Začenja se najstarejše in najbolj čudno nogometno tekmovanje na svetu

Gostila ga bo Brazilija, ki bi morala biti gostiteljica že leta 2015, a jo je v tej vlogi zamenjal Čile, ki bi moral biti gostitelj letos. Brazilci so namreč ocenili, da bi bil zanje prevelik zalogaj. Dve leti pred tem so gostili pokal konfederacij, leto pred tem svetovno prvenstvo in leto pozneje še poletne olimpijske igre.

Na južnoameriškem pokalu bosta kot povabljena nastopila tudi gostitelj naslednjega svetovnega prvenstva Katar in Japonska. To še zdaleč nista prvi reprezentanci, ki ne prihajata iz Južne Amerike in bosta zaigrali na njem. Mehika je bila zraven že desetkrat in z dvema finaloma poskrbela za najboljši rezultat držav zunaj Južne Amerike, Kostarika petkrat, ZDA štirikrat, Jamajka dvakrat, Honduras in Haiti pa po enkrat. Letos bi moralo biti takšnih reprezentanc še veliko več. Prva ideja je bila, da bodo sodelovale tri iz Azije in tri iz Severne in Srednje Amerike ter s Karibskega otočja, a so si odgovorni nazadnje premislili.

Tole je pokal, za katerega se bo od 14. junija do 7. julija potegovalo 12 reprezentanc. Foto: Getty Images

Gre za tekmovanje najboljših južnoameriških reprezentanc, ki so ga nazadnje gostile ZDA. Leta 2016, ko je do drugega naslova v dveh letih, svojih edinih na tem tekmovanju, prišel Čile. Potem ko je drugič v dveh letih v finalu premagal Argentino. Obakrat po enajstmetrovkah.

Južnoameriški pokal oziroma Copa America, kot to najstarejše reprezentančno tekmovanje na svetu poznajo množice, je bilo nazadnje na sporedu pred tremi leti. Takrat drugič v dveh letih. Naslednje bo čez eno leto. Še naslednje pa čez štiri. Začelo se je leta 1916, nadaljevalo vsako naslednje leto, pa potem na dve leti, vmes na štiri, tudi osem, enkrat, leta 1959, so ga odigrali kar dvakrat v enem letu! Leta 2020 pa bo na sporedu še četrtič v zadnjih šestih letih.

Zmedeni? Tudi mi. Najbolj čudno nogometno tekmovanje na svetu, saj pravimo. Ne verjamete? Morda vas prepriča to, da je v pripravi predlog, po katerem bi prihodnje leto na južnoameriškem pokalu doživeli prvi veliki finale reprezentančnih celinskih nogometnih tekmovanj, ki bo odigran v dveh državah. Finalistki naj bi odigrali dve tekmi. Eno v Argentini in drugo v Kolumbiji. Vmes pa prepotovali več kot sedem tisoč kilometrov …

Štadion Maracana v Riu de Janeiru, ki bo gostil veliki finale letošnjega južnoameriškega pokala. Foto: Reuters

Tekmovalni sistem? Seveda, tudi ta se je skozi zgodovino pogosto menjal in se bo tudi v prihodnosti. Letos bo 12 reprezentanc razdeljenih v tri skupine. Prvouvrščene in dve najboljši tretjeuvrščeni bodo napredovale v izločilne dele. Tam bodo v vsakem krogu odigrale po eno tekmo. Vsaj še letos bo tako, kdo ve, kaj se v izločilnih bojih pripravlja prihodnje leto … Za zdaj je jasno, da bo predtekmovanje ponudilo dve skupini po šest reprezentanc.

Lestvica po številu naslovov južnoameriškega prvaka:

Ena zadnjih priložnosti za Lionela Messija

Kapetan Argentine je z njo že štirikrat igral v finalih velikih tekmovanj, a vselej izgubil. Nazadnje leta 2016. Foto: Reuters Dovolj o tem, kaj bo prihodnje leto. Poglejmo, kaj bo letos. Pred začetkom tekmovanja, ki ga do zdaj od desetih južnoameriških reprezentanc nista osvojili samo dve (Ekvador in Venezuela), je v ospredju predvsem Argentina. Zgolj in samo zaradi Lionela Messija. Bolj kot s tem, kako pridobiti nove glasove v boju za šesto zlato žogo, za katero se bo konec leta zagotovo potegoval, se zvezdnik Barcelone verjetno ukvarja z vprašanjem, kako odgnati urok, ki mu ne dovoli, da bi enkrat končno nasmejan zapustil tudi veliko reprezentančno tekmovanje. Na novo veliko lovoriko Argentina čaka že 26 let, potem ko je leta 1993 v Kolumbiji osvojila svoj 14., zadnji južnoameriški naslov.

Vmes je bila štirikrat v finalu tega tekmovanja in dvakrat tudi v finalih svetovnega prvenstva, a vselej izgubila. Z Messijem ji je na zadnji stopnički spodrsnilo kar štirikrat. Prvič, leta 2007 v finalu južnoameriškega pokala, z 0:3 proti Braziliji, v preostalih primerih na veliko bolj dramatičen način. V letih 2015 in 2016 je v finalu celinskega tekmovanja proti Čilu klonila po enajstmetrovkah, leta 2014 pa v finalu svetovnega prvenstva proti Nemčiji po podaljških.

Messi ima tako eno zadnjih priložnosti, da z Argentino osvoji nekaj velikega, a obeti niso najboljši. Razmere v njegovi reprezentanci in predvsem na tamkajšnji nogometni zvezi so bile že pred tem kaotične, po polomu na lanskem svetovnem prvenstvu naj bi bilo še slabše. Selektor je neuveljavljeni Lionel Scaloni, reprezentanti, ki jih ima na voljo, pa precej neizkušeni. Kar 15 od 23 reprezentantov, ki v veliki meri prihajajo iz domače lige, je odigralo manj kot 15 reprezentančnih tekem. Od bolj znanih so zraven Sergio Agüero iz Manchester Cityja, Paulo Dybala, za katerim je ne najboljša sezona pri Juventusu, Angel Di Maria, ki v pretekli sezoni ni ravno navduševal v PSG, ter izkušena branilca Nicolas Tagliafico iz Ajaxa in Nicolas Otamendi iz Manchester Cityja.

Prizorišča letošnjega južnoameriškega pokala:

Selektor Brazilije ima na voljo sanjsko moštvo

Prvi favorit je Brazilija, ki že 12 let lovi svoj deveti naslov južnoameriške prvakinje. Rekorder je sicer Urugvaj, ki jih je zbral kar 15. Brazilci, ki se nazadnje na tem tekmovanju pod vodstvom Carlosa Dunge niso prebili niti iz predtekmovanja, so sicer tik pred začetkom ostali brez svojega prvega obraza. Zaradi poškodbe je odpadel Neymar, a glede na to, kaj vse je v zadnjih mesecih doživljal najdražji igralec v zgodovini nogometa, ki je pri Braziliji med drugim ostal tudi brez kapetanskega traku, je morda tako celo bolje, ugotavljajo številni. Z napadalci Brazilci res nikoli niso imeli težav.

Brazilci imajo sijajno zasedbo in so prvi favorit tekmovanja. Na nov naslov čakajo že od leta 2007. Foto: Reuters

Roberto Firmino je z Liverpoolom postal evropski prvak, Gabriel Jesus je zabijal gole za Manchester City, potem je tu še Philippe Coutinho iz Barcelone … Med vratnicama ima Tite luksuz izbire med evropskim prvakom Alissonom iz Liverpoola in angleškim prvakom Edersonom iz Manchester Cityja. V obrambi Thiaga Silvo, Danija Alvesa in Marquinosa iz PSG, Filipa Luisa iz Atletico Madrida, Alexa Sandra iz Juventusa … V zvezni vrsti razpolaga s Casemirom iz Real Madrida, Arthurjem iz Barcelone, Fernandinhom iz Manchester Cityja.

Ne, nad izbiro se brazilski selektor res ne more pritoževati. Zadovoljen je tudi ob pogledu na to, kako reprezentanca pod njegovim vodstvom igra. Od nesrečnega poraza proti Belgiji z 1:2 v četrtfinalu lanskega prvenstva, enega od zgolj dveh, ki ju je v 36 tekmah na klopi Brazilcev doživel, je v desetih tekmah devetkrat zmagala in enkrat remizirala. Prav tako si Brazilci samozavest krepijo ob pogledu na statistiko, ki pravi, da so od petih južnoameriških prvenstev v vlogi gostitelja zmagali na štirih.

Vedno lačni Urugvaj, nevarna Kolumbija in izžeti Čile

Kaj lahko postorita Luis Suarez in Edinson Cavani? Foto: Reuters Morda največji konkurenti Brazilcev so Urugvajci, ki pod vodstvom Oscarja Tabareza še naprej igrajo suvereno in upajo, da bodo zmagali prvič po letu 2011. Prvo ime je seveda Luis Suarez, ki ima sicer nekaj težav s poškodbo. Ob zvezdnika Barcelone gre postaviti še Edinsona Cavanija iz PSG. Zelo dobra sezona pri Juventusu je za mladim vezistom Rodrigom Bentacurjem, podobno velja za Lucasa Torreiro iz londonskega Arsenala. Zraven je tudi zimzeleni kapetan, odhajajoči steber obrambe Atletico Madrida Diego Godin.

Kolumbija prvič na veliko tekmovanje prihaja s selektorjem Carlosom Queirozom, ki je stopil v čevlje legendarnega Joseja Pekermana. James Rodriguez iz Bayerna Münchna, Juan Cuadrado iz Juventusa, vratar David Ospina iz Napolija in izkušeni Radamel Falcao iz Monaca, Davidson Sanchez iz Tottenhama, pa tudi Duvan Zapata, o čigar kakovosti smo se lahko prepričali ob spremljanju Josipa Iličića ob igrah v majici Atalante, so zagotovo imena, ki lahko storijo veliko, ampak … Za zdaj tega pod vodstvom novega selektorja niso pokazali.

Zmagovalca zadnjih dveh tekmovanj najboljših južnoameriških (in še nekaterih drugih) reprezentanc Čile seveda tudi moramo omeniti v krogu favoritov, a zdi se, da so Alexis Sanchez, za katerim je katastrofalna sezona pri Manchester Unitedu, Arturo Vidal, za katerega prav veliko bolje ne moremo zapisati za to, kar je pokazal pri Barceloni, in še nekateri preostali največji zvezdniki Čila svoja najboljša leta pustili za sabo …

Maskota, poimenovana po legendarnem Brazilcu

Zizito je vedno dobre volje. Foto: Getty Images Maskota letošnjega južnoameriškega prvenstva v Braziliji je kapibara, ki sliši na ime Zizito. Ime je izpeljanka iz imena legendarnega nekdanjega in zdaj že nekaj časa pokojnega brazilskega napadalca Zizinha, ki je za brazilsko reprezentanco igral med letoma 1942 in 1957, več kot polovico svojih reprezentančnih zadetkov (30) pa zabil na južnoameriških prvenstvih. Dosegel jih je namreč kar 17 in je skupaj z Argentincem Nobertom Doroteom Mendezom najboljši strelec v zgodovini tekmovanja.

Zizinho, ki je najlepša nogometna leta podaril Flamengu, je sicer kar štirikrat igral v finalih južnoameriškega prvenstva, a vselej izgubil. Nesrečno se je zanj končal tudi finale svetovnega prvenstva 1950, v katerem je z Brazilijo z 1:2 izgubil na Maracani v Riu de Janeiru proti Urugvaju in sodeloval v najbolj bolečem porazu v zgodovini brazilskega nogometa.

Kaj lahko storita povabljenki iz Azije?

Paragvajci veliko pričakujejo od Miguela Almirona, za katerega je Newcastle United v začetku leta Atlanti United plačal kar 24 milijonov evrov odškodnine, in branilca Fabiana Balbuene iz West Ham Uniteda, a niso najbolj navdušeni nad tem, kaj se v zadnjem času dogaja z njihovo reprezentanco. Septembra lani je bil za selektorja imenovan Juan Carlos Osorio, ki pa ga je že februarja letos zamenjal nekdanji trener Seville Eduardo Berizzo.

Pri Perujcih stavijo na nekdanjega napadalca Bayerna Münchna Paola Guerrera, ki je lani pozornost vzbujal s pritožbami na suspenz za nastop na svetovnem prvenstvu v Rusiji zaradi kokaina in bil nazadnje uspešen.

Povabljeni Katar je pred začetkom južnoameriškega pokala odigral prijateljsko tekmo proti Braziliji in izgubil z 0:2. Foto: Reuters

Venezuelci imajo Josefa Martineza, ki v severnoameriški MLS gole kot po tekočem traku zabija v majici Atlante United, pa vezista Torina Tomasa Rincona in napadalca Newcastle Uniteda Joseja Salomona Rondona.

Od 23 reprezentantov Bolivije jih 20 igra v domači ligi, dva v Mehiki, najboljši strelec Marcelo Martin pa si kruh služi na Kitajskem.

Za konec še povabljenki. Nobene ne gre odpisati kar tako. Japonska je lani igrala v osmini finala svetovnega prvenstva. Katar je v začetku letošnjega leta zmagal na azijskem prvenstvu. S klopi ga vodi nekdanji član trenerskega štaba mlajših selekcij slovite Barcelone Felix Sanchez Bas, ki največ stavi na najboljšega strelca Hassana Haydosa, ki je pri 28 letih že pri 120 reprezentančnih nastopih. Mimogrede, prav vsi Katarci igrajo v domači ligi.

Ni kaj, zanimivo bo. Naj se vse skupaj začne. In kdaj se začne? V noči na soboto se bosta ob 2.30 po srednjeevropskem času v Sao Paulu udarili Brazilija in Bolivija, glavni sodnik pa bo Argentinec Nestor Pitana. Človek, ki je sodil v finalu zadnjega svetovnega prvenstva.

Spored južnoameriškega prvenstva 2019:

Skupinski del:

Skupina A:

Skupina B:

Skupina C:

Izločilni deli:

Četrtfinale:

Polfinale:

Tekma za tretje mesto:

Finale: