Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
14. 7. 2014,
18.54

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sportalov zakaj

Ponedeljek, 14. 7. 2014, 18.54

8 let, 7 mesecev

Zakaj je naslov svetovnega prvaka v nogometu vreden precej več kot olimpijski?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Olimpijski naslovi so že od nekdaj bolj čislani kot naslovi svetovnega prvaka. No, razen v nogometu. Tam Olimp zasede tisti, ki osvoji naslov svetovnega prvaka. Zakaj in kaj ima s tem opraviti Fifa?

Razlog je zapleten, a po drugi strani tudi sila preprost. Na olimpijskih igrah namreč velja pravilo, da na olimpijskih turnirjih lahko nastopijo le igralci, mlajši od 23 let, z izjemo treh igralcev, ki to starostno mejo lahko presežejo.

Poleg tega je skupna zgodovina olimpijskih iger in nogometa sila borna, saj se je nogomet sodobnim olimpijskim igram pridružil z osemletno zamudo, profesionalni nogometaši pa na igrah pod petimi krogi lahko sodelujejo šele zadnjih 30 let, olimpijske igre pa imajo že precej daljšo brado.

Nogometaši prvič na olimpijskih igrah šele leta 1908

Pa pojdimo po vrsti. Skočimo daleč v preteklost.

Prve olimpijske igre moderne dobe so premiero doživele leta 1896, a ker se je mednarodni nogomet takrat še plazil v plenicah, so se jim nogometaši prvič pridružili šele osem let pozneje, leta 1908 v Londonu. S skromno udeležbo. Nastopilo je namreč le šest reprezentanc, do leta 1912 je številka narasla na še vedno skromnih 11.

Amaterski nogometaši in amaterski nastop

In sčasoma se je zamislila tudi Fifa. Ko je Urugvaj kar dvakrat zaporedoma osvojil naslov olimpijskega prvaka (1924 in 1928), je spoznala, da pravilo, ki dovoljuje zgolj nastop amaterskih igralcev, vendarle ne odraža pravega nogometnega razmerja.

Po 20 zadetkov na tekmo

Številni obračuni so bili neuravnoteženi, kar se je izkazalo tudi v obliki neobičajno visokega števila zadetkov. Tudi po 20 jih je padlo na tekmo. V duhu olimpijskega duha so tekmovali le amaterji, kar pa je v bistvu pomenilo, da reprezentance niso zastopali njeni najboljši možje.

Olimpijske igre v Los Angelesu brez nogometa

A zgodba se je še zaostrila. Ko je Francoz Henry Delaunay leta 1929 predlagal izvedbo svetovnega prvenstva v nogometu in je ta leto pozneje res ugledal luč sveta, je nogomet izpadel tudi z olimpijskih iger v Los Angelesu (1932). Tudi na račun teženj po večji promociji ameriškega nogometa.

Nogometne kontroverznosti v Berlinu

Nogomet je za nove kontroverznosti znova poskrbel leta 1936 na olimpijskih igrah v Berlinu. Prireditelji iger so bili nogomet takrat pripravljeni znova sprejeti v svoje okrilje, saj je bilo to zagotovilo za precejšen dobiček, a so se pojavile nekatere nečednosti. Italijani so ustrahovali sodnika, reprezentanca Peruja pa je, po vodstvu v prvem polčasu in vdoru navijačev na igrišče, posledično pa zahtevi po ponovitvi igre, na kar je Fifa tudi pristala, protestno zapustila igre.

Razkorak med mundialom in olimpijskimi igrami vse večji, korist ima vzhodni blok

Z bohotenjem profesionalizma med nogometaši je razkorak med kakovostjo nogometa na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah postajal vse večji. Na račun tega so imele največjo korist države vzhodnega bloka, kjer je najboljše športnike finančno podpirala država, sami pa so ohranili status amaterskih igralcev. Med letoma 1948 in 1980 so kar 23 od skupno 27 olimpijskih medalj osvojile države vzhodne Evrope.

MOK se končno omehča

Leta 1984 je Mednarodni olimpijski komite (MOK) končno omehčal pogoje in tudi poklicnim nogometašem omogočil nastop na olimpijskih igrah v Los Angelesu.

A ker Fifa še vedno ni želela, da bi ji mundial odškrnil delček velepomembnosti, sta dosegli kompromis. Ta je omogočil nastop ekip iz afriške celine, Azije, Oceanije in CONCACAF (Konfederacija Severne in južne Amerike in Karibske nogometne zveze), ki so na olimpijskih igrah lahko nastopile v polni postavi, medtem ko so omejitve za ekipe pod okriljem Uefe in CONMEBOL (Južnoameriška nogometna konfederacija) še vedno veljale. Zeleno luč so namreč dobili le igralci, ki niso nastopili na svetovnem prvenstvu.

Veliko držav je na tekmovanje pod petimi krogi še vedno pošiljalo mlajše ekipe, vključno s francosko izbrano vrsto, ki je leta 1984 osvojila olimpijski naslov.

Nova priložnost za Brazilijo?

Pisanje tokratnega Sportalovega zakaja je pravzaprav spodbudilo vprašanje, kdaj bo Brazilija znova dobila priložnost, da se pokaže in dokaže na velikem tekmovanju, ko pa je tokrat nesrečno pogorela prav na domačih zelenicah.

Olimpijska titula v nogometu je namreč nekaj, česar Selecao v svoje vitrine še ni shranil. In če se to zgodi na domačih tleh (poletne olimpijske igre leta 2016 bo namreč gostila Brazilija), še toliko bolje. Morda to lahko spere madež s sramotnega poraza v polfinalnem obračunu z Nemčijo. Nismo ga še pozabili.

Mimogrede, Neymar jih bo takrat štel 24 ...

Ne spreglejte