Luka Majcen brez zadržkov o svoji izkušnji z bulimijo: Ne vem, zakaj bi to moral biti tabu

INTERVJU: Luka Majcen

"Problematika motenj hranjenja je zelo močna in pomembna tema, veliko mi pomeni, da jo čim bolje predstavim in ozavestim druge. Mislim, da je zelo pomembno, da o tem govorimo." Foto: Ana Kovač

Vam je težko govoriti o svoji izkušnji z motnjami hranjenja ali ste to že razčistili in o tem govorite brez zadržkov?

Ni mi težko govoriti, se pa na neki način s temo še vedno spoznavam. Vedno izvem kaj novega. Problematika motenj hranjenja je zelo močna in pomembna tema, veliko mi pomeni, da jo čim bolje predstavim in ozavestim druge. Mislim, da je zelo pomembno, da o tem govorimo. Je pa bila letošnja sezona zame prelomna v smislu, da sem ugotovil, da v tej borbi nisem še zares zmagal in da me težava na neki način še vedno spremlja.

VIDEO: Luka Majcen: Pogovarjajte se! Ne vidim razloga, zakaj bi morale biti te teme tabu.

O svoji izkušnji z bulimijo ste prvič spregovorili v podcastu Na tribunah. Je bila to spontana ali zavestna odločitev?

Povsem spontana. To je bil prvi intervju, v katerem sem spregovoril o tej temi in hitro ugotovil, da nisem edini s takšno težavo. Po objavi intervjuja se mi je oglasilo veliko ljudi, od nogometašev iz drugih klubov, soigralcev, celo zdravniki iz drugih klubov so pohvalili intervju, tako da mislim, da se je ljudi res dotaknil.

Vaše težave z bulimijo so se začele nekje pri 19, 20. letih, ko ste v Kopru in Gorici trenirali pod okriljem italijanskih trenerjev. Kot ste povedali v prej omenjenem intervjuju, ste živeli po hotelih, niste poznali smernic športnega prehranjevanja, tehtanje vam je povzročalo travmo, vsak odvečen kilogram vas je udaril po denarnici. Ste morda ugotovili, kje je izvor vaših težav z motnjami hranjenja?

Zdaj, ko imam več informacij o tem in ko sem poslušal številne podcaste na to temo – posebej bi izpostavil dr. Hubermana, ki zelo poglobljeno razlaga bistvo problema – bolje razumem, kaj se dogaja, še vedno pa ne vem vsega. Dr. Huberman na primer pojasnjuje, da so motnje hranjenja lahko prirojene, a pogosto izvirajo iz otroštva, iz določenih vzorcev in travm.

Nevroznanstvene raziskave celo kažejo, da so pri bulimiji moteni določeni možganski sklopi, ki so povezani s samokontrolo, uravnavanjem čustev in sistemom nagrajevanja.

Pri meni so se težave resno začele v klubih, ko smo se začeli srečevati s tehtanjem in kaznimi za vsak odvečni kilogram. A ko zdaj gledam nazaj, ugotavljam, da so se zametki pojavili že prej, v mlajših letih, ko sem ugotovil, da se lahko, če ti je pretežko v želodcu, enostavno izbruhaš.

"To je bil prvi intervju, v katerem sem spregovoril o tej temi in hitro ugotovil, da nisem edini s takšno težavo." Foto: Ana Kovač

Povejte več o travmi zaradi tehtanja …

Tehtanje je bilo zame prelomni trenutek. V klubu smo se tehtali vsak ponedeljek in ravno ponedeljek ni bil najboljši dan za tehtanje. Zakaj ne? Ker smo se po tekmah konec tedna mladi fantje končno vrnili domov, kjer so nam mame pripravile prave pojedine, običajno smo šli potem zvečer še ven, si privoščili kakšen kozarček, pico ali burek. In potem – bum! Na ponedeljkovi tehtnici si bil seveda težji, kot je bilo dovoljeno.

Ne bom rekel, da smo si nabrali kdo ve koliko maščobe, ampak tehtnica pokaže vse, tudi odvečen kozarec vode. In potem je spet sledil pritisk: ali si stradal, kar spet ni pametno, ali pa bruhal. In vse to samo zato, da bi dosegel pravo številko na tehtnici.

To me je res "ubijalo". Vsak ponedeljek sem imel občutek, kot da me nekdo lovi. Kot da ne smem niti za trenutek uživati. Pa saj smo ljudje! Po mojem mnenju bi to lahko uredili drugače. Lahko bi se tehtali v petek, pred tekmo, na ta način bi nas razbremenili nepotrebnega stresa.

