Torek, 18. 8. 2020, 4.00
3 leta, 8 mesecev
RB Leipzig in pravilo 50+1
Kako je polfinalist lige prvakov doma postal državni sovražnik številka ena
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,24
2
Zakaj je RB Leipzig, ki se bo danes s Kevinom Kamplom podal v lov na finale lige prvakov, najbolj osovražen klub v eni najbolj nogometnih držav na svetu in zakaj je zgodba edinega člana nemške prve lige, ki prihaja iz območja nekdanje Vzhodne Nemčije, tako zanimiva?
Ko so nogometaši RB Leipziga februarja 2017 prvič gostovali pri takratnem podprvaku Borussii v Dortmundu, se je tekma na znamenitem Westfalenstadionu začela z zamudo. Navijači Borussie so namreč zablokirali cesto, po kateri naj bi se na prizorišče pripeljali nogometaši takrat novopečenega nemškega prvoligaša. Nastali so tudi nasilni izgredi, v katerih jo je skupilo 28 ljudi.
Ko so nekaj mesecev pred tem pri Leipzigu gostovali nogometaši Borussie, jih s tribun niso spremljali navijači. Na zanimivem gostovanju jih namreč ni bilo. Iz protesta so tekmo poslušali v radijskem prenosu.
Napisi, ki so stalnice na tekmah RB Leipziga.
Leto pred tem je RB Leipzig v drugi ligi igral proti Dynamu Dresnu. Tekmo je prekinila bikova glava, ki je priletela na igrišče.
Ko so njegovi nogometaši gostovali v Kölnu, so lahko skozi okna avtobusa gledali plakate z napisom "Sovražimo RB Leipzig!", ki so jih navijači polepili po vsem mestu.
Pri enem od gostovanj pri Unionu Berlinu so nogometaši RB Leipziga z začudenjem gledali podobe domačih navijačev, ki so bili na tribunah oblečeni v plastične vrečke.
Ob zdajšnjih bundesligaških gostovanjih v Frankfurtu, kjer domuje tamkajšnji Eintracht, na velikem semaforju in kjerkoli drugje na stadionu ne boste videli logotipa RB Leipziga. Organizatorji ga namreč prepovedujejo.
Prav posebna dobrodošlica je RB Leipzig pričakala tudi ob gostovanju v Leverkusnu. Navijači tamkajšnjega Bayerja so njegov avtobus napadli z barvnimi balončki.
Za RB Leipzig pesti v Nemčiji stiskajo samo njegovi navijači. Vsi preostali ga sovražijo.
Nekaj razlogov za sovraštvo. Glavni je predvsem eden.
Takšnih in podobnih dobrodošlic so pri RB Leipzigu vajeni povsod v Nemčiji, kjer gostujejo. Veljajo namreč za najbolj osovražen nogometni klub v državi štirikratnih svetovnih prvakov. Zakaj?
Nekaterim so se zamerili tudi s tem, ker posegajo v ultras navijaško sceno, ki je v Nemčiji zelo razvita, saj na svojem stadionu ne dovoljujejo pirotehnike in vsakega izgrednika ostro kaznujejo.
Ni jih malo, ki jim ni všeč niti način njihovega delovanja s pomočjo svojih satelitskih klubov z vsega sveta, tudi Južne Amerike in Afrike, a zagotovo je največji kamen spotike struktura kluba, ki je v nasprotju s tradicijo, na katero v Nemčiji prisegajo že desetletja.
Pravilo 50+1, ki veleva, da morajo imeti v klubih večinsko pravico odločanja navijači, je v Nemčiji, kjer je bila vloga zasebnih investitorjev še do leta 1998 nična, močno zakoreninjeno. Nanj prisegajo vsi. Z njim so se morali sprijazniti tudi v največjem mestu nekdanje Vzhodne Nemčije, Leipzigu, a so ga v svojem slogu obšli in izigrali. Kako?
Bayern München, eden od dveh letošnjih nemških polfinalistov lige prvakov, ima prek 240 tisoč registriranih navijačev, ki morajo za članarino letno odšteti od 30 do 60 evrov. Borussia Dortmund jih ima slabo polovico manj. Zadnja letna članarina njenih navijačev je znašala 62 evrov.
Če želite imeti člansko izkaznico navijačev RB Leipziga, boste morali na leto odšteti nekaj manj kot tisoč evrov, a vseeno ne boste imeli nobene besede pri odločitvah klubskega vodstva. Pripadle vam bodo le nekatere druge ugodnosti. Pravico o odločanju, ki jo ima približno 380 tisoč pristašev Bayerna in Borussie, ima v Leipzigu le 17 članov. Vsi so zaposleni v podjetju Red Bull.
Dietrich Mateschitz, soustanovitelj Red Bulla, je v Leipzig prišel leta 2009.
Milijarder, ki je v Leipzig prišel na nagovor Franza Beckenbauerja
Po zadnji Forbesovi lestvici 71. najmočnejša korporacija na svetu, ki je v svetu športa že močno prisotna, med drugim tudi v fomuli ena, je v Leipzig vstopila leta 2009. Njena nogometna zgodba se je začela še nekaj let pred tem, ko se je soustanovitelj Red Bulla, avstrijski milijarder Dietrich Mateschitz, odločil, da bo skušal vpliv pijače, ki ti da krila, tudi v Nemčiji širiti s pomočjo nogometne žoge. Že prej je to namreč počel v Avstriji (Red Bull Salzburg), ZDA (New York Red Bull), pa tudi v Južni Ameriki (Red Bull Brasil), Afriki in še kje.
Leta 2006 se je Mateschitz na nagovor dobrega prijatelja, legendarnega nekdanjega nemškega nogometaša Franza Beckenbauerja, odločil priti v Leipzig, ki je imel v času nekdanje Vzhodne Nemčije bogato športno in tudi nogometno zgodovino. Lokomotiva Leipzig, ki zdaj domuje v četrti ligi, je leta 1987 igrala celo v finalu pokala pokalnih zmagovalcev, v katerem je izgubila proti Ajaxu Amsterdamu Johana Cruyffa.
Najprej je Mateschitz poskusil pri FC Sachsen Leipzigu, nasledniku nekdaj precej uspešnega kluba Chemie Leipzig, a je njegov projekt padel v vodo. Pozneje je potrkal še na vrata nekaterih klubov z zahoda države, St. Paulija, 1860 Münchna in Fortune Dusseldorf, a njegove ideje niti tam niso bile sprejete.
Nogometaši RB Leipziga iz časov, ko so igrali v peti nemški ligi.
Kupili so petoligaša, spremenili njegovo podobo in šli v akcijo
Potem se je vrnil nazaj v Leipzig. No, pravzaprav ne tja, ampak v mestece Markranstädt, ki leži enajst kilometrov jugozahodno od Leipziga. Tokrat je bil uspešen. Odštel je 350 tisoč evrov za takratnega petoligaša SSV Markranstädt, spremenil njegovo ime, logotip in tudi barve klube. Te so postale rdeče, bele in rumene. V logotipu sta se znašla bika.
Klub je dobil podobo, ki jo nosijo tudi Leipzigovi satelitski klubi v Avstriji, Braziliji, Gani in drugod po svetu. Toda medtem ko se imena teh klubov ponašajo z napisom Red Bull, so se morali Mateschitz in partnerji v Nemčiji znajti na drugačen način. Nemški klubi v imenih, razen če so podjetja v klubih prisotna že več kot dve desetletji, kot je to v Leverkusnu in Wolfsburgu, v imenih ne smejo imeti sponzorjev.
Nič lažjega. V Leipzigu so klub poimenovali RasenBallsport Leipzig, ime skrajšali v RB Leipzig, ga opremili s podobo svojih izdelkov, ki jih izvažajo v kar 171 držav z vsega sveta, in rešili manjšo zagato. Brez skrbi, ob nedavnem odmevnem prestopu Tima Wernerja v Chelsea so vsi govorili o tem, da je v London prišel iz Red Bull Leipziga. Le peščica jih je bila, ki so si lomili jezik ob izgovorjavi besede RasenBallsport, kar v prevodu pomeni igra z žogo na travi.
Ob tem so pri RB Leipzigu ob mastni vsoti, ki so jo vplačali, v uporabo dobili tudi leta 2004 zgrajeni stadion v Leipzigu s kapaciteto 43 tisoč gledalcev, ga, tako kot vse preostale stadione svojih nogometnih klubov po svetu, preimenovali v Red Bull Areno (tudi ta uradno sliši na ime RB Arena), ga dodatno obnovili in krenili na svojo pot, ki je danes, vsega dobro desetletje po ustanovitvi kluba, dočakala svoj prvi vrhunec. Že zvečer pa lahko naredi nov velik korak naprej.
Zgodbo o uspehu je zasnoval Ralf Rangnick
Strm vzpon RB Leipziga se je prišel s prihodom Ralfa Rangnicka.
RB Leipzig je že v prvi sezoni po nastanku ekspresno skočil iz pete v četrto ligo, a se tam zadržal kar tri sezone.
Potem je v klub prišel Ralf Rangnick, pred tem trener Schalkeja, Stuttgarta in še nekaterih nemških klubov, in vzpon rdečih bikov iz Leipziga se je začel.
Sprva kot trener, potem športni direktor, ki je danes koordinator Red Bullovih nogometnih klubov z vsega sveta, je postavil temelje evropskega Leipziga, kot ga poznamo danes.
Že dve leti pozneje je bil RB Leipzig drugoligaš, po dveh sezonah med drugoligaši pa se leta 2017 prebil v elitno nemško ligo. Kot prvi nogometni klub iz Leipziga po letu 1994 in VfB Leipzigu, nasledniku tamkajšnje Lokomotive, pa tudi kot prvi klub s področja nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je nastopil v njej. Leta 2009 se je z nogometno elito kot zadnji vzhodnonemški klub družil Energie Cottbus, na klopi katerega je takrat sedel Bojan Prašnikar.
Manj kot desetletje po nastanku je RB Leipzig že mešal štrene najboljšim nemškim klubom. V prvi sezoni v bundesligi je postal podprvak in se takoj uvrstil v ligo prvakov. V njej je sezono za tem obstal v skupinskem delu tekmovanja in prvenstvo končal na šestem mestu.
V naslednjih dveh sezonah, tudi v zadnji, je bil tretji, a bil letos dolgo časa edini, ki je držal stik s serijskim prvakom Bayernom. Lani je prišel do finala pokalnega tekmovanja. Tudi tam je bil na zadnji stopnički premočan nasprotnik bavarski nogometni stroj.
Z Bayernom se lahko rdeči biki že ta teden pomerijo še v najpomembnejši tekmi sezone. V nedeljskem finalu lige prvakov, v katerem lahko prvič po letu 2013 dočakamo finale z dvema nemškima predstavnikoma. Takrat je na Wembleyju v Londonu Bayern premagal Borussio Dortmund.
Letos se bodo Bavarci morda za svoj šesti naslov evropskega prvaka pomerili z RB Leipzigom. Če bodo v polfinalu preskočili Lyon in če bodo njihovi rojaki danes boljši od PSG, seveda.
Bodite prepričani, da bo večina Nemcev danes zvečer pesti stiskala za Francoze.
"Seveda, tudi drugi klubi igramo zaradi denarja, a zato, da bi z njim igrali nogomet. Pri njih je zgodba obratna. Nogomet je sredstvo, s katerim pridejo do denarja," je RB Leipzig pred časom kritiziral Hans-Joachim Watzke, prvi mož Borussie Dortmund, ki je samo v prejšnji sezoni za prestope odštela skoraj 150 milijonov evrov. RB Leipzig v enem prestopnem roku še nikoli ni presegel niti polovice te vsote.
Tudi on bo veliki finale raje privoščil Parižanom, ki je pred tremi leti samo za enega nogometaša, Brazilca Neymarja, plačal 222 milijonov evrov. Precej več, kot so v Leipzigu odšteli za 25 nogometašev, kolikor jih je v zadnjih štirih letih prišlo k njim.
Športna politika, ki sovpada s filozofijo Red Bulla
Kevin Kampl je drugi najdražji nakup v zgodovini RB Leipziga.
Med njimi je tudi zdaj na žalost že nekdanji slovenski reprezentant Kevin Kampl, ki je leta 2017 prišel za 20 milijonov evrov. Eden od zgolj dveh nogometašev, za katera so v Leipzigu plačali toliko ali več.
Leto poprej so za 30 milijonov evrov pripeljali Nabyja Keito in ga medtem za enkrat višjo vsoto že prodali v Liverpool.
Obakrat je denar ostal doma. Tako Kampl kot Keita sta namreč prišla iz pobratenega Salzburga.
"Mladost, hitrost, agresivnost in želja po uspehu," športno politiko RB Leipziga, ki seveda ni naključna in je skladna s filozofijo ustvarjalcev Red Bullovega energijskega napitka, v nekaj besedah opisuje Rangnickov naslednik na mestu športnega direktorja Markus Krösche in dodaja, da v klubu le redko ciljajo na nogometaše, starejše od 24 let. Raje stavijo na mlade, jih izbrusijo in potem lansirajo v nogometno orbito.
Timo Werner, ki bo v novi sezoni igral za Chelsea, po potrditvi 53 milijonov evrov vrednega prestopa za RB Leipzig ne igra več.
Poceni nakupi mladih nogometašev in čudežni deček na klopi
Wenerja so kot nadarjenega 20-letnika pred štirimi leti iz Stuttgarta pripeljali za 14 milijonov evrov. Danes je eden najboljših napadalcev na svetu, za katerega je Chelsea pred tedni plačal 53 milijonov evrov.
Komaj 21-letnega branilca Daytona Upamecana, ki je navdušil pri zmagi nad Atletico Madridom v četrtfinalu, so pred tremi leti iz Sochauxa pripeljali brez odškodnine. Danes je njegova cena na trgu vsaj 50 milijonov evrov in bo v prihodnjih letih verjetno še rastla.
Podobno velja tudi za njegovega vrstnika, še enega francoskega branilca, ki je v Leipzig prišel iz Sochauxa, Ibrahima Konateja, ki je trenutno sicer poškodovan.
Tri leta starejši Nemec Lukas Klostermann je leta 2014 stal vsega milijon evrov. Danes jih je vreden 35.
Precej podobna je tudi zgodba danskega napadalca Yusuffa Poulsena, ki je v klubu sicer že kar šest let.
Le dva milijona evrov so dunajskemu Rapidu v Leipzigu odšteli za vezista Marcela Sabitzerja. Zdaj je vreden dvajsetkrat toliko.
Posebna zgodba je tudi trener. Čudežni nemški trenerski deček Julian Nagelsmann, ki je v Leipzig prišel lani. Po treh letih, ki jih je preživel pri Hoffenheuimu. Star je komaj 33 let in velja za enega najbolj nadarjenih na svetu.
Julian Nagelsmann velja za enega najbolj nadarjenih trenerjev v nogometnem svetu.
Bodo poleteli na vrh sveta in postali še bolj osovraženi?
To je zgodba nogometne anomalije iz Leipziga, ki jo v Nemčiji sovražijo vsi. Tekmeci ji žugajo s prstom in opozarjajo na tradicijo, ki naj bi jo uničevali. Pa čeprav je njihovo barantanje s stotinami milijonov v marsičem precej bolj v nasprotju z nogometno romantiko, na katero tako zelo prisegajo, od te, ki jo gojijo v Leipzigu: sistematično in načrtno delo na dolgi rok.
Podobno velja tudi za nezadovoljne, jezne navijače preostalih klubov, med katerimi je vse več takšnih, ki med tekmami pogosteje kot proti igrišču gledajo v svoje mobilne telefone in štejejo všečke pod nujnimi objavami, ki so jih na družbena omrežja med tekmo obesili ob turističnem obisku stadiona.
V Red Bull, pardon, RB Areni se z njimi ne obremenjujejo preveč. Danes sploh ne. Dobili so krila in poleteli zelo visoko. Še dvakrat uspešno zamahnejo in postali bodo še bolj osovraženi, kot so kadarkoli bili. Prileteli bodo namreč na sam vrh nogometnega sveta.
2