SiolNET. Sportal Nogomet
2,10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Skok v športno preteklost

Prekletstvo, kot ga nogomet ne pomni

2,10

termometer

Benfica Navijači | Komu se je zamerila Benfica? Ima pri neuspehih v evropskih finalih resnično prste vmes Guttmannovo prekletstvo? | Foto: Reuters
Komu se je zamerila Benfica? Ima pri neuspehih v evropskih finalih resnično prste vmes Guttmannovo prekletstvo? Foto: Reuters

V športnem svetu ne manjka zanimivih in skrajno nepredvidljivih zgodb, le malokateri pa bi lahko pripisali toliko povezav z vraževernostjo kot evropskemu prekletstvu Benfice. To je neverjetna zgodba o Madžaru Beli Guttmannu in njegovi prerokbi, da lizbonski velikan naslednjih 100 let ne bo evropski prvak. Benfici je povzročila ogromno trpljenja in prerasla v nočno moro navijačev.

Naključje ali kaj več? Ko ti v športu ne gre vse po načrtih, nezadovoljni navijači v obupu iščejo uteho v raznoraznih izgovorih. Nizajo se teorije zarote, omenjajo se nesreče, potegavščine, smola … Nekateri gredo celo tako daleč, da se izgovarjajo na črno magijo, uroke in prekletstva.

Privrženci Benfice si tako že 60 let grizejo nohte ob razmišljanju, ali so resnično postali žrtev preroških besed nekdanjega trenerja Bele Guttmanna. Čeprav je Madžar judovskega rodu mrtev že 41 let, tisti bolj vraževerne vrste še vedno verjamejo, da njegov duh še vedno ''nagaja'' Benfici in si prizadeva, da ne bi bila več evropski prvak. Oziroma da ne bi osvojila nobene evropske lovorike. Vsaj do leta 2062.

Navijači Benfice imajo opravka z najbolj neverjetnim prekletstvom, kar ga pozna nogomet. | Foto: Reuters Navijači Benfice imajo opravka z najbolj neverjetnim prekletstvom, kar ga pozna nogomet. Foto: Reuters

Kdo bi si mislil, a besede, ki jih je daljnega leta 1962 izrekel madžarski nogometni trener Bela Guttmann, so se izkazale za resnične! Vsaj do danes ''pijejo vodo''. Kot da bi bilo govora o kakšnem filmu, posnetem po literarni predlogi, v kateri se je pisec odločil, da si lizbonski orli v Evropi preprosto ne zaslužijo srečnega konca.

Sloviti Real padel s 5:3 ...

Sporni dogodek, po katerem se je rodila teorija o evropskem prekletstvu Benfice, se je zgodil pred šestimi desetletji. Takrat, ko je bila Benfica najboljši evropski klub. Imela je vse. Pod taktirko izkušenega madžarskega stratega Bele Guttmanna, ki je leta 1959 ob prihodu v Lizbono odločno pomladil zasedbo in pripeljal prihodnjega dragulja svetovnega nogometa Eusebia, je šlo orlom kot po maslu. Preskakovali so vse ovire, tako doma kot tudi v Evropi.

Eusebio, Bela Gutmman in Mario Coluna po evropskem naslovu Benfice leta 1962:

Leta 1961 so jo v finalu takratnega pokala državnih prvakov, predhodnici današnje lige prvakov, zagodli Barceloni. V Bernu so zmagali s 3:2 in se prvič povzpeli na evropski vrh, nato pa z mlado in ambiciozno ekipo niso zaspali na lovorikah. Kje pa. Naslov so ubranili ter ohranili status evropskih nogometnih kraljev.

Čeprav so imeli leta 1962 v finalu v Amsterdamu opravka z neugodnim madridskim Realom, pri katerem ni manjkalo zvezdniških imen, so na koncu proslavljali sladko zmago s 5:3!

Benfica je bila v začetku šestdesetih letih prejšnjega stoletja najboljši evropski klub. | Foto: Guliverimage Benfica je bila v začetku šestdesetih letih prejšnjega stoletja najboljši evropski klub. Foto: Guliverimage

Beli baletniki so vodili z 2:0 in 3:2, vse tri zadetke je dosegel madžarski nogometni genij Ferenc Puskas, a se je na koncu veselil njegov starejši rojak Guttmann, trener Benfice. Zadnja zadetka za portugalskega velikana je dosegel ''črni panter'' Eusebio, Lizbončani pa so zadržali status najboljšega na celini.

medvedjev_THUMB Sportal Nespodobna "napitinina" je Rusa stala tisoče evrov #video

... nato pa je predsednik zavrnil povišico

Ko je bila evforija v Lizboni na vrhuncu, Benfica pa je proslavljala drugo evropsko zvezdico, pa je prišlo do usodnega sestanka med vodstvom kluba in trenerjem. Guttmann je zbral pogum in izrazil željo za povišico. Aduti so bili na njegovi strani. V treh letih je Benfico popeljal do petih lovorik. Sestavil je nepremagljivo zasedbo, ki je zaradi svoje mladosti, uigranosti in izjemnega dojemanja njegove filozofije modernega napadalnega nogometa, uživala strahospoštovanje po vsej Evropi. Z njo je osvojil dve evropski zvezdici, kar je pred tem uspelo le še madridskemu Realu, današnjemu slavljencu iz Španije, ki praznuje 120. rojstni dan.

Benfica je leta 1962 na finalu v Amstedamu premagala Real Madrid, čeprav je zaostajala z 0:2 in 2:3. | Foto: Guliverimage Benfica je leta 1962 na finalu v Amstedamu premagala Real Madrid, čeprav je zaostajala z 0:2 in 2:3. Foto: Guliverimage

A vse to ni zadoščalo, da bi se evropska pravljica lizbonskih orlov tudi nadaljevala. Vodstvo evropskih prvakov na čelu s predsednikom Antoniom Carlosom Cabralom Fezasom ni ugodilo želji Madžara. To se je pozneje izkazalo za največjo napako v zgodovini kluba. Vsaj če se prisluhne vraževernim ljubiteljem nogometa.

Skok v športno preteklost | Foto:

Razočaranje takrat 62-letnega Madžara je bilo tako veliko, da je končal z delom pri Benfici. Ko je zapuščal predsednikovo pisarno, ni skrival nezadovoljstva. Izrekel je besede, ki so se nato omenjale ob vsakem evropskem neuspehu Benfice. Ob vseh porazih lizbonskih orlov v evropskih finalih, ki pa jih ni bilo malo. ''Benfica v naslednjih stotih letih ne bo več evropski prvak,'' naj bi pred 60 leti jezno odvrnil Guttmann, ko je predsednik zavrnil njegovo prošnjo. Njegove besede so izzvenele drzno, provokativno, a jih ni nihče jemal preveč resno. Benfica je imela pač v svojih vrstah številne velemojstre, ki so zagotavljali svetlo prihodnost kluba.

Evropska pravljica je začela bledeti

Navijači Benfice so po odhodu Guttmanna spremljali svoje ljubljence v osmih finalih evropskih tekmovanj. Lizbončani niso zmagali niti enkrat. | Foto: Reuters Navijači Benfice so po odhodu Guttmanna spremljali svoje ljubljence v osmih finalih evropskih tekmovanj. Lizbončani niso zmagali niti enkrat. Foto: Reuters Kmalu za tem pa je vendarle nastopilo obdobje, ko so se v evropskih finalih začeli nizati porazi. Navijači so se po silnih razočaranjih, ko jih je od novega evropskega naslova delila le ena zmaga, začeli spominjati besed nekdanjega trofejnega trenerja. Evropska pravljica Benfice, dvakratnega prvaka, je začela bledeti in se spreminjati v nočno moro. Vsaj glede finalnih nastopov.

Klub je vedno bolj postajal žrtev prekletstva. Statistika je lahko temu le prikimala. Benfica je v naslednjih 60 letih odigrala osem finalnih srečanj v evropskih tekmovanjih, a je ostala brez ene samcate lovorike. Osem finalov, osem porazov. Petkrat v največjem evropskem pokalu, takratnem pokalu državnih prvakov, trikrat pa v drugem največjem (pokal Uefa oziroma liga Europa). Izgubila je leta 1963, 1965, 1968, 1983, 1988, 1990, 2013 in 2014! Navijači kar niso mogli verjeti, kaj se dogaja. Komu se je lizbonski klub tako zameril? Kako je lahko postal tako zaklet?

