Na Gospodarskem razstavišču zarezali v zgodovino ljubljanskega maratona

Vse skupaj se je (s predhodnimi debatami v mestnem svetu občine Ljubljana) začelo 27. oktobra 1996. Takrat so v Ljubljani izpeljali 1. Ljubljanski maraton. Na njem je nastopilo 673 tekačev, kar bi bil z današnjega vidika polom, v tistih časih, ko je bil rekreativni tek še v povojih, pa je bil velik organizacijski uspeh.

Maraton je rasel in rasel, vsako leto se mu je pridružilo približno 30 odstotkov novih udeležencev. Po 20 letih je slovenska tekaška zgodba celo tako daleč, da te imajo za čudaka, če si tekač in ljubljanski maraton izpustiš, medtem ko je bilo pred dvema desetletjema ravno obratno.

Da ne pozabimo, kako je bilo, so organizatorji maratona v paviljonu Jurček na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer bo od 22. do 25. oktobra potekal sejem Tečem – EXPO in kjer bo prevzem štartnih številk, postavili razstavo, ki se sprehaja po zgodovini ljubljanskega maratona.

Teta iz ozadja je stopila v ospredje

Avtorica razstave je Simona Mavrič, dolgoletna športna delavka, ki jo je Gojko Zalokar, direktor Timinga Ljubljana in ljubljanskega maratona, pred dvema mesecema prosil za pomoč. Mavričeva predvideva, da zato, ker rada brska po zgodovini in jo hrani za prihodnje rodove. To je počela že v dobro slovenske gimnastike, zdaj to poskuša storiti še za maraton, kjer, kot pravi, nikoli ni delala v ospredju, tudi v fotografiranje smo jo le stežka prepričali, je bila pa vedno zraven, tudi na Testeninki, kjer se tekači večer pred maratonom izdatno založijo z ogljikovimi hidrati, ter na podelitvi štartnih številk in medalj.

Avtorica se je pri pripravi besedila, ki je predstavljeno na panojih, oprla na knjigo Zgodba Ljubljanskega maratona Branka Gradišnika in Marjana Žiberne, ki ji je pomagal pri preoblikovanju besedila.

Kot je dejala danes dopoldne, ko smo se skupaj sprehodili mimo panojev in vitrin, so jo bolj kot statistični podatki, ki jih lahko najdete v vsaki spletni bazi, zanimale zgodbe ljudi. Te jo še zdaj ganejo celo do te mere, da ji že ob brskanju po spominu privrejo solze na oči.

Maraton je več kot kot statistični podatki

"Maraton ni samo statistika, je precej več kot to. Vem, da si številni želijo rekorda, da jim veliko pomenijo predvsem zmage, no, pri meni pa največ štejejo zgodbe ljudi. Teh je na maratonu na pretek. Že če samo stojite v cilju in spremljate obraze ljudi, vidite marsikaj. Kako so nekateri s tekom premagali svoje težave, si uresničili sanje, dobili stavo, se objemali s prijatelji in svojci, ki jih čakajo v cilju … Tega je na ljubljanskem maratonu res veliko in lepo je spremljati vse to," razlaga Mavričeva, ki so se ji v spomin najbolj vtisnili varovanci legendarnega psihiatra Janeza Ruglja, ki so v cilju vztrajali tako dolgo, da je v cilj pritekel še zadnji tekač iz njihove skupine. "To so zgodbe o zmagi nad življenjem," doživeto pripoveduje avtorica razstave, ki opaža, da so tekači dandanes veliko bolje pripravljeni kot v prvih letih, in ob tem izpostavi močan pečat revije Polet, ki ima velike zasluge za razvoj teka kot oblike rekreacije med Slovenci.