SiolNET. Sportal Rokomet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Deset let enega od največjih uspehov slovenskega športa

3

termometer

 | Foto:
Res je, rokometaši Celja lige prvakov niso osvojili prav na današnji dan, temveč 24. aprila 2004. A tekma lige prvakov prav s Flensburgom, ki je tedaj klonil v finalu, je iztočnica za pogled nazaj.

Sredi preteklega desetletja je slovenski rokomet doživljal svojo zlato ero, če ob strani pustimo različne poti, ki so vodile do uspehov. V letih 2001 in 2003 so rokometašice Krima postale evropske klubske prvakinje. Leto 2004 se je začelo s srebrno kolajno na evropskem prvenstvu, še vedno edinim odličjem z velikih tekmovanj, ki so ga osvojile slovenske reprezentance v ekipnih športih.

Čez nekaj mesecev pa so si celjski rokometaši po dvoboju z nemškim Flensburgom popolnoma nepričakovano pokorili še vso evropsko klubsko smetano. Pred nedeljsko tekmo Celjanov s Flensburgom, sicer še daleč od finala, med najboljšimi 16 ekipami lige prvakov, bomo obudili spomin na čarobno sezono 2003/04, ki se je končala z zmagoslavjem med evropsko klubsko elito.

Zbogom, Golovec, prisrčno pozdravljen, Zlatorog

A v tisti sezoni Celje ni imelo niti najmočnejše ekipe niti najglobljega žepa. Zanimivo, da se je s Flensburgom pomerilo že v skupini in doma slavilo, v gosteh pa igralo neodločeno. To je bila sezona selitve domovanja ekipe iz romentične, spominov polne, a nekoliko dotrajane in za velike spektakle premajhne dvorane Golovec v modernejši in prostornejši in udobnejši Zlatorog.

Odprtje se je zgodilo decembra 2003, ko je še po novem dišeča dvorana v svoja nedrja sprejela eno od najspektakularnejših tekem v zgodovini slovenskega rokometa, morda tudi športa. Kakšna je predzgodba? Po uvrstitvi iz skupine so Celjani, ki jih je tedaj vodil Miro Požun, za tekmeca dobili španski Ademar Leon. Ekipo, ki je bila tradicionalno ustvarjalka velikih imen in za katero je med drugimi nastopal tudi tedaj 24-letni Uroš Zorman, njegovi soigralci pa so bili Petar Metličić, Kasper Hvidt, Raul Entrerrios in drugi.

Ulovili neverjetnih 13 golov

S prve tekme so Celjani domov prinesli katastrofalen izid, poraz za 13 golov. Požunovim rokometašem ni šlo po načrtu prav nič in tako visok poraz ponavadi pomeni gladko napredovanje nasprotne ekipe.

V celjskem klubu so se zbali, da bi bil Zlatorog ob odprtju namesto slavnostno odet v navijaško kuliso prazen, zato so se odločili za prost vstop. Gledalci so tribune napolnili do roba, igralci pa so pred več kot pettisočglavo množico z neverjetno energijo začeli lov na preobrat, ki je bil na mejah mogočega.

A se je vseeno zgodil. Po polčasu so pivovarji vodili za deset golov, dobrih 15 minut pred koncem tekme je celjska prednost prvič dosegla čarobno trinajstico. Kljub rahlemu nihanju rezultata so pivovarji ob izjemnem strelskem večeru Sergeja Rutenke in Renata Vugrinca – oba sta dosegla po devet golov – ter sijajnem vratarju Dejanu Periću zadostno prednost zadržali do konca. Čeprav le za las, saj so zmagali ravno za 13 golov, a v gosteh dosegli več zadetkov, kot so jih Španci zabili v Celju.

Ravno Perić je bil avtor ene od ključnih potez, ko je dobesedno v zadnjih trenutkih tekme obranil protinapad Juaninu Lorenzani, ki bi ob morebitnem doseženem zadetku vse prizadevanje in sanje zrušil v prah. A jih ni in praznovanje se je lahko začelo. Zlatorog so krstili na neverjeten način.

Premagali in pripeljali Uroša Zormana

Med zimskim premorom so Celjani v ekipo prav iz premaganega Leona pripeljali Zormana. Tudi z njim je v četrtfinalu padel nemški Lemgo, v polfinalu bogati Ciudad Real in od naslova evropskega klubskega prvaka sta Celjane ločili le še dve tekmi. Prva je bila na sporedu v domači dvorani. Strelski primat sta prevzela Rutenka in Edo Kokšarov, ki sta skupaj od 34 celjskih dosegla kar 23 golov.

Po približno treh četrtinah srečanja je prednost Požunove ekipe znašala že osem golov, na koncu pa zelo solidnih šest. Čez šest dni se je izkazalo, da je to dovolj. Čeprav so Nemci zagrozili z dramatičnostjo in pet minut pred koncem povedli za štiri gole, so Celjani, ki so odlično omejili danskega zvezdnika Larsa Jeppesena in ki sta jih strelsko nosila Rutenka in Vugrinec, utrpeli sladek poraz z 28:30. Ta je bil dovolj za prvo in verjetno še dolgo edino celjsko evropsko zvezdico.

Miro Veliki

"Niti največji optimisti se niso nadejali našega zmagoslavja v najmočnejšem evropskem tekmovanju. Po vseh letošnjih predstavah nam nihče ne more oporekati, da si ga tudi nismo zaslužili. Ponosen sem na svoje fante, ki so se vso sezono in še posebej na zadnji finalni tekmi borili kot levi. Tekmec nas je nekajkrat spravil v hude težave. Vedel sem, da lahko pridejo na pet golov, na šest pa nikoli,'' je STA navedel izjavo presrečnega trenerja Požuna.

Za uspehe izjemno zaslužni Perić pa je povedal: "Enkratno. Intimne sanje vseh celjskih rokometašev in naših navijačev so se končno uresničile. To je ob rojstvu mojega sina zagotovo najbolj srečen dogodek v mojem življenju." Kmalu nato se je celjski kapetan v ne povsem pojasnjenih okoliščinah moral posloviti od kluba, ki ga je po v letošnji sezoni odslovil še drugič, tokrat kot klubskega funkcionarja.

Prizori slavja so bili nepozabni. Kot v svoji knjigi piše Andrej Šušterič, je letalo z novimi evropskimi prvaki na povratku iz Flensburga najprej dvakrat zakrožilo nad Celjem in pristalo na Brniku, kjer jih je pričakalo več kot tisoč navdušenih navijačev in jih z glasnim hupanjem med potjo pospremilo do dvorane Zlatorog. Tam je čakalo okrog 20 tisoč ljudi. Naslednji dan je sledil še množični sprejem Florijanov. Tako so se izpolnile dolgoletne celjske sanje po evropskem vrhu, legendarni predsednik Tone Turnšek s sodelavci pa je dobil zadoščenje za vso vloženo energijo, čas in sredstva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin