SiolNET. Sportal Prva liga
3,30

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Mitja Viler

Legendarni levičar, za katerega je Maribor tujina

3,30

termometer

Mitja Viler
Koprčan Mitja Viler je eden od zaščitnih znakov najuspešnejšega obdobja v zgodovini NK Maribor. Foto: Matjaž Vertuš

Pred prvim letošnjim obračunom Maribora in Olimpije smo se pogovarjali z Mitjo Vilerjem, legendarnim branilcem NK Maribor, ki je že skoraj desetletje nezamenljiv na levi strani vijoličaste obrambne vrste. Akter številnih mariborskih uspehov in tudi derbijev je pred največjim slovenskim nogometnim spektaklom zagotovo primeren sogovornik.

"Maribor je zame tujina," je, ko smo ga v četrtek dopoldne obiskali v Ljudskem vrtu, 33-letni nogometni levičar izstrelil ob odgovoru na vprašanje, ali obžaluje, da se nikoli ni preizkusil v tujini. In dal vedeti, da je zanj NK Maribor to, kar so za nekoga Barcelona, Bayern München, Manchester United in PSG. Ali pa Cercle Brugge, Brighton, Heerenveen in Zaglebie Lubin, če hočete.

Nogometni polčas je bil dovolj, da smo s Koprčanom, ki je živa legenda slovenske nogometne lige, derbije prečesali po dolgem in počez. Primorec je v Mariboru že skoraj desetletje in odšteva ure do svojega 35. derbija. Od prvega, ki ga je odigral septembra 2010, do tokratnega, ki se bo v štajerskem nogometnem hramu začel danes ob 20.15, je v Mariboru doživel marsikaj in igral marsikdaj.

Zbral je kar 341 nastopov v vijoličastem dresu, igral na Anfieldu, Stamford Bridgeu in še marsikje, okusil dve ligi prvakov in tri lige Europa, bil kar sedemkrat državni in trikrat pokalni prvak. V slovenski ligi, v kateri je prvak postal tudi z nepozabno generacijo Kopra, je med najboljšo deseterico po številu nastopov. Ima jih že kar 384.

Še precej, precej več je bilo besed, ki so iz ust nogometaša hitrega jezika priletele ob 45 minut dolgem kramljanju in govorjenju v svojem slogu. Brez ovinkarjenja. Pa začnimo ...

Poleti bo proslavil deseto obletnico prihoda v Ljudski vrt. Poleti bo proslavil deseto obletnico prihoda v Ljudski vrt. Foto: Matjaž Vertuš

"Derbi je derbi in je nekaj posebnega," vedno pravite nogometaši. Kako pa se pred njim počutite?
Danes malce drugače, saj o njem razmišljamo že štiri mesece. Za nami je dolg premor, medtem ko je med sezono drugače. Tekme si sledijo druga za drugo, o derbiju niti nimaš časa razmišljati. Na derbi misliš le dva dni pred tekmo. Zdaj imamo derbi v mislih že kar nekaj časa, saj je to prva tekma v letošnjem letu, ki nas čaka. Do zdaj smo se bolj osredotočali nase in na svojo podobo, v zadnjem tednu pa smo bolj individualno pristopili tudi do Olimpije. Spremljali smo jo, kako igra. Začeli smo se ubadati z mislijo, kako bomo igrali. Ob tem smo začeli o derbiju razmišljati še bolj. Sicer pa skrivnosti med nami ni. Večina nas igra že dolgo časa. Vsi vse vemo. Odločala bo dnevna forma.

Je v urah pred derbijem veliko živčnosti ali s tem zdaj, ko je za vami že kopica takšnih tekem, nimate težav?
Ne. Nimam težav s tem, da pred tekmo ne bi mogel zaspati, in jih niti nikoli nisem imel. Pred prvimi derbiji, ki sem jih odigral, je bilo malo več razmišljanja o tem, kaj me čaka, ampak nič hujšega. Na dan tekme, ko odštevaš do začetka, vrtiš v glavi neke svoje filme, a ne gre za nič hujšega. Danes pa tega tako ali tako ni več. Zdaj sem preživel že toliko tega, da ni niti najmanjših težav.

V Mariboru se počuti odlično. V Mariboru se počuti odlično. Foto: Matjaž Vertuš Kako pa derbi doživlja Maribor kot mesto?
Verjetno drugače kot katerokoli mesto v Sloveniji. V središču mesta sem sicer bolj redko, a ko se sprehodim med ljudmi, se čuti, da se derbi bliža. Ljudje, ki spremljajo nogomet, te začnejo opominjati, da se bliža tekma. Morda malce pogosteje kot takrat, ko igramo proti komu drugemu. Vemo, kaj rivalstvo z Olimpijo in Ljubljano pomeni Mariboru. Vsi ti govorijo, da bo treba "pritisniti na gas". Da bo tokrat treba zmagati. Na zadnjih nekaj tekmah proti Olimpiji v Ljudskem vrtu nismo zmagali, zato ljudje komaj čakajo, da bomo spet. Do sobote smo mirni, potem pa bomo videli, kaj in kako.

Kako je, ko na derbijih zmagujete?
Ko zmaguješ, je vedno lepo. Ne glede na to, proti komu igraš. Za vsakega športnika je jutro po zmagi najlepše. Ko zmaguješ, pozabiš tudi na slabe stvari. Zmaga je bistvo športa. Ne govorim, da po zmagah na derbiju vsi skupaj odidemo na ulice in uživamo v tem, a dejstvo je, da je dan po zmagah na takšnih tekmah najlepši, lepo pa je vse do naslednje tekme.

Kaj pa, ko derbije izgubljate? Se je težko sprehoditi po mariborskih ulicah?
Ni hujšega. Če si pameten in si na igrišču naredil vse, da bi zmagal, a se pač ni izšlo, ti nihče ne more ničesar očitati. Komentarje, ki letijo na tvoj račun, moraš pač preslišati. Kritike nekoga prizadenejo bolj, drugega manj, ampak kot sem rekel. Če si dal vse od sebe, imaš čisto vest. Ko izgubljaš, pa je tako ali tako jasno, da si najraje doma. V krogu najbližjih, ki ti dajejo moč in energijo. To je ena tekma, še veliko jih je. Ne glede na to, kako se derbi razplete, gre življenje naprej.

Od prvega do zadnjega je minilo skoraj natanko devet let

Prizor s prvega derbija, ki ga je odigral. Prizor s prvega derbija, ki ga je odigral. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Viler je do zdaj odigral 34 derbijev v majici Maribora. Prvič je zaigral 29. septembra 2010 v 4. prvenstvenem krogu sezone 2010/11, ko so vijoličasti z golom Roberta Berića v 27. minuti v Stožicah zmagali z 1:0.

Nazadnje je Koprčan na derbiju nastopil skoraj natanko devet let pozneje, prav tako v Stožicah, in sicer na zadnjem medsebojnem obračunu Olimpije in Maribora, ko so vijoličasti 28. septembra lani v 12. prvenstvenem krogu zmagali s 4:2.

Vilerjev izkupiček na derbijih? Seveda je pozitiven. Na 13 derbijih se je s soigralci veselil zmage, osemkrat je izgubil, 14 derbijev z njim v postavi Maribora pa se je končalo brez zmagovalca.

Svojega prvega derbija od kar 34, ki ste jih odigrali, se spominjate?
Ne, moram priznati, da ne.

Najljubšega derbija nimate?
Zlagal se bom, če bom rekel, da se spomnim katerega natanko določenega derbija. No, mogoče tistega iz sezone 2012/13, ko smo po golu Roberta Berića, ki ga je ta dosegel po moji podaji, zmagali z 2:1 in si v Ljudskem vrtu prav na tekmi proti Olimpiji zagotovili naslov prvaka. Spomnim se tudi poraza v finalu pokala v prejšnji sezoni. To je bil poraz, ki je močno zabolel. Na koncu sezone ostaneš brez lovorike, za nameček pa je še nekaj časa do naslednje tekme, ki jo boš odigral.

Vsak derbi je poseben. Za navijače so takšne zmage zelo pomembne. Če ne drugega, so derbiji nekaj posebnega tudi zaradi tega, ker se na njih zbere ogromno ljudi. Je pa to še vedno samo nogometna tekma. Ne gre za življenje ali smrt. A je gotovo, da je z igrišča na derbijih vedno lepše priti kot zmagovalec.

Derbija iz avgusta 2015, ko je v Ljudskem vrtu blestel Ezekiel Henty, se nerad spominja. Derbija iz avgusta 2015, ko je v Ljudskem vrtu blestel Ezekiel Henty, se nerad spominja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Najbolj boleč derbi? Naj vam pomagamo. Je to morda poraz iz avgusta 2015, ko je Olimpija ob dveh golih Ezekiela Hentyja in enem golu Andraža Šporarja v Ljudskem vrtu zmagala s 3:0?
Uf, ja. To pa je bilo ponižanje. Takrat smo bili v slabi formi. V Evropi smo po porazu z Astano ekspresno hitro izpadli, potem pa je prišel še ta derbi, ki smo ga odigrali res slabo. Ko te večni tekmec na tvojem igrišču tako povozi, res ni lepo. Kar ne veš, kaj bi naredil, in moliš k bogu, da se tekma čim prej konča. Res je, da smo imeli kar nekaj poškodovanih nogometašev in so nekateri igrali na položajih, ki jih niso vajeni, a vseeno si takega poraza ne bi smeli privoščiti. Za nameček je potem, ko smo že visoko izgubljali, začelo še deževati. Bilo je res simbolično in predvsem slabo.

To je bil tudi začetek nove Olimpije, ki jo vodi Milan Mandarić. Statistika derbijev govori v prid Maribora, a odkar je v Ljubljano prišel bogati predsednik, ni več tako. Šest zmag Maribora, sedem zmag Olimpije in deset remijev. Je derbi od leta 2015 dobil nov pomen?
Ne bi rekel, predvsem smo dobili resnega tekmeca, ki to prej ni bil. Z njegovim denarjem je Olimpija postala resen kandidat za naslov, dva je tudi osvojila. Dobro vemo, koliko igralcev je pripeljal. Z okrepitvami Olimpija res nima težav in na žalost smo dva naslova izgubili. Za javnost je to, da je prvenstvo precej bolj konkurenčno, seveda dobrodošlo, a nam seveda ni všeč. Upam, da bomo spet prvaki mi.

Statistika na strani Maribora, a ne v zadnjem obdobju

Odkar je na čelu Olimpije Milan Mandarić, se je tehtnica prevesila na stran Ljubljančanov. Odkar je na čelu Olimpije Milan Mandarić, se je tehtnica prevesila na stran Ljubljančanov. Foto: Žiga Zupan/Sportida Od osamosvojite sta Maribor in Olimpija odigrala 105 derbijev. V ligi 83, v pokalu 20 in dva v superpokalu.

Statistika govori močno v prid Maribora, ki je dobil 49 derbijev. Enega po enajstmetrovkah, ko je v finalu pokala leta 1992 tako premagal Ljubljančane.

Olimpija je dosegla 24 zmag, medtem ko na 31 derbijih nismo videli zmagovalca.

Tudi razlika v zadetkih je na strani Mariborčanov, ti so zabili 158 golov, prejeli pa so jih 120.

Odkar je predsednik Olimpije Milan Mandarić, je razmerje na derbijih precej bolj izenačeno oziroma celo govori v prid Ljubljančanov. Z zdajšnjim predsednikom so zeleno-beli dobili sedem derbijev, desetkrat remizirali in šestkrat izgubili. Tudi razlika v zadetkih na derbijih je nagnjena na njihovo stran (28:25).

Vir: OptaŽabar

Zelo napeto je bilo predvsem leta 2018, ko je bila Olimpija prvak z enakim številom točk, kot ste jih imeli vi. Takrat ste se Mariborčani marsikomu zamerili s tem, ker Ljubljančanom niste pošteno čestitali za naslov in ste merili na to, da so imeli pomoč sodnikov. Na to ste opozarjali že med sezono, najbolj zgovorna pa je bila čestitka, ki ste jo poslali ob tem, ko si je Olimpija v zadnjem krogu zagotovila naslov.
To je pač del nogometne folklore, s katero se ukvarjajo drugi. Malo je treba bombardirati, da se ustvari vzdušje. Potem ste tukaj tudi mediji, ki pristavite svoje in naredite zgodbo iz vsega. To so igrice, ki jih poznamo tudi drugod po svetu. S takimi zadevami se igralci ne ubadamo, za njih so zadolženi nekateri drugi ljudje v klubu. Res pa je, da si, če si pogledal nazaj, lahko tudi kot nogometaš ugotovil, da so bile nekatere stvari malce nenavadne, ampak na koncu se boš, če si dovolj dober, izvlekel tudi iz tega. Mi nismo bili in naslova se je veselila Olimpija. Takrat smo se vrnili po zaostanku, imeli vse v svojih rokah na derbiju v Ljudskem vrtu, odigrali odličen prvi polčas, a potem vse izpustili iz rok. Tako je pač bilo. Žoga je okrogla. V nogometu se zgodi marsikaj. Zato pa tudi je tako zanimiv.

Pa živčnost na igrišču, je na derbijih težko zadrževati čustva? Vam očitno precej solidno uspeva. Izključeni ste bili samo enkrat, in sicer ob remiju brez zadetkov v Ljubljani v sezoni 2010/11.
Spomnim se tiste izključitve. Rdeči karton sem prejel na enem od prvih derbijev, ki sem jih odigral. Dva prekrška, dva kartona in moral sem z igrišča. Sodnik bi mi lahko tudi pogledal skozi prste, ampak … Ni bilo nič hujšega. Ne spominjam se prav nobenega velikega incidenta, ki se je zgodil. Morda še najbolj vroče je bilo takrat, ko sta si v lase skočila Matic Fink in Dejan Mezga, zaradi česar je bil ta kaznovan s tremi tekmami prepovedi. Sicer pa se mi zdi, da znamo nogometaši na derbijih kar ohraniti mirne živce.

Res je, da smo si različni med seboj. Vsak derbi dojema na svoj način. Jasno je, da nekdo, ki je rojen v Mariboru in že od rojstva posluša o rivalstvu z Olimpijo, na te tekme gleda drugače. Tako v naši kot tudi v njihovi ekipi je nekaj takšnih. Vsi vemo, za koga gre, a so tudi med takšnimi nogometaši, ki se drug od drugega razlikujejo. Nekateri so mirni, drugi malo manj, a na koncu gre samo za rivalstvo, ki se na igrišču začne in konča. Je pa tam čustveno. Tistemu, ki ohrani mirno kri, je lažje.

Skupaj z Aleksandrom Rajčevićem sta nogometaša z drugim najdaljšim stažem v zdajšnji zasedbi Maribora. Dlje od njiju je tam le še kapetan Marcos Tavares. Skupaj z Aleksandrom Rajčevićem sta nogometaša z drugim najdaljšim stažem v zdajšnji zasedbi Maribora. Dlje od njiju je tam le še kapetan Marcos Tavares. Foto: Matjaž Vertuš

Pred vami je nov derbi v Ljudskem vrtu, kjer proti Olimpiji niste zmagali že pet tekem v nizu. Naključje ali kompleks?
Kaj pa vem, morda pritisk. Doma se vedno postaviš tako, da boš narekoval tempo in vodil igro. Da moraš nekaj narediti, medtem ko v Stožicah gostuješ, se postaviš zadaj in čakaš na priložnosti iz protinapadov. V Ljudskem vrtu moramo igrati bolj pametno, čeprav to ni lahko. Občinstvo te ponese. Ko žogo pripelješ čez polovico, ti navijači dajo zagon in morda kdaj v kakšnem trenutku izgubiš glavo, medtem ko si v Stožicah veliko bolj priseben.

Doma ti to težko uspe. Veliko fantov si reče, da igrajo doma in morajo nekaj pokazati. Še posebej zdaj, ko je pred nami tekma, ki jo bomo odigrali po dolgem času, se lahko zgodi kaj takega. Zato je toliko bolj pomembno, da izklopiš čustva in se osredotočiš predvsem na svoje delo. Na derbijih je glava ključ do zmage.

V tej sezoni ste dva derbija že odigrali. Pred domačimi navijači ste remizirali z 0:0, v gosteh ste zmagali s 4:2. Kaj lahko pričakujemo tokrat?
Glede na to, da je to prva tekma drugega dela prvenstva, se mi zdi, da tekmo, ki bo veliko bolj podobna tisti, ko je bilo 0:0. Vemo, da so prve tekme specifične. Ne glede na to, s kom igraš. To je tekma, ki jo odigraš po dolgem pripravljalnem obdobju. Ko ne veš, kje si. To je generalka, na kateri lahko veliko dobiš, a tudi veliko izgubiš. Lahko pa tudi ostaneš na istem.

Ne glede na to, kako si med pripravami igral, ne veš, kaj te čaka. Lahko se pripravljaš na en scenarij, pa se potem zgodi nekaj povsem drugega. Pripravljeni smo. Štirje meseci so minili, odkar smo odigrali zadnjo tekmo. Komaj čakamo, da se začne. Do sobote in 20.15 bo še dolga.

Mitja Viler in svetovni derbiji. Za koga in zakaj?

Z opravljenim v zimskem prestopnem roku ste zadovoljni?
Vsak bo rekel, da so priprave uspele. Kaj drugega pa naj reče? Lani smo imeli že devet točk prednosti, ko smo začeli drugi del sezone. Tudi priprave so bile odlične, potem pa smo na prvi tekmi remizirali in hitro se vate naseli nemir. Sprašuješ se, kaj si delal na pripravah. Težko je povedati, ali so bile priprave dobre. To se bo pokazalo maja. Lahko tri mesece treniraš kot zmešan, zmaguješ na prijateljskih tekmah, a ko pridejo tekme in gre za točke, se šele vidi, kako dober si. Zato je zelo nehvaležno govoriti o tem, ali so bile priprave uspešne, pa vseeno. Jaz mislim, da so bile. Če ne drugega, zaradi tega, ker ni bilo poškodb.

Olimpija je pozimi ostala brez branilca Vitalijsa Maksimenka, na derbiju ne bo mogla računati niti na par branilcev, Mirala Samardžića in Mackyja Bagnacka. Bo zaradi tega zelo oslabljena?
Mislim, da ne, saj se je že štiri mesece vedelo, da ne bosta mogla igrati. To ni nekaj novega, kar se je zgodilo včeraj. Olimpija je imela dovolj časa, da uigra branilca, ki bosta nadomestila standardni par branilcev. Pri tem ne vidim prevelikih težav za Ljubljančane.

Prepričan je, da bodo o prvaku odločale "majhne" tekme. Prepričan je, da bodo o prvaku odločale "majhne" tekme. Foto: Matjaž Vertuš Olimpija ima na vrhu lestvice štiri točke prednosti pred vami in Aluminijem. Je zato favorit za naslov?
Trenutno lahko rečemo, da je zaradi točkovnega naskoka v blažji prednosti, kar je po eni strani za Olimpijo dobro, a po drugi strani ustvarja pritisk. Če se zazremo v preteklost, lahko ugotovimo, da smo mi imeli v zadnjih dveh sezonah dvakrat visoko prednost ob polovici prvenstva, a nam to ni veliko pomagalo. Enkrat smo naslov izgubili, drugič pa smo trpeli do konca, a je res, da je tekem vse manj, tako da napetost zagotovo narašča iz tekme v tekmo.

Ne smemo pa pozabiti niti na preostale ekipe. Aluminij se je pozimi sicer malo spremenil, a ima enako število točk kot mi, tako da ga je treba jemati skrajno resno. Potem je tukaj Celje, ki je po mojem mnenju v pripravljalnem obdobju pokazalo največ. Bili smo skupaj v Turčiji in po tem, kar sem videl pri Celjanih, lahko rečem, da se mi zdijo zelo moderna ekipa. Tudi sicer je slovenska liga postala tako izenačena, da o prvaku ne bo odločal derbi, ampak manjše tekme.

V ekipi Maribora sta tudi dva nogometaša, ki sta pred časom igrala pomembni vlogi pri Olimpiji. Rok Kronaveter je bil ob obeh njenih naslovih njen ključni mož. Nemanja Mitrović je bil celo njen kapetan. S prestopom v Maribor sta seveda razjezila ljubljanske navijače. Lahko obljubite, da sami česa takega Mariborčanom ne bi naredili nikoli?
Trenutno lahko rečem, da se za kaj takega zagotovo ne bi odločil, ampak to so stvari, ki se zgodijo. Eden je v Maribor prišel po obvoznici, drugi je prišel neposredno iz vrst Olimpije. Za Kronavetra vemo, da je Mariborčan, in ga razumem. On je vse življenje čakal na priložnost, da bi zaigral za Maribor. Vidimo, da lahko Mariboru da nekaj več. Zaradi tega, ker pač čuti ta klub in čuti to mesto.

To je normalno. To se dogaja tudi drugod. Ko se derbi začne, na te zadeve vsi pozabimo. Če si pameten, se pač 90 ali več minut boriš za svoj klub in svoj grb, potem pa si z nasprotniki sežeš v roke. Kar se dogaja pred tem in med tekmo, pa je nogometna folklora. S tribun seveda padajo tudi žaljivke, a ne gre za nič hujšega. To so stvari, ki spadajo zraven. V tem ne vidim nobene drame. Tako oziroma še veliko huje je tudi v Evropi.

Izkušeni branilec je v tej sezoni v vseh tekmovanjih odigral 26 tekem, zabil en gol in zbral tri asistence. Izkušeni branilec je v tej sezoni v vseh tekmovanjih odigral 26 tekem, zabil en gol in zbral tri asistence. Foto: Matjaž Vertuš

S sezono ste zadovoljni?
Mislim, da smo lahko. V Evropi smo odigrali osem tekem, kar je veliko. Izpadli smo v play-offu za ligo Europa, pa še to zaradi zadetka v gosteh. Če je kdo morda pozabil, proti komu smo izpadli, si lahko danes zvečer ogleda Ludogorec, ki ga v ligi Europa čaka tekma z milanskim Interjem. To je klub, ki v Evropi nekaj pomeni in ima veliko več denarja, kot ga imamo mi. Vsi vemo, koliko denarja se obrača v evropskem nogometu.

S številnimi klubi se po tej plati ne moremo primerjati, a na igrišču se lahko po robu postaviš vsakemu. To smo dokazali že večkrat. Izpad v pokalu lahko označimo za neuspeh, v prvenstvu pa, res je, trenutno nismo tam, kjer bi si želeli biti, ampak pot do konca je še dolga. Verjamem, da bomo na koncu prvaki mi. Če pogledam nazaj, smo lahko s prvo polovico zadovoljni.

Milanič je rekorder, Hadžić pa njegov trn v peti
 

Darko Milanič je trener, ki se lahko pohvali z največ zmagami na derbijih. Darko Milanič je trener, ki se lahko pohvali z največ zmagami na derbijih. Foto: Žiga Zupan/Sportida Rekorder po številu zmag na derbijih je zdajšnji trener Darko Milanič, ki je v obračunih proti Olimpiji zbral 17 zmag. Primorski strateg je na klopi vijoličastih na derbijih sedel na 41 tekmah, ob tem pa zbral še 16 remijev in osem porazov.

Safet Hadžić ima seveda veliko manj izkušenj z derbiji v vlogi trenerja, a je zato na njih zelo uspešen. Izgubil je le enkrat, trikrat je remiziral in trikrat zmagal.

Zanimivo, zdajšnjemu trenerju Olimpije je proti Milaniču uspelo na derbijih zmagati trikrat, vsem 12 preostalim trenerjem Ljubljančanov, ki so se pomerili proti Primorcu na klopi vijoličastih, pa le petkrat.

Vir: OptaŽabar

V Mariboru ste že pravcati staroselec. Poleti bo od trenutka, ko sta v Ljudski vrt iz Kopra prišla skupaj z Aleksandrom Rajčevićem, minilo že desetletje. Še vedno sta neprekinjeno tukaj. Nekaj, kar je uspelo le še neponovljivemu kapetanu Marcosu Tavaresu. Ste pričakovali, da boste ostali tako dolgo?
Ne. Zagotovo ne. Ko sem prišel, sem si rekel, da grem leto za letom. Najprej sem se moral dokazati. V Mariboru je pritisk veliko večji od tistega, ki sem ga bil navajen iz Kopra. Ljudje drugače gledajo na nogomet in nogometaše. Čaka te veliko pasti, na katere moraš biti pripravljen, a če imaš glavo na pravem mestu, se jim lahko izogneš. Po drugi strani pa je tako ali tako jasno, da je merilo samo igrišče. Če si tam pravi, lahko vztrajaš dolgo časa.

Z Mariborom je osvojil kar deset lovorik. Sedem prvenstvenih in tri pokalne. Z Mariborom je osvojil kar deset lovorik. Sedem prvenstvenih in tri pokalne. Foto: Vid Ponikvar

Vam očitno uspeva. Leto za letom in ste prišli do številke deset, v tem času pa osvojili kar sedem naslovov državnega prvaka. Na katerega imate najlepše spomine?
Pravijo, da je prvi vedno najslajši. Tudi pri meni je tako, a morda niti ne zaradi tega, ker je bil prvi, ampak predvsem zato, ker je prišel po zelo turbulentni sezoni. Spomnim se, da sem bil nekaj krogov pred koncem krivec za izenačujoči zadetek Olimpije na derbiju, ki se je v Ljudskem vrtu končal z remijem 2:2. Tik pred koncem tekme mi je Boban Jović vzel žogo in v nadaljevanju akcije zadel za točko.

Domžale so bile blizu, v predzadnjem krogu pa smo mi igrali v Ajdovščini pri tamkajšnjem Primorju, ki je imelo veliko težav. Ves teden se je govorilo, da Ajdovci sploh ne bodo zaigrali, potem pa so igrali s 13 nogometaši in dolgo časa tudi vodili z 1:0. Ob koncu tekme smo prišli do preobrata, zabili dva gola, zmagali z 2:1 in osvojili naslov. Veselje po tistem naslovu je bilo res pristno. Vsak naslov je nekaj posebnega, a prvi mi je še posebej pri srcu.

Osvojili ste tudi tri pokalne lovorike in v treh finalih pokalnega tekmovanja izgubili. Zanimivo, vse tri zmage v finalih ste dosegli proti istemu nasprotniku, Celju.
Da, statistika je taka in res je zanimivo, da smo do vseh treh pokalnih lovorik prišli proti Celjanom. Osvojil sem tri pokalne lovorike, lahko bi jih bilo tudi več, a jih pač ni. Lani smo izgubili z Olimpijo, enkrat proti Gorici … Pokal je specifično tekmovanje. Škoda je le, da so finalne tekme na sporedu povsem na koncu sezone, ko smo igralci že povsem utrujeni in je tudi ljudi na tribunah manj. Mislim, da bi bilo veliko primernejše, če bi bil finale na sporedu med sezono.

Za Maribor je zaigral na kar 63 evropskih tekmah, zbral je tudi 11 nastopov v skupinskem delu lige prvakov. Za Maribor je zaigral na kar 63 evropskih tekmah, zbral je tudi 11 nastopov v skupinskem delu lige prvakov. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Verjetno najlepši spomin pa je tisti gol, ki ste ga zabili za zmago proti Hapoelu Beer-Shevi leta 2017 in Mariboru prinesli ligo prvakov. Zadetkov ne dosegate prav pogosto, a ta je bil zlata vreden in eden od pomembnejših v klubski zgodovini. Kot nagrada in priznanje za vse, kar ste do zdaj naredili.
To ste dobro povedali. Ta gol, po katerem sem vsaj za kratek čas stopil malce v ospredje, je bil nagrada za ves trud, ki sem ga vložil v nogomet. Za vsak gol se mora sestaviti marsikaj, za kaj takega pa toliko bolj. Sploh za mene, ki se med strelci ne pojavljam prav pogosto. Seveda sem nanj zelo ponosen. Toplo mi je pri srcu, ko se spominjam takšnih trenutkov, ki jih pri Mariboru ni bilo malo. Ponosen sem na vse uspehe, ki smo jih dosegli, odkar sem tukaj.

Pravzaprav se morda še najraje spominjam tistega prvega evropskega poletja, ko smo igrali proti Palermu in bili povsem blizu temu, da bi prišli do velikega preobrata po visokem porazu, ki smo ga doživeli na prvi tekmi. Takrat je v klubu, v mestu in na tribunah vladala posebna energija. Odkar sem tukaj, česa podobnega nisem doživel. Bilo je nekaj posebnega. Vse mesto je verjelo, da nam lahko uspe, in na koncu nam skoraj je. Tudi ko se pogovarjam s soigralci, pravijo, da je bila tista tekma posebna. Res je, da nam ni uspelo, a se mi zdi, da se je takrat v naših glavah zgodil premik. Na tisti tekmi smo postavili temelje za vse poznejše evropske uspehe, ki smo jih dosegli.

Veliko veselje po zadetku proti Hapoelu Beer-Shevi avgusta 2017, ki je Mariboru prinesel ligo prvakov. Veliko veselje po zadetku proti Hapoelu Beer-Shevi avgusta 2017, ki je Mariboru prinesel ligo prvakov. Foto: Žiga Zupan/Sportida

In ni jih bilo malo. Dvakrat ste igrali v ligi prvakov, trikrat pa v ligi Europa, v kateri vam je uspelo priti celo v izločilne dele.
Največji ponos po teh dosežkih čutim, ko gledam tekme lige prvakov in vidim, proti komu vse sem igral. Včeraj sem spremljal Tottenham in na delu videl nogometaše, proti katerim sem igral. Gledam Atalanto in vidim Iličića, s katerim sem igral. Na sporedu je tekma Real Madrida, zagledam Edena Hazarda in se spomnim, kako me je preigraval. Lani je bil evropski prvak Liverpool, proti kateremu sem prav tako igral. Res je, doma smo doživeli debakel, a na Anfieldu smo se Liverpoolčanom dobro upirali.

Vidim Sevillo, pa se spomnim, kako sem igral tudi na štadionu Ramona Sancheza Pizjuana. Dvakrat. Pa Celtic, ki je prav tako velikan, mi pa smo ga premagali kar dvakrat. Skoraj ni večera, ko ne bi gledal lige prvakov in se spomnil česa takega. Vse lovorike in uspehi, ki smo jih dosegli, bodo ostali nekje zapisani, a takšna dejstva so tista, na katera sem lahko najbolj ponosen in tudi sem.

Igrali ste tudi s številnimi odličnimi nogometaši, ki se jih je v tem desetletju zvrstilo kar nekaj. Kdo je najboljši? Morda Iličić, ki v tej sezoni navdušuje in je nase spet opozoril tudi ta teden?
Z njim sem sicer igral malo časa, a je jasno, da je sijajen nogometaš. Res je nepredvidljiv. Ko ima dober dan, ga je skoraj nemogoče ustaviti. Prišel je v zrela leta, igra super nogomet. Vidimo, kaj se dogaja. Vsa Italija se mu klanja. Zdaj je spet zabil fenomenalen zadetek. Res je dober, sijajen nogometaš, a kljub vsemu bi rekel, da je Marcos Tavares samo en. Morda zaradi tega, ker skupaj igrava že toliko časa, prav tako pa se na igrišču zelo dobro ujameva, a zame je on najboljši nogometaš, s katerim sem kadarkoli igral.

Mesto v ekipi Maribora si je delil s številnimi sijajnimi nogometaši, a pravi, da tako dobrega, kot je Marcos Tavares, še ni srečal. Mesto v ekipi Maribora si je delil s številnimi sijajnimi nogometaši, a pravi, da tako dobrega, kot je Marcos Tavares, še ni srečal. Foto: Vid Ponikvar

Pa slabi spomini? Od leta 2010, odkar ste tukaj, je bilo v Mariboru precejkrat tudi zelo vroče. Klofute navijačev, takšne in drugačne afere Zlatka Zahovića in še kaj bi se našlo.
Privilegij je biti član kluba, v katerem se ne dogajajo samo lepe stvari. Če igraš za tako velik klub, kot je to Maribor, vsaj kar zadeva balkanski prostor, se to dogaja. Tudi to so stvari, zaradi katerih je klub velik. To kaže, da je navijačem mar zanj. Da jim ni vseeno. Tako kot ni niti nam in športnemu direktorju. Dejstvo je, da so vse njegove besede premišljene. Pove jih z razlogom. Od nas se zahteva veliko. Vemo, da smo dobri, a včasih potrebujemo brco v zadnjico.

Zaradi takšnih stvari si boljši. Dobiš tršo kožo. Tudi na tak način prideš do dobrih rezultatov. Če bi se nam dogajale samo lepe stvari, potem ne bi vedeli, kako se vesti v primeru porazov. Ko si navajen na brco, pa vstaneš nazaj. Saj veste, kako pravijo. Kar te ne ubije, te ojača. Kdaj moraš kakšno stopničko dol, da greš lahko potem dve navzgor. Po vsem slabem, kar se je v Mariboru dogajalo, so vedno prišle dobre stvari. Mislim, da bodo kmalu spet prišle.

Olimpija ima priložnost, da na novo spiše svojo zgodovino

Safet Hadžić v Mariboru z Olimpijo še ni izgubil. Safet Hadžić v Mariboru z Olimpijo še ni izgubil. Foto: Miloš Vujinović/Sportida Kakšna je statistika derbijev v Ljudskem vrtu? Od leta 1991 je Mariboru pripadlo 27 obračunov z Olimpijo, 15 derbijev se je končalo z remijem, na 10 pa so zmagali gostje. Razlika v zadetkih? Pričakovano je na strani Maribora, ki je dosegel 90 golov, prejel pa jih je 59.

Olimpija je v Mariboru sicer neporažena zadnjih pet tekem v vseh tekmovanjih. Tak niz ji je uspel samo še med oktobrom 2002 in oktobrom 2004. Če bo Ljudski vrt neporažena zapustila tudi tokrat, bo poskrbela za najdaljši niz neporaženosti v Mariboru v zgodovini derbija.

Vir: OptaŽabar

Kako gledate na Zahovića, ki je nekakšen spiritus agens evropskega Maribora, kot ga poznamo v zadnjem desetletju?
O njem nima smisla preveč govoriti. Dosežki govorijo zanj. Je gospod, ki je igral za največje evropske klube in je zame največji slovenski nogometaš vseh časov. Ve, kako deluje nogomet na najvišji ravni. Ve, kako delujejo največji nogometni ustroji, in poskuša to prenesti tudi na Maribor. Vidi nekatere stvari, ki jih navadni smrtniki ne vidimo. Vsak njegov pogled nekaj pove. Od njega lahko samo črpaš znanje. Če si pameten, boš to počel.

Vsaka njegova beseda nekaj pomeni. Če želiš napredovati, boš, ko boš prišel domov, premleval, kaj ti je hotel povedati. Če nisi neumen, boš to tudi dojel. Vemo, da je za javnost marsikdaj kontroverzen, a to, kar počne on, je nekaj, kar se dogaja povsod. Ne vemo, kaj vse se dogaja v Manchester Cityju, Liverpoolu in drugje po svetu. Tudi tam so velike zdrahe, bodite prepričani, a jim marsikaj uspe prikriti. Pri nas v Sloveniji pa se tudi stvari, ki so pozitivne, včasih poskuša prikazati kot negativne.

"Jezus je pot," ste si ob zmagoslavju ob zadnji uvrstitvi v ligi prvakov sposodili Tavaresovo izpeljanko in posrečeno dodali: "Zaho je bog." Očitno ga res zelo, zelo cenite.
Da, ker nas gospod športni direktor vedno prepriča. Ko pride v garderobo pred pomembnimi tekmami, na primer. Ko ti Beer-Shevo vsi predstavijo kot velikana, ki je malodane nepremagljiv, potem pa vstopi on in te prepriča, da je resnica drugačna. Da jih je mogoče premagati. Da smo dovolj dobri in bomo, če bomo držali žogo v svojih nogah, Izraelcem, ki so vajeni napadalne igre, povzročili velike težave. Da bodo, če ne bodo imeli žoge v svojih nogah, povsem izgubljeni.

Prideš na igrišče in je zgodba natanko takšna, kot je opisal on. Javnost vidi le to, kar se dogaja na igrišču. O tem, kakšne malenkosti včasih odločajo in kaj vse počnemo ves teden, da bi jih izkoristili, pa ljudje nimajo pojma, vidijo samo končni izdelek na igrišču. Do tega pa prideš po milijon poteh. Naš športni direktor večinoma izbira prave.

O športnem direktorju Zlatku Zahoviću ima zelo visoko mnenje. Spoštovanje je obojestransko. O športnem direktorju Zlatku Zahoviću ima zelo visoko mnenje. Spoštovanje je obojestransko. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Spoštovanje je očitno obojestransko. "Viler ni najboljši levi bočni branilec v slovenski ligi, ampak najboljši slovenski na sploh," je Zahović nekoč dejal o vas. O tem govorim zato, ker ste kljub temu, da vseskozi igrate za evropski Maribor, v reprezentanci zaigrali le dvakrat. Mislite, da bi si zaslužili več priložnosti?
Morda sem bil v nekaterih trenutkih kariere res v formi, ko bi si zaslužil kaj več, ampak tako kot povsod v življenju in nogometu je tudi v reprezentanci neka hierarhija, ki jo je treba spoštovati. Natanko se ve, kako je s tem v slovenski reprezentanci. Bojan Jokić za Slovenijo igra že dolgo in je fenomenalen igralec, tvorec številnih velikih uspehov.

Jasno je, da sem moral kot novinec čakati na svojo priložnost. Žal je prišla z njegovo poškodbo in pod vodstvom Srečka Katanca sem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 zaigral na dveh tekmah. Škoda, da ni bilo več priložnosti, saj sem bil reprezentanci prvič priključen že leta 2011. Predvsem v času, ko smo igrali v ligi prvakov, bi lahko kakšno še dobil, a na koncu moram biti zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Na ta dva nastopa sem zelo ponosen. Zadovoljen sem.

Spoštovanje vam je Zahović pokazal tudi s tem, ko vam je ob koncu lanskega leta ponudil podaljšanje pogodbe, ki bi se vam iztekla po koncu te sezone, še za eno leto.
To je bilo priznanje za trud in predanost poslu, ki ga opravljam. Verjamem, da so ljudje v klubu to začutili in hkrati videli, da lahko Mariboru pomagam na vseh ravneh. Za podaljšanje smo se dogovorili ekspresno. Športni direktor me je poklical, nisem še utegnil stopiti do pisarne in pogodba je že bila pripravljena. Če je zadovoljstvo obojestransko, se samo spogledaš in že skleneš sodelovanje. Večkrat sem že poudaril, da je ta klub več kot le klub. Mi smo družina.

Upate, da to ni bilo zadnje podaljšanje pogodbe?
Bomo videli. Grem s treninga na trening. S tekme na tekmo. Sem v letih, ko ne razmišljam več tako daleč naprej. Če bom še naprej igral na tej ravni in bom zdrav, je mogoče prav vse.

V Mariboru bo ostal še vsaj leto in pol. V Mariboru bo ostal še vsaj leto in pol. Foto: Matjaž Vertuš Kako težko je bilo obdržati mesto v ekipi Maribora, ki je vedno pod pritiskom? Kaj takega, kar je vam, v vijoličasti garderobi ni uspelo niti nekaterim veliko bolj zvenečim imenom. Toliko bolj je to podvig zato, ker igrate na specifičnem igralnem mestu, ki je pogosto na udaru kritikov.
Veliko se govori o levih bočnih branilcih, ki naj bi jih bilo malo. Ustvarila se je neka miselnost, da dobrih skoraj ni, kar seveda ni res. Precej jih je. Druga stvar je, da nogomet ni več to, kar je bil. Evolucija nogometa je poskrbela, da so danes bočni branilci pravzaprav skoraj napadalci. Igramo zelo visoko.

Poglejte, kje pri Realu igra Marcelo. Kako igra Theo Hernandez pri Milanu. Pa Aleksander Kolarov v Romi in tako naprej. Razen Andrewa Robertsona, ki igra za Liverpool in je zelo discipliniran, so to vse nogometaši, ki zaradi svoje kakovosti pri igri naprej veliko ponudijo tudi v napadu. Pogosto po tej strani ustvarjajo presežek.

Tudi sebe štejem med takšne. Potem se seveda zgodi, da kdaj ostane prostor v obrambi in se dogajajo napake. Te ljudje seveda najraje opazijo in hitro se znajdeš na udaru kritik. Sploh v Sloveniji je tako.

Poglejte, kaj se dogaja z Oblakom, ki spada med tri najboljše vratarje na svetu, potem pa ne obrani ene enajstmetrovke in je zanič. Namesto da bi bili ponosni nanj, ker igra v ligi prvakov, ga kritiziramo. Ali pa z Iličićem. Ljudje pravijo, zakaj tako dobro, kot igra za Atalanto, ne igra za reprezentanco. Pa z Jokićem, ki je fenomenalen nogometaš in ima za sabo sijajno kariero. Zbral je sto nastopov v reprezentanci, igral je na svetovnem prvenstvu, a na to ljudje hitro pozabijo.

Mislim, da je tako predvsem zaradi tega, ker je danes tak svet. Vsi hitimo naprej. Kaj je bilo včeraj, ni več pomembno. Toliko stvari se dogaja okoli nas. Ne samo v športu, mislim na sploh. Seveda ob vseh kritikah vedno ni lahko. Predvsem, ko sem bil mlajši, sem se z njimi obremenjeval, saj sem prišel v Maribor iz okolja, kjer tega nisem bil vajen, a potem sem tudi s pomočjo trenerja in športnega direktorja dobil tršo kožo in zdaj s tem že dolgo nimam več težav.

Če imaš razčiščeno v glavi in veš, da si naredil vse za uspeh, potem si nimaš česa očitati. Nobena kritika ti ne more do živega. Konstruktivne kritike so dobrodošle, a ko pridejo iz ust kakega nogometnega laika, me ne prizadenejo več. Skozi eno uho gredo notri, skozi drugo pa ven. Če delaš dobro in pošteno, ti nihče ničesar ne more zameriti. Vedno pa se bo našel kdo, ki ti bo metal polena pod noge.

V letih igranja v Ljudskem vrtu je dobil trdo kožo. Kritike laikov ga ne prizadenejo več. V letih igranja v Ljudskem vrtu je dobil trdo kožo. Kritike laikov ga ne prizadenejo več. Foto: Matjaž Vertuš

Spoštovanje okolice v Mariboru čutite?
Da. Najbolj pa ga čutim tam, kjer je to najpomembneje. V klubu. Tam, kjer so ljudje, ki razumejo nogomet in so ga igrali na najvišji ravni. Dokler bo tako, bom zadovoljen. Do takrat bom to vračal tudi na igrišču. Kaj bo rekel kdo s strani, pa ni tako pomembno. Sicer pa je tako, da te lahko nekdo treplja po rami, za hrbtom pa govori čez tebe, ampak z leti natanko veš, kdo ti želi dobro in kdo ne. Nisi tako neumen, da tega ne bi dojel. V Mariboru je tega seveda več kot drugje. To je sestavni del športa in jaz sem ponosen, da nogomet igram v Mariboru. Dogajajo se tudi padci, a ti so sestavni del življenja in športa. Življenje ni potica, kot pravimo.

