Urška Žolnir: Ne bi rada spet podoživljala bolečin

Najuspešnejša slovenska judoistka vseh časov prihaja s Pernovega pri Žalcu. Na zmagovalnih stopničkah je stala na dveh olimpijskih igrah. V kategoriji do 63 kilogramov bi lahko prihodnje leto v Rio de Janeiru branila naslov, a tega ne bo storila, saj je 13. junija v Podčetrtku sporočila, da odhaja v tekmovalni pokoj. V Bakuju se je predstavila kot trenerka in nakazala, da se v njej pretaka še ogromno ljubezni do športa, v katerem je dosegla marsikaj. Tudi zaradi vse hujših zdravstvenih težav se je bila primorana pri 33 letih umakniti, kot trenerka pa bo skušala izbrancem in izbrankam v glavo vcepiti, da je napad najboljša obramba.

Kako je biti trenerka? Lepo. Vloga trenerke mi ni tuja, saj me spremlja že kar nekaj časa. Ko sem bila še tekmovalka, sem že malce pomagala trenerju Fabjanu, zdaj pa v novi vlogi prihajajo že veliki rezultati. Kar hitro se je zgodil ta preobrat (smeh, op. p.).

Zdaj med borbami ne pomagate le sebi, ampak svojim varovancem oziroma varovankam. Kako vam gre od rok skrb za njihovo motivacijo in psihološko trdnost?. Tu mi še veliko pomaga Marjan Fabjan. Vendarle ima s tem 45-letne izkušnje, sama pa sem tu še bolj sveža. Veliko delam tudi s fanti, trenutno celo več kot pa z dekleti. Se pa pri dekletih pozna, da imam še dober občutek za to, kakšne so tekmice. Poznam prav vse od najlažje do najtežje kategorije, zato je to prednost.

Raje delate s fanti ali dekleti? Do zdaj nisem imela nobene težave s fanti. So zelo borbeni, so pravi "fajterji". Roki (Drakšič, op. p.) je pokazal, da je na vsaki borbi dal na blazino srce. Ko je nastopil, je bil res pretep. Njegove borbe občudujem, tudi sama sem bila taka v judu. Bila sem brezkompromisna in hotela – pod narekovaji – sesuti nasprotnico. Tak slog borbe mi je všeč. Nimam preveč rada taktiziranja in iskanja, ampak le napad. Napad je najboljša obramba.

Boste torej skušali vzgojiti brezkompromisne napadalce? Upam. Nas pa čaka še veliko dela. Kdor si želi narediti več, bo moral storiti še veliko. To velja tako za njih kot tudi zame.

Skušate kot trenerka poosebljati avtoriteto Marjana Fabjana, ki v slovenskem judu prinaša izvrstne rezultate in še zdaleč ni rekel zadnje besede? Marjan Fabjan je eden in edini. Je unikaten. Kdor ga bo hotel posnemati, ne bo dober trener. Sama morda na zunaj delujem bolj umirjeno in čustveno, ko pa stopim na tatami ter imam na sebi kimono, sem čisto druga. To je treba ločiti. Skozi leta treningov in tekmovanj sem se naučila, da takrat v meni preprosto nekaj klikne. To se mi je dogajalo že takrat, ko sem tekmovala, podobno je tudi zdaj.

Ko kot trenerka sedim zraven blazine, "padem" v borbo, norim in se derem. Še stol bi morda prelamljala (smeh, op. p.). Ne vem … V meni naraste agresivnost, na tak način pa jo mogoče spravim tudi ven.

Med odločilno tekmo z Madžarkami za tretje mesto na evropskih igrah ste se močno vživeli. Redko se zgodi, da me mora sodnik miriti. Na tej ekipni tekmi sem dobila opozorilo pred odstranitvijo. Preveč sem se drla. Bila sem tako agresivna, da sem samo čakala, kdaj bom opozorjena.

Na ekipni tekmi, ki je žensko reprezentanco razveselila z bronastimi odličji, je vladalo zelo bučno ozračje. Sotekmovalke niso skoparile z navijanjem, podobno velja za vas, sploh pa za navijače na tribunah. Vedno se razveselim teh borb. Vsi za enega, eden za vse, tako se bori. Dekleta si želijo zmag. Ko vidijo, da bi se lahko medalje znašle pri njih, bi na blazini naredile vse za zmago. Z Madžarkami je na tekmi za tretje mesto šlo na tesno (zmaga s 3:2, op. p.). Ana (Anamari Klementina Velenšek, op. p.) je priborila zadnjo točko. Vedela sem, da je še utrujena od včerajšnjih borb, a sta jo danes čakali dve borbi. Pa še zastavo bo nosila … Zanjo bo kar naporno.

Vi ste nosili zastavo na odprtju olimpijskih iger v Pekingu. Ste tudi aktualna olimpijska prvakinja, a naslova v Rio de Janeiru ne boste branili, saj ste pred dvema tednoma potrdili slovo od tekmovalnih tatamijev. Mnogo vrhunskih športnikov je v preteklosti prelomilo besedo in se vrnilo. Ne, sama o tem ne razmišljam. Nisem več dobro fizično pripravljena. V času tekmovanja je bilo dosti poškodb, zato ne bi rada tvegala in šla na polno. Dosti je bilo bolečin, ki jih ne bi rada spet podoživljala.

Kot trenerka še stopite na blazine in se v sklopu treninga na polno merite z varovankami ali varovanci? Še delam z njimi, a ne grem povsem na polno. Jim pa pokažem sparing, da lahko delajo tisto, kar morajo. Pri fantih sem največ delala z Rokijem in skrbela, da je dobil pravi občutek. Spadam v osrednjo kategorijo, tako da sem univerzalec težjim in lažjim, kar je pozitivno za trening.

Ste na evropskih igrah v Bakuju začutili prisotnost olimpijskega duha? Res je malce podobno olimpijskim igram, ko pa sem od bližje videla, kakšni so tekmovalci, saj je veliko še otrok in najstnikov, pa sem opazila razliko. Na olimpijskih igrah vidiš vrhunske športnike z že zgrajeno osebnostjo. Srečuješ odrasle ljudi. Tukaj pa tega še ni. Judoisti smo bili v popolni postavi, saj je tu potekal kvalifikacijski turnir za olimpijske igre. Vsi najboljši so prišli sem.

Koliko slovenskih judoistov bi lahko prihodnje leto pričakovali na olimpijskem turnirju v Rio de Janeiru? To pa morate vprašati strokovnega direktorja, gospoda Marjana Fabjana. Sem le njegova podaljšana roka.