Na ZOI dan D za Petro Majdič (video)

Jure Franko, Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga, Matjaž Zupan, Mateja Svet, Alenka Dovžan, Jure Košir, Katja Koren, Robert Kranjec, Primož Peterka, Damjan Fras in Peter Žonta. Slovenci, ki so samostojno ali pa z ekipo prišli do olimpijske medalje.

Del omenjene druščine je na tekmi vseh tekem prijetno presenetil, spet drugi so visoko kotirali že pred igrami. A prav nihče med njimi se na olimpijsko preizkušnjo ni podal s tako močnim izhodiščem kot Petra Majdič pred sredinim šprintom v Whistlerju. Slovenija bržčas še nikoli v zgodovini zimskih športov v eni disciplini ni imela tako dominantne tekmovalke, o čemer dovolj zgovorno pričajo dve mala kristalna globusa in skorajda serijsko zmagovanje v šprintih, kar še toliko bolj izrazito velja za klasično tehniko. Majdičeva ima pred sredinim trenutkom resnice resda prav, ko pravi, da vsi silni uspehi na štartu ene same tekme ne pomenijo nič. A v vlogo favoritinje za odličje je ne postavlja gola statistika, temveč predvsem odlična pripravljenost in zmagovalni instinkt.

''Sem povsem mirna. Storili smo prav vse,'' pravi 30-letna Brinjčanka, ki je v zadnjem obdobju resnično vse podredila sredini tekmi oziroma vsem nastopom na ZOI. Že lep čas ne spremlja medijev, spletu se izogiba, hrani se s pozitivno energijo, marljivo trenira, v želji po zadostni zalogi moči pa je izpustila še ponedeljkovo preizkušnjo na 10 km v drsalni tehniki. ''Lahko bi nastopila, a me deseto mesto ne bi zadovoljilo. Predvsem zato, ker me čaka še bogat program,'' pojasnjuje Majdičeva, ki bi se celo bolj kot medalje v šprintu razveselila odličja na 30 km v klasični tehniki. ''Šprint je nepredvidljiv. V nos mi gre predvsem agresivnost in nespoštljivost vseh teh mladih deklet,'' pravi večkratna športnica leta, ki pred svojim prvim od skupno štirih nastopov v Whistlerju še zdaleč ni brez skrbi. Moti jo predvsem izjemno mehka snežna podlaga, ki je resda za vse enaka, a ob njeni konstituciji in slogu kakovost v takšnih razmerah težje pride do izraza.

''Svet se ne bo spremenil, če mi ne uspe,'' pomirjujoče poudarja najboljša slovenska tekačica, ki pa se vseeno zaveda velike in verjetno zadnje priložnosti, saj Sočija 2014 kot aktivna tekmovalka ne namerava dočakati. Olimpijska medalja je še manjkajoči kamenček v Petrinem mozaiku. Voda na njen mlin je vsekakor tudi dejstvo, da se bodo tokrat šprinterke pomerili v klasični tehniki.

Kakovost seveda ni sporna, za popolno sliko pa bo potrebovala še vsaj približno objektivne razmere in primerno psihološko osnovo. Slednjo je nekoliko načel dvojni spodrsljaj na generalki v Canmoru in grenka izkušnja iz Liberca. Tudi na svetovno prvenstvo 2009 je namreč pripotovala kot absolutna favoritinja za zmago ali vsaj odličje, a se je napad na drugo medaljo z velikih tekmovanj klavrno končal. Druga tekačica svetovnega pokala priznava, da sta ju omenjena dogodka prizadela, a z zvrhano mero zrelosti vendarle dodaja, da si ne more očitati neuspehov, na katere ni imela neposrednega vpliva. ''Res pa je, da v športu nimam sreče. Morda je napočil čas, da se mi končno nasmehne.''