Nejc Pečnik: Na SP 2010 smo bili bolj povezani kot zdaj

Na sončni strani Alp se bo mudil še mesec dni, nato pa se vrača na Daljni vzhod. Japonska mu je zlezla pod kožo, hitro se je navadil na njeno kulturo in način življenja. V letu dni, ki ga je preživel v Chibi, predmestju Tokia, je pridobil toliko pozitivnih izkušenj, da se vsaj še nekaj časa ne želi vrniti v Evropo.

V deželi samurajev se odlično počuti. Čeprav se dokazuje v drugi japonski ligi, bi se moralo zgoditi marsikaj nepredvidljivega, da bi se odločil za selitev v drugo državo. Na Japonskem se mu nikamor ne mudi: "Stoodstotno ostajam na Japonskem. Morda bom zamenjal klub, ker Jef Unitedu ni uspelo priti v prvo ligo. Imam prvoligaške ambicije, a bom zadovoljen tudi, če ostanem v Chibi," Nejc Pečnik, ki ni edini slovenski nogometni legionar na Japonskem, ne skriva simpatij do trenutnega delodajalca.

V Evropo ga ne vleče. Čeprav se je preizkusil v različnih državah (Slovenija, Anglija, Češka, Portugalska, Rusija in Srbija), je največje zadovoljstvo izkusil prav v Aziji. "Evropa? Na kakšno nemoralno ponudbo (smeh, op. p.) ne bom naletel. Vendarle nisem dosegel 30 zadetkov. V teh finančnih okvirjih, ki me spremljajo tukaj, se v Evropo ne bom vračal. Zagotovo," ostaja zvest japonskim štadionom.

Finance na Japonskem in v Beogradu kot dan in noč

V dresu drugoligaškega Jef Uniteda je v zadnji sezoni dosegel 14 zadetkov in bil šesti strelec tekmovanja, njegov klub pa je osvojil deveto mesto in ostal brez možnosti za napredovanje v elitni razred, kjer sta v prejšnji sezoni nastopala Milivoje Novaković in Zlatan Ljubijankić. Prvi išče novega delodajalca, drugi pa je podobno kot Pečnik tako navdušen nad Japonsko, da bo veliko presenečenje, če se bo preselil drugam.

Nejc na Japonskem najbolj občuduje disciplino. Njegov klub ga bo organizaciji spominja na podjetje, kjer vse poteka brezhibno, plačilno disciplino pa občuti na bančnem računu. Za razliko od stresnega obdobja, ki ga je preživel v Beogradu, kjer je Crveni zvezdi pomagal priti do težko pričakovanega naslova srbskega prvaka, se na Japonskem počuti kot spoštovan nogometaš, ki mu ni potrebno skrbeti za redna izplačila.

"Razlika je ogromna. Kot dan in noč. V Beogradu so bile dobre številne stvari, finance žal ne. V tem pogledu je Japonska morda celo pred Nemčijo. Organizirani smo kot podjetje, izplačila so redna. Kar se dogovoriš, tudi dobiš in točno veš, kateri dan se bo plačilo pojavilo na računu."

Lepote dežele vzhajajočega sonca odkriva z družino. V Chibi se ne druži z rojaki, saj ni naletel še na nobenega, a ga to ne moti. Če se mu zahoče slovenske družbe, se odpravi do prijatelja Ljubijankića, ki igra v Saitami. Dolgoletna soigralca iz izbrane vrste loči le enourna vožnja, tako da se družini ogromno družita, zlasti otroci. "Ja, z Ljubijankići se imamo zelo fino," se je nasmejal 29-letni Korošec, ki bo v domovini ostal do 15. januarja, nato pa se bo vrnil na drugo stran sveta, kjer v teh dneh poteka svetovno klubsko prvenstvo v nogometu.

Nastopil je pravi čas za rahlo menjavo rodov

Na Japonskem je na lastni koži občutil kar nekaj potresov, v slovenski izbrani vrsti pa bi skoraj prišlo do njega po zadnjem srečanju v letu 2015. Slovenija je v dodatnih kvalifikacijah za EP 2016 trčila ob močno ukrajinsko čer in se poslovila od možnosti, da bi prihodnje leto razvajala navijače na francoskih štadionih.

Po remiju v Mariboru je Samir Handanović obvestil javnost, da končuje reprezentančno pot, njegove besede pa si je v zelo podobni različici sposodilo še nekaj sopotnikov. Med njimi je bil tudi Pečnik.

Čeprav bo čez nekaj tednov dopolnil komaj 30 let, je vedno bolj prepričan v to, da bi bila odločitev o reprezentančnemu slovesu pravilna in smotrna. "Zadnjih nekaj mesecev sem imel v glavi ogromno željo, da bi se uvrstil na Euro. Ni nam uspelo. Po tekmi z Ukrajino smo se pogovarjali z določenimi igralci, ali nadaljevati reprezentančno zgodbo ali ne. Za druge ne morem, niti nočem govoriti, ali bodo prenehali. Menim pa, da je zdaj nastopil pravi čas, da se rahlo zamenja generacija in mlajši dobijo na voljo dovolj časa, da naredijo uspeh."

Takrat ni bilo nobenega, ki bi vlekel na svojo stran

Njegova odločitev o odhodu še ni dokončna, a se resno spogleduje z njo. Tudi zaradi dolgih potovanj in sprememb časovnih pasov, ki naredijo reprezentančne akcije še zahtevnejše. Ne manjka torej veliko, da bo Slovenija poleg prvega vratarja Interja izgubila še srčnega Korošca, ki je ostal navijačem najbolj v spominu po zlata vrednem zadetku na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za SP 2010 v Moskvi.

Slovenija je zaigrala na svetovnem prvenstvu na jugu Afrike, to so bili njegovi najlepši časi z reprezentanco. "Ko smo šli v Afriko, smo bili krasna druščina. Bilo je dobro vzdušje. Mogoče je v tej reprezentanci malce prevelik razpon med mladimi in starejšimi. Vse je krasno, a se mi zdi, da smo bili včasih še bolj povezani. Ni bilo nobenega, ki bi vlekel na svojo stran. Bili smo enotni, zdaj pa smo bili premalo časa v isti zasedbi. Ta reprezentanca se ne sme preveč menjati skozi kvalifikacije, ampak je treba bolj graditi na vzdušju, klimi. Zdaj je idealen čas, da se zamenja."

Zadovoljen je, da se je poslovil na lep in dostojen način. "Nimam si kaj očitati, vedno sem dal zelo pošten vtis. Bil sem v začetni postavi, odigral dobro tekmo. Proti Ukrajini smo bili blizu. Nisem se še nič pogovarjal z vodstvom in ni še povsem dokončno, a se nagibam k temu, da preneham," je nekdanji igralec Celja napovedal, da se bo v prihodnjih dneh pogovoril s selektorjem Srečkom Katancem. Tako še obstajajo možnosti, da bi si lahko premislil, a so zelo majhne.

V Slovenijo se ne bi vrnil

Slovensko prvenstvo spremlja in stiska pesti za Celje in Olimpijo. Za Celjane zaradi tega, ker je to njegov nekdanji klub, kjer je preživel ogromno let, za jesenske prvake iz Ljubljane pa zaradi trenerja in koroškega "soseda" Marijana Pušnika, s katerim je sodeloval v knežjem mestu.

"Celje je moj klub, Marijan pa odličen strokovnjak. Ne presenečajo me rezultati Olimpije pod njegovim vodstvom. Upam, da bo dobro pripravil ekipo in bo prvenstvo napeto do konca. Kar se tiče slovenskega nogometa, je pred njim svetla prihodnost. Domača prva liga je vse prej kot slaba, več je prenosov, boljša je organizacija, obisk gledalcev je višji, tekme pa zelo gledljive," je Dravograjčan pohvalil dogajanje v Prvi ligi Telekom Slovenije, ki ga redno spremlja na Japonskem.

Sam se ne namerava vrniti v Slovenijo. Vsaj še nekaj časa. "Dokler se bo dalo, bom ostal na Japonskem, potem pa bom videli. Če ne bo nujno, ne bi igral v slovenskem prvenstvu. Nočem ga podcenjevati, saj je kakovostno in si nočem zapirati vrat, a se težje vrnem, če upoštevam druge dejavnike. Na Japonskem je vse brezskrbno," je postregel z največjim razlogom, zakaj ga ne mika igranje na domačih zelenicah. Na Japonskem se počuti kot nogometaš. "Čutim neko toplino, navdušenje ljudi," pojasnjuje. Dokler bo tako, bodo njegovo nogometno znanje občudovali daleč proč od Slovenije.