SiolNET. Sportal Odbojka
5,93

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Tjaša Kotnik

Hči slavnega košarkarja, ki ji v Sloveniji ni para

5,93

termometer

Tjaša Kotnik 12
Foto: Uroš Iskra

Slovenski odbojkarici na mivki Tjaši Kotnik v Sloveniji trenutno ni para. Kot ste že sklepali po njenem priimku, je hči slavnega košarkarja Slavka Kotnika. Pred enim tednom je še četrtič zapored osvojila slovenski državni naslov in le potrdila, da je brez konkurence. Zgovorna Ljubljančanka po mami in Štajerka po očetu nam je v intervjuju povedala marsikaj zanimivega, zagotovo tudi marsikaj, česar o njej do zdaj niste vedeli.

Tjaša je s športom povezana že od otroštva. Pravi, da so jo starši vpisali skoraj k vsem športom. Jahanju, teku, gimnastiki, tenisu ... Na koncu pa se je preizkusila tudi v košarki in odbojki. Kako tudi ne, saj je Kotnikova visoka kar 188 centimetrov. Dve leti je tako kot njena tri leta starejša sestra Katja trenirala tudi očetov priljubljeni šport, a je videla, da to ni zanjo, zato se je pri 11 letih odločila za odbojko, kjer je še danes.

Začela je v ljubljanskem Vitalu, po srednji šoli pa jo je pot vodila v ZDA, kjer v petih letih ni le pilila svojega odbojkarskega znanja, ampak je tudi magistrirala iz psihologije. Zadnje leto v ZDA je igrala le odbojko na mivki, in ta šport, kljub nekaj pobegom v dvorano, ostaja njena paradna disciplina. V štirih letih je štirikrat postala državna prvakinja, trikrat ji je to uspelo s Tjašo Jančar, pretekli teden pa je na slovenski vrh stopila z Moniko Potokar. 

Njen največji mednarodni uspeh je zmaga skupaj z Jančarjevo na turnirju svetovne serije na Madžarskem leta 2018, dosegla pa je tudi zmago na turnirju MEVZA v Portorožu, peto mesto na Ljubljana Beach Volley Challengeu in dve deveti mesti na turnirju svetovne serije dve zvezdici na Kitajskem. Skupaj z Jančarjevo sta večkrat zmagali na turnirjih nacionalne serije v Avstriji.

Sedemindvajsetletna Kotnikova nam je v intervjuju zaupala, da si v prihodnosti želi še več. Prihodnje leto bodo s preostalimi reprezentantkami lovile vstopnico za Tokio. To so sanje vsakega športnika, poudarja.

"Desetmetrovka" in zanimivi odgovori Kotnikove:


Začnimo kar pri vaši družini. Oče je slavni košarkar Slavko Kotnik, ki je legenda ljubljanske Olimpije. Kako je biti otrok profesionalnega košarkarja?

Sama tega nikoli nisem obešala na veliki zvon. Mogoče se je, ko so drugi slišali za moj priimek, začela debata o tem ali pa me je taksist spomnil, kje živi Slavko (smeh, op. p.), drugače pa o tem nikoli nisem obveščala ljudi. Sestri je to več pomenilo, saj je košarkarica.

Slavko Kotnik in njegovi hčerki Katja in Tjaša. Slavko Kotnik in njegovi hčerki Katja in Tjaša. Foto: Vid Ponikvar

Zdaj veliko potujete po svetu, a to počnete praktično že od mladih nog ...
Res je. V Španiji smo živeli dve leti, kjer sem hodila v vrtec. Naučila sem se tudi jezika, menim, da mi je ravno zaradi tega življenjski slog odbojkarja na mivki še toliko bližje. Težko se je ustaliti, saj si pravzaprav ves čas na poti in krožiš po svetu. Prijatelje imaš na vseh koncih sveta in mislim, da je to ravno zaradi tega, ker to počnem že vse življenje.

Pred časom sem govoril z vašim očetom, po glasu je bilo mogoče čutiti, kako zelo ponosen je na vas in da je vaš prvi navijač. Imate tudi sami tak občutek?