"Pri meni so se težave resno začele v klubih, ko smo se začeli srečevati s tehtanjem in kaznimi za vsak odvečni kilogram." Foto: Ana Kovač

Je pa zanimivo, kako globoko se te stvari zasidrajo vate. Ta mesec smo s klubom zaradi tekem veliko potovali po Indiji in spomnim se, da sem neke noči sanjal, da smo se s soigralci ravno vrnili s kosila, pa nas je kondicijski trener že postavil na tehtnico. Zame je bila to prava nočna mora, prebudil sem se ves prepoten. Naslednji dan sem mu na treningu to povedal, mislil sem, da bo razumel mojo anksioznost, on pa je namesto tega rekel: "Odlično, da si me sanjal. To pomeni, da sistem deluje." No, jaz pa sem si mislil – ne, človek, če te sanjam, pomeni, da sem popolnoma "napsihiran". In to je problem – premalo se govori o duševnosti igralcev. Zanje smo le številke, pomemben jim je samo rezultat.

"In to je problem – premalo se govori o duševnosti igralcev. Zanje smo le številke, pomemben jim je samo rezultat." Foto: Ana Kovač

Koliko ste na začetku svoje nogometne kariere vedeli o smernicah športnega prehranjevanja?

Ne kaj dosti, v klubu so nam povedali samo, da naj za energijo jemo testenine, za moč meso, ne smemo pa pozabiti niti na solato. To je bilo to. Kar pa zadeva "idealno težo", je veljalo preprosto pravilo: višina v centimetrih minus sto. Torej, če si visok 180 centimetrov, moraš tehtati okoli 80 kilogramov. Nobenega prostora za individualnost ali razmislek o zdravih prehranjevalnih navadah ni bilo. Danes je vse precej lažje – lahko slikaš krožnik in ti aplikacija pove, koliko kalorij ima obrok. Takrat pa si bil prepuščen samemu sebi.

Kdaj ste se zavedali, da imate težave z motnjami hranjenja, in kako ste se lotili reševanja težav?

V bistvu se jih nisem. Niti nisem razmišljal o tem. Nekako sem se navadil. Nihče ni vedel, kaj počnem. Živel sem sam – bodisi po hotelih ali stanovanjih, ki mi jih je zagotovil klub, in kasneje, ko sem si kupil svoje stanovanje.

Nikoli nisem bruhal doma, v družinskem okolju, kjer bi to kdo lahko opazil. Vse to sem predeloval sam s sabo, ne da bi v tem videl kaj posebnega. Malo se izbruham, nihče ne ve, številka na tehtnici pa je prava. To je bilo vse, kar me je takrat zanimalo.

Luka Majcen s svojo življenjsko sopotnico Lano Foto: Ana Kovač

Šele ko sem spoznal Lano (življenjsko sopotnico, op. a.), se je nekaj v meni premaknilo. Že na prvem zmenku sva imela zelo globok pogovor in odkrito sem ji povedal, kaj počnem. Pa ne zato, da bi iskal razumevanje ali podporo, ampak ker mi je bilo nekako naravno. No, ona je to razumela drugače in me šokirala z izjavo, da imam bulimijo.

Takrat sem se prvič res zamislil. Do tistega trenutka svojega početja nikoli nisem povezal s tem izrazom. Bulimija? Ali ni to nekaj, kaj imajo manekenke, nekaj podobnega, kot je anoreksija? Sebe v tem nisem prepoznal, zdelo se mi je, da s tem nimam nič.

Ampak ko sem začel brati o tem, ko sem se poglobil, sem ugotovil, da izpolnjujem vse pogoje za bulimijo. Prav vse. In zato pravim, da je ta tema zame relativno nova. Čeprav se z bulimijo borim že od 20. leta, sem se tega resno zavedel šele pred nekaj leti. Takrat sem začel aktivno delati na sebi.

"Čeprav se z bulimijo borim že od 20. leta, sem se tega resno zavedel šele pred nekaj leti. Takrat sem začel aktivno delati na sebi." Foto: Ana Kovač

Ampak – iskreno – nisem še povsem imun na to. Mislil sem, da je to že za mano, potem pa se je pred kratkim spet zgodilo. Spet sem moral izprazniti želodec. Razlog? Nov trener. Letos imamo v klubu zelo strogega trenerja, kar me je nehote spet vrglo nazaj v moje nogometne začetke. Trener vodi ekipo na podoben način kot moji prvi italijanski trenerji – je strog, nepopustljiv, ni prostora za odstopanja. To je v meni sprožilo stare vzorce, čeprav sem mislil, da sem težavo že predelal oziroma delam na tem, da bi jo.

Sodelujem z nutricionistko, hrano si pripravljam sam, če je to le mogoče, ne jem z ekipo, ampak sam, in to mi daje občutek nadzora. Ampak – in to je tisto, kar me še muči – ne vem več, ali imam jaz hrano pod nadzorom ali ima hrana pod nadzorom mene. Mislim, da še vedno bolj ona mene kot obratno.

Lahko preživite dan in pojeste vse obroke, ne da bi čutili potrebo po tem, da izpraznite želodec?

Tako je bilo zadnjih nekaj let, sem pa pred dvema mesecema po dolgem času spet podlegel. Ravno smo se vrnili z gostovanja, zmagali smo tekmo, dal sem gol, skratka popoln scenarij za majhno nagrado. Telo je hotelo pico, glava pa je govorila svoje. Na koncu sem si pripravil svojo hrano, vendar mi je vmes prekipelo. Vrgel sem hrano stran in se šel izbruhat. Takrat je Lana prvič videla, kaj vse se dogaja in da mi ni lahko.

Ta trenutek mi je odprl oči. Zavedel sem se, da ne glede na to, da sem čez leta uredil vse vidike svoje nogometne kariere – treninge, prehrano, spanec, regeneracijo –, ena težava še vedno obstaja. Očitno sem jo pospravil pod preprogo, ker sem verjel, da je preteklost. Ampak očitno ni bila. In šele takrat sem se odločil, da se bom reševanja tega problema lotil resno.

"Ta trenutek mi je odprl oči. Zavedel sem se, da ne glede na to, da sem čez leta uredil vse vidike svoje nogometne kariere – treninge, prehrano, spanec, regeneracijo –, ena težava še vedno obstaja." Foto: Ana Kovač

Vas je takrat zgrabila panika, da se boste spet vrteli v istem krogu?

Ne, nisem "zapaničaril", k sreči je bila Lana zraven in so me njene besede pomirile. Zdelo se mi je, kot bi naredil sto korakov nazaj. Počutil sem se, kot da sem vse, kar sem zgradil, v hipu zrušil. Ampak Lana me je ustavila, češ da je to samo enkratni zdrs, naj nadaljujem tako kot do zdaj in ne pustim, da me ena napaka vrže s poti.

Mislim, da se je Lana takrat resnično zavedala, kaj pomeni biti v zvezi z nekom, ki ima bulimijo. Od takrat se o tem več pogovarjava. Skupaj poslušava podcaste, raziskujeva in iščeva ravnovesje. Tudi zanjo je to pomembno. In iskreno, ravno ta poglobljen pogovor je še bolj utrdil najin odnos. Ona me res razume.

Žal vsak v svojem življenju nima osebe, kot je v vašem primeru Lana. Kdo mislite, da bi vam v klubu moral pomagati? Je kdo, ki bi se mu lahko zaupali in ga prosili za pomoč?

Ne bom rekel, da v klubu nimamo pomoči. Lastnik kluba, za katerega igram (RoundGlass Punjab FC, op. a.), je indijski podjetnik, ki ima podjetje Roundglass, ki ponuja cel "well-being" ekosistem. Gre za aplikacijo z meditacijami, recepti za zdrave obroke in drugimi orodji za boljše počutje. V klubu imamo nutricionistko in terapevte.

Ne vem, morda je bila moja napaka, da se nisem odprl in priznal, da imam motnjo hranjenja. Morda bi moral direktno povedati, da tehtanje v meni sproža travme, in jih prositi, naj mi tehtanje napovejo vnaprej.

Do mojega intervjuja, ki sva ga omenila na začetku, nihče ni poznal moje prave zgodbe. Po tem pa so se stvari nekoliko odprle — tudi trenerji zdaj vedo za mojo težavo, a vseeno se o tem še nismo čisto zares pogovorili. Ne vejo, da so dnevi, ko se še vedno borim s tem.

Foto: Ana Kovač

Ravno zato mislim, da bi vsak klub nujno potreboval osebo, kot je na primer "lifecoach". Se pravi osebo, ki bi soigralcem pomagala pri izzivih, ki jih uradni strokovni štab pogosto spregleda. Tudi sam sem pridobil certifikat za "lifecoaching" in "athletes support coacha", kjer smo se učili o čustveni inteligenci in celostnem pristopu k športniku. Mislim, da bi se morala počasi ustvariti pozicija za tako vlogo. Tudi sam si želim biti na takem mestu. Nekdo, ki je bil v nogometu, ki razume, kaj pomenijo poškodba, pritisk, neuspeh … Vem, kako je, ko se kot igralec znajdeš v temni luknji in ne veš, kdo ti lahko pomaga.

