SiolNET. Sportal Prva liga
3,36

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Maks Barišić

Pravljičen zasuk odisejade trmastega Koprčana

3,36

termometer

O tem, kako se kot golobradi najstnik odpraviti v tujino in spoprijemati s pastmi, ki obkrožajo mlade nogometaše v krutem svetu profesionalizma, smo kramljali z Maksom Barišićem. Nasmejani Primorec, najbolj vroče ime slovenskega klubskega nogometa, je v osmih letih v Italiji izkusil marsikaj. Od bolj do manj prijetnih vsebin.

''Povsod je lepo, doma pa najlepše,'' ob nalezljivem nasmešku sporoča Maks Barišič, najboljši strelec prve slovenske lige in prvi igralec vodilnega Kopra. Le kako ne bi bil dobre volje? V zadnjih mesecih igra nogomet življenja. Tako dober ni bil še nikoli, zadetki kapljajo drug za drugim, pri 26 letih se mu obeta še kakšen odmeven prestop.

Maks Barišić je najboljši strelec prve slovenske lige. Do 17. leta je treniral pri Kopru in spadal med najbolj nadarjene mladince klube. Treniral je že s člansko ekipo, nato pa sprejel ponudbo iz Italije in se preselil na Sicilijo. Maks Barišić je najboljši strelec prve slovenske lige. Do 17. leta je treniral pri Kopru in spadal med najbolj nadarjene mladince klube. Treniral je že s člansko ekipo, nato pa sprejel ponudbo iz Italije in se preselil na Sicilijo. Foto: Ana Kovač

Zato nas je še bolj začudilo, ko smo poslušali, kako bi med svojim osemletnim dokazovanjem v Italiji že skoraj vrgel puško v koruzo in odnehal. Doživljal je lepe trenutke, dosegal zadetke in spravljal navijače v zadovoljstvo, a naletel tudi na številne ovire. V tujino se je kot nadarjeni kanarček odpravil pri rosnih 17 letih, pomahal v slovo rojstnemu Kopru in skušal uresničiti svoje sanje v Italiji. Kopru je napolnil blagajno, saj so kanarčki prejeli četrt milijona evrov. Pri slovitem Milanu se mu ni posrečilo, zato je bil še toliko bolj nesrečen, ko se je vrnil v Catanio, ki je zaradi afere zdrsnila v tretjo ligo. Krizne trenutke je s pomočjo staršev in trme, zaščitnega znaka svoje osebnosti, kakor nam je večkrat poudaril, vendarle prebrodil.

Ko se je lani na željo koprskega kluba vrnil domov, se je to izkazalo za potezo desetletja. Še zdaj je hvaležen predsedniku Ivici Gubercu, da ga je povabil. Ves trud, ki ga je vložil v nogomet, se mu je končno izplačal. To jesen se mu je življenje obrnilo na glavo, saj je postal najbolj vroče ime slovenskega klubskega nogometa. Vrtiljak, poln spominov in načrtov za prihodnost ter pogledov na bleščečo sedanjost, smo v njegovi družbi obračali na koprski promenadi. S klopce nam je pogled uhajal na morje in barke, sogovorniku pa na bližajoči se derbi, saj bo zvečer na Bonifiki gostovala Olimpija. Razigrani napadalec Kopra je prepričan, da bi lahko že danes pozdravil jubilejni deseti gol v sezoni!


Danes se bosta v derbiju 14. kroga prve slovenske lige pomerila ''soimenjaka'' Maks Barišić in novopečeni slovenski reprezentant Timi Max Elšnik. Danes se bosta v derbiju 14. kroga prve slovenske lige pomerila ''soimenjaka'' Maks Barišić in novopečeni slovenski reprezentant Timi Max Elšnik. Foto: Vid Ponikvar Ime Maks izraža nekaj maksimalnega. Nekaj več, kot imajo preostali, nekaj nadpovprečnega. Kot da bi bil ravno pravšnji za vse, kar dosegate v tej sezoni, ko ste z naskokom najboljši strelec prve lige in tudi najbolj razigrani nogometaš tekmovanja.

S prijatelji se na račun mojega imena večkrat zafrkavamo, češ kako je Maks naredil vse maksimalno. Nekaj je res v tem imenu. Hvala staršem, da so mi dali takšno ime. Všeč mi je.

Če zamenjaš ks v iks, dobiš Max, kar je še bolj prepoznavno ime, zlasti v mednarodnih krogih.

Tako bi moralo biti, čeprav se mi je v Italiji dogajalo vse kaj drugega. Imeli so neverjetne težave z izgovorjavo imena Maks. To me še danes čudi. Ne nazadnje je v Italiji že dolgo prisoten športni zvezdnik Max Biaggi, pa še kakšen soimenjak bi se našel. No, pri mojem imenu pa jim Maks kar ni šel z jezika. Tako so me pogosto klicali kar Mark. Čeprav imam preprosto ime, so se po nepotrebnem zapletali. Res čudno.

Kar zadeva Maxe, je eden prisoten tudi v slovenskem nogometnem okolju. Za Olimpijo igra Timi Max Elšnik, s katerim se bosta spopadla v današnjem derbiju. Tako Koper kot Olimpija imata tako v svojih vrstah enega ''maksimalno'' dobrega igralca.

Tako je videti, da (smeh, op. p.). Zelo spoštujem Timija Maxa. Je odličen igralec. V naši ligi izstopa in si zasluži, da bi zaigral še kje na višji ravni. Se pa drugače ne poznava osebno, ampak le prek tekem.

Maroša Sportal Mura se je rešila po preobratu, Maribor zmagal po "sobotnem" receptu

Vaš priimek se v zadnjem času pogosto omenja tudi pri Olimpiji, kjer Igor Barišić, Hrvat iz Münchna, predstavlja desno roko novega predsednika Adama Deliusa. Ste z njim kaj v sorodu?

Ne da bi vedel. Nismo v sorodu, čeprav imam nekaj sorodnikov v Nemčiji, a ne na tistem koncu. Ima pa moja družina resnično hrvaške korenine. Še iz območja današnje Bosne in Hercegovine.

Veliko je Barišićev v nogometu. Tudi nekdanji trener Olimpije je bil Avstrijec Zoran Barišić.

Se spominjam, da. Tudi v hrvaški reprezentanci igra Borna Barišić, levi bočni igralec, član Glasgow Rangers. Nas je kar nekaj po svetu (smeh, op. p.).

Ko se je Maks Barišić odpravil v Italijo, mu je italijanski jezik še povzročal preglavice. "Angleško sem že od majhnega govoril odlično, italijanščina pa mi je povzročala težave. Vsaj na začetku,'' se spominja 26-letni Primorec začetkov, ko je kot golobradi mladenič ostal sam in se dokazoval na Siciliji.
Meni italijanščina ni šla najboljše, angleščina od vedno top, jo še vedno govorim odlično, italijanska pa ni bila moja najboljša stvar.

Ko se je Maks Barišić odpravil v Italijo, mu je italijanski jezik še povzročal preglavice. "Angleško sem že od majhnega govoril odlično, italijanščina pa mi je povzročala težave. Vsaj na začetku,'' se spominja 26-letni Primorec začetkov, ko je kot golobradi mladenič ostal sam in se dokazoval na Siciliji. Meni italijanščina ni šla najboljše, angleščina od vedno top, jo še vedno govorim odlično, italijanska pa ni bila moja najboljša stvar. Foto: Ana Kovač

Vi ste se v nogometni svet odpravili zelo mlad, že pri 17 letih. Vaša zgodba prinaša poučno sporočilo vsem mladim nogometašem, ki jih mikajo selitve v tujino. Se najstniku izplačajo ali ne?

Ko takole pogledam za nazaj, bi ocenil, da bi lahko še malce počakal z odhodom. Čeprav … Na začetku se je zgodba lepo razpletala. V Catanii sem odigral zelo dobro sezono v mladinski konkurenci, zadovoljen sem bil s predstavami in napredkom. Po tisti sezoni sem odšel na posodo z možnostjo odkupa k Milanu. K slovitemu AC Milan. Bil sem še vedno mlad, imel komaj 18 let. Takrat sem doživel prvo razočaranje v karieri, ko se Milan po koncu sezone ni odločil zame. Ni me kupil. Ne vem, kaj se je dogajalo v ozadju, a očitno je Catania pričakovala prevelik zaslužek.

No, potem pa je šel klub Catania samo še navzdol. V serie B je bilo še vse vrhunsko, nato pa so klub čez noč vrgli v tretjo ligo. To je bil zame velik šok. Nisem imel pojma o aferi zaradi podkupovanja tekmecev in prirejanja rezultatov s strani našega vodstva, nato pa o tem prebiral v medijih na Primorskem, ko sem se poleti vrnil domov. Daleč proč od Sicilije. Od takrat naprej, bilo je leta 2015, je igrala Catania le še v tretji ligi. Kar nekaj časa sem obstal tam.

V Italiji ste prebili osem let. Sodeč po opisanih izkušnjah, niste uresničili vseh ciljev, ki ste si jih zadali.

Res je. Ni se izšlo po mojih načrtih. Lahko je zdaj govoriti o tem, ko je vsega konec in je od tega minilo kar nekaj let, kaj vse bi lahko bilo boljše. Morda bi se moja kariera odvila bolje, če bi ostal tukaj v Kopru. Kdo ve. Ko si najstnik, nikoli ne veš, kaj vse se ti lahko še dogaja v glavi. Ko opazujem, kaj vse se dogaja drugim mladim igralcem, ki preizkušajo srečo v tujini, je resnično bolje, če ostaneš še kakšno sezono doma.

O Luki Dončiću in ljubezni do košarke:

Kaj pa je odločilo v vašem primeru, da ste v tujino odšli tako mladi?

Mama je bila bolj kot ne proti mojemu odhodu, a sem toliko verjel v svoje sposobnosti, da sem se hotel preizkusiti v tujini. Imel sem ogromno samozavesti in zaupal sem vase. Čutil sem, da bi to lahko bil zelo dober korak naprej v moji karieri. To me je gnalo v Italijo.

Kakšen je bil odziv očeta?

Ni mi želel nasprotovati ali preprečiti odhoda. Nikakor ni hotel, da bi se na moji začrtani poti pojavil kot ovira, nato pa bi lahko to morda čez nekaj let obžaloval. Lahko bi mu to potem namreč očital in ''nabijal na nos''. Zato mi je oče pri vsem tem vedno dajal podporo.

Ste od njega podedovali nogometne gene?

Ne, nikoli ni bil nogometaš, je pa vedno rad spremljal nogomet. Veliko tekem sva si skupaj ogledala. Drugače je, kar zadeva šport, bolj zaprisežen ljubitelj borilnih veščin.

Maks je pravi Koprčan. Živi v centru mesta, v eni izmed najvišjih zgradb mesta. Na treninge se odpravlja pogosto tako s kolesom kot tudi električnim skirojem. Maks je pravi Koprčan. Živi v centru mesta, v eni izmed najvišjih zgradb mesta. Na treninge se odpravlja pogosto tako s kolesom kot tudi električnim skirojem. Foto: Ana Kovač

Ste kot otrok kolebali med borilnimi veščinami in nogometom, saj ne manjka primerov, kot radi sinovi posnemajo očete?

Ne. Že od malega me je bolj privlačil nogomet. Starši so me hitro vpisali na nogomet. Imel sem preprosto preveč energije. Doma me niso mogli brzdati, tako da sem v mladih letih treniral kar dva športa naenkrat. Ne le nogomet, ampak tudi košarko. No, potem sem se moral kar hitro odločiti le za enega, saj zaradi vse bolj pogostih treningov ni bilo dovolj časa za vse. Izbral sem nogomet.

Starši so torej v mladosti prisluhnili vaši želji, da se zelo mladi odpravite v kraj, ki je od Kopra oddaljen skoraj tisoč kilometrov. Vas ni bilo nič strah, ko ste se odpravljali v neznano?

Nič. V tistem trenutku sem se počutil tako samozavestnega, da se nisem bal ničesar. Moram vam zaupati, da sem sicer zelo trmast. Ko si nekaj začrtam v glavi, me je po navadi težko prepričati v karkoli drugega. V bistvu skoraj nemogoče. Težko mi je poslušati druge. Za kaj drugega se odločim šele takrat, ko sam občutim, da sem naredil napako. Očitno se najraje učim na svojih napakah.

Ampak, navsezadnje odhoda v Italijo niti ne štejem za napako. Nikakor. To niso bila zapravljena leta. Pridobil sem kopico dragocenih izkušenj, naučil sem se veliko stvari, zlasti v taktičnem smislu, kjer so Italijani perfekcionisti. Še zdaj mi to zelo pomaga pri pravilnem postavljanju na igrišču, odkrivanju soigralcem in osvajanju prostora. Temu smo se za razliko od Slovenije, vsaj zadeva takratno delo z mlajšimi kategorijami pri Kopru, v Italiji veliko posvečali. In marljivo delali. Zato ne obžalujem ničesar.

Zanimivo je, da vaše rojstno mesto Koper leži zelo blizu italijanske meje, vi pa ste se odločili za Catanio, mesto na oddaljenem otoku Sicilija.

Pač, ko mi je takratni menedžer Amir Ružnić predstavil ponudbo Catanie, je bila najbolj zanimiva. V tistem trenutku ne bi bilo najboljše prestopiti v katerega od najboljših italijanskih klubov, kjer je zaradi hude konkurence neprimerno težje dobiti priložnost. Zato me je takoj zamikal odhod v Catanio, ki je takrat še igrala v prvi ligi. V tistem trenutku sem se počutil pripravljenega, da zapustim dom.

Zaradi odhoda v Italijo je prekinil srednješolsko izobrazbo. Že od 12. leta naprej je sanjaril o tem, da bo nekoč postal profesionalni nogometaš. Želja se mu je več kot uresničila. Zaradi odhoda v Italijo je prekinil srednješolsko izobrazbo. Že od 12. leta naprej je sanjaril o tem, da bo nekoč postal profesionalni nogometaš. Želja se mu je več kot uresničila. Foto: Ana Kovač

Tudi na račun prekinjene srednje šole?

Tudi. Staršem sem pred odhodom dejal, da jo bom pustil. Že pri 12 letih sem čutil, da bom postal profesionalni nogometaš. V glavi so se mi pletle samo še takšne misli, cilji, želje. Šola me v bistvu ni več toliko zanimala (smeh, op. p.). Mama je vedno "težila" za šolo in vztrajala, da bi jo končal. Moram jo upoštevati, tako da jo bom zagotovo naredil. Prej ali slej. Zaradi osredotočenosti na nogomet in dolgoletnega igranja v tujini je še nisem uspel nadaljevati, a imam tudi to v mislih.

Glede na vaše trenutne sposobnosti in statistiko ni izključeno, da ne bi nadaljevali le s pridobivanjem srednješolske izobrazbe, ampak bi se morda lahko kaj kmalu vrnili tudi v Italijo. Morda že v zimskem prestopnem roku, saj ste v tem trenutku najbolj vroči nogometaš 1. SNL, tako da ponudb ne bi smelo manjkati.

Ne izključujem nobenih možnosti, zagotovo želim opraviti še kakšen prestop v tujino. Je pa vse odvisno od tega, kakšne bodo ponudbe. Nočem pa prehitevati dogodkov. Do prestopnega roka je še veliko časa. Prihodnost je vedno nepredvidljiva. Po navadi se ne izide tako, kot bi si ti zamislil. Zato se bom raje pustil presenetiti.

Če bomo s Koprom nadaljevali v takšnem ritmu kot nam to uspeva zdaj, bi bil res presrečen, če bi šli do konca in postali prvaki. To je tudi moj največji cilj v nogometu, postati prvak. Po drugi strani pa je vendarle bolj realen cilj Kopra Evropa. Nočemo si ustvarjati prevelikega pritiska, no, majhen pritisk pa vseeno mora biti.

Kakšen pa je zdaj pritisk na vas, ko ste najboljši strelec tekmovanja?

Telefoni zvonijo veliko pogosteje, to je res. Ne manjka oglednikov, agentov, a na moj naslov ni prispelo še nič konkretnega. Bolj kot to se osredotočam na svoje igre. Mogoče bi me takšni klici prej, ko sem bil še mlajši, zmotili, zdaj pa na to, kar se dogaja zunaj igrišča, ne morem vplivati. Za to so zadolženi drugi ljudje. Na meni je le, da to na koncu sprejmem ali pa zavrnem. Najpomembnejše je, da zdaj uživam v nogometu. Tako je tudi lažje igrati, sploh ko ti gre. Veliko večji pritisk čutiš na tvojih plečih, ko ti ne gre dobro. Ko niti ne prihajaš do priložnosti, kaj šele do zadetkov. Takrat je neprimerno težje.

V tej sezoni je v prvi slovenski ligi dosegel že devet zadetkov in je z naskokom najboljši strelec tekmovanja. V karieri pomni le še eno sezono, v kateri je dosegel toliko zadetkov. Devetkrat je zadel v polno tudi pri Catanii, ko bi se skoraj prebili v serie B. Takrat je prejel nekaj ponudb italijanskih drugoligašev, a ga klub iz Sicilije ni hotel izpustiti za določen znesek. V tej sezoni je v prvi slovenski ligi dosegel že devet zadetkov in je z naskokom najboljši strelec tekmovanja. V karieri pomni le še eno sezono, v kateri je dosegel toliko zadetkov. Devetkrat je zadel v polno tudi pri Catanii, ko bi se skoraj prebili v serie B. Takrat je prejel nekaj ponudb italijanskih drugoligašev, a ga klub iz Sicilije ni hotel izpustiti za določen znesek. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zakaj ste v tej sezoni tako razpoloženi, da igrate in zabijate v življenjski formi? V prejšnji sezoni ste denimo dosegli ''le'' dva zadetka …

Morda na to malce vpliva sprememba igralnega položaja. Lažje je zabijati zadetke z leve strani. Zlasti za desničarja. Ni pa niti tolikšna težava v položaju kot v tem, da v prejšnji sezoni nisem bil maksimalno pripravljen. Ni mi namreč uspelo na polno opraviti poletnih in zimskih priprav. To leto mi je uspelo in se na igrišču počutim veliko bolje. Vse gre lažje, za zdaj mi gre odlično. Upam, da se bo tako nadaljevalo tudi v prihodnje.

Zdaj imate tudi končno opravka s prvo ligo. V zadnjih letih ste se v Italiji dokazovali le še v tretji ligi. Ste zaradi tega čutili, da nazadujete v razvoju?

Veliko ljudi sploh ne ve, kakšna je tretja italijanska liga. Lahko vam iz prve roke zaupam, da je zelo težka. V njej nastopajo nekateri res kakovostni klubi, tisti manj zvenečih imen pa so taktično in fizično pripravljeni na tako visoki ravni, da te, četudi niso najboljši z žogo v nogah, dobro zapirajo. Na nekaterih gostovanjih so igrišča zelo slaba in niti ne moreš pokazati vsega, kar znaš, zato je zelo zahtevno. Je pa na tekmah kar veliko gledalcev. V Catanii smo imeli povprečno na tekmo okrog 10 tisoč gledalcev. Ko smo se borili za prvaka in napredovanje v drugo ligo, jih je prišlo tudi 18 tisoč, tako da tretja italijanska liga ni za podcenjevati. Premalo se ceni, saj nogometašu vendarle ponuja pogoje za napredovanje.

''Ko se s kom pogovarjam o Siciliji, veliko ljudi omenja mafijo. Postala je kot stereotip. Sam z njo nisem imel opravka. Catania mi je kot mesto prirasla k srcu, v njej živijo ljudje, polni strasti do nogometa. Podnebje je prekrasno, hrana tudi, obožujem Catanio,'' ga je navdušilo mesto, kjer se je kot nogometaš dokazoval skoraj osem let. ''Ko se s kom pogovarjam o Siciliji, veliko ljudi omenja mafijo. Postala je kot stereotip. Sam z njo nisem imel opravka. Catania mi je kot mesto prirasla k srcu, v njej živijo ljudje, polni strasti do nogometa. Podnebje je prekrasno, hrana tudi, obožujem Catanio,'' ga je navdušilo mesto, kjer se je kot nogometaš dokazoval skoraj osem let. Foto: Guliverimage

Kako pa je za igralce v serie C poskrbljeno v finančnem smislu?

Odvisno, v katerem klubu igraš. Nekateri imajo zaradi takšnih in drugačnih lastnikov ali predsednikov veliko denarja, nekateri pa finančno hitro propadejo, ker si začrtajo prevelike številke. V tretji ligi vendarle ni takšnega prihodka, tako da vsem ne uspe.

Kar zadeva mene, sem bil zadovoljen s finančnimi pogoji. Nekaj se je dalo privarčevati v tujini. Nisem prejemal kakšne bajne plače, a lahko rečem, da je bilo kar v redu.

Bolje kot zdaj pri Kopru?

Malce boljše je bilo, to lahko potrdim. Nisem pa takšna oseba, ki bi ji denar pomenil vse. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da zdaj igram doma. To pa je nekaj najlepšega. Psihološko je lažje iti čez številne stvari, če igraš doma. V tujini je to neprimerno težje. Sploh na Siciliji, kjer sem kot 17-letni nogometaš ostal sam in so nastopili tudi težki trenutki. Takrat moraš iti sam čez vse to. Tudi to je pretehtalo, da sem se vrnil v Slovenijo.

Torej vas je v Italiji večkrat izdalo domotožje?

Tudi. Na začetku mi je bilo kar dobro, ni bilo težav, čez mesec ali dva pa je prišla prva kriza. Ko si star le 17 let, je še toliko težje. Potem si komaj čakal vsako priložnost, če sta se ti ponudila dva prosta dneva, da greš domov. To me je potem spet napolnilo z energijo. No, pozneje pa sem se na to povsem privadil. V Italiji sem se začel počasi počutiti kot domačin, sprejel sem njihovo kulturo, hrano, navade. Ni bilo več težav. Ne nazadnje sem bil v Italiji osem let.

V dresu Milana je v sezoni 2013/14 odigral vseh šest tekem skupinskega dela mladinske lige prvakov. V polno je zadel proti Barceloni. V dresu Milana je v sezoni 2013/14 odigral vseh šest tekem skupinskega dela mladinske lige prvakov. V polno je zadel proti Barceloni. Foto: Guliverimage Nekaj časa ste prebili tudi v Milanu. Takrat vam je bila Slovenija še bližje.

Tam je bilo res vrhunsko. Tisto leto je bilo zame sanjsko. Že Milano kot velemesto ti ponuja vse. Je prekrasno, svetovno, ko pa vidiš od bližje še vse zvezdnike in za nameček treniraš z njimi, se počutiš kot v sanjah. Iz Milana pa je bilo tudi veliko lažje organizirati pot domov kot pa iz Catanie, tudi to je res.

Ko postaneš del takšnega velikana, kot je AC Milan, pridobiš na samozavesti. Zato je bilo še toliko težje sprejeti dejstvo, da si v enem letu in pol po tem, ko si igral za mlado zasedbo Milana, pristal v tretji ligi. To je bilo zame zelo slabo obdobje. Psihično sem bil strt. Počutil sem se, kot da je šel cel moj trud v nič. Vse, kar sem do takrat naredil v karieri. Kot da se je vse zbrisalo in bom samo še nazadoval. Tako sem se počutil kar nekaj časa. Vse do takrat, dokler nisem spoznal, da tretja liga niti ni tako slaba.

Vam je v tistih kriznih trenutkih kdo pomagal?

Starši. Največ so mi stali ob strani. Res so me podpirali v tem. Nekajkrat me je že prijelo, da bi vse skupaj pustil in se vrnil domov. Potem pa, kar bo, pa bo. Če bom igral doma, bo morda še vse v redu, drugače pa nič, morda tudi konec kariere. To se je zgodilo takrat, ko smo s Catanio padli v tretjo ligo. V tistem trenutku sem si mislil, da ne bom mogel več nikoli igrati resnega nogometa. Tretje lige takrat nisem niti spremljal. Ta liga se mi je zdela povsem brezvezna. Ampak zahvaljujoč staršem, ki so me podpirali, sem le vztrajal. Vedel sem, da sem se zaradi tega trudil ves čas. Moja trma je verjetno vplivala, da sem na koncu le nadaljeval igranje nogometa.

Če so vam starši dovolili, da pustite šolo, ste jim vi morali vrniti in jim zagotoviti, da ne boste kar tako odnehali, ampak nadaljevali.

Zagotovo. Tako je tudi bilo. Hvaležen sem jima, da je bilo tako. Zdaj je neprimerno drugače. Zdaj v Kopru uživam v nogometu.

Spomin na najljubši zadetek v dresu Kopra:

Kako je sploh prišlo do vrnitve v Koper? Predsednik Ante Guberac je predlani načel idejo, da bi rad postopno na Obalo vrnil nekdanje otroke kluba. Omenjal je tudi vas, lani pa ste tako na navdušenje navijačev resnično oblekli dres matičnega kluba.

To je bila želja vodstva Kopra. Vse skupaj se je začelo lani, ko je izbruhnil koronavirus. Nekaj časa se ni treniralo, zato sem zapustil Catanio in se vrnil domov. V Sloveniji so začeli priprave in treninge že prej kot v Italiji, kjer je vladalo hudo stanje pandemije. Ker sem ostal v dobrih odnosih z Ivico in Antejem, so mi dovolili, da treniram s Koprom. Takrat sem bil všeč trenerju Miranu Srebrniču. Vprašali so me, ali bi bil za to, da se vrnem v Koper. In me je zamikalo.

Takrat sem imel sklenjeno pogodbo s Catanio še za dve leti, a iskreno povedano nisem več čutil, da bi lahko povlekel kariero naprej. Na bolje. Prišel sem do spoznanja, da potrebujem spremembo, nekaj novega. Zagotovo se je najlažje vrniti v domače okolje. Tam si najbolj srečen. Ko si doma, lahko daješ največ.

No, pogajanja s Catanio so se zavlekla. Trajalo je nekaj mesecev. Imel sem težave, saj sem želel prekiniti pogodbo s Catanio. Poskušal sem na vse mogoče načine. Zadeva se je vlekla. Koper v tem obdobju ni zganjal velikega pritiska, zaznati ga je bilo le proti koncu, ko so potrebovali potrditev, ali resnično pridem ali ne, saj bi v drugem primeru morali iskati drugo rešitev. Drugo okrepitev. Na koncu se je le izšlo.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

V tej sezoni se vam je življenje obrnilo malodane na glavo. Koper je prvi, vi kraljujete na lestvici strelcev, vedno več je somišljenikov, ki trdijo, da bi si zaslužili priložnost tudi v članski reprezentanci.

Zelo sem zadovoljen, da sem ostal na nogometni poti. Včasih, ko si živčen, ko ti nič ne gre od rok, bi vse skupaj najraje kar pustil, a globoko v sebi vem, da je treba vztrajati. Zdaj se je to obrnilo v lepo zgodbo. Tako s Koprom kot tudi z menoj. Veseli me, da me povezujejo z reprezentanco, a si nočem ustvarjati pritiska, saj bi lahko drugače čutil preveliko razočaranje. Moram le vztrajati na svoji poti. Verjamem, da se bo nato trud že izplačal.

Bil je član številnih mlajših državnih selekcij. V izbrani vrsti do 19 let je tako sodeloval tudi s Petrom Stojanovićem, zdajšnjim slovenskim članskim reprezentanom in branilcem Empolija, s katerim redno nastopa v serie A. Bil je član številnih mlajših državnih selekcij. V izbrani vrsti do 19 let je tako sodeloval tudi s Petrom Stojanovićem, zdajšnjim slovenskim članskim reprezentanom in branilcem Empolija, s katerim redno nastopa v serie A. Foto: Sportida

Na to, da bi vas moral Matjaž Kek uvrstiti na seznam, že več mesec opozarja tudi vaš trener Zoran Zeljković. Prehvalil je vaše sposobnosti, tako telesne kot taktične, ste tudi vodilni v klubu po številnih statističnih parametrih.

Zelo me veseli, da me trener dojema v takšni luči. Ima ogromen vpliv na to, kako igramo kot ekipa v tej sezoni. Nenazadnje tudi na to, kako igram sam. Ekipa da ven posameznika, zaradi nje lahko prihajam v priložnosti za zadetke. Ali pa asistence. Lahko samo upam na vpoklic selektorja, a se s tem ne obremenjujem.

Kar zadeva trenerje, vas je takrat, ko ste igrali za mladinsko zasedbo Milana, vodil nekdanji zvezdnik italijanskega nogometa Pippo Inzaghi, vi pa ste zatresli celo mrežo Barcelone.

To je bilo prekrasno leto. Takrat se je igrala krstna sezone mladinske lige prvakov. Dosegel sem zadetek proti Barceloni. Ko sem bil otrok, sem najprej navijal za Milan, nato pa še za Barcelono. Moj idol in vzornik je bil Ronaldinho. Potem pa se je vse poklopilo, da sem igral z Milanom ravno proti Barceloni in še zadel v polno! Neponovljivo.

Ko se je kot najstnik dokazoval pri slovitem Milanu, ga je vodil nekdanji zvezdnik italijanskega in svetovnega nogometa Pippo Inzaghi. Primorec ima manj zelo prijetne spomine. Ko se je kot najstnik dokazoval pri slovitem Milanu, ga je vodil nekdanji zvezdnik italijanskega in svetovnega nogometa Pippo Inzaghi. Primorec ima manj zelo prijetne spomine. Foto: Guliverimage

Kakšen pa je bil Pippo Inzaghi kot trener?

Zelo mi je bil všeč. Včasih je na treningih odigral zadnjih 15 minut kar z nami. Ob vsakem golu, ki ga je dosegel na treningu, se je tako veselil, kot da je zabil v finalu lige prvakov. Čudovito ga je bilo spremljati, to njegovo energijo, željo po zadetkih. Je rojen zmagovalec.

Na tisti tekmi, ko ste zatresli mrežo sovrstnikov Barcelone, ste izgubili z 2:6. Kako je trener sprejel tako visok poraz?

Ni maral porazov. Po tisti tekmi seveda ni bil zadovoljen, takrat je tudi prevzel nekaj krivde nase, ker smo se v igro z Barcelono spustili tako odprto. Pa se ne bi smeli. Oni so imeli dobro generacijo, tako kot njihova prva članska ekipa so igrali tiki-tako. Na tak način so nas nadigrali. Ko smo igrali drugič, smo zaigrali previdneje, se taktično postavili bolj nazaj, napadali prek protinapadov in remizirali z 1:1. Barcelona je takrat osvojila mladinsko ligo prvakov, Munir El Haddadi pa je bil najboljši strelec in igralec.

Takrat v Milanu niste bili edini slovenski nogometaš.

Prav užival sem, ko sva si lahko v mladinski zasedbi Milana delila sobo z Žanom Benedičičem. Postala sva velika prijatelja, še danes sva pogosto v stiku in se druživa. Spoznal sem tudi Valterja Birso, ki je igral za prvo ekipo in naju za prvi maj povabil na večerjo. Najbolje sem se počutil na članskih treningih, ko sem lahko od blizu opazoval vragolije Kakaja ali Robinha. Kaj vse zmoreta z žogo, to je bila res paša za oči.

Žan Benedičič je bil Barišićev cimer pri mladinski zasedbi Milana. V karieri se je dokazoval tudi v Angliji, a so ga pestile številne poškodbe. Leta 2018 se je Gorenjec vrnil v Slovenijo in zaigral za Celje, s katerim je leta 2020 postal državni prvak. Žan Benedičič je bil Barišićev cimer pri mladinski zasedbi Milana. V karieri se je dokazoval tudi v Angliji, a so ga pestile številne poškodbe. Leta 2018 se je Gorenjec vrnil v Slovenijo in zaigral za Celje, s katerim je leta 2020 postal državni prvak. Foto: Grega Valančič/Sportida

Žan Benedičič vam lahko pove veliko lepega, kako je postati prvak v Sloveniji, saj je bil lani najboljši s Celjem. Tudi on je veliko obetal v tujini, nato pa se vrnil in našel srečo doma.

Res je. Ima lepe izkušnje s Celjem. Upam, da bom ponovil njegov dosežek in postal še sam prvak s Koprom. Žanu je šla kariera v napačno smer, najbolj zaradi poškodb, s katerimi se je spopadal. V mojih očeh je bil vedno vrhunski igralec. Še danes lahko naredi razliko na igrišču, za njega vsekakor še ni konec. Lahko napravi še lepo kariero.

Že dolgo se pojavljata v medijih. Marsikdo bi pomislil, da sta že veterana na klubski sceni, stara okrog 30 let, a sta veliko mlajša.

Lep čas sva že v profesionalnem nogometu, kjer pa ne manjka zgodb, ko lahko napraviš velike prestope tudi pri 28 ali 29 letih. To naju tudi motivira. Najpomembnejše je, da nikoli ne obupaš. Takšno je moje sporočilo mlajšim igralcem.

Zanimivo je, da ste bili na začetku svoje nogometne poti branilec.

Res je, do 14. leta sem bil ''štoper''. Tudi tam mi je šlo dobro. Se je pa dogajalo, da so me zamikali zadetki. V mlajših kategorijah sem rad iz obrambe stekel čez celotno igrišče in zabijal zadetke. In to ne le enkrat. Nekateri so me nato premestili na bočni položaj, nato pa sem postal krilo.

Se zdaj kot krilni napadalec počutite kot riba v vodi?

Se. Počutim se najboljše, saj dam lahko na krilu največ. Res je, da so me nekateri trenerji v karieri videli tudi kot osrednjega napadalca. Verjetno zaradi moje konstitucije, ker zgledam močan in se lahko kosam, borim z drugimi in grem z branilci v prave duele.

Družina Barišić ni imela nikoli barke. ''Ne izviram iz neke premožne družine, tako da nismo razmišljali o barki. Morda pa jo kupimo nek dan,'' nam je pojasnil najboljši strelec 1. SNL. Družina Barišić ni imela nikoli barke. ''Ne izviram iz neke premožne družine, tako da nismo razmišljali o barki. Morda pa jo kupimo nek dan,'' nam je pojasnil najboljši strelec 1. SNL. Foto: Ana Kovač

Največ zadetkov dosegate po pobegih, po hitrih protinapadih Kopra. Ni jih veliko, a skoraj vsak je smrtno nevaren za tekmeca.

To je postal prepoznavni znak Kopra v tej sezoni. Veliko smo razvijali to tranzicijo, trud se je očitno poplačal.

Koper je v prvenstvu v vodilnem položaju. Bi lahko šel do konca in postal prvak?

V zadnjih sezonah se dobro vidi, kako izenačena je slovenska liga. Neverjetno. Vsak lahko premaga vsakogar. Ni več takšne razlike med Mariborom, Olimpijo in preostalimi klubi. Vsak ima možnosti za prvaka, zakaj je ne bi imel tudi Koper?

Bi za vas sploh še predstavljal motiv ali pa izziv, če bi vas Maribor ali Olimpija, ki veljata za največja slovenska kluba, poklicala v svoje vrste?

V tem trenutku me zanima samo zgodba Kopra, si pa zagotovo ne bi zapiral vrat tudi kje drugje.

Kako hitro se lahko v nogometu spremenijo določene stvari … Pred petimi meseci je Kopru grozil sramoten izpad v drugo ligo, Krka je na Bonifiki vodila že s 3:0, zdaj pa ste kanarčki najboljši klub v državi!

Joj, tisto je bila res mučna tekma. Povsem nerealna noč. Bil sem poškodovan in spremljal dvoboj Kopra in Krke s tribune. Takrat sem skoraj dobil živčni zlom. Veliko lažje je bilo takrat igrati kot pa gledati. Ko je dal Ivan Jelić Balta gol za 2:3, je bila pravcata eksplozija čustev. Skupaj z navijači smo proslavljali obstanek. Še danes mi ni jasno, kako smo se lahko sploh spravili v tak položaj, kako je šlo lahko v prejšnji sezoni vse tako strmo navzdol, da smo tako trepetali za svojo usodo.

Kako se počuti kot Primorec:

Je bila kriva (pre)hitra menjava trenerja Mirana Srebrniča?

Ne vem. Ne bi rad nikogar krivil. Vsak od nas je kriv po svoje, vsak je prispeval majhen delež. Hvala bogu, da smo takrat obstali v ligi. Takrat nisem vedel, kdo bo naš naslednji trener, sem pa pri Zoranu Zeljkoviću, ko je vodil Krko, videl, kakšen vpliv je imel na takratno igro. In pa Kaheema Parrisa. Takrat je tako močno izstopal pri Krki, da mi sploh ni bilo jasno, kaj počne v drugi ligi. Zdaj, ko je pri nas, dela veliko razliko v prvi ligi. Zasluženo.

Z navijači Kopra, Tifozi, vas veže tesen odnos.

Lepo je v njihovi družbi. Skoraj vse Tifoze poznam osebno. V šali lahko povem, da jih poznam do te mere, da točno vem, ko kdo od njih zakriči malce močneje. Hvala jim za vso podporo. Nastopijo tudi trenutki, ko so kritični do nas, na stadionih se vedno najde tudi kakšna psovka, to je nekaj povsem normalnega, tako da me to kaj preveč ne gane. Ko sem na igrišču, sem osredotočen le na eno stvar. Na tekmo in na željo, da premagamo tekmeca.

V nogometu resnično uživam. Najraje bi ostal v njem tudi po koncu kariere. V življenju me je vedno najbolj zanimal prav nogomet. Žal bi mi bilo, če bi moral vse skupaj pustiti. Tako ne bi mogel znanja in izkušenj predati drugim. Če bi delal kaj drugega v življenju, tega ne bi delal stoodstotno s srcem tako kot to počnem v nogometu.

Seveda pa si najprej želim, da bi imel še dolgo kariero. S Koprom me veže pogodba do konca prihodnje sezone. Želim si, da Koper z menoj še drugič zasluži. To je moj klub. Je tudi razlog, da se je moja kariera obrnila v tako smer. Brez njihovega klica se verjetno ne bi sam vrnil domov. Hvaležen sem jim za priložnost. 

Že od malega je rad zmagovalec. "Karte, igra Človek ne jezi se ali kaj drugega ... Če nisem zmagal, je nastal kaos. To velja še zdaj. Rad dosegam zadetke in pomagal ekipi do zmag. Občutek po tekmi, je veliko lepši, če zmagaš, kot pa takrat, ko izgubiš. Tisto mi pokvari razpoloženje za dva dni naprej,'' je nezadovoljen, če ostane praznih rok. Na njegovo srečo se to v tej sezoni ne dogaja preveč pogosto, saj je Koper najboljši v prvenstvu." Že od malega je rad zmagovalec. "Karte, igra Človek ne jezi se ali kaj drugega ... Če nisem zmagal, je nastal kaos. To velja še zdaj. Rad dosegam zadetke in pomagal ekipi do zmag. Občutek po tekmi, je veliko lepši, če zmagaš, kot pa takrat, ko izgubiš. Tisto mi pokvari razpoloženje za dva dni naprej,'' je nezadovoljen, če ostane praznih rok. Na njegovo srečo se to v tej sezoni ne dogaja preveč pogosto, saj je Koper najboljši v prvenstvu." Foto: Ana Kovač

Niste se vrnili le vi. V koprskem dresu je vse več domačih obrazov.

Prav je, da je tako. Domačini največ čutimo do tega dresa. Damo največ. Ne bom rekel, da drugi ne dajo, a mogoče znamo prav mi poskrbeti, da iztisnejo tudi tujci iz sebe dodatno energijo.

V prejšnji sezoni so mnogi Koper enačili s hrvaško kolonijo legionarjev.

Tako se je govorilo, res je bilo veliko Hrvatov, a so bili to vsi pravi fantje. Žal mi je, da se je zgodba tako odvijala. Lahko bi naredili bistveno več.

Na spletu mrgoli podatkov, da ste rojeni v Ljubljani, kar se ne sklada z vašo javno podobo pravega Koprčana.

Tudi sam sem večkrat naletel na ta podatek. O njem lahko povem le to, da se je nekdo zmotil. In to krepko (smeh, op. p.). Rojen sem namreč v Kopru, še v naši stari bolnišnici. Sem pravi, stoodstotni Koprčan. Koprčan po duši. Edina povezava z Ljubljano je moja sestra, ki trenutno živi tam.

Danes vas čaka še ena povezava z Ljubljano, veliki derbi 14. kroga. Na Bonifiko prihaja vedno neugodna Olimpija, ki bo zaigrala prvič, odkar jo je zapustil predsednik Milan Mandarić in ga je nasledil Nemec Adam Delius.

V Kopru se že čuti posebna energija. Veliko jih je, ki si želijo ogledati to tekmo. Povabil bi vse, tudi tiste, ki niso tolikšni nogometni navdušenci, da nas pridejo podpreti. O tem, da vlada zanimanje, dovolj priča že povečan interes mojih prijateljev za vstopnice (smeh, op. p.).

O veliki želji:

Kakšen je vaš odnos do Olimpije?

Ko v Sloveniji izgovoriš ime Olimpija ali pa Maribor, imaš še vedno v mislih velik, vrhunski klub. Tako je tudi pri meni. Nista pa to kakšen bav-bav. Ne izžarevata strahospoštovanja. S Koprom se počutimo tako dobro, da vemo, kako smo zmožni premagati vsakogar. Tudi Olimpijo. To smo nenazadnje v tej sezoni že dokazali. V Stožicah smo zmagali s 3:1, sam pa sem dosegel dva zadetka. Vedno je lepo premagati Olimpijo. Kjerkoli. 

Kaj napovedujete za današnjo tekmo?

Ničesar ne bi rad napovedal, ampak le to, da gremo na zmago.

Zdaj ste pri devetih zadetkih. Je padla kakšna zaobljuba ali pa stava o jubilejnem desetem?

Ne. Ste mi pa dali idejo in bi se lahko dogovoril s kakšnim, da bi bil še bolj motiviran. Vsekakor upam, da bo že proti Olimpiji padla desetka.

Allan Peiper Sportal Umik človeka, ki je zaznamoval enega od najbolj dramatičnih dni v svetu športa

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin