakov. Polfinale se je v dvorani Zlatorog igral le še v sezoni 2004/05, nato nič več. S proračunom, ki se vztrajno znižuje in je tudi desetkrat manjši od najbogatejših, in vizijo vzgoje in prodaje pa so lahko Celjani realno veseli vsake uvrstitve v osmino finala lige prvakov. Roko na srce, osmine finala ne dosegajo tudi večji in bogatejši klubi, kot je 17-kratni slovenski prvak iz Zlatoroga.

Zmagovita ekipa iz sezone 2003/04.

Mladi, a lačni

Vrnimo se v čarobno sezono 2003/04. Ekipo je vodil izkušeni Miro Požun, ki ima velike zasluge za dobro vzdušje v njej. Ni vladal s trdo roko, ampak je dopuščal tudi določeno stopnjo demokracije.

V vratih je bil ikona kluba, ki je moral, paradoksalno, že dvakrat zapustiti Zlatorog, Dejan Perić. Zunanja vrsta bi bila strah vzbujajoča še danes. Sergej Rutenka levo, Uroš Zorman na sredini, Renato Vugrinec na desni strani.

Na levem krilu je bil neponovljivi Edvard Kokšarov, na desnem Žikica Milosavljević. Na klopi Nenad Bilbija, Jure Natek, Matjaž Brumen, Miladin Kozlina, Dino Bajram, Aljoša Rezar … Ekipa, ki bi lahko tudi v letošnji sezoni napadla najmanj zaključni turnir.

Z zdajšnjimi očmi in leti deluje izjemno izkušeno, pred desetletjem so bili to z nekaj izjemami mladi in nadarjeni fantje.

Zasuk, ki ga pomnijo generacije

Jasno je, kje se je zgodila točka zasuka v glavah igralcev in tudi preostalih. To je bila povratna tekma osmine finala z uglednim španskim Ademar Leonom, za katerega je tedaj še igral Zorman. Na prvem srečanju so imeli Celjani resnično slab dan in izgubili kar s 13 zadetki razlike. Upi na morebitni uspešni naskok na omenjeno špansko prednost so bili pičli. Nekateri so razmišljali, da bi tekmo odigrali v Golovcu, čeprav se je decembra 2003 odpirala nova in moderna dvorana Zlatorog z več kot pet tisoč sedeži. Ta odločitev je prevladala, Zlatorog je bil nabit z gledalci in energijo, ki se je prenesla na igralce.

Perić obranil ključno žogo

Ob polčasu so imeli Celjani že deset golov prednosti, zadostnih in sanjskih 13 golov pa prvič 15 minut pred koncem. Nekako jim jih je uspelo zadržati, Vugrinec in Rutenka pa sta zabila polovico golov svoje ekipe. A brez ključne obrambe Perića, ki je ustavil protinapad Juanina v zadnjih sekundah tekme, ki bi Špancem lahko prinesel odrešujoči gol, bi se celjske sanje in ves trud lahko sesuli v prah. A se niso. Pivovarji so zmagali z ravno pravšnjimi 13 goli prednosti z opombo, da so v gosteh dosegli več golov kot Španci v Zlatorogu, kar jim je seveda prineslo odločilno prednost.

To je bila epska tekma, ki je premaknila marsikaj in marsikoga. Ter naslednje tri nasprotnike Celjanom pomagala spraviti s poti. V četrtfinalu je padel nemški Lemgo, v polfinalu španski Ciudad Real in v finalu še nemški Flensburg. Zgodovinska sezona, kakršne ni mogoče ponoviti. Niti podobne ne. Razmere v športu so se namreč še bolj nagnile v prid bogatih in velikih, zato je presenečenj vse manj.

Celjani osvajajo naslove doma, od evropskega vrha pa so precej daleč. Foto: Vid Ponikvar

Po modri strategiji

Najpomembnejše za pot Celjanov in drugih klubov je, da si postavijo finančno in organizacijsko vzdržno strategijo in se je držijo. Pešajoče gospodarsko stanje še poudarja vrednost stabilnega vira financiranja, ki je med ključnimi za preživetje kluba. Vprašati pa se je seveda treba, kaj lahko klub ponudi pokrovitelju.

Slovenci nismo veliki in premožni, a znanje imamo. Še bolj dejavno bi ga lahko uporabljali, da bi se znali bolje dogovarjati med sabo. Predvsem pa moramo delati več in bolje kot konkurenca in ne prirejati prvenstev v tem, kdo bolje popljuva sosedove dosežke. Potem bodo prišli tudi uspehi. Seveda ne samo evropski naslovi, uspehi pa gotovo.