Če se zdaj ozrete na začetek svojih težav – kdo bi vam takrat lahko pomagal?

Vem, da bi ogromno spremenil že bolj človeški, bolj empatičen trener. Če bi bil sam v njegovi vlogi, bi takoj ukinil tehtanja ali pa jih vsaj napovedal vnaprej. Prav tako bi odpravil denarne kazni za odvečne kilograme. To sem povedal tudi našemu trenerju – denarna kazen te zaboli za nekaj minut, potem pa greš naprej. Bolj kot denar bi igralca prizadelo, če zaradi tega ne bi bil v postavi za tekmo. Vsak trenira zato, da potem igra.

Kako se je bulimija odražala na vaši nogometni predstavi? Se je to kazalo samo na tehtnici ali ste dejansko imeli tudi manj energije, niste zmogli naporov treninga in tekem?

Ne, dolgo časa sploh nisem dojemal, da imam težavo. Mislil sem, da sem iznašel popoln trik – telesu dam hrano, potem pa jo izbruham in se to ne pozna na tehtnici. Zdelo se mi je, da sem nadzoroval situacijo. A sčasoma sem ugotovil, da me ni uničevala hrana, ampak vse, kar je sledilo. Po vsakem bruhanju sem bil psihično popolnoma izčrpan. To se ni poznalo le na treningih ali tekmah, ampak se je prelilo v vse vidike mojega življenja. Verjetno takrat tudi nisem bil najprijetnejši človek v družbi.

"Mislil sem, da sem iznašel popoln trik – telesu dam hrano, potem pa jo izbruham in se to ne pozna na tehtnici. Zdelo se mi je, da sem nadzoroval situacijo. A sčasoma sem ugotovil, da me ni uničevala hrana, ampak vse, kar je sledilo. Po vsakem bruhanju sem bil psihično popolnoma izčrpan. To se ni poznalo le na treningih ali tekmah, ampak se je prelilo v vse vidike mojega življenja." Foto: Ana Kovač

Kar je pri meni posebnega, je to, da bi kljub dvema dnevoma stradanja še vedno našel energijo za tekmo. Preprosto bi se v glavi odločil, da zmorem. Ampak to ni moč – to je obrambni mehanizem, ki ga telo razvije, ko ga potiskaš čez rob. Takrat še nisem znal prepoznati, kako močno me je to notranje lomilo.

Nekdanja vrhunska športnica Maja Benedičič je pripovedovala, da se je izogibala socialnim stikom, rojstnodnevnim zabavam, ker je bila tam vedno prisotna hrana … Tudi vi?

Res je, počasi postaneš "party pooper". Si tam, ampak v resnici nisi. Greš na zabavo in se ves čas izogibaš hrani ali pa načrtuješ, kako se ji boš izognil, ne da bi bilo očitno.

V Indiji imajo ob rojstnih dnevih poseben običaj – slavljencu dajo kos torte v usta, ki ga mora odgrizniti. In tukaj ima skoraj vsak teden kdo rojstni dan. Zame je bila to nočna mora. Kaj naj naredim? Naj ga ustavim in mu razlagam, da bo ta en sam grižljaj v moji glavi še naslednje tri ure? Se borim proti njihovi kulturi?  Da, v takih trenutkih se počasi začneš izolirati.

Foto: Ana Kovač

Kakšno bi bilo vaše sporočilo mladim, ki se spopadajo z motnjami hranjenja? Nekdanja ritmična gimnastičarka Mojca Rode je v pogovoru za naš medij dejala, da je najbolj kritično obdobje od 10. do 16. leta, ko se telo intenzivno spreminja in je soočanje s spremembami že samo po sebi težko sprejeti.

Se strinjam, v mladih letih je pritisk še večji – vrstniki, družbena omrežja, iskanje potrditve. Vse to te lahko hitro potegne v napačno smer.

Zato bi rekel predvsem to: pogovarjajte se! Bodite odprti do prijateljev, staršev. Ne vidim razloga, zakaj bi morale biti te teme tabu. Mogoče te je včasih sram, ampak saj smo ljudje – vsak ima svoje borbe. Mene ni sram spregovoriti o svoji. Če to posluša nekdo, ki se spopada s čim podobnim, naj ve – nisi sam.

In če ne pomaga, če te starši ali vrstniki ne slišijo – ker včasih res kličeš na pomoč, pa te ignorirajo – ni sramotno poiskati strokovne pomoči. Psiholog, terapevt … Sam imam life coacha in psihologa. In že sam pogovor mi zelo pomaga.