"Zavedati se svoje majhnosti v naravi je zelo zdravilno"

Vaše življenje močno zaznamujejo gore. Ali bi lahko rekli, da ste na tem področju dosegli vse, kar ste si v mladosti zaželeli?

Mislim, da celo več. Ko sem začel plezati, sem si kot najstnik zaželel, da bi enkrat v življenju videl Himalajo z lastnimi očmi. Do danes sem bil v najvišjem gorstvu sveta že več kot šestdesetkrat in še nič ne kaže, da bom z obiski prenehal.

Ste eden najuspešnejših slovenskih himalajcev. Poleg tega so v vaši knjižici vpisani vsi najvišji vrhovi vseh celin. Kako sami gledate na te podvige – kot na veliko srečo, splet srečnih naključij ali vrhunsko načrtovano in uspešno izpeljano alpinistično kariero?

Vse, kar ste našteli v vprašanju, je vplivalo na mojo gorniško pot. Dodam lahko le še potrpežljivost in predanost. Brez teh dveh pomembnih lastnosti bi bil bistveno manj uspešen. 

"Nisem se prepustil ne evforiji ne otožnosti."

Kako vam je uspelo preživeti toliko odprav brez resnih zapletov, če ne štejemo padca in poškodbe hrbta?

Imel sem srečo, da sem bil na prvi odpravi skupaj z nekaj izkušenimi kolegi, od katerih sem se ogromno naučil. Od takrat sem skrbno hranil in premleval vse, kar sem se naučil ali doživel na naslednjih odpravah. Pridobljene izkušnje so vselej ključna osnova za vse naslednje odločitve. Pomembno je bilo tudi to, da me uspehi niso spravljali v pretirano evforijo, prav tako pa me neuspehi niso potrli. Jemal sem jih kot pomembno šolo, ne le za plezanje, temveč tudi za življenje.

V gorah človek spozna veliko o sebi in drugih, razvija različne veščine. Kaj ste najuspešneje prenesli z gora v vsakdanje življenje? Gre za potrpežljivost, razreševanje konfliktov, prilagodljivost, pazljivost, vodenje, delo v ekipi?

Prej sem že omenil predanost in potrpežljivost. Posebej na himalajskih odpravah pa je treba imeti še vse naštete lastnosti. Dodal bi še smisel za humor in samoironijo, kar je pri smrtno resnem delu, kar plezanje v Himalaji nedvomno je, še posebej pomembno za sprostitev.

Plezanje predstavlja le tretjino dela na odpravi

Ko se odpravljate v najvišje hribe, morate že veliko dela opraviti doma. Vsake priprave prinesejo nove izkušnje. Kako danes gledate na svoje prve preizkuse, ste se jih lotili dovolj premišljeno, bi danes kaj storili drugače?

V časih mojih prvih odprav je veljalo pravilo, da je na odpravi plezanja le kakih 30 odstotkov, vse ostalo pa so priprave, organizacija, transport itd. A takrat sem to dojemal kot poslanstvo in nič mi ni bilo težko. Glede na razmere in možnosti se mi zdi, da se jih bolj premišljeno takrat ne bi mogli lotevati. Danes, ko se v deželah pod Himalajo dobi vse, kar potrebuješ, je organizacijski del precej lažji in ostaja ti več časa za plezanje.

Odprave v Himalajo so povezane z napornimi pripravami, z izjemnimi fizičnimi in psihičnimi napori, ne glede na to, ali gre za ponovitve smeri prvopristopnikov ali prvenstvene smeri. Kaj občutite na vrhu, ko vidite, da se je trud poplačal? Kdaj pride na vrsto čas za olajšanje, veselje?

Predvsem olajšanje, da ni treba več navzgor. Obenem pa se že prikrade skrb, kako varno nazaj v dolino. Olajšanje in veselje prideta kasneje, ko si na varnem v bazi. Ker prideta z zamikom, pa trajata precej dlje. 

Pomaga, če lahko veselje tudi s kom deliš

Foto: osebni arhiv Foto: Osebni arhiv

Najlepši verz, ki opeva prijateljstvo, prihaja izpod peresa Nejca Zaplotnika, kot vam je napisal v posvetilu v knjigi Pot: Čeprav sva prišla z različnih strani neba in zrla vsak svoja obzorja, sva dobršen del poti prehodila skupaj in iz iste malhe zobala drobtine. Kolikokrat so prav prijatelji tisti, ki nam tako ali drugače rešijo življenje na gori, nas držijo pokonci, ko ni motivacije za naprej ali se samo preprosto veselijo z nami?

Nejčevo posvetilo je res nekaj najlepšega, kar mi je kdo kdaj napisal. Prijateljstvo v gorah je nekaj posebnega tudi zato, ker je pri plezanju v navezi tvoje življenje večkrat povsem v rokah soplezalca in obratno. To daje prijateljstvu dodano vrednost. Motivacije mi v gorah nikoli ni manjkalo, mi je pa veliko pomenilo, da sem se imel možnost uspeha tudi s kom razveseliti.  

