Marko Milič: Postal sem klasičen "penzioner"

Marko Milič ali Milky Way, kot so ga v šali imenovali v ZDA, velja za izjemno priljubljenega in uspešnega športnika, morda celo za prvega pravega športnega zvezdnika pri nas. Osvojil je štiri naslove slovenskih državnih in tri naslove pokalnih prvakov, pokal ULEB in naslov španskega prvaka z Realom Madridom (2007). Unovčil je tudi dva naslova državnih in enega pokalnih prvakov v Kuvajtu.

V mladinskem pokalu se je najbolj "strgal z verige"

Na kateri tekmi bi rekli, da ste se najbolj "strgali z verige", kot radi rečemo, da vas nihče ni mogel ustaviti oziroma ste dali največ točk?

To je bila tekma na začetku kariere, v mlajši kategoriji, ko sem še igral za kranjski Triglav. V tem obdobju sem delal vse za točke, svojo statistiko. Bilo je v mladinskem pokalu na tekmi s Celjem. Kasneje, ko sem odrasel, sem začel igrati za ekipo in spoznal, da je pomemben ekipni duh, in ne osebna statistika. Takrat sem tudi spoznal, da je pomembno sodelovanje. V mladinskem pokalu sem bil "strgan z verige" in želel doseči čimveč točk na vsaki tekmi, kasneje pa mi je bila najpomembnejša ekipa in takrat sem začel zares uživati, ko je ekipa dobro igrala in sem videl, da tudi drugi člani ekipe uživajo.

Ali ste imeli pred tekmami kakšen poseben ritual, da ste se spravili v pravo razpoloženje za borbo?

Malo sem bil vraževeren, v avtu, ko sem se peljal na tekmo, sem poslušal enako glasbo. Za pomembne tekme pa sem oblekel enake podhlače ali pajkice, nogavice. To je postal ritual pred tekmo. V garderobi smo s fanti poslušali nekaj aktualnih pesmi, dolgo časa so bili to komadi od Siddharte, in se polni motivacije iz garderobe zagnali na igrišče.

Na prvem mestu v ZDA je "show business"

Kot prvi slovenski košarkar ste začeli igrati za NBA. Tam ste ostali dve sezoni in odigrali 44 tekem. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin iz tega obdobja – neprecenljive izkušnje na igrišču, povezave z ljudmi?

Večinoma so se mi v spomin vtisnili ljudje in odnosi izven igrišča. V Ameriko sem se podal malo naivno, mislil sem, da v NBA šteje to, kar narediš na igrišču, v resnici pa je bil to velik "show business", ta je na prvem mestu, in ne sama košarka. Kljub talentu in dobri igri sem bil včasih v ozadju, ker so imeli drugi soigralci večje, dražje pogodbe.

V garderobi smo s fanti poslušali nekaj aktualnih pesmi, dolgo časa so bili to komadi od Siddharte, in se polni motivacije iz garderobe zagnali na igrišče.

Kako težko se je uveljaviti kot novinec v novi ekipi?

Podobno težko kot na vsakem drugem področju, v šoli, športu, novi službi. Pokazati je treba svoje kvalitete in svoje znanje košarke. Hkrati moraš biti neustrašen in spoštovati hierarhijo kluba. Vsak dan, vsak mesec je treba vztrajno napredovati stopničko po stopničko navzgor, postopno in si utrditi položaj v ekipi. Igral sem tudi v Kuvajtu in Turčiji na primer, kjer smo se zaradi jezikovne ovire morali včasih sporazumevati tudi z rokami, z mimiko obraza, tako da se je ta prva napetost sprostila s komičnostjo situacije.

Premalo potrpljenja za ZDA

Foto: Sportida

Pa vendar ste se potem vrnili v Evropo. Kaj ste pogrešali v ZDA?

