Slovenija bolj kot kadarkoli prej potrebuje Kevina Kampla

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pet strelov v nasprotnikov okvir vrat v 180 minutah igre, za katere so po večini skrbeli nogometaši iz obrambne vrste. Mimogrede, ti si za opravljeno zaslužijo pohvale. Za nameček proti reprezentancama Grčije, ki je daleč od podobe iz leta 2004, ko je senzacionalno osvojila naslov evropske prvakinje, in najslabše Moldavije od Moldavij, proti katerim so Slovenci igrali do zdaj.

Po takšnih predstavah bi bil marsikateri selektor v škripcih. Sploh, če bi se zvrstile takoj po neuspešnih kvalifikacijah pred tem. Matjaž Kek ni. In prav je tako. Čeprav je Radenko Mijatović, ki vleče glavne niti v slovenski nogometni hiši, to pred dvema letoma spregledal, mora biti liga narodov le priprava za tisto, kar sledi. Kvalifikacije za velika tekmovanja. Ne nazadnje je kot taka tudi nastala. Nadomestila je prijateljske tekme.

Veliko bolj kot to, kaj je Slovenija že pokazala, lahko navijače skrbi, kaj v prihodnosti še bo. Obramba je bila tokrat trdna, a vprašanje je, ali bo tako tudi takrat, ko bodo pred Janom Oblakom namesto Vangelisa Pavlidisa in Vitalija Damascana stali sloviti Romelu Lukaku, Harry Kane ali pa Edin Džeko oziroma kdorkoli od napadalcev reprezentanc iz višjih kakovostnih razredov evropskega nogometa, ki Slovenijo čakajo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022.

Te se začnejo že zelo kmalu. Marca prihodnje leto. Za uspeh pa bo takrat treba zmagovati. Z remiji na veliko tekmovanje ni prišel še nihče. Razen reprezentanc, ki so ta tekmovanja organizirale in si nastop na največji sceni prislužile kot gostiteljice. Slovenija na to ne more računati. Težave ima že z organizacijo evropskega prvenstva do 21 let.

Za zmage je treba zabijati gole. Da do njih prideš, moraš imeti igro. Ta pa nastaja v laboratoriju na sredini igrišča. Tam, kjer je Slovenija najslabša. Bila je že prej, a šele zdaj, ko ni čarovnika Josipa Iličića, na katerega selektor verjetno še nekaj časa ne bo mogel računati, je to toliko bolj očitno.

Tega so se zdaj resno začeli zavedati tudi v slovenskem taboru. Naposled so le ugotovili, da je vrag vzel šalo, zato so šli tokrat očitno zares v akcijo. Zaslužijo si pohvale, ker so o menjavi nogometnega državljanstva prepričali v Avstriji rojenega nogometaša slovenskih korenin Sandija Lovriča, kar se utegne izkazati kot izjemna naložba v prihodnost, in niso ponovili potez, ki morebiti nekoč postanejo napake iz preteklosti (Dino Hotić).

Še toliko bolj dobrodošlo pa je, da so očitno začeli o vrnitvi prepričevati še enega v tujini rojenega nogometaša, ki je na voljo Sloveniji. Kevina Kampla, ki na nogometni lestvici kotira precej višje od 22-letnega vezista švicarskega prvoligaša Lugana. Nogometaša, ki navdušuje v dresu RB Leipziga in je velika okrepitev že za polfinalista lige prvakov, kaj šele za člana tretjega kakovostnega razreda lige narodov.

Res je, Kampl je, tako kot številka 44, ki jo nosi na hrbtu klubskega dresa, nekoliko drugačen od kolegov, s katerimi se je družil, ko je prihajal na Brdu pri Kranju. Težje se vklopi v okolje, drugačno od tistega, v katerem je odraščal. Tudi zato je bilo z njim v preteklosti nemalo težav. Toda bile so še s kom drugim.

Da, tudi s tem, katerega odsotnost je v zadnjem tednu razgalila Slovenijo. Z Iličićem, ki je pred šestimi leti Srečku Katancu javno sporočil, da pod njegovim vodstvom ne bo nikoli več igral. Pa pozneje je. Ne samo to. Postal je njegov z naskokom najboljši reprezentant in to ostal do danes.

In ne. Njegov primer še zdaleč ni osamljen. Niti v slovenski reprezentanci in še manj drugje. V svetu nogometa se stvari spreminjajo in pozabljajo iz dneva v dan. Na in ob igrišču. Vprašajte Lionela Messija, če ne verjamete. Lahko pa vam kaj več o tem pove tudi novi kapetan Slovenije, s katerim se sloviti Argentinec srečuje na španskih nogometnih zelenicah.

Upajmo le, da so na NZS iskreni, ko govorijo, da bodo za Kamplovo vrnitev naredili vse. Včasih je pač treba narediti korak nazaj, da lahko potem narediš 800 tisoč korakov naprej. Do Leipziga.

Kdo ve, morda ga v vrnitev res prepriča tudi Aleksander Čeferin. Ko je bil prvi mož slovenskega nogometa, mu je uspelo z Iličićem. Zakaj mu ne bi danes, ko je v nogometni hierarhiji še stopničko ali dve višje. Na vrhu krovne evropske nogometne organizacije, Uefe.

Sodeč po spodnji anketi, je za Kamplov povratek tudi velik del domače javnosti. Slovenija je ZA, kar veseli. Sploh zdaj, ko ne bo Iličića, ga bo namreč potrebovala bolj kot kadarkoli prej.

Vitamin KK44 zagotovo ne bo pozdravil virusa, o katerem od marca letos govori ves svet, a utegne še kako pomagati pri bolezenskih znakih, ki jih v zadnjih letih kaže slovenska nogometna reprezentanca. Zato si lahko le želimo, da ga kmalu res dobimo.

Vrni se, Kevin. Ko bo Slovenija naslednjič v akciji, ne ostani sam doma.