SiolNET. Sportal Nogomet
5,22

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Miloš Kostić

Tihi slovenski trenerski popotnik

5,22

termometer

Miloš Kostić
Miloša Kostića je nogometna pot v zadnjih letih popeljala v Srbijo, Belgijo, Bosno in Hercegovino, Grčijo, Albanijo, nazaj v Grčijo in se zdaj spet ustavila v Belgiji v tamkajšnji prvi ligi, ki spada med boljše na svetu. Foto: Vid Ponikvar

Miloš Kostić je slovenski trener, čigar nogometni življenjepis je, sploh v zadnjih letih, res zelo pester. Danes je trener St. Truidna v belgijski prvi ligi, v zadnjih šestih letih pa ga je trenerska pot popeljala še v Srbijo, Bosno in Hercegovino, Grčijo, Albanijo in se za kratek čas ustavila tudi v Sloveniji. Kaj je v vsem tem času doživel?

Čeprav je vodil klube v prvi grški, bosanski in albanski ligi, bil zraven pri naslovu Crvene zvezde v prvi srbski ligi, se kot prvi slovenski trener mlajših reprezentančnih selekcij uvrstil na veliko tekmovanje, se z Gorico še kot nogometaš veselil zgodovinskega naslova slovenskega prvaka leta 1996 in je zdaj trener kluba v prvi belgijski ligi, ki po številnih strokovnih ocenah spada med najboljših 15 na svetu, nikoli ni bil deležen takšne medijske pozornosti, kot jo imajo nekateri njegovi kolegi.

Ne zdi se, da tihega 48-letnega Ljubljančana, ki je v začetku letošnjega leta nekoliko nepričakovano pristal na klopi St. Truidna, to kaj moti. Kot ga preveč ne moti niti to, da je njegova prihodnost zaradi epidemije koronavirusa in nedorečenega statusa negotova. "Bomo videli, kaj bo prinesel čas," je povedal ob tem in dodal, da z nestrpnostjo čaka odgovor na vprašanje in si želi, da se nogomet spet vrne v pogon. Do takrat pa se znajde po svoje.

"Imam srečo, da sva v Belgiji soseda z Lucianom Tranijem, Avstralcem italijanskega rodu, ki je član mojega strokovnega štaba. Vsak dan se druživa. Spijeva kavico, potem greva na kolo. Veliko se slišimo tudi s preostalimi trenerji. Malce tudi berem, kaj skuham. Čas hitro mine," je povedal slovenski trener, ki si želi, da bi v prihodnosti v svojem strokovnem štabu pozdravil tudi kakšnega rojaka, a za zdaj sodeluje zgolj z Belgijci in Avstralcema. Ob pomočniku, ki ga je omenil, je to še Kevin Muscat, ki je bil sprva tudi mišljen kot trener St. Truidna, toda potem je ugotovil, da to zaradi neustrezne trenerske licence ne more postati. In odprla se je priložnost za novo tujo trenersko službo Miloša Kostića.

Trener belgijskega prvoligaša St. Truinda je postal januarja letos. Trener belgijskega prvoligaša St. Truinda je postal januarja letos. Foto: stvv.com

Začniva s temo, ki je zadnje tedne najbolj aktualna. Kakšne so v času pandemije koronavirusa razmere v Belgiji?
Precej podobne kot v Sloveniji, kolikor vem. Tukaj so že 13. marca zaprli šole, vrtce in podobno. Dovoljeno se je gibati v skupinah po dva. Če greš v kako drugo mesto, obstaja precejšnja možnost, da te bodo ustavili policisti in zahtevali dokumente. Belgijci so pri tem precej striktni. Tri naše nogometaše, ki so skupaj tekli v parku, so kaznovali. Vsak je moral plačati 250 evrov. Ljudje so kar dosledni in upoštevajo navodila.

V Belgiji živite sami, medtem ko je vaša družina v Sloveniji. So zato zdajšnje okoliščine zdaj za vas še težje?
Otroci in žena so bili tukaj med zimskimi počitnicami in potem ostali še en teden, tako da so domov odšli ravno malo pred tem, ko so nastopile izredne razmere. Seveda jih pogrešam, a najpomembneje je, da so vsi zdravi. Če mi je zato, ker sem brez njih, težje? Žena je doma z dvema otrokoma, starima 11 in 15 let. Mislim, da mi je precej lažje, kot je njej, ki živi v pravem cirkusu (smeh, op. p.).

Kakšna bo usoda belgijske nogometne sezone 2019/20?
V Belgiji vsi čakamo, kakšna bo odločitev glede nogometne sezone. Prvotno so govorili, da bomo odgovore dobili 4. aprila. Potem so datum odločitve prestavili na 15. april, a je za zdaj še nismo dočakali, tako da je precej negotovo. Neuradno se govori, da bo odločitev padla 4. maja. Manjka nam še tekma do konca rednega dela prvenstva, potem se liga razdeli na dva dela. Zgornji del se bori za prvaka in za Evropo. Mi bomo v spodnjem delu, v katerem prvo mesto odpira vrata Evrope, tako da nam teoretično lahko uspe tudi to, a najbolj pomembno je, a smo daleč od izpada, zato smo mirni. Vprašanje je, kaj sledi, saj ima nekaj klubov tudi težave s pridobivanjem licenc, tako da utegne biti še zelo zanimivo.

Kako v tem času poteka vaše delo?
Predvsem prek videoklicev. K sreči današnja tehnologija močno olajšuje komunikacijo, tako da smo na tak ali drugačen način vseskozi v stikih. Mi v strokovnem štabu med seboj kot tudi z nogometaši in preostalimi zaposlenimi ljudmi v klubu. Enkrat tedensko se vsi dobimo na videoklicu. Pogovarjamo se o tekočih zadevah in postavljamo načrte za prihodnost.

St. Truiden je do zdaj vodil na osmih tekmah. Trikrat je zmagal, enkrat remiziral in štirikrat izgubil. St. Truiden je do zdaj vodil na osmih tekmah. Trikrat je zmagal, enkrat remiziral in štirikrat izgubil. Foto: stvv.com

Kdaj se boste vrnili na zelenice?
Ne vemo. Za zdaj kaže, da vsaj še do 3. maja ne bodo sproščali ukrepov. Govori se, da se potem utegne kaj spremeniti in se bomo lahko v manjših skupinah vrnili na igrišče. Upam, da se to zgodi čim prej.

Zdajšnje krizne razmere bodo posledice pustile tudi pri delovanju športnih klubov. Nekateri že čutijo posledice. Ne nazadnje je pred dnevi bankrot razglasil ugledni belgijski nogometni klub Lokeren. Kako je s St. Truidnom? Se tudi pri vas bojite, kaj bo prinesla prihodnost?
Naš klub je finančno stabilen. Naš lastnik je veliki japonski koncern DMM, ki posluje zelo dobro. Za zdaj nisem slišal, da bi bile kakršnekoli težave. Klub planira delovanje naprej in se pripravlja na prihodnje izzive. Težko pa, dokler ni jasnih datumov, izvemo, kdaj bodo ti prišli. Po nekih teorijah šele septembra, tako da je težko karkoli konkretneje načrtovati, kar se tiče marsičesa. Okrepitev, novih pogodb … Ko bomo vedeli kaj več, bomo lahko pametnejši.

Kakšen je vaš status? Ko ste v začetku leta postali trener St. Truidna, ste bili predstavljeni kot začasna rešitev, dokler ustrezne Uefine trenerske licence ne dobi Avstralec Kevin Muscat?
Stvar je zelo preprosta. Ko so me pripeljali, so mi rekli, da bom trener in naj o drugih stvareh ne razmišljam preveč. Naj delam po najboljših močeh in potem bomo videli, kako naprej. Rekli so mi, da se bomo hitro dogovorili, ko bo čas za to. Moj status je tak, da sem trener ekipe in se pripravljam na nadaljevanje sezone. Imam dogovorjen sestanek s športnim direktorjem, drugih informacij za naprej pa nimam. Moja pogodba je odprta.

Muscat je bil želja vodilnih ljudi kluba, a se je potem izkazalo, da nima licence. Ker so se z njim že dogovorili, so ga želeli obdržati v klubu, a so postavili novega trenerja. Mene. Zdaj je del našega štaba, v katerem z izkušnjami pomaga kot strokovni sodelavec kluba. Skupaj s športnim direktorjem pripravljata politiko kluba. Ne vem, kako je z njegovo licenco, a kolikor vem, je še nima in niti ni začel šolanja zanjo.

V Belgiji, kjer se je srečal z do zdaj najvišjo nogometno ravnijo na svoji trenerski poti, uživa. V Belgiji, kjer se je srečal z do zdaj najvišjo nogometno ravnijo na svoji trenerski poti, uživa. Foto: Vid Ponikvar

Kako je do sodelovanja s St. Truidnom sploh prišlo?
Nogomet je globalen, velik šport, a ko si enkrat v njem, vidiš, da je to po drugi strani majhen svet, v katerem si nenehno v stikih s številnimi ljudmi. Stiki, ki sem jih vzpostavil ob delu v tujini, so mi očitno pomagali. Poklical me je eden od japonskih agentov in mi ponudil to zanimivo opcijo. Razmišljal nisem prav dolgo, čeprav sem imel tudi ponudbo nekega drugega kluba iz tujine, a je bila Belgija zaradi ravni tukajšnjega nogometa vseeno v prednosti. Mislim, da sem se odločil pravilno.

Kakšne cilje ste si skupaj s sodelavci začrtali, ko ste prišli?
Cilj je bil, da se obdržimo v ligi in se čim bolje pripravimo na novo sezono. Ne bom rekel, da smo bili takrat v nevarnih vodah, a smo bili v položaju, ko bi se lahko hitro znašli v boju za obstanek. V prvih štirih krogih smo si z dobrimi rezultati zagotovili mir. V nekem trenutku smo bili celo blizu mestom, ki vodijo v višjo skupino po koncu sezone, a smo se takrat odločili, da priložnost ponudimo nekaterim nogometašem, ki so pred tem igrali manj. Da vidimo, na koga od njih lahko v novi sezoni računamo. To se je najprej malo poznalo na rezultatih, a smo se potem hitro pobrali. V nadaljevanju sezone smo si želeli zgraditi okostje za novo sezono, ki ga bomo v poletnem prestopnem roku nadgradili, a potem se je nogometno dogajanje povsod po svetu ustavilo.

Na Mladena Rudonjo, dolgoletnega slovenskega reprezentanta, ki je med letoma 1997 in 2000 igral tam, v St. Truidnu še niso pozabili. Na Mladena Rudonjo, dolgoletnega slovenskega reprezentanta, ki je med letoma 1997 in 2000 igral tam, v St. Truidnu še niso pozabili. Foto: Guliverimage/Getty Images Začeli ste odlično in v prvih petih tekmah trikrat zmagali. Dvakrat povsem na začetku. Potem sta sledila dva poraza in remi. Ste z opravljenim za zdaj zadovoljni?
Zagotovo sem. Že na pripravah smo premagali Schalke, kar je nogometašem očitno vlilo samozavesti. Prijateljska tekma ali ne, zmaga proti tako velikemu klubu ti da marsikaj. To nas je poneslo, tako da smo januarja in v prvi polovici februarja igrali res dobro in dosegali odlične rezultate. Potem smo, kot sem omenil, nekoliko spremenili postavo in sledili so slabši rezultati.

Lahko bi bilo bolje, a sem zadovoljen. V klubu smo šele dobre tri mesece. V tako kratkem času je težko pričakovati čudeže. Veseli me tudi, ker so se navijači počasi začeli vračati na tribune. To so začeli čutiti tudi fantje. Verjamem, da se bo ta trend, ko bomo spet začeli igrati nogomet, nadaljeval.

Kakšno mesto sploh je St. Truiden in kako dojema nogomet?
Majhno mestece, v katerem ljudje vzgajajo jabolka, hruške, češnje … Tako da je tukaj veliko nasadov. Pokrajina je lepa. Ko kolesarim, kar počnem vsaj dve uri na dan, zelo uživam. Ljudje so malce bolj zadržani, kot so pri nas, a me še vedno sem in tja kdo ustavi, z mano malce poklepeta. Ljudje tukaj namreč živijo za svoj nogometni klub. Ko so rezultati dobri, se štadion hitro začne polniti.

Belgijci so vsaj tukaj zelo deloven narod, ki ceni to, da se trudiš. Navijači želijo videti predvsem, da nogometaši na igrišču dajo vse od sebe. Če je tako, jim lahko oprostijo tudi slabše rezultate. Gledalcev je na domačih tekmah proti manjšim klubom nekje med pet, sedem tisoč. Ko pridejo v goste večji klubi, jih je tudi deset tisoč. Toliko naj bi jih bilo na naši zadnji domači tekmi rednega dela, ki bi jo morali odigrati proti Anderlechtu.

Mladena Rudonjo, ki je tam igral med letoma 1997 in 2000, v St. Truidnu še pomnijo?
Seveda. Tukaj ga zelo cenijo. Na eni izmed naših domačih tekem je bil tudi naš gost in je izvedel začetni udarec. Prinesel nam je srečo. Igrali smo dobro in zmagali s 5:2. Ko sem prišel, so me takoj vsi spraševali po njem. Zanimalo jih je, kje je in kaj počne danes. Tukaj je pustil res velik pečat.

Belgija je le zadnja postojanka na vaši res pestri nogometni poti. Že kot nogometaš ste bili član zgodovinske zasedbe Gorice, ki je leta 1996 prekinila vladavino Olimpije in postala drugi slovenski nogometni prvak.
Takrat me je k projektu, ki je rasel iz leta v leto in tistega leta doživel vrhunec, povabil Tomaž Kavčič, s katerim sva se spoznala v času, ko je on pri Svobodi končeval svojo nogometno pot, jaz pa sem jo začenjal. On je takrat postal pomočnik Milana Miklaviča, ki so ga v Gorico pripeljali v želji, da naredijo korak naprej in osvojijo naslov prvaka, kar nam je takrat tudi uspelo.

To ni bilo presenečenje. Gorica je imela takrat tako dobro moštvo, da bi lahko sestavila dve ekipi, ki bi se borili za naslov. Uspeli smo vzeti primat Olimpiji, ki je bila takrat nedotakljiva. To so res sijajni spomini na lepe čase, ki pa so bili zame tudi slabi. V drugem delu sezone sem se namreč huje poškodoval. Strgal sem si praktično vse vezi v koleni, tako da sem proslavo naslova dočakal na berglah. Potem sem še eno sezono prebil v Gorici in se leta 1997 preselil v Olimpijo.

Reprezentanco do 19 let je popeljal na evropsko prvenstvo 2009, reprezentanco do 17 let pa je vodil na evropskem prvenstvu leta 2012 v Sloveniji. Reprezentanco do 19 let je popeljal na evropsko prvenstvo 2009, reprezentanco do 17 let pa je vodil na evropskem prvenstvu leta 2012 v Sloveniji. Foto: Vid Ponikvar

Trenersko priložnost ste dočakali hitro in kot zelo mlad dobili službo na Nogometni zvezi Slovenije, kjer so vas postavili za selektorja mlajših selekcij.
Zdaj se je to spremenilo, a takrat sem bil eden redkih, ob meni sta bila takšna še Slaviša Stojanović in Tomaž Lorgar, ki se je ob nogometni karieri posvetil tudi šoli. Končal sem Fakulteto za šport v Ljubljani, kar mi je verjetno odprlo vrata na NZS, saj sem bil lep primer nekoga, ki sem imel z nogometom izkušnje tako kot igralec kot tudi s strokovne plati.

Na tiste čase imam lepe spomine. Bil sem tudi uspešen. Uvrstili smo se na evropsko prvenstvo do 19 let, kar nam je do zdaj še vedno uspelo samo enkrat. Potem sem bil selektor tudi na evropskem prvenstvu do 17 let 2012, ki ga je gostila Slovenija, a takrat smo se nanj uvrstili kot domačini in ne skozi kvalifikacije, kar je seveda precej drugače.

Sledila je sezona 2013/14 v Beogradu, kjer ste Slaviši Stojanoviću kot pomočnik pomagali do naslova srbskega prvaka. Kako je do sodelovanja z njim prišlo?
Ko sem bil selektor mladinske reprezentance, sem sodeloval s takratnim selektorjem članske reprezentance Matjažem Kekom in bil skavt pred svetovnim prvenstvom v Južnoafriški republiki. To funkcijo sem opravljal tudi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012. Potem sem na isti način sodeloval še s Stojanovićem in pozneje tudi s Srečkom Katancem. S Slavišo sva se spoznala že kot nasprotnika na igrišču, potem sva bila tudi sošolca na faksu. Ko je dobil možnost dela v Beogradu, me je povabil zraven.

Pri Crveni zvezdi takrat ni bilo najbolj rožnato, a smo s Slavišo na čelu uspeli najti harmonijo v ekipi in prišli do velikega uspeha. K sreči smo imeli na voljo izkušene, zrele, predvsem pa kakovostne nogometaše, med katerimi sta bila zelo pomembna tudi slovenska reprezentanta Nejc Pečnik in Dejan Kelhar, tako da smo bili uspešni in Crveni zvezdi po dolgem času prinesli naslov prvaka. Res je bilo zelo pestro, a tudi lepo. Na Beograd imam zelo lepe spomine.

Takrat je bila za vami res pestra sezona. Kaj vse se je dogajalo?
Marsikaj, tudi veliko negativnega, a najpomembneje je bilo, da smo na koncu iz vsega prišli kot veliki zmagovalci. Ko ni bilo rezultatov, ni bilo lepo. Spomnim se, kaj se je zgodilo, ko so v klubu zamujale plače in so se z izjavo za javnost javili nogometaši. Med drugim so v tej izjavi zapisali, da živijo na robu. Da si nekateri med njimi ne morejo privoščiti niti šampona, da bi se oprhali po treningih. Ko smo potem prišli s priprav v Zlatiboru, so nas na parkirišču pričakali avtomobili z razbitimi okni, v njih pa je bil kup šamponov. To je samo eden izmed takšnih incidentov, ki se je zgodil.

Ampak dobro, to so navijači, ki tam svoj klub dojemajo na res intenziven način. Brez njih nam ne bi uspelo. Tako kot na tekmah Crvene zvezde navijajo oni, ne navija nihče. Spomnim se tudi dogodka z večernega treninga dan pred velikim derbijem z mestnim tekmecem Partizanom. Trenirali smo na pomožnem igrišču zraven štadiona Marakana, ko so kar naenkrat ugasnili reflektorji. Nismo vedeli, kaj se dogaja, potem pa so se začele prižigati bakle in zagledali kakšnih 300 navijačev, ki so nas prišli bodriti pred derbijem. Tisti derbi smo potem zmagali, pozneje pa nanizali kar 15 zmag, če me spomin ne vara. To je bil odločilen niz, ki nam je prinesel naslov prvaka. Ko smo postali prvaki, je bilo seveda zelo veselo.

Na klopi Crvene zvezde v družbi Slaviše Stojanovića in Bratislava Živkovića. Na klopi Crvene zvezde v družbi Slaviše Stojanovića in Bratislava Živkovića. Foto: Sportida

Še kakšna anekdota, ki vam iz Beograda pade na misel?
Upam, da mi Dejan tega ne bo zameril, ampak ena je bila res smešna. Ko je v klub prišel Kelhar, sva ga s pomočnikom trenerja Bratislavom Živkovićem po večernem treningu na pomožnem štadionu poklicala k sebi in mu rekla, naj pride na glavni štadion do sredine igrišča in začne žonglirati z žogo. Prepričala sva ga, da ga tam čaka predstavitev. Da so že prisotni navijači, ki so ga šli pozdravit.

Hitro je odšel zamenjat nogometne čevlje za trening s tistimi, ki jih ima za tekme, se vrnil in v mraku začel žonglirati. Povedala sva mu namreč, da je takšna procedura. Da se bodo potem prižgali reflektorji in bo zagledal navijače. To se seveda ni zgodilo. Kakšno minuto je žongliral na sredini igrišča in ko je začel že malo negodovati, kdaj se bodo prižgali reflektorji, smo se vsi skupaj, medtem so namreč na štadion prišli še soigralci, začeli režati na ves glas. Takrat je dojel, da smo ga potegnili za nos, a nam tega ni zameril. Tudi on se je pošteno nasmejal.

Kaj pa večni derbi med Crveno zvezdo in Partizanom, ki ga številni označujejo za enega najbolj pestrih na svetu in se znajde v praktično vseh izborih največjih derbijev na svetu? Vi ste hojo po znamenitem predoru stadiona Marakana doživeli od blizu. Kako je?
To je res noro doživetje. Vsak, ki ga doživi, vam bo rekel, da ga je težko opisati. Tak derbi lahko samo doživiš. Z vidika čustev in tudi stresa je res nekaj posebnega. Navijači Crvene zvezde že tako na vsaki tekmi ustvarijo sijajno vzdušje, na derbijih pa je to še trikrat boljše. Vroče je, navijajo od prve do zadnje minute, s tribun se dere 45, 50 tisoč ljudi. Štadion praktično eksplodira. Ko si na klopi, se vse trese. Grmi. To so čustva, ki jih je težko razložiti. To moraš doživeti.

Srhljivi prizori ob sprehodu skozi predor na igrišče Crvene zvezde na derbiju proti Partizanu:

Pozneje ste s Stojanovićem sodelovali še v Belgiji pri tamkajšnjem prvoligašu Liersu in se potem preselili še k enemu velikanu nogometa s področja nekdanje Jugoslavije, sarajevskemu Željezničarju, pri katerem ste delali kot glavni trener.
Da, in že takoj v prvem krogu me je čakal domač derbi s Sarajevom, kar se na začetku sezone ni zgodilo ne vem koliko let. Poln štadion Grbavica, ki je takrat sprejel 10, 12 tisoč ljudi. Grmelo je. Čeprav smo zaradi rdečega kartona zelo hitro ostali z igralcem manj, smo na koncu iztržili remi 1:1. Tudi tam je bilo zelo pestro. Tudi v Sarajevu so navijači podobno čustveni, kot so v Beogradu. S to razliko, da jih je tam precej manj. Ti dve izkušnji sta mi dali res veliko. To je neko povsem drugačno okolje, kot je tukaj v Belgiji in tudi neprimerljivo s tem, ki ga imamo v Sloveniji. Vsekakor zanimivo.

Precej podobno je tudi v Grčiji, kamor ste se preselili potem in tam vodili kar tri klube. Najprej drugoligaša Acharnaikos, potem Iraklis v prvi ligi in nazadnje v začetku lanskega leta še enega drugoligaša Trikalo, pri katerem ste zdržali vsega dobra dva meseca. Vmes ste bili kratek čas tudi v Albaniji.
Po odhodu iz Sarajeva sem vzpostavil stike z nekaterimi ljudmi iz Aten, ki so mi ponudili, da pridem v Acharnaikos. To je manjši klub, pri katerem smo začeli precej dobro, a potem so nastopile finančne težave, ki so v manjših grških klubih stalnica in kmalu sem odšel.

Potem so me poklicali iz Iraklisa, ki ima v Grčiji veliko tradicijo in je igral v prvi ligi. Očitno sem pri Acharnaikosu pustil dober vtis, tako da so se spomnili name. Po dveh mesecih, ko smo končali priprave pred začetkom sezone, je klub bankrotiral.

Podobno je bilo tudi nazadnje, ko sem v Grčiji vodil Trikalo. V drugi ligi smo bili na začetku precej uspešni, potem pa se je sistem tekmovanja spremenil in pristali smo v tretji ligi. V Grčiji je tudi ta sicer profesionalna, a smo se dogovorili, da končamo sodelovanje.

V Albaniji pa je bila situacija precej specifična. To je specifično okolje, o katerem ne bi rad preveč razglabljal. Kljub temu, da rezultatsko nisem bil uspešen, a je bilo precej drugih faktorjev, ki so vplivali na to. Tudi takšne izkušnje so dobrodošle in ti dajo marsikaj.

O Milanu Mandariću, predhodniku na izhodnih Olimpije, s katerim je pred dvema letoma sodeloval, ima zelo dobro mnenje. O Milanu Mandariću, predhodniku na izhodnih Olimpije, s katerim je pred dvema letoma sodeloval, ima zelo dobro mnenje. Foto: Vid Ponikvar Za konec še nekaj besed o Olimpiji, katere prihodnost je ob napovedanem odhodu Milana Mandarića precej negotova. Tam ste v prvi polovici leta 2018 opravljali delo strokovnega vodje mladinskega pogona.
To je moj klub, v njem sem igral in sem ponosen, da sem bil njegov član. Vemo, kako smo na Olimpijo gledali v času Jugoslavije. O tem, da bi igrali v njenem dresu, smo sanjali vsi. Tudi v času slovenske samostojnosti je bil to vrsto let najboljši nogometni klub pri nas. Olimpija bo vedno v mojem srcu.

Ko sem bil brez službe, se je name spomnil Rudonja, ki je bil takrat tam in želel, da se mu priključim. Želel si je, da tamkajšnjo nogometno šolo spravimo na višjo raven. Čeprav sem sprva nekoliko okleval, sem se potem odločil, da pridem in sklenil dogovor z možnostjo, da lahko odidem, če se mi odpre kakšna možnost v tujini. To se je potem poleti tudi zgodilo in odšel sem v Albaniji.

Moram se zahvaliti Rudonji in Mandariću, ki sta takrat pokazala veliko razumevanja, mislim pa, da smo v tem času marsikaj tudi postorili in postavili temelje za mlade, kakovostne nogometaše, ki so v mladinskem pogonu zdaj. Upam, da bodo pri Olimpiji nadaljevali z dobrim delom in bo med člani pomembno vlogo kmalu igral tudi kdo iz mladinske ekipe.

Z Mandarićem sem imel same pozitivne izkušnje. Spoznal sem ga že prej, ko je bil še pri Leicester Cityju in pozneje pri Sheffield Wednesdayu. Takrat sem videl, kako zelo ga spoštujejo Angleži. O tem, kaj njegovo ime pomeni v nogometnem svetu, nima smisla razglabljati. Prepričan sem, da so njegovi nameni z Olimpijo zgolj dobronamerni, a da je v slovenskem okolju, v katerem nogomet vsaj za zdaj še ne more biti posel, izgubil voljo. Takšne ljudi, kot je on, slovenski nogomet nujno potrebuje. Resnično upam, da se po njegovem odhodu ne bo vse skupaj sesulo, ampak da se bodo našle rešitve, ki bodo štele v dobro Olimpije.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin