Ranko Stojić: Maribor je boljši in še vedno prvi favorit

Poklicali smo ga za krajši pogovor, a izšlo se je tako, da smo bili na liniji skoraj vso uro. Ujeli smo ga med kosilom, a si je vseeno vzel čas za nas. Šestinpetdesetletni Srb, desna roka predsednika Ljubljančanov Milana Mandarića, je v pogovorih z novinarji previden, a je vseeno na dolgo in široko odgovoril na vsako vprašanje, ki ga je dobil, pa čeprav se je občasno umaknil od tistega, kar nas je zanimalo. "Bova še dolgo? Kosilo imam na mizi že nekaj časa," je nekdanji vratar, tudi reprezentant Jugoslavije, v smehu dejal ob koncu pogovora. Odgovoril je še na dve vprašanji, se poslovil in se posvetil hrani.

Kako gledate na delo, ki ste ga opravili v tej sezoni, odkar ste poleti prišli v Olimpijo? Najprej bi rekel, da bom govoril v množini, saj smo za vse, kar se zgodi, zaslužni vsi, ki smo v klubu. Na čelu s predsednikom Milanom Mandarićem, ki ima veliko željo, da iz Olimpije naredi velik klub. Brez njega ne bi bilo nič. Iskreno povedano, dela je bilo veliko. Vedeli smo, da bo tako.

Vedeli smo tudi to, da bodo rezultati dobrega dela prej ali slej vidni, da bodo vmes tudi padci, ki so v športu vsakdan, a presenečeni smo nad tem, kako dobri so rezultati in igre članske ekipe. Nismo pričakovali, da bo tako. Rekel bi, da prehitevamo sami sebe. Zaradi tega smo seveda zadovoljni, a pazimo, da ne bomo samovšečni. Tanka je meja med zadovoljstvom in samovšečnostjo. Ne smemo se uspavati. Še naprej moramo delati dobro oziroma še bolje.

Na drugi reprezentančni premor ste odšli z vrha lestvice in z lepo prednostjo pred Mariborom. Največji rival zaostaja za sedem točk. Navijači so prepričani, da bo Olimpija prvič po 21 letih postala državni prvak. Delite njihovo mnenje? Ne, še petič ali desetič ponavljam, da naslova ne bomo obljubljali. To sem govoril pred začetkom sezone, ko se nam ni niti sanjalo, da bomo tako dobri, kot smo zdaj. Če nam bo na koncu uspelo, bo to posledica tega, kar delamo. Želimo si, da si naslov zaslužimo z organizacijo kluba, delom tako v strokovnem štabu kot na drugih področjih v klubu.

Delamo dolgoročno. Marsikje veliko govorijo in hodijo v obratni smeri. Če jim ne uspe, začnejo iskati alibije in potem pred začetkom nove sezone spet govorijo podobno, ker to ugaja navijačem. Pri nas ni tako.

Je Maribor še vedno prvi favorit? Da, saj gre za klub, ki je to, kar je, postal po desetih ali več letih načrtnega dela. Organizacije in kadrovanja. Maribor ima ekipo za ligo prvakov ali vsaj evropsko ligo. Ima izkušnje, znanje, kakovost, a se mu v Evropi letos pač ni izšlo. Pri nas je povsem drugače. V to zgodbo smo skočili tik pred začetkom sezone, gradimo v teku, uporabljamo vse, kar nam pade na pamet.

Realno je Maribor v prednosti. K sreči se to trenutno ne pozna pri rezultatih v prvenstvu, a se drugje, zato bi bilo z naše strani neodgovorno, če tega ne bi videli in spoštovali. Zavedamo se moči Maribora. Se bomo pa še naprej trudili, da izničimo primanjkljaj in Maribor nekega dne prehitimo. Ali nam bo uspelo, bomo videli.

Besede, ki bodo verjetno narisale nasmeh na obraz Zlatka Zahovića. Glavnega gradbenika uspešne zgodbe Maribora, s katerim sta imela pred meseci kar nekaj medijskih polemik. Strupene puščice so letele predvsem iz smeri Maribora proti Olimpiji. Kako je zdaj? Moram biti korekten in najprej povedati, da gre za legendo nogometa v tem prostoru. Za nekoč izjemnega nogometaša, ki se je zdaj izkazal še v vlogi športnega direktorja. Ko sem prišel, sem slišal in prebral marsikaj, a sem prepričan, da vse ni bilo tako, kot se je pisalo in govorilo. Ne verjamem, da je bilo.

Zato, ker me Zlatko niti ne pozna, in zato, ker si kot športnik ne bi dovolil, da bi govoril tako, kot naj bi. Vem tudi to, da pozna nekatere moje prijatelje in od njih zagotovo ni dobil takšnih informacij. Mislim, da so vse skupaj pripravili nekateri ljudje, ki so imeli pred časom morda ambicije, da bi bili v Olimpiji, potem pa so se, ko se ni izšlo, poskušali malce maščevati. To sprejmem in razumem. Gre za povsem normalno človeško vedenje.

Sicer pa medijsko polemiziranje med nama ni trajalo dolgo, kmalu se je umirilo. O Zahoviću lahko govorim le lepo. Že mesec ali dva ni bilo nobenih ostrih besed z nobene strani in iskreno verjamem, da bo tako tudi ostalo. Tako jaz kot on se morava vesti primerno funkcijama, ki ju zasedava. Jaz sem direktor Olimpije, on je direktor Maribora. Ni vseeno, kaj govoriva. Marsikdo bere in posluša, kaj se govori. Konec koncev bomo imeli vsi skupaj nekaj od tega, če iz slovenskega nogometa naredimo dober produkt.

Kako ste gledali na Olimpijo pred prihodom v Ljubljano? Se vam zdi, da je zunaj slovenskih meja še vedno večje ime od Maribora? Dejstvo je, da je na področju nekdanje skupne države Olimpija še vedno največje ime in ima večji ugled kot Maribor, a v Evropi je daleč od tega. Kako bi tudi bila, ko pa nima rezultatov? Ni niti Crvena zvezda, ta je bila nekoč evropski prvak, zdaj pa so samo še njeni navijači prepričani, da uživa ugled.

Tudi zato je delo v Olimpiji zame velik izziv. Ker poskušam s sodelavci poskrbeti, da bo spet tako dobra, kot je bila v obdobju Jugoslavije. Ne samo to, želim si, da bi bila še boljša. To je takoj za tem, da sem imel veliko podporo predsednika in sodelavcev, drugi največji razlog, zakaj sem prišel v Ljubljano.

Je delo v Olimpiji lažje ali težje od pričakovanj? Po dveh tednih sem videl, da bo težko. Tudi zdaj je. Vsak dan mi mečejo polena pod noge. Tudi zdaj, ko nam gre res dobro, je tako. Ne vem, zakaj. Očitno se nekateri ljudje trudijo, da bi rušili nekaj, kar je dobro. Želijo motno vodo tam, kjer je kalna . Zato sem enkrat že rekel, da mi je zdaj jasno, zakaj Olimpija več kot 20 let ni osvojila naslova. Hitro sem ugotovil, da se meni kot prvemu operativcu s takšnimi stvarmi nima smisla obremenjevati. To govorim tudi sodelavcem. Energije ne smemo trošiti za stvari, ki niso pomembne. Ne smemo stopiti v to past. Malce se moram še privaditi, a bo šlo.

Kdo so ti ljudje, o katerih govorite? Vedno je bilo tako. Okoli Olimpije je bilo vedno veliko negativnosti. Minilo bo kar nekaj časa, da se bo to spremenilo, a moramo vztrajati. Tega ni mogoče spremeniti čez noč. Najpomembnejše pa je, da ne odnehamo. Moramo ostati v tirnicah, ki prinašajo uspeh. Moramo razmišljati in govoriti pozitivno.

Dobro, a zdaj je vseeno popolnoma drugače, kot je bilo. S podporo najzvestejših navijačev morate biti zadovoljni. S prejšnjim vodstvom so bili Green Dragons in z njimi tudi velik del preostalih privržencev Olimpije na bojni nogi, zdaj je povsem drugače. Predsednik Mandarić je, takoj ko je prišel v klub, rekel, da klub pripada navijačem. Delal je v Angliji in dobro ve, kako je s tem, zato smo veliko pozornosti namenili prav navijačem. Zato smo z njimi vseskozi v stikih, oni so eden izmed ključev do uspeha. Navijači poganjajo šport. Seveda nismo veseli, ko na igrišče pade kakšna bakla, a z dialogom je mogoče rešiti vse. Veseli smo, da nam stojijo ob strani. So naša velika podpora. Green Dragons so velik plus zdajšnje Olimpije.

Marsikdo je prepričan, da v Olimpiji ne boste dolgo. Da boste odšli in da vaša vizija ni dolgoročna. Kaj sporočate takšnim? Podpisal sem triletno pogodbo, in sicer zato, ker me je predsednik takrat vprašal, koliko časa približno potrebujem, da vse stvari postavimo na mesto za resen uspeh. Rekel sem, da tri leta, potem pa bomo videli, kako naprej. Delamo dolgoročno. Predsednik je v Olimpijo vložil ogromno. Ne samo energije, znanja in dela. Tudi denarja. Ko enkrat vložite toliko denarja, kot ga je on, ne razmišljate o tem, da bi ostali samo eno leto, saj v tem obdobju iz Olimpije, realno gledano, ne morete narediti takšne zgodbe, da bi vam vrnila vložen denar ali vsaj del tega.

Logično je, da gledate dolgoročnejše. Koliko časa je to, tri, štiri, pet ali deset let, ne vem. Vem samo to, da želimo ustvariti resen klub. Želimo si, da bi bila Olimpija najboljši klub v naši regiji. Želimo biti to, kar je zdaj zagrebški Dinamo. Redno osvajati naslove in igrati v ligi prvakov. Pa ne samo to, želimo biti še boljši. Realno mislim, da nam lahko uspe.

Pot do tja je še dolga. Koliko časa bo moralo preteči, da bo Olimpija tam, kjer si želite? To je težko napovedati. Nogomet je živa stvar. Stvari se v njem spreminjajo iz dneva v dan. Vsakodnevno se pojavijo tri, štiri stvari, ki jih je treba reševati sproti. Kdo ve, kaj vse nas še čaka. Trenutno z rezultati prehitevamo, a treba bo narediti še marsikaj. Predvsem pri organizaciji kluba. S tem se ukvarjamo.

Kaj bo treba narediti? Predvsem za izboljšanje infrastrukture na vseh ravneh. Ko bo lahko predsednik privatiziral klub, bo vse preostalo lahko. Mislimo, da je Olimpija klub Ljubljane. Če je tako, je tisto, kar je Olimpijino, ljubljansko, in obratno. Tako razmišlja tudi župan Ljubljane Zoran Janković, ki nam veliko pomaga. To je velika prednost. Treba je vedeti, da tudi ko bomo odšli, ničesar ne bomo vzeli s sabo. Ostalo bo v Ljubljani, v Sloveniji.

Potem je tu še mladinska šola. Sam sem hitro sestavil dobro mladinsko ekipo, v kateri sta dva, trije zelo kakovostni nogometaši. Najboljši v Sloveniji. Narediti moramo dobro skavtsko službo, v klub vključiti ljudi z vseh področij, jih šolati in tako naprej. Vse tisto, kar potrebuje resen klub. S predsednikom imava dovolj znanja in izkušenj, da veva, kaj je to, a sva hkrati pripravljena poslušati in se učiti od drugih. Če imate vi nasvet, kako bi bili boljši, bomo vedno pripravljeni, da vam prisluhnemo.

Če je deseta stopnička tista, na kateri si želite biti, kje ste zdaj? Ne vem, o tem je težko govoriti. Lahko rečem samo, da smo na dobri poti.

Z obiskom v Stožicah ste zadovoljni? Obisk za evropske razmere ni visok, a za nas je zelo dober. Je veliko višji od tistega, ki so ga bili v Ljubljani vajeni v prejšnjih sezonah. Gledanost tekem Olimpije na televiziji je osemkrat večja od prejšnje. Tega ne govorim na pamet, to so relevantni podatki. Lahko bi bilo še bolje, a smo zadovoljni.

Rast obiska je proces, ki traja. Prepričan sem, da bo nekoč tak, kot si želimo, samo čas potrebujemo. Če bomo nadaljevali tako, kot delamo zdaj, nam bo uspelo in bo gledalcev namesto med tri tisoč in pet tisoč nekje med šest in osem tisoč. Potem pa tudi med osem tisoč in deset tisoč.

Ste direktor kluba in desna roka predsednika Mandarića. Kaj vse počne on? Marsikaj. On je številka ena. Ko je v Ljubljani, in to je pogosto, je vseskozi v klubski pisarni. Skupaj analiziramo, načrtujemo, delamo. Vsi delamo veliko in marsikaj. Pomagamo drug drugemu. Ko kdo ne zmore sam, na pomoč priskoči drugi. Ni tako kot v normalnih podjetjih, ko nekdo dela samo tisto, za kar je zadolžen. V nogometu je drugače. Če do štirih delo ni opravljeno, bom v klubu seveda ostal do sedmih. Sam lahko delam karkoli.

Funkcije športnega direktorja v klubu ni. Bo kdaj kdo prišel? Ne, saj to delam jaz. Naj vam povem majhno anekdoto.

Povejte … Ko sem Marka Pantelića, nekdanjega zvezdnika srbskega nogometa, pripeljal v Hertho, sem postal prijatelj s takratnim športnim direktorjem Berlinčanov. Pozneje se je Marko odločil, da me ne potrebuje. Da bo sam svoj menedžer. Dve leti pozneje me je športni direktor Herthe klical in mi dejal, da se z Markom dogovarja za novo pogodbo.

Želel si je dvakrat višje plače, a to ni bila težava, saj je igral zelo dobro in zabijal gole. Težava je bila v tem, da je želel v pogodbi tudi obljubo, da bo čez dve, tri leta postal športni direktor kluba. "Kako naj mu ponudim takšno pogodbo, saj bi to pomenilo, da bi sam sebe odslovil iz kluba," mi je takrat dejal. Mislim, da sem s tem odgovoril na vaše vprašanje.

Kako ste zadovoljni z delom Marijana Pušnika? Ni skrivnost, da s trenerjem pogosto nista na isti valovni dolžini. Je fanatik, ki za klub daje maksimum maksimuma, zato je bil tudi izbran. Prav takega smo tudi potrebovali. Ko je nekdo tak, je jasno, da se včasih pojavijo spori, morda kdaj tudi odzivi, ki ne bi bili potrebni. To je moje subjektivno mnenje, a veliko raje imam takšne ljudi, pa čeprav se z njimi včasih ne strinjam, kot pa nekoga, ki je hladen, stoji in gleda tekme. Takšni ljudje mi ne ustrezajo. Predvsem pri Olimpiji potrebujemo veliko energije, da se vsi skupaj zbudimo. Zelo zadovoljen sem z njegovim načinom dela. Včasih se spreva, a je prepirov med nama vse manj. Vse bolje se razumeva. Mislim, da se bova v prihodnosti še bolje.

Mu stojite ob strani? Po morebitnih dveh, treh zaporednih porazih ne bo na odstrelu? Presenečeni bi bili, če bi videli, kako zelo prilagodljiv je in pripravljen sprejeti nove ideje, če meni, da je to v interesu kluba.

Niste odgovorili na vprašanje. Njegov status ob prvi manjši negativni seriji ne bo vprašljiv? Ne, ne bo.

Ste z ekipo, ki ste jo sestavili, zadovoljni? Že mesec ali dva govorimo, da bomo morali januarja pripeljati okrepitve na enem ali dveh igralnih mestih. Imamo dober igralski kader. Enkrat, dvakrat lahko tudi po sreči zmagaš z 1:0, 2:0, več pa ne. Če ne bi imeli dobre ekipe, ne bi imeli takšnih rezultatov. Za slovenske razmere imamo zelo dobro ekipo. Je pa dejstvo, da že zdaj mislimo na Evropo. Razmišljamo o tem, koga vse bomo še pripeljali. Da dopolnimo ekipo. Sploh v primeru, če bo kdo odšel, kar je zelo mogoče.

Ena izmed okrepitev bi lahko bil Milivoje Novaković. Bo prišel? O njem zelo resno razmišljamo. Z njim smo se sestali že dvakrat. Poznava se, pomaga nam tudi Sebastjan Cimerotić, s katerim sta odlična prijatelja. Spoštujeva drug drugega. Milivoje bi bil dobrodošel v vsakem primeru. Vidim ga v klubu. Najprej bi lahko igral leto, dve, tri, potem bi lahko ostal v klubu v kakšni drugi funkciji. Če bo odšel Andraž Šporar, se bomo v najslabšem primeru zelo resno pogovorili o tem, da ga pripeljemo.

V primeru, da odhoda Šporarja ne bo, pa ne bo prišel? Mi igramo z enim pravim napadalcem, oba pa sta isti tip igralca. Možnost je, da pride, tudi če Andraž ne gre, a v tem primeru bi se morali vsi skupaj pogovoriti. Nekdo od njiju bi se moral prilagoditi in se premakniti na levo ali desno stran napada. Vprašanje je tudi, ali je tak scenarij finančno mogoč.

Predsednik je do zdaj porabil veliko denarja. Ne smemo si privoščiti, da porabimo več, kot imamo. V tem primeru bi se moral Novaković sprijazniti, da bi dobil manj denarja, kot si ga realno zasluži. Ali bi to sprejel, je vprašanje, na katero lahko da odgovor le on. Vsekakor si želimo, da bi prišel. Tudi predsednik se zavzema, da bi. Novaković je bil ena izmed njegovih idej. Takšne legende so vedno dobrodošle.

Pa druge? Boste v klub pripeljali še koga? Branka Oblaka, Milenka Ačimovića ali še koga drugega? Omenjali so tudi Aleksandra Radosavljevića. Z Radosavljevićem sva se že sestala in se pogovarjala. Vzel si je čas, da premisli, ali se vidi v tem sistemu. Kmalu se bova spet slišala. Oblaka bi mi bilo v čast videti v klubu. Zelo sem ga spoštoval kot igralca. Spoštujem vse legende. Z Markom Elsnerjem sem se že večkrat slišal. Tudi preostali so dobrodošli. Vseskozi skrbimo, da se do tistih, ki so klubu dali marsikaj, vedemo tako, kot se spodobi. Predsednik je bil v Angliji in dobro ve, kako se tem rečem streže tam. Na Otoku so legende pomembne. Tudi mi jih zelo cenimo. Je pa dejstvo tudi to, da v klubu ne more biti prostora za prav vse.