Njen oče je svoj pečat pustil tudi v slovenski reprezentanci, sama pa se s košarkarsko žogo v rokah nikoli ni počutila dobro. Njen oče je svoj pečat pustil tudi v slovenski reprezentanci, sama pa se s košarkarsko žogo v rokah nikoli ni počutila dobro. Foto: Uroš Iskra Zagotovo. Je moj prvi navijač in mislim, da je zadovoljen z mano. No, vsaj upam (smeh, op. p). Pride tudi na moje tekme, če ima le čas. V Kranju je bil, vprašanje pa je, ali je res gledal mojo tekmo. Mislim, da je bil tam bolj zaradi druženja. Ampak da, kar zadeva turnirje v Sloveniji, so kar pridni in pridejo navijat.

Tako kot ste v mladosti vi zanj?
Seveda smo z družino hodili tudi na njegove tekme, moram pa reči, da se tega obdobja ne spomnim najbolj. Morda le tiste tekme v Tivoliju, ko si je tako grdo zlomil nogo. Spomnim se, kako je dvorana za trenutek obnemela in utihnila, nato pa so začeli skandirati njegovo ime. Od tam smo vsi šli v bolnišnico, tekle so solze, bila je panika, a oče si je po operaciji hitro opomogel. 

Niste šli po očetovih stopinjah, čeprav ste dve leti vseeno igrali tudi košarko. Kaj je bilo tisto, kar vam pri tem športu ni dišalo?
Hitro sem videla, da to ni zame. Večkrat sem šla na tekme, a vedno me je bilo strah. Bala sem se metati na koš, saj sem se bala, da me bo soigralka podrla. Vedno sem bila med mlajšimi. Zame je to preveč agresiven šport, zato mi je bila odbojka veliko bolj pisana na kožo.

Oče Slavko ima 206 centimetrov, vi malce manj, 188 centimetrov, a za žensko odbojko je to zavidljiva višina.
Že kot otrok sem bila povsod najvišja, zato so me tudi trenerji in učitelji športne vzgoje ves čas spodbujali in me promovirali. Mislim, da je to zelo pomembno, saj je to temelj tudi za naprej.

V višino meri kar 188 centimetrov, zato je v bloku strah in trepet za vse tekmice. V višino meri kar 188 centimetrov, zato je v bloku strah in trepet za vse tekmice. Foto: Urban Meglič/Sportida

Sestra Katja je košarkarica, vi odbojkarica, ne gre ravno za sorodna športa. Kako se razumete s sestro?
Hm ... Zdaj med korono sva imeli manjšo krizo, kar je tudi razumljivo, saj sva se videli, če se malce pošalim, več kot prej deset let skupaj. Bilo je nekaj trenj, kar je za to obdobje običajno, sicer pa se zelo dobro razumeva. Skupaj sva potovali po Aziji, po Južni Ameriki ... Zdaj sva bili preveč skupaj, a počasi, ko so se pri njej začeli treningi, sama sem bolj aktivna, je spet zacvetela sestrska ljubezen (smeh, op. p.).

Spremljajte: vsi Sobotni intervjuji na enem mestu.

Tako kot sestra ste tudi vi odšli študirat v Ameriko. Kaj je bil glavni razlog za to, da odideš sam na študij v ZDA?

Družina Kotnik. Družina Kotnik. Foto: Osebni arhiv Tjaše Kotnik Spomnim se, da smo sestro obiskali v obdobju tako imenovanega "spring breaka" in že takrat sem videla, da je to povsem drugi svet, nato smo velikokrat tudi z mladinsko reprezentanco obiskali številne univerze v Ameriki, že takrat sem navezala nekaj stikov. Za nameček pa v Sloveniji nisem ravno vedela, kaj bi študirala, to je še pripomoglo k temu, da je padla odločitev in da grem po sestrinih stopinjah.

Vas je bilo kaj strah pred odhodom v neznano?
Če sem iskrena, je bilo na začetku težko. Bilo je drugače, kot sem si predstavljala. Pravzaprav sem z letala že šla na tekmo. Priprav ni bilo, zato mi je bilo zelo težko. Vem, da sem imela krizo, tako veliko, da sem že klicala starše, da bi šla domov, da se ne grem več te Amerike ... Na koncu so me le prepričali. Ko sem univerzo v Utahu zamenjala za Eckerd, se je vse izboljšalo in začela sem naravnost uživati.

Kaj bi bilo, če ne bi zamenjali šole?
Ne vem. Če bi zdaj šla v ZDA, po toliko izkušnjah in letih, preživetih tam, bi bilo zame vrhunsko. Za začetnico, za mlado dekle, ki ne pozna okolja, pa je bilo težko. Eckerd je bil vseeno toliko manjši, tako da se nisem več počutila kot številka. Prej nas je bilo v razredu 300 študentov, pozneje 20. Veliko več sem dobila od izobraževanja in bilo je več individualnega stika, kar je bilo veliko bolje. Vsaj meni je to bolj ustrezalo.

Zadnje leto v Ameriki, ko ste tudi opravljali magisterij, ste bili del še tretje univerze, Grand Canyon, kjer se je igrala le odbojka na mivki.
Magisterij sicer traja dve leti, zato sem se bala, da mi statusa ne bodo podaljšali še za eno leto. Nato sem se dogovorila in opravljala dvojne predmete hkrati, kar mi je na koncu vzelo leto in pol. Malce sem vseeno podaljšala, kar pa zadeva odbojko, je bilo tudi odlično. Zbralo se nas je 30 deklet, izbrali so na koncu le deset najboljših. To mi je brez težav uspelo, na koncu pa sem bila tudi v prvi ekipi.

Kotnikova je na univerzah v ZDA naravnost blestela:

Ste magistrica psihologije. A se vam ta izobrazba šteje tudi pri nas?
Zanimivo je, da ne. Nikakor ne bi mogla delati v javni službi na kakšni šoli kot klinični psiholog, lahko bi delala le v kakšnem zasebnem podjetju. A me to posebno ne moti, saj za zdaj nimam načrta ostati v Sloveniji, če pa bi na primer odšla nazaj v ZDA, pa je to zelo spoštovan poklic. Gre za najvišjo izobrazbo. Če želijo ljudje priti do take izobrazbe, se zadolžijo tudi za 300 tisoč dolarjev.

Uf, koliko je stalo vas?
Mene? Letalsko vozovnico, pa še kar solidno štipendijo sem imela in nekaj dodatnega denarja za stroške, da mi je na koncu celo malce ostalo. V ZDA je šolanje drago, zato so tudi ljudje veliko bolj resni in zares študirajo. Pri nas je malce drugače, ker je vse zastonj in se ceni premalo stvari. Pri nas se študira in študij vleče vse do 27. leta, tam pa, če v enem letu ne končaš, čez okno vržeš 55 tisoč dolarjev. 

Kaj je tisto, kar ti da študij čez lužo?
Marsikaj bi lahko naštela, a nekaj bi še posebej poudarila. Ko si sam nekje na tujem, te razmere prisilijo v to, da se moraš sam znajti, če se znajdeš v težavah. Ko ti to uspe, čutiš neko zadoščenje in osebnostno rasteš. Vse skupaj ti prav pride tudi pozneje v življenju. Vsekakor je dobro kdaj pa kdaj iti iz cone udobja. V ZDA sem spoznala tudi ogromno ljudi.

O študiju v ZDA:

Ste imeli v Ameriki kakšno slabo izkušnjo? Tam vendarle ni vse vedno kot iz pravljice?

V ZDA imajo res velik problem z rasizmom. To je v času študija dobro spoznala tudi Tjaša. V ZDA imajo res velik problem z rasizmom. To je v času študija dobro spoznala tudi Tjaša. Foto: Osebni arhiv Tjaše Kotnik Težko rečem, da sem imela slabo izkušnjo, a prvo leto, ko res nisem vedela, v kaj se spuščam, sem se velikokrat zdela zelo naivna. Fakulteta v Utahu je veliko obljubljala, na koncu pa so mi za marsikaj dejali: aja, oprosti, pozabili smo ti reči, da tega ni. Zdaj bi ravnala drugače, za vse bi želela potrdila in šele nato odšla. 

Omenim lahko tudi rasizem, o katerem se v zadnjem obdobju toliko govori in piše. Že v tistem času sem na lastne oči videla, da je tam to resna zadeva, da to ni izmišljotina. Imela sem veliko temnopoltih igralk, s katerimi smo se veliko družili, nato pa se nam je v gostilni ali baru zgodilo, da jim niso hoteli postreči.

Človek ostane brez besed in vidi, da je zadeva resna. Sama sem taka, da se tega ne grem. Vem, da smo takrat vstale vse in odšle in našle nekaj bolj primernega. Velikokrat sem se spraševala, ali bi živela v ZDA, a imam pomisleke. Tudi zaradi tega. Tam so res vidne razlike. Mi smo imeli univerzo ob plaži, razkošje, samo nekaj metrov stran, ko si zavil na desno, je bil geto, kjer so bili sami temnopolti, spet malce naprej pa so bili multimilijonarji.

Tjaša Kotnik in Tjaša Jančar sta se po treh letih odločili, da se razideta in poskusita zaigrati še z drugimi igralci. Kotnikova je našla Moniko Potokar, Jančarjeva pa Nino Lovšin. Tjaša Kotnik in Tjaša Jančar sta se po treh letih odločili, da se razideta in poskusita zaigrati še z drugimi igralci. Kotnikova je našla Moniko Potokar, Jančarjeva pa Nino Lovšin. Foto: FIVB

Po Ameriki ste se vrnili domov. In to ne v dvorano, ostali ste na mivki in združili moči s Tjašo Jančar. Kako sta pristali skupaj?
Tjaša me je poklicala, ali bi poskusila z njo. Zakaj pa ne, sem si dejala, ne glede na to, da prej v Sloveniji nisem odigrala niti enega turnirja. Nisem vedela, na kakšni ravni se igra.

Dolgo sta bili skupaj, dosegli sta kar nekaj zares lepih uspehov. Vrhunec je bil tista zmaga svetovne serije na Madžarskem. Kaj se je zgodilo, da sta se pred to sezono razšli in zamenjali partnerici?
Iskreno. Skupaj sva igrali tri leta, dobro sva se razumeli, a zdi se mi, da sva v tem času dosegli svoj maksimum. Po pogovoru sva se odločili, da se razideva. Obe sva se strinjali, da je bolje, če želiva v karieri narediti še kakšen korak naprej, da se najina pot konča.

Torej ni bilo nobenega spora ali česa podobnega?
Ne. Obe sva videli, da je to najin maksimum. Lepo sva se imeli, kot sem že rekla, sva se tudi razumeli odlično, a če želiva kdaj na olimpijske igre, je treba poskusiti še kaj drugega.

Kotnikova in Potokarjeva sta prejšnji konec tedna v Kranju osvojili naslov državnih prvakinj. Kotnikova in Potokarjeva sta prejšnji konec tedna v Kranju osvojili naslov državnih prvakinj. Foto: Urban Meglič/Sportida

V tem poletju ste združili moči z Moniko Potokar ...
Lani sva se srečali v trgovini in se začeli pogovarjati, kako in kaj. Videla sem, da Moniko zanima, pa tudi sama sem iskala izkušeno borbeno igralko, ki bi naredila vse za zmago. Monika to ima. Ima to zmagovalno žilico, vendarle je igrala v Italiji, na Poljskem in zdaj v Grčiji. Ona je dokaz, če si dober v dvorani, si tudi na mivki. Sama potrebujem ob sebi dekle, ki grize do konca in on to ima v sebi.

Ste se s Tjašo za konec dogovorili prej, kot ste se začeli pogovarjati z Moniko?
Kot sem rekla, z Moniko sva se pogovarjali povsem neformalno, potem pa sva se za konec odločili tudi s Tjašo. Mislim, da sva že nekaj časa čutili, da to ni to, in se odločili za ta korak. Menim, da ni bilo nobene zamere, saj sama tega nisem čutila. Vse je bilo korektno.

V Kranju sta si že stali iz oči v oči. Je bilo kaj dodatne motivacije, da jo premagate?
Z Moniko sva imeli zaradi čudnega sistema izjemno težko skupino. V skupini je bilo kar pet igralk, ki so v preteklem letu stale na stopničkah. Vedela sem, da bo izjemno težko, zato je bilo treba iti na vsaki tekmi na vso moč. Seveda sem želela premagati tudi Tjašo, tako kot ona mene, ne nazadnje smo bili tudi tam z namenom, da zmagamo.

O karanteni v času korona virusa: "Ko te toliko časa ni doma, ti ustreza, da se malce zaustaviš in se ozreš okoli sebe." O karanteni v času korona virusa: "Ko te toliko časa ni doma, ti ustreza, da se malce zaustaviš in se ozreš okoli sebe." Foto: Instagram

Z Moniko ste prvič zaigrali že na prvem pokoronskem turnirju v Preddvoru. Tam vama še ni šlo tako dobro kot zdaj na državnem prvenstvu.
Za nama je bil takrat le en teden treningov. Tudi sama nisem bila pripravljena, manjkala sta mi fitnes in stik z žogo. Bili sva tudi nov par, morda bi bilo, če bi bil turnir kakšen teden pozneje, kaj drugače. Zdaj pa je bilo, kot je bilo.

Ko smo že pri koronavirusu, kako ste sami preživeli vse skupaj: karanteno, vse ostre ukrepe in ostalo, kar je sodilo zraven?
Moram reči, da je bilo super. Po štirih letih nenehnih potovanj in menjanja lokacij je bila ta karantena nekakšna zavora, da sem se umirila in živela teh nekaj tednov brez pritiskov. Ko te toliko časa ni doma, ti ustreza, da se malce zaustaviš in se ozreš okoli sebe. Mislim, da bi bilo tako pri vsakomer. Sem zelo umetniški tip človeka. Po dolgem času sem vzela v roke šivalni stroj, risala sem in izdelovala različne izdelke iz blaga, lesa, kovine ... Ko potuješ, za to nimaš časa, zdaj pa je bilo časa za vse dovolj.

Kaj pa kuhanje, številni so dejali, da so v tem času preizkusili številne recepte in pekli peciva.

Nikol ne reče ne razvajanju. Nikol ne reče ne razvajanju. Foto: Osebni arhiv Tjaše Kotnik To pa ne. Če že moram, skuham kaj, če mi ni treba, raje ne. Da ne bo pomote, znam kuhati, a se raje pustim razvajati.

Številni ne vedo, da ste v tej sezoni nekaj mesecev igrali tudi dvoransko odbojko. In sicer za švicarski Lugano. Šlo vam je super.
Ko sva se s Tjašo odločili, da ne bova več nadaljevali skupaj, sem dobila ponudbo iz Švice. Dvoranske odbojke nisem igrala že dolgo, a je še nisem pozabila, zato sem izziv z veseljem sprejela. Ko je prišla zima, je poklical Lugano. Odšla sem na preizkus in takoj smo se dogovorili. Bilo je super, tudi v Švici je plača odlična, oni te zaposlijo. Škoda je le, da se je vse skupaj tako hitro končalo zaradi korone.

Tudi vaša nova partnerica Monika Potokar je bolj znana po dvoranski odbojki. Junija je podpisala pogodbo za PAOK, kar najbrž pomeni, da ne bo dolgo v vaši družbi?
Kmalu odpotuje na priprave. Mislim, da že čez dober teden.

Kaj boste potem?
Ne vem, ta sezona je čudna, turnirjev skoraj ni, tako se človek vpraša, ali bi res treniral za tri turnirje. Po mojem boš združila moči s kakšno tujko in se udeležila nacionalnih turnirjev po Avstraliji, ZDA in tudi Aziji, mogoče se kasneje ponovno tako kot v tej sezoni preselim tudi v dvorano. Pustimo se presenetiti.

Dvoranska odbojka v večini primerov pomeni določeno finančno varnost, pri mivki je drugače. Tam je bolj ali manj vse odvisno od tega, kako dober si.

Pozimi je uspešno zastopala barve švicarskega Lugana. Pozimi je uspešno zastopala barve švicarskega Lugana. Foto: Osebni arhiv Tjaše Kotnik Res je, dvorana je le dvorana, a tudi na mivki je mogoče. Pač, kakor si narediš. Zdi se mi, da povsod poznamo koga, ki nas z veseljem gosti, to ti vsekakor privarčuje nekaj denarja. Je pa res, da za nas v Sloveniji ni poskrbljeno tako, kot bi lahko bilo. V preostalih malce bolj resnih državah imajo najboljši na voljo trening center, kjer zastonj trenirajo in imajo pokrite stroške za potovanja. Ko imaš določeno varnost, je tudi lažje trenirati.

Pri nas tega še ni, upam, da se kdaj to uredi. Veliko je bilo že povedanega, a za zdaj se zadeva ne premika. Če želimo narediti korak naprej, bi morali imeti na voljo trening center in imeti na voljo enega vrhunskega trenerja. Če bi zveza pomagala še pri stroških za potovanja, bi bilo sanjsko.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila svojim sponzorjem, ki mi kljub veliki krizi, ki jo je povzročil koronavirus na vseh področjih, stojijo ob strani in nam, čeprav ni veliko tekmovanj.

Kaj pa Športni park Ludus? Kompleks se zdi idealen kraj za za trening.
Če nisi njihov član, potem ne. Sama nisem. Nama s Tjašo so dejali, da bi morali plačevati več kot preostali, kar bi za naju pomenilo, da bi samo za najem igrišča porabili skoraj ves sponzorski denar.

Glede na to, da smo del reprezentance in da je to edina pokrita dvorana za trening, bi si želeli, da bi bila dvorana na voljo, a žal ni bilo tako, vseeno pa do zdaj s tem sama nisem imela težav, saj, če je le mogoče, najraje pobegnem v tople kraje, kjer lahko treniramo in igramo zunaj.

Tjaši sta v preteklem letu ostali brez nastopa na Sredozemskih igrah. Tjaši sta v preteklem letu ostali brez nastopa na Sredozemskih igrah. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V preteklem letu ste zanimivo ostali brez nastopa na Sredozemskih igrah, ki vam veliko pomenijo. OZS je izbrala ekipo Katarina Fabjan in Klaro Kregar.
Po teh internih dvobojih za nastop na kvalifikacijah za olimpijske igre sva s Tjašo odgovornega za odbojko na mivki vprašali, ali imamo namen iti na Sredozemske igre ali ne. Najprej je bilo rečeno, da ne, pozneje pa sva izvedeli, da so vseeno prijavili ekipo Fabjan/Kregar. Tako njim kot nama s Tjašo je to tekmovanje veliko pomenilo. Kot državni prvakinji in slovenska ekipa z najvišjo postavitvijo na svetovni lestvici sva upravičeno pričakovali, da bodo prijavili naju, a se to ni zgodilo. Odgovorni so se žal tako odločili. 

Kotnikova si nekega dne želi nastopiti na olimpijskih igrah. Kotnikova si nekega dne želi nastopiti na olimpijskih igrah. Foto: Aleš Oblak

Kvalifikacije za olimpijske igre za Tokio so se prestavile na maj prihodnje leto. Slovenija je še vedno v igri.
Še vedno lovimo Tokio, a naloga bo vse prej kot lahka, saj bi morali imeti dve močni ekipi. Nič ne pomaga, če zmaguje le ena, zato mislim, da so bolj realen cilj olimpijske igre v Parizu 2024. Glede na to, da se dvoranska sezona prej začne, se bo tudi prej končala, zato bo Monika do maja na voljo tudi za to akcijo.

Najbrž so tako kot sanje vsakega športnika tudi vaše sanje, da nekega dne nastopite na olimpijskih igrah.
Vsekakor, to je cilj vsakega, bomo pa videli, kako se bodo stvari odvijale. Upam, da je mogoče kar hitro postaviti strukturo in začeti načrtno delati. Treba se je truditi za to, da ima Slovenija vsaj dve močni ekipi, enako velja za moške.

Preberite še:

Nejc Zemljak Jan Pokeršnik Sportal Nejc Zemljak in Jan Pokeršnik znova na slovenskem prestolu! #foto Nejc Zemljak Jan Pokeršnik Sportal Slovenci v četrtfinalu s štirimi ekipami

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin