Taekwondo je šport za celo družino

"Odvisno je, za kakšno starost otroka gre, a če govoriva o najmlajših, tam po četrtem letu starosti, je njihov trening videti tako, da se razvija več področij, in sicer koordinacija gibov, ravnotežje, prostorska predstava in fizična kondicija," nam je na vprašanja, zakaj naj se starši svoje otroke odločijo včlaniti v kakšnega od klubov taekwondoja, odgovorila Anja Tolar, trenerka taekwondo kluba Radovljica in dodala: "Poleg tega se neguje spoštovanje do drugih. Tako njihovih vrstnikov kot starejših, ki imajo več znanja. Spodbujamo tudi prijateljstvo, inovativnost in hitro odzivnost."

Če starši pridejo na trening, naj tudi sami vadijo

Pri malo starejših otrocih se treningi stopnjujejo, učiti se začnejo težje tehnike, ki zahtevajo več zbranosti. Prav v radovljiškem klubu so osredotočeni na delo z otroki, starejših članov nimajo v izobilju, pa čeprav bi jih bili veseli, letošnja novost na treningih – termini teh so šest dni na teden, pri resnem delu pa trenerji priporočajo udeležbo na vsaj treh na teden – pa je nekakšen "družinski paket", ko se otrokom na treningu lahko pridružijo tudi starši.

"Načeloma ne vidimo radi, da starši spremljajo treninge svojih otrok, saj se ti v njihovi prisotnosti po navadi sploh ne morejo osredotočiti na učenje, ki pri teh mladostnikih poteka skozi igro," še pravi naša sogovornica, mojstrica taekwondoja s črnim pasom (II. dan). Če se starši prav tako udeležijo treninga, teh motenj ni, oboji se lahko posvetijo učenju. Pogosti so tudi skupni treningi različnih starostnih skupin z različnimi stopnjami znanja, na katerih se ljudje lahko marsikaj naučijo drug od drugega.

Otroci na treningih uživajo, tudi na številnih seminarjih, mnoge pa hitro pritegnejo tudi tekmovanja. "Imeli smo petletnega fantka, ki si je na vsak način želel na tekmo. Morali smo zaprositi, da uvedejo dodatno kategorijo do 21 kilogramov. Ugodili so naši prošnji in 'ta mal' je na tekmi popolnoma 'raztural'. V njegovi kategoriji jih je bili kar nekaj in so res pravi mali mački," se Tolarjeva v smehu spominja nedavnega dogodka, a brž pojasni, da v klubu nikogar ne silijo na tekme, sploh ne otrok. Ti morajo sami pokazati zanimanje, saj bi se drugače lahko prestrašili in dobili odpor do taekwondoja.

Upoštevajo tudi filozofijo stare, izvorne korejske bojevniške šole, da med spoloma ne delajo razlik. Moški in ženske delajo skupaj, v treningu ni razlik, spet pa je velik poudarek na spoštovanju.

Za rekreativce zelo poceni, za tekmovalce nekaj stroškov več

V primerjavi z marsikaterim drugim športom, ki zahteva drago opremo, je taekwondo kot borilna veščina na splošno zelo dostopen. V radovljiškem klubu ponujajo celo družinske popuste, tudi v ostalih slovenskih klubih pa cene za osnovno dejavnost niso visoke. Poleg vadnin oziroma članarin je treba nekaj denarja odšteti za tradicionalno oblačilo, dobok. V primeru, da se otrok oziroma mladostnik bolj konkretno posveti tekmovanjem, pa je priporočljivo, da si priskrbi svojo zaščitno opremo (čelada, ščitnik za zobe, rokavice, ščitnik za goleni in nart, pri fantih pa še obvezen ščitnik za dimlje).

Opremo za treninge klubi večinoma priskrbijo sami, ob zgolj rekreativnem ukvarjanju s tem športom, razen nakupa doboka in plačilačlanarine, dodatnih stroškov torej ni.

Taekwondo je olimpijski šport in če ima otrok tekmovalno žilico in željo po napredku, lahko računa tudi na morebitno udeležbo na največjem športnem dogodku na svetu. Dober zgled športnega življenja zagotovo predstavljajo tudi slovenski reprezentantke in reprezentanti, ki se z največjih dogodkov vračajo s številnimi odličji, še posebej znani so slovenski olimpijci Nuša Rajher, Franka Anić in Ivan Trajkovič.