Za Maribor ste odigrali že 341 tekem v vseh tekmovanjih. Na večni klubski lestvici ste na visokem petem mestu in le za pet tekem zaostajate za zdajšnjim soigralcem Jasminom Handanovićem. Tekmujeta, kdo bo boljši?
Nisem vedel za te številke, s tem se niti ne obremenjujem. Spomnim se, kdaj sem odigral 300. tekmo, to pa je tudi vse. V zadnjih letih mislim le na to, da bom na vsakem treningu, na vsaki tekmi igral kar najboljše. Poskušam iztržiti čim več. Gledam le na danes. Kaj je bilo včeraj, ni pomembno. Kot sem rekel. Trenutno je pomemben samo današnji trening.

Na večni lestvici nogometašev po številu nastopov prvi slovenski ligi ste na devetem mestu s 384 nastopi.
Za to pa sploh nisem vedel. Na spletni strani Prve lige Telekom Slovenije sem pred časom iskal te podatke, a jih nisem našel. Niti ne vem, kdo je pred mano. Vem samo, da je na vrhu Sebastjan Gobec. Do kdaj nameravam vztrajati? Bomo videli. Mislim le na današnji trening.

Večna lestvica nastopov v zgodovini NK Maribor:

543 – Marcos Tavares*
391 – Tomislav Prosen
365 – Aleš Križan
346 – Jasmin Handanović*
341 – Mitja Viler*
...

*-še aktiven nogometaš

Večna lestvica nastopov v Prvi ligi Telekom Slovenije:

488 – Sebastjan Gobec (Celje)
421 – Dušan Kosić (Beltinci, Korotan, Krka, Olimpija, Rudar, Svoboda Ljubljana) in Janez Strajnar (Domžale, Gorica, Interblock, Slovan, Primorje)
406 – Danijel Brezič (Celje, Domžale, Interblock, Mura, Rudar)
405 – Simon Sešlar (Celje, Šentjur, Maribor)
400 – Miran Srebrnič (Gorica)
389 – Marcos Tavares* (Maribor)
388 – Dejan Djuranović (Domžale, Gorica, Izola, Maribor, Olimpija)
384 – Mitja Viler* (Koper, Maribor)
381 – Andrej Poljšak (Gorica, Koper, Mura, Olimpija, Primorje)


*-še aktiven nogometaš

Zanimivo, do prvega naslova slovenskega prvaka ste prišli že v Kopru, ko je tam igral Miran Pavlin, ki je pozneje, takrat v drugačni vlogi, z vami lovorike osvajal tudi v Mariboru.
Tista sezona mi je kot nogometašu dala res veliko. Prvič se mi je zgodilo, da smo v Kopru čutili neki pritisk. Nekaj ga je bilo že takrat, ko je bil v klubu Milan Mandarić in je bilo zraven veliko starejših igralcev. Ko imaš v garderobi starejše nogometaše, kot so bili ob Pavlinu takrat Amir Karić, Kristijan Polovanec, Dario Zahora in še nekateri, je za mladega nogometaša že vsak trening kot tekma.

Spomnim se, da so se mi noge tresle že na treningih. To me je naredilo močnejšega kot nogometaša in človeka. Tisto je bila res nepozabna sezona. Pavlin nam je takrat prinesel to, kar nam zdaj v Mariboru daje športni direktor. Zmagovalno miselnost. Prepričal nas je o tem, da lahko premagamo vsakogar. Ko to miselnost dobiš, lahko premagaš vsakogar. Nimaš več nobenega strahu.

Prvega naslova slovenskega prvaka se je veselil leta 2010 s Koprom. Na Bonifiko bi se rade volje vrnil. Prvega naslova slovenskega prvaka se je veselil leta 2010 s Koprom. Na Bonifiko bi se rade volje vrnil. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ante Guberac, zdajšnji predsednik Kopra, ki se prebija nazaj med prvoligaše, je rekel, da želi v prihodnosti na Bonifiko vrniti njene otroke. Verjetno ni težko sklepati, da je s tem mislil tudi na vas in Rajčevića. Se spogledujete z mislijo na to, da bi se za konec kariere vrnili v svoj Koper?
Da, to je moja želja že od nekdaj. Tako kot sem rekel za Kronavetra, čigar želja je bila, da bi zaigral za Maribor, jaz razmišljam o tem, da bi rad še enkrat zaigral za Koper in z njim igral pomembne evropske tekme. Želim si, da bi se Koper vrnil v prvo ligo in se spet umestil na slovenski nogometni zemljevid, pa tudi širše.

Koper ima takšne pogoje za trening, kot jih nima noben slovenski klub. Zdaj se mora le še vse sestaviti v celoto in bo Koper spet tam, kjer mora biti. Mislim, da bi bil dober Koper zelo dobrodošel za slovenski nogomet. Kot je to trenutno Mura. Če se bo na staro raven vrnil še Koper, bo slovenska liga postala popolna.

Pa tujina, ki je želja vsakega nogometaša? Vi je (še) niste izpolnili.
Večkrat se je nekaj dogajalo, a danes je v nogometu toliko igric, da ne veš, kje si. Sestaviti se mora marsikaj. Meni se ni izšlo, a zaradi tega nisem razočaran. Vemo, da je marsikdo tudi iz našega kluba odšel v tujino, a se je hitro vrnil. Tam se ne cedita samo med in mleko, kot si marsikdo misli. Maribor je zame tujina. Moja tujina.

To je klub, v katerem je vse na evropski ravni. To so mi povedali številni nogometaši, ki so igrali v tujini in se zdaj čudijo, kako dobro organiziran je Maribor. Polovice stvari, ki jih imaš pri nas, v tujini ne dobiš. Tako mi govorijo tudi številni tujci, ki se ne morejo načuditi mariborskemu nogometnemu ustroju. Včasih se niti ne zavedamo, kakšen klub je Maribor in kaj imamo.

Zlatko Zahović Sportal Zlatko Zahović dan pred derbijem zbodel Olimpijo #video Dino Hotić Sportal V Mariboru odrasel iz fanta v moškega, s komentarji o BiH se ne obremenjuje Darko Milanič Sportal Maribor brez težkega evropskega nahrbtnika v lov na cvetočo pomlad

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 16
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin