Najljubši mit takratne Jugoslavije. Zvezdnik, ki si je čevlje čistil kar z bankovci.

Za Rajkom Mitićem, čigar ime nosi danes štadion edinega jugoslovanskega kluba z naslovom evropskega nogometnega prvaka, druga zvezda Crvene zvezde.

Nogometaš, v katerega je bil zaljubljen Branko Oblak. "Ko je gostoval v Ljubljani, sem ga zasledoval na vsakem koraku," se je najboljši slovenski nogometaš vseh časov spominjal obdobja, ko je njegov idol iz otroštva s Crveno zvezdo gostoval v Sloveniji.

Zanj je Pele dejal, da boljšega od njega ni videl. "To je najboljši nogometaš vseh časov," je o njem povedal legendarni Brazilec.

Ko ga je veliki Juventus želel zvabiti k sebi in ni spraševal za denar, je to preprečil kar politični vrh takratne komunistične Jugoslavije. "Potrebujemo ga, da zabava delavski razred," je kar javno, brez ovinkarjenja, povedal takratni minister za notranje zadeve, eden vplivnejših politikov komunistične Jugoslavije Aleksandar Ranković.

Bil je eden izmed najbolj priljubljenih ljudi v Jugoslaviji

Navijači so ga oboževali. Foto: Printscreen Zimbio Ko je parkiral svojo vespo in stopil z nje, je kjerkoli v Beogradu povzročil pravi kolaps.

Velik dribler, ki so mu navijači jedli iz rok in ki je skrbel, da je bilo na tekmah Crvene zvezde v povprečju več kot 40 tisoč navijačev.

Prvi, ki je v nekdanji Jugoslaviji z žogo ob sebi prestopil mejo športa. Bil je športna zvezda, zaradi katere so navijači drli na štadione. Mlad, uspešen in predvsem priljubljen. Tudi videti ni bil slabo. Bil je eden glavnih obrazov takratne družbe.

O njem so že med njegovo nogometno kariero snemali filme in pisali knjige.

Vse to je (bil) Dragoslav Šekularac.

Priznal je, da si je čistil čevlje z bankovci, ampak ...

Foto: Getty Images Pripisovali so mu boemsko življenje. Alkohol, ženske, incidenti … Pozneje je sicer priznal, da alkohola sploh ni pil in da tudi ni kadil, opisal pa se je kot tradicionalista, ki je imel v življenju pet žensk.

"Ta priljubljenost mi je prijala. Užival sem v središču pozornosti in navijačem vračal, kar so želeli," je povedal ob tem.

Mit o sebi je gradil tudi načrtno. Tako kot v času največje slave, ko je poskrbel za anekdoto, ob omembi katere se še danes marsikdo spomni njegovega imena. O mitu o tem, da si je čevlje pred očmi navijačev očistil kar z bankovci, je leta pozneje tudi spregovoril.

"Res sem to naredil, želel sem pokazati, da si lahko privoščim vse. Toda resnica je v tem, da sem bankovec potem spravil nazaj v žep, česar pa navijači niso videli," je razkril skrivnost, zaradi katere se je v spomin vtisnil marsikomu.

Umrl je na isti dan kot legendarni Portugalec

Eusebio je umrl 5. januarja 2014. Foto: Getty Images Šekularac je umrl 5. januarja. Na isti dan, kot je srce nehalo biti enemu izmed najboljših nogometašev vseh časov Eusebiu. V Mozambiku rojeni napadalec, ki je navduševal v dresu Portugalske in Benfice in je leta 1965 prejel zlato žogo, je umrl leta 2014, ko je bil star 71 let.

Eusebio je Šekularca zelo spoštoval, kar je dokazal tudi s tem, ko je leta 1978 prišel na njegovo poslovilno tekmo, ki jo je legendarni nogometaš Crvene zvezde organiziral v majhnem kraju Štip v Makedoniji, od koder je prihajal.

Po incidentu v Nišu ni bil več niti Š od Šekularca

Po incidentu je pristal v vojski. Foto: Printscreen Zimbio Incidenti? Te so se, na njegovo žalost, res zgodili. Ne eden, kar dva velika. Prvi incident iz leta 1962 je na njegovo življenje vplival bistveno bolj. Takrat še kot igralec, na vrhuncu svoje poti, je na prvenstveni tekmi v Nišu s pestjo udaril glavnega sodnika,potem ko ga je ta izključil, in si prislužil hudo kazen. Kar leto in pol ni smel igrati nogometa, vmes pa je moral še odslužiti vojaški rok.

"Zaradi velike priljubljenosti sem mislil, da sem neuničljiv. To je bila nenormalna poteza, ki si je mlad športnik in človek ne bi smel privoščiti. In največja napaka v mojem življenju. Potem je sledila puška, vojska in leto in pol brez nogometa. Pozneje sem se sicer še vrnil na igrišča, a nisem bil več niti Š od Šekularca," je dejal pred časom v enem izmed pogovorov.

Ko se je vrnil na igrišča, je še nekaj časa igral za Crveno zvezdo in se vrsto let potepal po tujini, a globljega pečata ni pustil nikjer. Ne v Nemčiji in ne v Kolumbiji, Avstraliji, ZDA, Franciji in Kanadi, kjer je bil nazadnje nogometno dejaven.

Legenda Crvene zvezde in Jugoslavije

Postal je legenda Crvene zvezde. Foto: Printscreen Zimbio Pred tem se je v enajstih letih igranja na Marakani v zgodovino Crvene zvezde in tudi celotnega jugoslovanskega nogometa zapisal z zlatimi črkami.

Za Beograjčane je v 470 nastopih zabil 119 golov, osvojil pa kar sedem naslovov državnega in pet naslovov pokalnega prvaka. S Crveno zvezdo se je prebil tudi do polfinala pokala državnih prvakov.

Bolj kot z goli je navduševal z marsičem drugim. Bil je kralj preigravanj, s katerimi je navduševal navijače. Ti so na tribune hodili predvsem zaradi njega in množično začeli obiskovati tudi treninge, kar se pred tem ni dogajalo.

Velika je tudi njegova zapuščina v dresu Jugoslavije, za katero je odigral 41 tekem in zabil šest golov. Bilo bi jih še več, če ne bi bilo omenjenega incidenta.

V reprezentančni majici je debitiral z 18 leti, z Jugoslavijo pa nastopil na štirih velikih tekmovanjih. Na svetovnem prvenstvu 1958 je z Jugoslavijo na Švedskem prišel do četrtfinala. Štiri leta pozneje je v Čilu blestel in bil izbran v idealno enajsterico turnirja, Jugoslavija pa je zasedla četrto mesto.

Na evropskem prvenstvu 1960 v Franciji je z Jugoslavijo osvojil srebro, potem ko je v velikem finalu proti Sovjetski zvezi izgubil po podaljških. Na olimpijskih igrah leta 1956 je prišel do srebra. Tudi takrat je bila v finalu za Jugoslavijo usodna Sovjetska zveza.

Incident številka dve, 28 let pozneje

V vlogi trenerja Crvene zvezde. Foto: Printscreen Zimbio Drugi incident se je zgodil leta 1990, ko je po kratkih in ne preveč pomembnih epizodah v Kanadi, Gvatemali in Avstraliji dočakal prvo veliko trenersko priložnost. Leta 1989 je postal trener Crvene zvezde, jo leto za tem popeljal do dvojne krone, a moral potem zaradi dogodka na evropski tekmi v Kölnu oditi z njene klopi. Po tekmi je v predoru na štadionu skušal obračunati s sodnikom, nato pa napadel varnostnika.

Leto pozneje je Crvena zvezda z ekipo, katere okostje je zgradil prav on, pod vodstvom Ljupka Petrovića z zmago nad Marseillom v finalu v Bariju osvojila prvi in edini naslov evropskega prvaka kateregakoli jugoslovanskega nogometnega kluba.

Po odhodu iz Beograda je delal še v Mehiki, Savdski Arabiji, Avstraliji, Južni Koreji in Španiji, a nikjer ni ostal dolgo. Tudi pri Obiliću, projektu, ki je bil ideja zloglasnega Željka Ražnatovića - Arkana, ne. Nazadnje se je zadržal še v Kanadi, kjer je pred desetletjem delal v klubu z imenom Serbian White Eagles.

V družbi Cece, žene Željka Ražnatovića, na eni izmed tekem Obilića v Beogradu. Foto: Reuters

Dobre noge, slaba glava

V zadnjem času je imel veliko težav z zdravjem, živel pa ni nič kaj razkošno, saj denarja po koncu nogometne poti ni ostalo več veliko. Priznal je, da tudi zaradi napak, ki jih je delal.

"Če bi imel takrat glavo, ki jo imam danes, bi bilo precej drugače. Imel sem dobre noge, a slabo glavo, kot je rekel eden od mojih prijateljev," je ob enem svojih zadnjih intervjujev v smehu priznal priljubljeni Šeki, ki je v zadnjih letih svojega življenja kljub vsemu dajal vtis, da je zadovoljen človek.

"Vesel sem, ker se me ljudje še spomnijo," je povedal ob tem.

Umrl je v 82. letu starosti za posledicami možganske kapi.

Javil se je tudi srbski predsednik

Sožalje je izrekel tudi Aleksandar Vučić. Foto: STA , Novica o smrti Šekularca je v Srbiji močno odjeknila. O njej na naslovnih straneh poročajo vsi tamkajšnji mediji, s telegramom Crveni zvezdi pa se je ob smrti njene legende javil tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić.

"Zelo me je razžalostila vest, da nas je zapustil Dragoslav Šekularac, druga zvezdina Zvezda in izjemen jugoslovanski reprezentant. Na stotine odigranih tekem in doseženih golov, na desetine osvojenih lovorik in pokalov v igralski in trenerski karieri predstavljajo njegovo zapuščino srbskemu in tudi svetovnemu nogometu. Šeki je nogomet igral, imel rad in živel. Odšel je med legende kot vzor številnim rodovom, ki še danes občudujejo nogometno umetnost in veščine našega vrhunskega driblerja," je zapisal Vučić.