Kaj odvrnete ljudem, ki alpinistom očitajo, da preveč tvegajo? Sami ste se po rojstvu sina malce "umirili"?

So izkušnje, ki jih lahko pridobiš le z lastno izpostavljenostjo. Zame so bile tako dragocene tudi zato, ker so mi pomagale tudi na drugih področjih življenja. Res je tudi, da sem po rojstvu sina podzavestno začel manj tvegati. Družina je še ena izjemno pomembna izkušnja v mojem življenju.  

Ste si kdaj želeli, da bi šel tudi sin po vaših stopinjah in bi tako intenzivno osvajal "nekoristen" svet kot vi?

Želel si nisem in bil tudi zelo vesel, ko se je odločil za drugačno, a prav tako uspešno življenjsko pot. Tudi zato sem zelo ponosen nanj. Če pa bi se odločil za alpinizem, bi mu po svojih močeh skušal kar najbolj pomagati.

Kaj vam je bilo prihranjeno, ker se ni podal po vaših stopinjah? Tukaj bi se rada še navezala na vaše starše, kako so se odzivali na vaš način življenja?

Predvsem ogromno strahu in živcev. Tudi zato, ker sam še predobro vem, kaj vse gre v gorah lahko narobe. Na svoje starše pa sem še posebej ponosen. Kljub temu, da se je moj starejši brat ponesrečil v gorah, mi mojega načina življenja nikoli niso branili.

Po rojstvu sina sem podzavestno začel manj tvegati. Družina je še ena izjemno pomembna izkušnja v mojem življenju.  

Spoštovati naravo, da bomo našli to, kar iščemo

Med Slovenci so hribi in planinstvo zelo visoko na vrednostni lestvici. Radi smo v hribih, imamo jih za svoj drugi dom. S čim lahko hribovec najbolj izkaže spoštovanje do vršacev, narave, ljudi, ki jih sreča?

Ključnega pomena je, da skušamo naravo – gore so njen pomemben del – ohraniti kar najbolj neokrnjeno. Le tako nam bo lahko dajala vse tisto, kar iščemo v njej. Ne gre le za to, da v dolino odnesemo vse, kar smo tja prinesli. Iz narave in gora ne delajmo adrenalinskih parkov. Teh je že vsakdanje življenje preveč polno.

Velikokrat zasledimo novice o lahkomiselnih planincih, ki so jih reševali iz nemogočih situacij. Ali je občutek, da ljudje vedno bolj lahkomiselno hodimo v hribe, varljiv? Kako vi vidite današnje generacije mladih, ki spoznavajo gorništvo?

Način življenja in vsesplošen hiter napredek pri določenih ljudeh ustvarjata varljiv vtis, da je vse dosegljivo in enostavno, kar pa seveda še zdaleč ni res. Narava je veliko močnejša in mogočnejša, kot si mislimo v zavetju varnega doma in najnovejšega telefona. In zelo "zdravilno" je, če kdaj pa kdaj z vsem potrebnim spoštovanjem in pripravljenostjo obiščemo te neokrnjene, veličastne predele našega planeta. Zavedati se svoje majhnosti v primerjavi z njimi je lahko zelo zdravilno.  

Način življenja in vsesplošen hiter napredek pri določenih ljudeh ustvarjata varljiv vtis, da je vse dosegljivo in enostavno, kar pa seveda še zdaleč ni res.

V gore varneje z vodnikom

Z ljudmi veliko delate kot gorski vodnik. Kako jih pripravite na vse nevarnosti, ki se lahko pripetijo na poti?

Najprej jim skušam dopovedati, da popolne varnosti v gorah ni. Če to sprejmejo in razumejo, je narejen velik korak k naši skupni varnosti. Potem pa gre po pravilih, postopoma od lažjega k težjemu. Tako vsak lahko doseže meje svojih sposobnosti. Če je dovolj zagnan, predan in potrpežljiv, pa jih lahko tudi dviga.

Kakšni pohodniki se odločajo za gorskega vodnika? So to ljudje, ki od gora pričakujejo več, mogoče potrebujejo le malce pomoči ali so popolni začetniki?

Predvsem ljudje, ki bi v gorah radi doživeli kaj več, pa zato nimajo dovolj znanja in časa, da bi ga pridobili. Veliko je tudi takih, predvsem na trekingih v Nepalu, ki bi radi brez skrbi in organizacijskih zapletov doživeli čim več lepega.

Kako danes izbirate svoje gorske cilje in sopotnike na teh poteh? Še vedno velikokrat odidete v Nepal.

Še vedno enkrat do dvakrat na leto odhajam v Himalajo, kjer se veliko ukvarjam s svojimi načrti pomoči Nepalcem. Predvsem po katastrofalnem potresu leta 2015, ki sem ga doživel in preživel v Nepalu. Gorniške in popotniške cilje seveda prilagajam svojim letom in sposobnostim. Takih, ki bi se mi želeli pridružiti, je iz leta v leto več. Če presodim, da se mi s svojim znanjem in sposobnostmi lahko pridružijo, gremo pač skupaj in se imamo prav imenitno.