V Ameriko sem odšel kot vzhajajoča evropska zvezda. V evropski ligi sem bil eden glavnih igralcev, v Ameriki pa nisem imel dovolj potrpljenja čakati, da mi dajo več priložnosti za igranje. Hkrati so me pomembni evropski klubi klicali, da zaigram kot vodja v najboljših evropskih klubih. Niso me zanimali denar in bajne pogodbe, ampak napredovanje v košarki, doseči svoje sanje in izživeti košarkarske cilje. Gledal sem predvsem na to, kje se bom bolje počutil.

Eden večjih uspehov, ko je postal igralec evropske lige

Osvojil ste štiri naslove slovenskih državnih in tri naslove pokalnih prvakov, pokal ULEB in naslov španskega prvaka z Real Madridom (2007). Katera od vseh teh lovorik vam pomeni največ?

Vsaka zase in vsaka v svojem obdobju. Tudi zmage s Kuvajtom in z Iranom so posebne. Mogoče bi izpostavil uvrstitev na tretje mesto v sezoni 1996/1997, ko je Olimpija dosegla izreden rezultat, na turnirju četverice, t. i. Final Four, ker je bil to največji preskok s telovadniškega parketa na veliko sceno. Postal sem igralec evropske lige. Imeli smo podporo in zaledje celotne države in najboljše navijače. Ta preskok se mi je najbolj vtisnil v spomin, tudi zaradi čustev, ki jih doživiš, ko zmagaš v krogu prijateljev.

Za legendarno zabijanje zaslužen menedžer

Vaše legendarno zabijanje čez avto je nepozabno. Kolikokrat ste morali dokazovati, da ni šlo za fotomontažo?

Ta posnetek je nastal iz čistega heca. Ko me je klub Phoenix predstavil na tekmi – takrat Slovenija še ni bila znana država, niti je niso našli na zemljevidu –, so na velikem zaslonu v dvorani predvajali posnetek, kako preskakujem avto in so vsi potem govorili o tem. Posnetek pa je nastal, ker me je prijatelj Janez Rajgelj, ki je bil tudi moj menedžer, vsak dan vozil na treninge iz Kranja v Ljubljano in je rekel, da če mi uspe skočiti čez avto in zabiti koš, si zaslužim svojega. Na začetku je bilo seveda super za samo prepoznavnost, kasneje, ko sem postal resen igralec, pa so me bolj poznali po skoku čez avto kot po igri. Podobno smo želeli posneti tudi v Ameriki, dogovarjali smo se, da bi na vsakoletnem tekmovanju v zabijanju preskočil ferrarija, ampak so prvič v zgodovini zabijanje zamenjali za hitrostno preigravanje.

Športna evforija je takrat zavladala po vsej Sloveniji

Foto: Sportida

Ali bi zase kdaj rekli, da ste bili prvi zvezdnik med našimi košarkarji?

Nisem bil samo jaz zvezdnik, pa niti ne zvezdnik. Vsi v reprezentanci smo bili predvsem športniki z dušo in telesom, ki smo rasli na krilih vseh Slovencev, v vseh športih se je čutilo to športno energijo navijačev in celotna Slovenija je dihala s športom. Imel sem veliko pozornosti, tako kot tudi drugi sotekmovalci, ki so se vtisnili v srca ljudi. V športu se ni iskalo negativnih stvari, ampak je bila predvsem vse skupaj pozitivna zgodba.

Navijači nikoli niso skrivali navdušenja nad vami. Kakšen je vaš odnos do navijačev, koliko vam pomeni ta energija, ki pride s tribun do igrišča?

Ravno zaradi navijačev sem igral bolj pogumno, agresivno. Tudi ko mi kdaj ni šlo, so me znali dvigniti. Nikjer nisem srečal boljših navijačev kot v Olimpiji. Morda nisem bil vedno najboljši na igrišču, ampak ni bilo tekme, na kateri se ne bi vrgel za vsako žogo in se do zadnjega diha boril za zmago Olimpije, vse na krilih navijačev.

Nikjer nisem srečal boljših navijačev kot v Olimpiji.

Opisujejo vas kot izjemno srčnega športnika tako na igrišču kot zunaj njega. Katere osebne lastnosti pa bi pri sebi najraje izpostavili vi?

Rad se smejem, humor je definitivno ena izmed stvari, ki jih imam rad in znam se smejati tudi na svoj račun. Rad imam ljudi in okolico, kjer živim. Ponosen sem na Slovenijo in ponosen, da se ne na igrišču ne zunaj njega nisem nikoli nikogar bal.

Foto: Sportida

Kot mlad športnik ste se preizkusili v različnih športnih disciplinah – inline hokej, vaterpolo, met diska, deseteroboj. Dokončno ste se odločili za košarko. Kako težka je bila ta odločitev in kaj je pretehtalo v prid košarki?

Ko sem odraščal, še ni bilo mobitelov, interneta, družbenih omrežij. S prijatelji smo se potepali po Kranju in se družili po igriščih, kjer smo vse te športe igrali. Kmalu sem ugotovil, da mi je kapa za vaterpolo premajhna, ker imam veliko glavo. V metu diska sem bil sicer dober, ampak nisem za individualne športe. Na košarkarskem igrišču pa smo se družili – fantje in dekleta in ne spomnim se prav dobro, kdaj me je tako zasvojila in se tako globoko vpletla v moje življenje.

Ponosen, da hčere neizmerno uživajo v športu

Vaše hčere so se odločile za tenis. Ali ste si želeli, da bi šle po vaših stopinjah?

Nisem, nikoli jih v noben šport nisem silil. Želel sem, da se ukvarjajo s športom, ker da toliko pozitivnih življenjskih izkušenj. Vsa naša družina se je ukvarjala s športom. Starši so bili v atletiki, žena in jaz v košarki, moje punce pa so šle v tenis. Na vse sem neizmerno ponosen, živijo za tenis, z nasmeškom trenirajo od jutra do poznega popoldneva. Celo selitev v tujino jim ni bila ovira. In zame je že to uspeh, da v tem, kar počnejo, uživajo, ne glede na to, kje bo njihov vrhunec ali pa konec kariere.

Delam in živim svoj hobi, svoje sanje

Vaša kariera je še vedno povezana s košarko. Zdaj ste mentor članom reprezentanc mlajših starostnih kategorij na Košarkarski zvezi Slovenije. Kako bi primerjali sebe v mladosti in sedanje mlade igralce?

Talentov je res veliko, tako kot so bili tudi v naših časih, vendar jim koncentracijo kradejo pametni telefoni in računalniki, takšna je ta generacija po vsem svetu. Časi se pač spreminjajo in to je treba vzeti v zakup. Tisti, ki bodo znali ohraniti fokus v tem okolju, bodo zelo uspešni. Vesel sem, da sem še vedno del košarkarske zveze – Erjavec in Nesterović sta moja dobra prijatelja in užitek je delati v takem kolektivu. Tako kot že vse življenje nimam občutka, da hodim v službo, ampak delam in živim svoj hobi, svoje sanje. Postal sem klasičen "penzioner" – imam manj časa kot pred upokojitvijo.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zdaj je košarka z Luko Dončićem prav vsak dan na naslovnicah slovenskih medijev. Kaj je najbolj neverjetno pri tem mladem košarkarju?

Celotna država je lahko ponosna na takega igralca, človeka. Srečo imamo tudi, da imamo takega kapetana, kot je Goran Dragić, oba predstavljata značaj Slovenca. Oba sta rezultatsko presegla vse meje. Luka vsak večer postavlja nove mejnike. Stopil je v res velike čevlje Nowitzkega. Ekipo, ki je izgubljala, je dvignil, hkrati pa so se nalezli še njegovega nasmeška in pozitivne energije. Poznam ga že iz otroštva. Uspel je ostati tako neustrašen, kot je bil v evropski ligi, in zelo je cenjen. Za našo košarko in našo državo je nepredstavljiva vrednost. Je dokaz, da okolje ni ovira, vse je mogoče, imamo neverjetne ljudi, ki prenašajo optimizem tudi na naslednje generacije.

Sportal Viki Grošelj: Enkrat sem jo želel videti

Sportal Ilka Štuhec: "Navijaška podpora daje življenje športu"