SiolNET. Sportal Olimpizem
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Presrečni prvak Sašo Bertoncelj: Zlato medaljo posvečam očetu

1

termometer

 | Foto:
Telovadec Sašo Bertoncelj se je z zmago v Bakuju v zgodovino slovenskega športa vpisal z zlatimi črkami. Na konju z ročaji je osvojil medaljo z najlepšim leskom, prvo slovensko na evropskih igrah.

Kako ste bili zadovoljni z nastopom, ki vam je prinesel manj kot 15 točk, a je to še vedno zadoščalo za sladko zmago? Ni bila lahka tekma. Vsak si misli, da je preprosto, ker izvedeš vajo, ki jo znaš na pamet. Ko pa nastopiš kot peti po vrsti in tekmeci pred teboj drug za drugim delajo napake, vidiš, da imaš lahko medaljo dejansko že v rokah in vajo samo narediš. Tista beseda, samo narediti vajo, pa je lahko svetlobna leta daleč od tistega, kar narediš. Zato mi je odleglo, ko sem prišel čez celotno vajo. Naredil sem jo dovolj dobro, to je zadoščalo za zmago. Dovolj je bilo. Po tej zmagi mi bo lažje v nadaljevanju sezone.

Slovenija je na evropskih igrah pogrešala medaljo že dober teden, nato pa ste se vpisali v zgodovino. Moram pohvaliti druge slovenske športnike, da so v vseh teh dneh držali z mano in da ni bilo čutiti hudega pritiska. To je prva slovenska medalja na evropskih igrah, hkrati pa tudi vaša prva v bogati domači zbirki. Ne vem še, kaj točno mi pomeni. Osvojil sem že kar nekaj medalj, a bo ta, ko bom prespal nekaj noči, verjetno na vrhu. Prva, ki jo osvojiš, je vedno prva, ko pa sem v Bakuju stal na zmagovalnem odru in poslušal slovensko himno, je bil to čaroben občutek.

Telovadci ste v Bakuju prebili led in rojakom pokazali, kako se osvajajo odličja. Kaj pomeni zlata medalja na evropskih igrah za položaj gimnastike v slovenskem športu? Nekaj prekrasnega, saj ravno čakamo na novo gimnastično dvorano v Ljubljani. Zato toliko bolj radi pokažemo, da si jo zaslužimo. Mogoče je to pregloboka tema za trenutke takoj po opravljeni vaji. Upam pa, da bo zaradi tega gimnastiko začel trenirati še kakšen nov otrok, hkrati pa bo to velika dodatna motivacija za vse. Želimo si čim več otrok v telovadnicah, ker je to lep šport. Danes so lahko videli, kaj lahko s tem dobiš in kakšne užitke prinaša.

Zdaj ste v zrelih letih, saj ste v četrtem desetletju. Boste sledili Mitji Petkovšku in Aljažu Peganu, ki sta vrhunsko kariero podaljšala še za ogromno let? Seveda.

Vi ste nastopili kot peti, nato pa je v polni dvorani završalo, saj je nastopil predstavnik Azerbajdžana Oleg Stepko. Nastalo je bučno vzdušje, ki se ga ne bi sramovale niti nogometne arene. Ne vem, ali sem sploh kdaj tekmoval pred tako glasnimi gledalci. Mogoče le dvakrat v Franciji na tekmah svetovnega pokala.

Ste bili kaj ljubosumni na Ukrajinca z azerbajdžanskim potnim listom, ker je imel takšno podporo, ki bi jo doma le stežka dočakali? Kaj pa vem. Leta 2004 smo napolnili dvorano na evropskem prvenstvu v Sloveniji in je bilo fenomenalno, tako da Slovenci znamo napolniti tribune in navijati. Je pa res, da to ni lahko.

Kaj sledi po vrnitvi v Slovenijo? Ko se bom v nedeljo vrnil domov, bom takoj stopil do gumenjaka in ga očistil, saj se bom v torek z njim podal na kratke počitnice. Na morju imam vedno gumijasti čoln. Komaj čakam, da se bom z njim teden dni vozil po Kornatih in se malce sprostil.

Boste vzeli s seboj tudi medaljo? To pa ne (smeh, op. p.). Ni bila načrtovana, moram biti pošten in to priznati. Največje medalje doma hranim v okvirju. Tam so največje štiri. Mišljeni sta bili še dve drugi, a se jim bo takoj po vrnitvi pridružila tale. Zelo je težka, a prekrasna. Preostali dve pa … Konec oktobra me čaka svetovno prvenstvo v Glasgowu. Če se bom izkazal tam, bom dobil priložnost še za drugo, ki jih bodo podeljevali prihodnje leto v Rio de Janeiru.

Zlato medaljo vam je v Bakuju podelila prva dama Azerbajdžana, prelestna Mehriban Alijev, ki je načrtovala, da se bo na najvišji stopnički znašel domači favorit. Je bila zaradi tega kaj zagrenjena? O tem sploh nisem razmišljal, ker so me prevevali tako močni občutki, da sem bil kar malce odsoten. Mi je pa lepo zaželela veliko sreče v prihodnje in mi čestitala za zmago. Bilo je vse tako, kot mora biti.

Bogati Azerbajdžan je uvozil že dva zelo dobra telovadca. Bi sprejeli njihovo morebitno ponudbo? Nimam prav nobene potrebe, saj mi je v Sloveniji lepo. Krasno se imamo, dobro delamo in ni nobene potrebe, da bi hodil kam drugam.

Kako športniki, zbrani v Bakuju, dojemate veličino azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva in njegove žene, ki pogosto obiskujeta dogodke na evropskih igrah? O njiju se pišejo le superlativi. Kamorkoli prideta, se svet okrog njiju ustavi. Takšna informacija je prišla do mene. Sicer pa je bila moja najbolj klasična destinacija v Bakuju dvorana, potem pa še menza, soba in spet dvorana. Drugega nisem veliko videl, vmes mi je uspelo le pogledati nastop Bojana Tokića. Eno izmed njegovih zmag, da ne bo pomote, pa še to le zadnje tri točke. Prišel sem v dvorano, dvignil roke, ko je zmagal in se vrnil v vas (smeh, op. p.).

Ste goreč ljubitelj interneta. Že komaj čakate, ko boste kot novopečeni zmagovalec prišli za računalnik? Internet je res moja strast. Ni mi še uspelo priti do telefona, a bom takoj, ko bo mogoče, z veseljem javil domov, kako se imam, nato malce pobrskal po internetu ter objavil nekaj stvari na Facebook in Instagram. Ker sem bolj "upokojenec", sem imel v vasi dovolj časa za brskanje po internetu. Doma si pred velikimi tekmovanji naredim ogromno zalogo filmov in jih nato gledam. Nekaj sem jih posodil tudi sosedi Saši Golob.

So vam všeč evropske igre v Bakuju kot projekt, ki bi lahko zaživel in v prihodnosti predstavljal še kaj več? Fenomenalne so. To, kar so Azerbajdžanci naredili s temi igrami … Sploh ne vem, kdo bi to lahko prekosil. Morda so prav zaradi tega Nizozemci odstopili (odstopili so od vloge gostitelja evropskih iger leta 2019, op. p.). Ker tega se ne bo dalo prekositi. Na vseh področjih so se potrudili. Organizacija, infrastruktura, prehrana, vse je za čisto oceno deset. Dobro, nekateri se tudi pritožujejo nad hrano, a sam nisem izbirčen. Najde se veliko različnih jedi, vsak dan tudi kaj novega. Še nikoli nisem bil lačen. Morate podobno kot športniki v borilnih veščinah pred nastopi paziti na telesno težo? Malce moram res pogledati, ni pa se mi treba tehtati ali loviti mejo pri kilogramih (smeh, op. p.). Nažirati se seveda ne smem, Sicer se ne bi zdaj takole pogovarjala na tem mestu.

Ste sploh kdaj podvomili o svojih sposobnostih, odkar ste prišli v Baku? Velikokrat. Vedno nastopijo kakšni krizni trenutki, ko ne veš, kako bo šlo. Takrat seveda upaš in verjameš vase. Veš, da si sposoben, a hitro tudi podvomiš, ali se ti bo vse izšlo. To je boj dobrega in zla. Tako je pri vsakem športniku, kar se je videlo pri konju, saj so se tekmovalci pred menoj motili in delali napake.

Je fraza, da ste zdaj na konju, že kaj obrabljena? Prav v redu je. Danes sem res na konju.

Kje so pa ročaji? Ročaji so v dvorani, a jih bom vzel s seboj na dopust (smeh, op. p.).

Bi jih lahko vzeli kot spominek s teh iger? To pa ne. Nisem prepričan, da bi me z njimi pustili čez carino.

Ste zato raje izbrali druge spominke? Nekaj sem jih kupil, saj mi je Baku všeč. Oče Milan ima v ponedeljek rojstni dan, tako da sem mu veliko darilo (prijel je medaljo, op. p.) podaril že tukaj. To bo najlepše darilo, zato mu posvečam zlato medaljo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin