SiolNET. Sportal Rekreacija
3,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ljubljanski maraton

A če bi šel še enkrat? #video

3,75

termometer

Boštjan Boh
Foto: Vid Ponikvar

Mislil sem, da bom dan po prvem pretečenem maratonu lahko že zbral svoje misli, pa se mi zdi, da vse skupaj še prihaja za mano. Lahko samo rečem, da sem ga pretekel za svojo dušo. Želja v meni je zorela že zadnja tri leta in dobil sem svoje zadoščenje.

Maratonce sem že pred tem gledal z velikimi očmi in jih spoštoval. Po svoji prvi maratonski izkušnji so v mojih očeh še večji junaki. Na lastni koži sem izkusil, da to še zdaleč ni mačji kašelj. Ni bilo lahko, a na koncu lahko rečem, da je bilo vredno. Že dolgo nisem bil tako vesel in zadovoljen. Zdi se mi, da sem v cilju skakal kot petletni otrok. No, kolikor sem lahko sploh skakal. Moja hoja je bila verjetno videti kot otrok, ki se opoteka ob svojih prvih korakih.

Čakal sem in čakal in k sreči ga ni bilo

Na štart sem odšel z Romanom in Juretom in že takoj sta opazila, da nisem tako sproščen kot prejšnja leta, ko smo skupaj tekli 21-kilometrske razdalje. Prav sta imela in tega nisem skrival. Kot sem že v petek zapisal, se mi je v glavi postavljajo nešteto vprašanj. Eden najbolj glasnih je bil ZID – tekaški zid. Ali se bom srečal z njim in kdaj? Na mojo srečo ga ni bilo.

Ta prekleti asfalt Največ preglavic mi je delal asfalt. Največ preglavic mi je delal asfalt.

A to še ne pomeni, da je šlo vse kot  po maslu. Ena večjih napak, ki sem jih naredil pri treningu, je, da sem večinoma tekel po mehkejši podlagi. Teka po asfaltu je bilo le za vzorec. To se mi je v nedeljo na ljubljanski trasi še kako poznalo. Od vsega "nabijanja" sem noge začutil že okoli 25. kilometra, pri 38. kilometru pa si lahko samo mislite, kakšne besede so bruhale iz mene, vendar za trenutek nisem pomislil, da bi sezul tekaške čevlje in šel domov.

Spodbuda, da ti gredo kocine pokonci

1 / 5
2 / 5
3 / 5
4 / 5
5 / 5

Brez njih bi bilo veliko težje. Dan pred maratonom in še isto jutro sem dobival sporočila in klice s spodbudnimi besedami. Tudi ob progi jih ni bilo malo, ki so mi zaželeli srečo. Ta zapis bi bil predolg, če bi vse našteval, vendar nekaj jih moram izpostaviti.

Bil sem že na vratih, ko sem se odpravljal na štart. Bilo je sporočila od nečaka Vida ...  Kaj bi pisal, saj vsebina videa pove vse.

[video: 60761 / ]

Zagotovo imata največ zaslug dami, ki sta me v najtežjih trenutkih brcali v zadnjico. Tina in Ema sta me namreč s kolesom spremljali drugo polovico proge in me zalagali z vsemi mogočimi priboljški, a njune besede so bil vredne največ. Na 20. in 25. kilometru so me pričakali tudi tisti, ki so mi zares blizu. Že kot po pravilu je bil najglasnejši nečak Luka. Vam povem, če bi tega fanta spustili z vajeti, bi šel z mano do cilja. Hvala vsem!

Nikoli ne reci nikoli

Če me danes vprašate, ali se bom še kdaj podal na maratonsko izkušnjo, vam ne bi znal odgovoriti. Tek se mi še zdaleč ni zameril in bo še vedno, tako kot že zadnjih nekaj let, ostal del mojega vsakdana. Ne vem, kaj me bo pičilo čez leto ali dve ...

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 20
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin