Nova kolajna blizu, a vendarle daleč

Slovenska delegacija je znova odločno zakorakala v prostrano sejmišče ExCeL, ki so ga Londončani za potrebe olimpijskih iger preoblikovali v niz športnih dvoran in v katerem so se na teh igral že borili slovenski judoisti in namiznoteniški igralec Bojan Tokič. Krajše slovensko zatišje v tem delu Londona, od koder v mogočno dvorano O2 vozi kar kabinska žičnica, je prekinila Dalmatinka s slovenskim potnim listom Franka Anić med taenkwodoistkami do 67 kg in skorajda izpolnila reprezentančno obljubo – vsaj eno kolajno.

Po dveh zmaga je nato klonila tako v polfinalu kot tudi borbi za tretje mesto in naposled s solznimi očmi iskala razloge za padec v večernem delu celodnevnega tekmovanja. ''Razočarana sem. Vendarle je bila to broba za kolajno. Nisem si opomogla po polfinalnem porazu. Nisem se držala svoje strategije, v kateri je bilo podčrtano, da moram držati varnostno razdaljo. A morala sem napasti in se ji približati,'' je po porazu z Američanko Paige McPherson v boju za tretje mesto dejala Anićeva, ki je med borbo še čutila posledice neugodnega polfinalnega udarca v nos.

Večji del maratonskega dneva je obetal več. Anićeva je v svojem prvem dvoboju po dokaj izenačeni in pravzaprav vse do zadnjih sekund negotovi borbi odpravila s Kazahstanko Gulnafis Aitmukhambetovo. Do svoje prve točke je prišla že po nekaj sekundah in bila v večjem delu prvih treh minut prepričljivo boljša tekmica. Kazahstanka je nato zobe pokazala v drugi tretjini, tretji del pa je nato znova pripadel Dalmatinki v slovenski vrsti, katere trener je učinkovito izkoristil tudi karton za sodniški videoposnetek. Na koncu je Anićeva obračun dobila z rezultatom 15:11, pri čemer je trinajst točk vknjižila po lastnih akcijah, dve pa dobila na račun tekmičinih kazni. Prav toliko jih je na ta račun oddala tudi sama. ''Prva borba je zame na tekmovanjih vedno najtežja. Tudi tokrat sem imela kar nekaj težav. Nasprotnici sem pustila preveč udarcev,'' je bila po svoji prvi olimpijski tekmi nezadovoljna članica Tkd Fortece.

Precej bolj prepričljiva in posledično zadovoljna je bila po svojem četrtfinalnem obračunu, v katerem je z rezultatom 10:5 gladko odpravila Kanadčanko Karine Sergerie, ki je na zadnjih igrah v Pekingu osvojila srebrno odličje. Izkoristila je predvsem prednost v svoji višini in v drugi tretjini dvoboja v manj kot minuti konkurentko dvakrat spretno in atraktivno z nogo zadela v glavo ter povedla s 6:0. ''Spoštovala sem jo, a po drugi strani skušala izkoristiti svoje prednosti,'' se druge svoje zmage spominja komaj 21-letna slovenska reprezentantka, ki se je na tej točki žal ustavila. V preostalih dveh borbah namreč ni znalar razviti pravega sloga in izkoristiti svojih vrlin.

V polfinalu je naletala na branilko naslova Seon Kjung Hwang iz Južne Koreje, ki ni dovolila presenčenja. Z modro in obrambno taktiko je čakala na svoje priložnosti in jih v zadnjem delu tudi s pridom izkoristila. Neučakano Anićevo je naposled opravila s 7:0. ''Bila sem brezglava in dobila po glavi,'' je priznala in se skušala zbrati vsaj za tekmo za tretje mesto z McPhersonovo, a ni šlo. Američanka je z 1:0 povedla že po nekaj sekundah. Sodniki so nato dvakrat dosodili v slovensko škodo, a je selektor Pantar v obeh primerih unovčil svoj karton. Vseeno pa svoje varovanke ni uspel pripraviti do pravega zaključnega udarca. V zadnjem delu, ki se je začel z rezultatom 3:4, je bila namreč tekmica preprosto boljša. Prežala je na svoje priložnost in naposled zmagala z 8:3.

Priložnost za vrhunski taenkwondoistični dosežek slovenske reprezentance in morebiti tudi napovedovano in nadvse želeno kolajno pa prinaša tudi sobotni program tekmovanj v EcXeLu. Na delu bosta namreč Ivan Konrad Trajkovič v kategoriji nad 80 kg in Nuša Rajher (nad 67 kg).