Petra Majdič: Zlato z diamanti (video)

Ko je Petra Majdič pred začetkom svojih tretjih in skoraj zanesljivo zadnjih olimpijskih iger razglabljala o večni športni smoli, mehki snežni podlagi, ki ji ne ustreza, specifični naravi velikih tekmovanj, na katerih odloča tudi dnevna forma, agresivnih konkurentkah in še marsičem, so nejeverni Tomaži njene besede tolmačili kot vnaprejšnje iskanje izgovorov ob morebitnem neuspehu.

A po tem, ko je na tekmovalni dan šprinta v klasični tehniki na novo definirala pogum, vztrajnost in nepopustljivost ter se zavestno požvižgala na bolečinski prag, takšnih, ki ne verjamejo njeni zgodi, bržkone ni več. ''Trdo delam 22 let. Prihajam iz države, ki do danes ni imela olimpijske medalje v teku na smučeh. Poleg tega sem bila v odlični formi in v vlogi favorita. Vedela sem tudi, da nove priložnosti ne bom dobila. Prav zato po jutranjem padcu nisem želela zaključiti svojega boja. To ni bronasta medalja. Tudi zlata ne. To je zlato odličje z malimi diamanti v njem,'' je na vprašanje, kje je našla notranjo moč, za finalni tek, v katerem je orosila marsikatero slovensko oko in k spontanem aplavzu prisilila tudi najbolj hladne spremljevalce teka na smučeh, odgovorila Majdičeva.

Dober teden dni je zmajevala z glavo ob pogledu na mehko snežno podlago, na kateri ima zaradi telesne konstitucije pogosto težave. Noč pred njenim nastopom je prinesla ohladitev in dodobra zamrznila podlago, kar pa se je na koncu maščevalo prav njej. Ob spustu in levem zavoju na jutranjem ogrevanju je dobesedno izgubila tla pod nogami. Zdrsnila je s proge in pristala globoko v jarku. ''Bilo je zelo ledeno, proga pa nezavarovana. Ko sem izgubila nadzor, sem bila v povsem izgubljenem položaju. Padla sem tri metre globoko in pristala na kamenju in v manjšem potoku. Nisem mogla hoditi in dihati. A v sebi sem čutila željo. Želela sem nastopiti. Vedela sem, kaj je v igri. Nisem želela sprejeti, da je tekme zame konec. Med kvalifikacijami sem od štarta do cilja vpila zaradi bolečin. Prvič v življenju so zame navijali vsi trenerji ob progi. Videli so, kako boli. Sledil je zdravniški pregled, ki je pokazal, da gre le za udarec v mišico. Na srečo do zloma ni prišlo. Vseeno pa je bilo zelo boleče. Pomagali so mi s tabletami, ki so delno pomagale,'' pravi Petra, ki bo zanesljivo izpustila preizkušnji v štafeti in ekipnem teku, manjši žarek upanja pa tli za nastop v teku na 30 km v klasični tehniki, ki bo na sporedu 27. februarja.

Majdičeva se ob osvojeni medalji ni spomnila le dolgih let garanja, temveč tudi niza spodrsljajev na velikih tekmovanjih. Začelo se je leta 2002 v Salt Lake Cityju. ''Bila sem dobra na 30 km v klasični tehniki. Žal pa nisem prišla do ustreznih smuči. V Torinu sem bila šesta, a so mi jo znova zagodle smuči. Dovolj pove podatek, da sem imela na enem izmed spustov, na katerem merijo hitrost, 69 čas. V Libercu sem zbolela noč pred tekmo. Kar veliko, mar ne,'' je na uradni novinarski konferenci razlagala 30-letna športna junakinja in ob tem vseskozi iskala ugodno lego telesa, saj jo je ob premikih v drugo smer znova močno zabolelo. Tudi na kontrolo dopinga je odšepala v družbi dveh spremljevalcev, ki sta jo podpirala. Še pred tem pa je na podelitvi rož za najboljše ob podpiranju trenerja Ivana Hudača s hudo muko prispela do stopničk. Ena zmed prostovoljk ji je ob tem ponudila stol, ki pa ga je zavrnila in tako še enkrat več pokazala železno voljo. Prav ta ji je tokrat prinesla olimpijsko medaljo. Zgolj znanje in dobra forma bi bila pač premalo.