Eusebio obiskal grob in prosil odpuščanja

Eusebio (1942−2014) spada med legende svetovnega nogometa. | Foto: Reuters Eusebio (1942−2014) spada med legende svetovnega nogometa. Foto: Reuters V želji, da bi se Benfica znebila prekletstva, je legendarni Eusebio leta 1990, ko so lizbonski orli še zadnjič zaigrali v velikem evropskem finalu, na Dunaju obiskal Guttmannov grob, prinesel rože in nekdanjega trenerja v solzah prosil odpuščanja. Prosil ga je, da se konča prekletstvo in da Benfica vendarle dočaka zmago v evropskem finalu. Želja se mu ni uresničila. Benfica je na Dunaju izgubila proti Milanu (0:1), nadaljevalo se je trpljenje generacij navijačev lizbonskega velikana.

Benfica je tako v finalu evropskih tekmovanj ostala praznih rok tudi v zadnjem desetletju. To se ji je zgodilo dvakrat zapored, obakrat v finalu lige Europa. Najprej leta 2013 proti Chelseaju, na zelo boleč način, ko je Srb Branislav Ivanović zadel v polno v tretji minuti sodnikovega podaljška in osrečil Londončane. To je bil hud udarec za Lizbončane, še večjega pa je Benfica utrpela v začetku leta 2014, ko je spoštovani Eusebio, črni panter iz Mozambika, najbolj priljubljen in opevan portugalski nogometaš vse do pojava Cristiana Ronalda, v 72. letu legel k večnemu počitku. A prekletstva Benfice še ni bilo konec.

THUMB - Danbury Trashers Sportal Kako je mafijski smetarski mogul poskrbel za hokejsko pravljico

Guttmannov duh prestrašil tudi Oblaka

Jan Oblak je leta 2014 branil za Benfico v finalu evropske lige in izgubil proti Sevilli. | Foto: Reuters Jan Oblak je leta 2014 branil za Benfico v finalu evropske lige in izgubil proti Sevilli. Foto: Reuters Nadaljevalo se je tudi po smrti Eusebia. Benfica je zadnji evropski finale odigrala in izgubila leta 2014. Na njem je bil prisoten tudi Slovenec, in to v zelo pomembni vlogi. Takrat je vrata Benfice v finalu evropske lige v Torinu branil Jan Oblak, lizbonski orli pa so ostali praznih rok proti Sevilli. Po loteriji 11-metrovk, pri kateri je Škofjeločan potegnil krajšo, saj ni ubranil nobenega kazenskega udarca.

Navijači niso skrivali solza, Bettmannov duh je tako še najprej strašil orle. Tako je še danes. Benfica je 60 let po njegovih ''prekletih'' besedah še vedno brez evropske lovorike, v tem obdobju pa je odločilno srečanje, na katerem se je delila lovorika, izgubila kar osemkrat, s čimer je z naskokom največja osmoljenka evropskih finalov.

To je res neverjetno prekletstvo, ki pa se bo, kar ni najbolj prijetna novica za navijače Benfice, končalo šele leta 2062. Sto let po tem, ko je Bettmann popeljal Benfico do njene druge in tudi zadnje evropske lovorike, nato pa zaradi nesoglasij z vodstvom kluba nejevoljno zapustil Lizbono.

Osem zaporednih porazov Benfice v evropskih finalih:

Leta 1963 se je Benfica spogledovala s tretjim zaporednim evropskim naslovom, a je nato na Wembleyju izgubila finale pokala državnih prvakov proti Milanu (1:2). Po prvem polčasu je po zadetku Eusebia vodila z 1:0, a je nato za preobrat rdeče-črnih poskrbel Brazilec z italijanskim potnim listom Jose Altafini (na fotografiji). Benfico je takrat vodil Čilenec Fernando Riera. | Foto: Guliverimage Leta 1963 se je Benfica spogledovala s tretjim zaporednim evropskim naslovom, a je nato na Wembleyju izgubila finale pokala državnih prvakov proti Milanu (1:2). Po prvem polčasu je po zadetku Eusebia vodila z 1:0, a je nato za preobrat rdeče-črnih poskrbel Brazilec z italijanskim potnim listom Jose Altafini (na fotografiji). Benfico je takrat vodil Čilenec Fernando Riera. Foto: Guliverimage

Leta 1965 je Benfica izgubila finale pokala državnih prvakov na San Siru proti Interju (0:1). Takrat je Lizbončane vodil romunski trener Elek Schwartz. Gol za Milančane (na sliki) je dal Brazilec Jair. | Foto: Guliverimage Leta 1965 je Benfica izgubila finale pokala državnih prvakov na San Siru proti Interju (0:1). Takrat je Lizbončane vodil romunski trener Elek Schwartz. Gol za Milančane (na sliki) je dal Brazilec Jair. Foto: Guliverimage

Leta 1968 je Benfica znova ostala brez evropskega naslova na Wembleyju. Doživela je boleč poraz proti Busbyjevemu Manchester Unitedu (1:4). Izgubila je po podaljšku, redni del se je končal z 1:1. Benfica je le dve leti pozneje gostovala v Ljubljani in na prvi tekmi 1. kroga pokala pokalnih zmagovalcev remizirala 1:1 z Olimpijo. Na povratnem srečanju na Luzu je nadigrala zmaje. Zmagala je kar z 8:1, pet zadetkov je dosegel Eusebio, častni gol za Ljubljančane pa Vili Ameršek. | Foto: Guliverimage Leta 1968 je Benfica znova ostala brez evropskega naslova na Wembleyju. Doživela je boleč poraz proti Busbyjevemu Manchester Unitedu (1:4). Izgubila je po podaljšku, redni del se je končal z 1:1. Benfica je le dve leti pozneje gostovala v Ljubljani in na prvi tekmi 1. kroga pokala pokalnih zmagovalcev remizirala 1:1 z Olimpijo. Na povratnem srečanju na Luzu je nadigrala zmaje. Zmagala je kar z 8:1, pet zadetkov je dosegel Eusebio, častni gol za Ljubljančane pa Vili Ameršek. Foto: Guliverimage

Benfica je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgubljala stik z najboljšimi, se ji je pa nova priložnost za evropsko lovoriko ponudila leta 1983, ko se je pod vodstvom švedskega trenerja Svena Gorana Erikssona prebila v finale pokala Uefa. Takrat sta se v finalu igrali dve tekmi. Najprej je Anderlecht v Bruslju zmagal z 1:0, v Lizboni pa je bilo 1:1, tako da je naslov romal v Belgijo. | Foto: Guliverimage Benfica je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgubljala stik z najboljšimi, se ji je pa nova priložnost za evropsko lovoriko ponudila leta 1983, ko se je pod vodstvom švedskega trenerja Svena Gorana Erikssona prebila v finale pokala Uefa. Takrat sta se v finalu igrali dve tekmi. Najprej je Anderlecht v Bruslju zmagal z 1:0, v Lizboni pa je bilo 1:1, tako da je naslov romal v Belgijo. Foto: Guliverimage

Leta 1988 je sledila nova priložnost za Benfico, ki pa je porodila nove solze navijačev. Benfica je v finalu pokala državnih prvakov v Stuttgartu izgubila proti PSV Eindhovnu. V rednem delu ni bilo zadetkov (0:0), podobno se je godilo tudi v podaljšku, nato pa je postal junak srečanja nizozemski vratar Hans van Breukelen, ki je ubranil strel branilca Benfice Antonia Velosa. PSV je takrat do evropske krone, njegove edine v klubski zgodovini, popeljal Guus Hiddink. Trener Benfice je bil Portugalec Antonio Oliveira, bolj znan pod vzdevkom Toni.  | Foto: Guliverimage Leta 1988 je sledila nova priložnost za Benfico, ki pa je porodila nove solze navijačev. Benfica je v finalu pokala državnih prvakov v Stuttgartu izgubila proti PSV Eindhovnu. V rednem delu ni bilo zadetkov (0:0), podobno se je godilo tudi v podaljšku, nato pa je postal junak srečanja nizozemski vratar Hans van Breukelen, ki je ubranil strel branilca Benfice Antonia Velosa. PSV je takrat do evropske krone, njegove edine v klubski zgodovini, popeljal Guus Hiddink. Trener Benfice je bil Portugalec Antonio Oliveira, bolj znan pod vzdevkom Toni. Foto: Guliverimage

Leta 1990 je Benfica še zadnjič nastopila v velikem evropskem finalu. V sklepnem dejanju pokala državnih prvakov je na Dunaju, kjer je pokopan Bela Guttmann, izgubila z Milanom (0:1). Benfico je takrat vodil Eriksson, Milan pa Italijan Arrigo Sacchi. Zmagoviti gol je v 68. minuti dosegel Nizozemec Frank Rijkaard. | Foto: Guliverimage Leta 1990 je Benfica še zadnjič nastopila v velikem evropskem finalu. V sklepnem dejanju pokala državnih prvakov je na Dunaju, kjer je pokopan Bela Guttmann, izgubila z Milanom (0:1). Benfico je takrat vodil Eriksson, Milan pa Italijan Arrigo Sacchi. Zmagoviti gol je v 68. minuti dosegel Nizozemec Frank Rijkaard. Foto: Guliverimage

Leta 2013 je Benfica igrala finale lige Europa. V Amsterdamu je izgubila proti Chelseaju (1:2). Dišalo je po podaljšku (1:1), a je nato v tretji minuti sodnikovega podaljška po strelu z glavo zadel v polno Branislav Ivanović. Srbski branilec je poskrbel za nadaljevanje trpljenja Benfice in zgodbe o Guttmannovem prekletstvu. Teh zgodb se je moral naposlušati trener Jorge Jesus, ko je na amsterdamski Areni čestital za zmago Špancu Rafaelu Benitezu. | Foto: Reuters Leta 2013 je Benfica igrala finale lige Europa. V Amsterdamu je izgubila proti Chelseaju (1:2). Dišalo je po podaljšku (1:1), a je nato v tretji minuti sodnikovega podaljška po strelu z glavo zadel v polno Branislav Ivanović. Srbski branilec je poskrbel za nadaljevanje trpljenja Benfice in zgodbe o Guttmannovem prekletstvu. Teh zgodb se je moral naposlušati trener Jorge Jesus, ko je na amsterdamski Areni čestital za zmago Špancu Rafaelu Benitezu. Foto: Reuters

Leta 2014 je Benfica igrala vnovič v finalu lige Europa. Tokrat v Torinu. A se ji ni izšlo. Sevilla, ki se je na poti do lovorike v 1/16 finala namučila z Mariborom (2:1 in 2:2), je bila od Benfice boljša po izvajanju kazenskih strelov. Po 120 minutah ni bilo zadetkov, nato pa so Andaluzijci, specialisti za osvajanje evropske lige, zmagali s 4:2. Jan Oblak ni ubranil nobenega kazenskega strela, pri Benfici pa sta ju zapravila Paragvajec Oscar Cardozo in Španec Rodrigo. Trener Jorge Jesus je še drugič zapored izgubil v finalu evropske lige, lovorike pa se je veselil Španec Unai Emery, specialist za zmage v evropskih finalih. | Foto: Reuters Leta 2014 je Benfica igrala vnovič v finalu lige Europa. Tokrat v Torinu. A se ji ni izšlo. Sevilla, ki se je na poti do lovorike v 1/16 finala namučila z Mariborom (2:1 in 2:2), je bila od Benfice boljša po izvajanju kazenskih strelov. Po 120 minutah ni bilo zadetkov, nato pa so Andaluzijci, specialisti za osvajanje evropske lige, zmagali s 4:2. Jan Oblak ni ubranil nobenega kazenskega strela, pri Benfici pa sta ju zapravila Paragvajec Oscar Cardozo in Španec Rodrigo. Trener Jorge Jesus je še drugič zapored izgubil v finalu evropske lige, lovorike pa se je veselil Španec Unai Emery, specialist za zmage v evropskih finalih. Foto: Reuters

Benfica je v tej sezoni še v igri za veliki evropski naslov, a bo potrebovala čudež, če bo v druščini tako močnih in zahtevnih tekmecev prišla do konca in postala evropski prvak. Na prvi tekmi osmine finala lige prvakov je remizirala z Ajaxom 2:2. Povratna tekma bo prihodnji teden na Nizozemskem.

Nodar Kumaritašvili Sportal Tragedija, ki je družino olimpijca ovila v veliko žalost

Kdo je bil sploh Bela Guttmann?

Starša Bele Guttmanna, Abraham in Ester, sta bila plesna učitelja. Šel je po njunih stopinjah in pri 16 letih postal plesni instruktor, nato pa se je resneje posvetil nogometu. Na Dunaju je študiral psihologijo. | Foto: Guliverimage Starša Bele Guttmanna, Abraham in Ester, sta bila plesna učitelja. Šel je po njunih stopinjah in pri 16 letih postal plesni instruktor, nato pa se je resneje posvetil nogometu. Na Dunaju je študiral psihologijo. Foto: Guliverimage Rodil se je ob koncu 19. stoletja v Budimpešti. Bil je judovskega rodu, zato se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaradi protisemitske politike na Madžarskem preselil na Dunaj, kjer je branil barve judovskih nogometnih klubov. Bil je zelo uspešen, osvojil tudi avstrijsko prvenstvo, hkrati pa postal še madžarski reprezentant. Udeležil se je olimpijskih iger leta 1924 v Parizu, kar je bilo takrat največje nogometno tekmovanje na svetu. V osmini finala je izpadel proti Egiptu.

Nato se je preselil v ZDA, zaigral za številne klube iz New Yorka, se posvetil tudi poslu, a mu je velika kriza leta 1929, ko je na Wall Streetu prišlo do zloma newyorške borze, odnesla ves dobiček. Skrušeno se je s praznimi žepi vrnil v Evropo, zaigral še na Nizozemskem, nato pa se počasi oprijel trenerskih izzivov. Oboževal je napadalni nogomet, v vsakem klubu, kjer je deloval, pa je želel imeti končno besedo. Ker mu to ni bilo vedno omogočeno, je prihajalo do številnih selitev. Postal je nogometni trenerski nomad.

Njegovo delovanje je za nekaj časa ustavila druga svetovna vojna. Kot Jud je bil izpostavljen številnim nevarnostim. Dolgo časa se je skrival, ko pa so nemški nacisti leta 1944 prevzeli nadzor nad dogajanjem v Budimpešti, so ga poslali v bližnje koncentracijsko taborišče. Tam so ga pogosto mučili. Dejstvo, da je bil pred tem uspešen madžarski nogometaš in trener, mu ni prav nič pomagalo. Decembra 1944 je iz taborišča ušel. To mu je rešilo življenje, saj so ga nameravali poslati v zloglasno taborišče Auschwitz, kjer so izgubili življenje mnogi člani njegove družine, tudi oče in sestra.

Brazilce usmeril k sistemu 4-2-4

Ko je deloval v Italiji, je vodil štiri ekipe (Triestina, Padova, AC Milan in Vicenza), najbolj pa se je izkazal z vrhunskimi rezultati rdeče-črnih. | Foto: Guliverimage Ko je deloval v Italiji, je vodil štiri ekipe (Triestina, Padova, AC Milan in Vicenza), najbolj pa se je izkazal z vrhunskimi rezultati rdeče-črnih. Foto: Guliverimage Po koncu druge svetovne vojne je menjal ogromno klubov in držav. Vodil je klube na Madžarskem, Cipru, v Argentini in Romuniji … Pri madžarskem klubu Kispest je denimo na trenerskem položaju zamenjal očeta Ferenca Puskasa, nato pa ga je pot odnesla v Italijo, kjer se je prvič dokazal v eni izmed močnejših lig. Deloval je tudi v neposredni bližini Slovenije, nekaj časa vodil Triestino, leta 1953 pa postal trener Milana. Z njim je dosegal uspehe, a je po sporu z vodstvom, čeprav je bil prvi na lestvici, zapustil klub. Po koncu kariere je pogosto opozarjal na pravilo, da je tretja zaporedna sezona po navadi najtežja, malodane usodna za trenerja, po kateri lahko napoči trenutek za selitev.

Vrnil se je v Budimpešto, k Honvedu, kjer je vodil izjemno nadarjeno generacijo, ki je sestavljala znamenito madžarsko ''nogometno konjenico''. Vodil je tudi Puskasa, a se zaradi svojega odločnega značaja, kot trener je opozarjal na številne stvari, zapletal v spore z igralci. Odločil se je, da bo povsem zamenjal okolje. Odšel je v Brazilijo k Sao Paolu, postal prvak, njegov sistem 4-2-4 pa je tako žel uspehe, da so ga Brazilci uporabili na SP 1958, ko so s pomočjo mladega asa Peleja postali svetovni prvaki.

Takoj odpustil 20 igralcev in pomladil zasedbo

Guttmann je kmalu zapustil Brazilijo in se vrnil v Evropo. Za novo destinacijo je izbral Portugalsko. Podobno kot nekoč Zlatko Zahović je osvajal lovorike z obema največjima portugalskima kluboma. Najprej je leta 1959 popeljal Porto do naslova. Čeprav mu je Benfica bežala za pet točk, jo je na koncu prehitel. Nato se je pridružil lizbonskim orlom in se lotil radikalnih sprememb. Takoj je odpustil 20 igralcev, večinoma starejših, namesto njih pa pripeljal mlado gardo.

Veselje Bele Guttmanna po zmagi Benfice leta 1962 v finalu pokala državnih prvakov v Amsterdamu nad Realom (5:3). To je bila zadnja evropska lovorika lizbonskih orlov. | Foto: Guliverimage Veselje Bele Guttmanna po zmagi Benfice leta 1962 v finalu pokala državnih prvakov v Amsterdamu nad Realom (5:3). To je bila zadnja evropska lovorika lizbonskih orlov. Foto: Guliverimage

Izstopal je najstnik Eusebio, ki je kmalu postal ljubljenec občinstva. Takrat se je za mladeniča iz Mozambika zanimal tudi Sporting, a ga je Guttmann z ukano le pridobil na svojo stran. Za nekaj dni ga je s ponarejenimi dokumenti skrival proč od javnosti v hotelu, nato pa z njim sklenil pogodbo. Tako se je začela kariera enega najboljših napadalcev vseh časov. Odlično je šlo tudi Benfici, dvakrat je postala evropski prvak. Poraja se vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi takratni predsednik Benfice ugodil njegovi želji po višji plači. Bi v tem primeru Benfica ohranila primat v Evropi in se še večkrat povzpela na vrh? Odgovora na to vprašanje ne bomo nikoli izvedeli.

Pokopan je na Dunaju

Njegovo znamenito pravilo je, da je napad najboljša obramba. ''Ne moti me, če prejmemo tri ali štiri zadetke, če jih damo mi pet ali šest,'' je ena izmed njegovih slovitih izjav. Poudarjal je, kako talent še zdaleč ne predstavlja vsega v nogometu. Igralce je morala spremljati ogromna želja po uspehu, obenem se je veliko ukvarjal tudi z vprašanji pravilne prehrane in ohranjanja visoke ravni telesne pripravljenosti.

Guttmann v dresu dunajskega kluba Hakoah, s katerim je kot igralec postal avstrijski prvak:

Razočarani Guttmann je po Benfici prevzel urugvajski Penarol, se preizkusil tudi kot selektor Avstrije, vodil še švicarski Servette, pa grški Panathinaikos in dunajsko Austrio, za kratek čas se je (1965/66) vrnil tudi k Benfici, a se mu v Evropi ni izšlo po načrtih, saj je v četrtfinalu pokala državnih prvakov izpadel proti Manchester Unitedu. Na Old Traffordu je izgubil z 2:3, na Luzu v Lizboni pa kar z 1:5, takrat so rdeči vragi povedli z 2:0 že po 11 minutah, obakrat je meril v polno Severni Irec George Best.

Spomenik Bele Guttmanna na stadionu Luz v Lizboni:

Trenersko pot je Guttmann sklenil leta 1973 pri Portu, osem let pozneje pa umrl. Pokopan je na Dunaju, kjer je po koncu trenerske kariere živel do smrti. Še vedno pa živi spomin na njegove smernice modernega, napadalnega nogometa, pa tudi na prekletstvo, s katerim ima opraviti Benfica, portugalski velikan, ki bi lahko na to, da bi znova postal evropski prvak, računal šele čez 40 let!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin